SAF21 je nastal leta 1926 z reševanjem dela likvidacijske mase Jadranske banke. Lastništvo SAF je bilo sprva razpršeno večinoma med Hrvati in Slovenci, dokler niso v obdobju med 1930 in 1935 v to finančno ustanovo lastniško vstopili trije tržaški rezidenti,22 ki so dobili prevladujoč lastniški delež. Poročilo o prevzemu SAF, ki ga povzemamo v nadaljevanju, se nahaja v ARS 1931, MA, 213-7, 361–365. Poročilo je bilo sestavljeno 6. junija 1949. SAF je zanimiv tudi zaradi tega, ker gre za prvo izpričano epizodo, ko je UDV neposredno vstopila v poslovno dejavnost podjetij na Tržaškem.
Prevzem SAF (ARS 1931, MA 213-7, 361) je bil dogovorjen z največjim lastnikom tega podjetja Deblicherjem (v lasti je imel 50,8 odstotka delnic).23 Prevzem je izplačal UDV (Uprava državne varnosti), Deblichar pa je prepisal svoj lastniški delež na fiktivnega lastnika Ludvika Sachsido. Ta fiktivni lastnik je deleže SAF razpršil dalje na nove fiktivne lastnike.24 Iz dokumentacije ni razvidno, kako je bil Deblichar izplačan, niti vloga fiktivnega lastnika Sachside v okviru UDV. Ko je bil prevladujoč lastniški delež dosežen, se je začela druga faza lastniške konsolidacije. Sklicana je bila skupščina delničarjev,25 na kateri je bil sprejet sklep, da bo delnica SAF spremenila nominalno vrednost, ki se bo povišala z 10 na 1000 italijanskih lir na delnico. Določen je bil rok doplačila delnice za vse lastnike. Če doplačilo ni bilo izvršeno, je bilo predvideno izplačilo manjšinskih lastnikov po 10 lir za delnico. Do roka so doplačilo (dokapitalizacijo) izvršili zgolj fiktivni lastniki, s čimer se je dejansko iztisnilo dotedanje manjšinske lastnike. Do prevzema je prišlo spomladi 1948.26
Po koncu prevzema je, kot izvemo iz istega poročila (ARS 1931, MA 213-7, 361 - 365), prišlo do problemov na relaciji SAF – italijanski regulatorni okvir. Italijanski regulatorji so trdili, da SAF nima dovoljenja za bančne posle in da je bilo poslovanje s čeki, ki ga je opravljal SAF, nelegalno.27 Po tedanji italijanski zakonodaji za izvajanje bančnih poslov namreč ni bilo dovolj, da je podjetje registrirano kot finančna ustanova, kar je SAF sicer bil, ampak je moralo biti vpisano v t. i. Albo,28 oziroma album bank pri generalnem inšpektoratu ministrstva za finance v Rimu. SAF v Albo ni bil vpisan. S strani italijanskih regulatorjev je bila SAF zagrožena kazen 344 milijonov lir, ki pa jih SAF ne bi mogel izplačati, tudi če bi odprodali celoten portfelj
20 Poročilo 6. junij 1946.
21 SAF je kratica za Societa Anonima Finanziera per Traffici Internazionali, kasneje poznan kot Safti.
22 Referenčno poročilo jih imenuje magnati.
23 Celotna lastniška struktura SAF v trenutku prevzema ni znana, iz dokumentacije je razvidno zgolj to, da naj bi bil preostanek lastništva razpršen, oziroma ni bil koncentriran v rokah drugega lastnika ali povezane skupine lastnikov.
24 S tem je bilo preprečeno, da italijanski regulatorji identificirajo dejansko lastniško strukturo, ki je z dokapitalizacijo prevzemala SAF. Ni znano, kateri so bili ti lastniki, na katere je bil originalni delež razpršen.
25 Poročilo ne navaja dneva skupščine delničarjev.
26 Dan dejanskega prevzema ni znan.
27 Dokumentacija, ki bi izpričala, za kateri sporni poslovni dogodek naj bi šlo, v Arhivu Republike Slovenije ni ohranjena niti ni bila v trenutku analize dosegljiva. V nadaljevanju je iz poročil Nika Kavčiča zgolj razvidno nekaj poslovnih mehanizmov, katerih središče je bil SAF.
28 Albo oziroma album lahko razumemo kot register.
podjetij in večino nepremičnin v Trstu, ki so bile prenešene na SAF (celoten kapital SAF je znašal 100 milijonov lir glavnice in na 50 milijonov lir ovrednotene nepremičnine). Namen SAF je bil financiranje celotnega sklopa podjetij in vključevati ilegalno generalno direkcijo sklopa podjetij, ki upravlja s temi podjetji, ter skrbi za njihovo komercialno, finančno in kadrovsko politiko. Generalno direkcijo sklopa sta v analiziranem obdobju vodila Perko in Kocjančič.
SAF je leta 1949 vključeval podjetja Inforit, Adriaimpex, Metalmineralia, Radiosa, C.G.R., Mleko, Centralšped, Carbonim, Mesimport, Papiros, Tergetrans in Star. Lastninske pravice nad podjetji, s katerimi je upravljal SAF (ki je bil podrejen generalni direkciji, ta pa ministrstvu v Ljubljani), so bile zagotovljene tako, da so bile vse delnice izročene v trezor SAF, fiktivni lastniki pa so morali narediti preliminarno kupoprodajno pogodbo o prodaji svojih delnic (ARS1931, 2137, 398). Gre za sistem oblikovanja fiktivnih lastnikov, ki se je uveljavil pri že zgoraj navedenem primeru lastniške strukture Uivoda.
V Poročilu o sklopu podjetij MST29 (ARS 1931, MA 213-7, 5 – 7), ki je nastalo 3. julija 1950, je povzetek analize poslovne učinkovitosti podjetij iz sklopa SAF. Inforit je bilo eno največjih lesnih podjetij v Trstu, ki pa je živelo predvsem od preprodaje lesa, ki so ga poceni dobivali iz Jugoslavije in prodajali naprej. Direktor tega podjetja je bil Bolf, za katerega se je, kot izhaja iz dokumentacije UDV, sumilo, da je izčrpaval podjetje in se osebno okoriščal. Pri tem je pomembno dodati, da je tovrstne trditve, kot tudi nadaljne ocene UDV o motivih in dejanjih posameznikov, ki so upravljali s podjetji, ki so predmet te analize, danes zaradi pomanjkanja ustrezne dokumentacije nemogoče preveriti, kjer pa je to mogoče, pa je opravljena tudi tovrstna analiza. Naslednje podjetje iz poročila je Adriaimpex, zastopnik podjetij General Motors in General Electrics. Čeprav je bil direktor podjetja Jerman samo fiktivni lastnik, sta bili zastopstvi za ameriški podjetji pisani nanj in na njemu podrejenega Starca, kar je seveda odpiralo tveganje moralnega hazarda. V podjetju Metalmineralia so bile razmere še slabše kot v Inforitu in Adriaimpexu. Podjetje je bilo dokapitalizirano,30 omogočilo se mu je odkup ter nadaljno prodajo jugoslovanskih rud v Italiji in v bližnjih (v poročilu neimenovanih) državah, pri čemer je polovica dobička ostala fiktivnemu lastniku podjetja. Radiosa je bilo podjetje za izvoz radio in elektromateriala v Jugoslaviji. Podjetje je vodil direktor Špacapan. Kot je iz poročila razvidno, je bilo zaradi učinkovitega poslovanja podjetja s FLRJ podjetje ocenjeno kot zadovoljivo. Sledi podjetje C.G.R., ki ga je vodil Ferluga. Zanj je ocenjeno, da je poslovno najsposobnejši izmed celotne ekipe upravljavcev podjetij, združenih in koordiniranih znotraj SAF.
Razmere v podjetju Mleko (ARS 1931, MA 213-7, 6), ki ga je vodil Kralj, so bile še bolj neurejene kot v doslej omenjenih podjetjih. To podjetje je bilo del tržaškega mlečnega kartela in je v Trstu prodajalo mleko, dobavljeno iz Jugoslavije. Poslovanje z mlekom je bila posledica usmeritve, da mora biti mlečna industrija poslovna hrbtenica slovenskih kmetov na Tržaškem, čeprav je konkurenčnost distribucije mleka zagotavljal zgolj prisilni izvoz mleka iz Slovenije, ne pa tudi proizvodnja mleka v coni A. Podjetje Mleko je bilo torej popolnoma nekonkurenčno pri proizvodnji mleka in je bilo v celoti vezano na uvoz poceni mleka iz Slovenije. Vključitev Mleka v tržaški mlečni kartel pa je povzročil še dodaten problem, saj se je v želji po kartelni razdelitvi mlečnega trga v Trstu to podjetje zavzelo proti uvozu mleka po nižjih cenah iz Slovenije. Sledi podjetje Centralšped, špedicijsko podjetje, kjer je bil direktor Šlibar. Šlibar in
29 MST je kratica za ministrstvo za spoljno (zunanjo) trgovino.
30 Sklepamo lahko, da je dokapitalizacija prišla s strani UDV ali z UDV povezanimi institucijami. V celoti lahko izključimo možnost, da bi UDV omogočila dokapitalizacijo s strani fizičnih in poslovnih oseb, ki z UDV niso bili povezani.
podjetje naj bi bila solidna, čeprav podjetje ni imelo poslov. Podjetje Carbonim se je ukvarjalo s prodajo jugoslovanskih drv in rud. V poročilu najdemo tudi trditve, da je bilo podjetje popolnoma nezavzeto, da bi delalo dobiček iz naslova poslov, ki jih je zagotavljala jugoslovanska stran. Mesimport je vodil Morelli, podjetje se je ukvarjalo z uvozom klavne živine in bilo poslovno pasivno. Poročilo se zaključi s podjetjema Papiros (trgovina s papirjem, direktor Cesar) in Tergestetrans (reeksport, direktor Možila). Za Papiros je dana ocena, da je podjetje poslovno nepomembno, medtem ko za Tergetrans izvemo, da je bilo podjetje dobro, vendar so bili tisti, ki so s podjetjem upravljali, politično nenaklonjeni.31
Analizirano Poročilo o sklopu podjetij MST je zanimivo iz večih razlogov. Prvič, lahko sklepamo, da je SAF dobil vlogo krovnega združenja podjetij, ki so bila posredno ali neposredno v upravljanju in pod nadzorom UDV. Drugič, poročilo omogoča pregled osnovne strukture podjetij, dejavnosti, v katerih so podjetja poslovala, in deloma tudi fiktivne lastniške strukture in dejanske upravne strukture. Tretjič, poročilo je precej splošno in zelo daleč od tipičnega poslovnega poročila, ki bi dejansko pokazal, kakšna je bila uspešnost poslovanja. In četrtič, zelo očitno je, da je bil izbirni kriterij, poleg uspešnosti poslovanja, še vedno politična usmeritev tistih, ki so vodili sklop podjetij.
V Poročilu o sklopu podjetij MST izvemo, da je bil 2. julija 1950 SAF že osem mesecev navidezno zaprt (ARS 1931, MA 213-7, 5) in da je nastal predlog za reorganizacijo vodstva podjetij (ARS 1931, MA 213-7, 10 – 12). V letih 1950 in 1951 se je začela rekonstrukcija podjetniške infrastrukture v coni A. Osnovni motiv te rekonstrukcije, kot to izvemo iz poročil, ki jih bomo analizirali v nadaljevanju, je bil oblikovanje dolgoročno stabilne podjetniške strukture z optimizacijo poslovanja. Iz dokumentacije, ki je shranjena v Arhivu Republike Slovenije, lahko sklepamo, da je prišla pobuda za institucionalizacijo poslovne aktivnosti UDV od spodaj navzgor.
Poročilu (ARS 1931, MA 213-7, 10 – 12) je dodan tudi del, v katerem je opisan predlog reorganizacije vodstva, ki upravlja z obravnavanim sklopom podjetij. Ta opredlog je pomemben, ker prvič kaže težnjo, da se poslovanje UDV institucionalno uredi. Tako zgornje poročilo kot predlog, ki bo obravnavan v nadaljevanju, je napisal major UDV Niko Kavčič.
Kavčičev predlog rekonstrukcije zadeva predvsem vprašanje koordinacije poslovne aktivnosti UDV, saj se nanaša na dotlej že odprto vprašanje koordinacije, ki naj bi jo izvajala posebna tričlanska komisija, sestavljena iz pripadnika komunistične partije (tovariš Žarko),32 pripadnika neke vrste ekonomske diplomacije (tovariš Agić)33 v Trstu ter jugoslovanskega ministra za zunanjo trgovino. Kavčič podvomi, da bi bila takšna sestava komisije smiselna, kajti nihče ni
31 Politična nenaklonjenost je v preučevanem obdobju lahko pomenila ali tako imenovane vidalijevce, torej pripadnike KP Italija, ki so se po Informbiroju postavili na stran Sovjetske zveze, ali pa na tiste, ki so ideološko pripadali nekomunističnim političnim strankam.
32 Natančna identifikacija ni bila mogoča, domneva, da je šlo za enega izmed vodilnih politikov jugoslovansko koordinirane komunistične partije v Trstu, se razkrije v nadaljevanju dokumenta, ko Kavčič izrazi skrb, da bi se lahko povezalo delovanje podjetij in komunistične partije, s čimer bi prišlo do dekonspiracije in sklepanja, da podjetja dejansko delujejo za in v imenu komunistične partije v Trstu.
Najbolj verjetno pa je, da gre za Borisa Raceta - Žarka.
33 Za Agića izvemo, da je član trgovinske delegacije, kar pomeni, da je šlo za pripadnika institucije, ki je nosila funkcijo ekonomske diplomacije, ki pa je morala biti vezana tudi na koordinacijo z obveščevalno-varnostno dejavnostjo. Poročila trethjega referata prvega oddelka UDV (ARS 1931, MA A – 10 – 7), ki jih bomo navajali v nadaljevanju razkrijejo, da je bilo vsaj v prvih letih po reorganizaciji poslovne dejavnosti UDV še vedno prisotno kalsično obveščevalno delo (denimo prodobivanje informacij o političnih nasprotnikih ali delovanju tujih obveščevalno-varnostnih služb).
predstavljal dejanske institucije, ki je nadzorovala in upravljala s podjetji, torej neposredno UDV. Izpostavi tudi pomislek, da bi takšna sestava odprla možnost, da druge institucije vplivajo na delovanje sklopa podjetij, kar bi pripeljalo do navzkrižja upravljanja oziroma težave pri upravljanju s strani UDV. Zaradi nekompletne dokumentacije je težko rekonstruirati razloge, ki so Kavčiča pripeljali do teh sklepov, vsekakor pa je nedvoumno, da je Kavčič poskušal doseči institucionalno čistost oziroma jasne in nedvoumno definirane instrumente upravljanja in nadzora nad podjetji. Sestava komisije je namreč gledano z institucionalnega vidika bila takšna, da je bila mogoča interferenca tako tržaške komunistične partije kot drugih poslovnih subjektov iz Jugoslavije, ki bi lahko vplivali po trgovinskem predstavniku Agiću. Slednje je bilo, glede na izkušnjo s Centropromom in Uivodom tudi povsem realno pričakovati. V jeziku sodobne ekonomije je torej Kavčičev predlog takšen, da predvideva optimalno delovanje institucije zgolj, če se odpravi moralni hazard pri upravljanju in nadzorovanju podjetij.
Kot primer neustreznosti delovanja predlagane komisije Kavčič navaja primer podjetja Adriaimpex (ARS 1931, MA 213-7, 11), ki je bilo ekskluzivni zastopnik General Motors za Jugoslavijo. Problem tega podjetja je bil, da so nastajale marže, ki jih je Kavčič označil za izžemalske, v smislu sodobnega finančnega jezika je šlo za postavljanje provizij, ki so bile tako visoke, da je nastajala poslovna škoda za uvoznike v Jugoslavijo. Kavčič zato predlaga, da se prenese odločanje o upravljanju teh podjetij na komisijo, ki bi bila vezana neposredno na slovenske zunanjetrgovinske plane (petletke). To je pomembno zaradi tega, ker imamo na tem mestu prvič izpričano idejo, kaj naj bi vzporedna ekonomija dejansko bila: institucionalni komplement zunanjetrgovinske politike Slovenije v sklopu Jugoslavije. Torej, da poslovanje sklopa podjetij na Tržaškem ne bi bilo namenjeno zgolj tržaškemu okolju oziroma političnim in ekonomskim potreban cone A, ampak bi bilo v celoti namenjeno potrebam Slovenije in istočasno potrebam in ciljem komunistične partije v coni A.
Kavčičev predlog je, da v komisijo vstopijo Šlibar, Karo in Pipan (ARS 1931, MA 213-7, 11), torej pripadniki UDV in najožji Kavčičevi sodelavci, ki so že bili vezani na operativno poslovno dejavnost v Trstu, istočasno pa naj se na nastajajočem republiškem ministrstvu za izvoz in uvoz organizira poseben oddelek za Trst, kjer bi se dejansko koordinirala in vršila poslovna aktivnost tržaškega sklopa podjetij. Ob tem predlaga, da zaradi konspirativnosti in uspešnega zaključka začetih akcij neposredno financiranje sklopa podjetij ostane znotraj slovenske UDV.
Ta predlog je predvideval radikalno sprememo v organizaciji, saj bi se dejansko odločanje o poslovnih aktivnostih podjetij preneslo iz Trsta v Ljubljano, pri čemer bi se izločil neposredni vpliv tržaške komunistične partije in interesov, ki so vstopali po trgovinskem predstavništvu v Trstu. Upravljanje s podjetji bi postal institucionalni komplement uradni zunanjetrgovinski politiki Slovenije (ki je bila seveda koordinirana z jugoslovansko) in bi postalo del slovenskega (jugoslovanskega) petletnega plana. Vloga UDV bi postala obrobna v smislu, da deluje tam, kjer je potrebno ustrezno obveščevalno-varnostno zavarovanje, medtem ko bi dosedanji sodelavci UDV, ki so bili aktivni pri upravljanju in nadzoru podjetij, zasedli uradne funkcije znotraj jugoslovanske institucionalne ureditve. Predlog torej kaže na neke vrste tranzicijo ekonomske dejavnosti UDV iz obešečevalno-varnostnih institucij v ekonomske institucije.
Pri vsem tem je pomembno poudariti, da predlogi rekonstrukcije ne predvidevajo transformacije tržaških podjetij v kakršnokoli drugačno obliko, denimo konvergenco k socialistični ekonomiji, ampak ostajajo znotraj domene tržnega kapitalizma in kot taki dopolnjujejo petletne plane, ki so v celoti znotraj socialističnega ekonomskega sistema. Takšna kohabitacija dveh različnih pristopov je bila tudi sicer stalnica ves čas obstoja vzporedne ekonomije.