Banka Bilančna vsota
Kreditna banka Celje 125,1
Kreditna banka Koper 64,7
Gorenjska kreditna banka Kranj 88,3
Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 370,0
Kreditna banka Maribor 104,2
Pomurska kreditna banka Murska Sobota 29,1
Kreditna banka in hranilnica Nova Gorica 43,7 Dolenjska banka in hranilnica Novo mesto 30,5
Kreditna banka Ptuj 24,1
Splošna gospodarska banka Ljubljana 475,0
Skupaj 1.354,7
Vir: Kavčič, 1991, 4.
Od 1354,7 milijarde starih dinarjev je bilo 680 milijonov starih dinarjev dolgoročnih kreditov, ostalo so bili kratkoročni krediti. Največji banki, Splošna gospodarska banka Ljubljana in Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, sta predstavljali 67 odstotkov celotne bančne vsote slovenskega bančnega trga. Kaj te številke dejansko pomenijo, lahko pojasnimo z dokumentom:
Argumenti za združitev Splošne gospodarske banke Ljubljana ter Kreditne banke in hranilnice Ljubljana, ki je nastal 29. aprila 1967 na Splošni gospodarski banki Ljubljana. Dokument je del gradiva, ki ga je Kavčič vezal v obliki knjige. V nadaljevanju povzemamo primerjavo med vrednostmi za združeni banki v primerjavi s srbsko Beograjsko udruženo banko. S pojmom združena banka je mišljena Ljubljanska banka, ki je nastala z združitvijo obeh največjih bank v Sloveniji v tistem obdobju. Do združitve Kreditne banke in hranilnice Ljubljana in Splošne gospodarske banke Ljubljana je prišlo 1. januarja 1968 (Kavčič 1991, 5).
Združena banka bi predstavljala 2251 milijonov novih dinarjev kratkoročnega dinarskega kreditnega potenciala, od katerega bi znašali krediti pri Narodni banki Jugoslavije (NBJ) 620 milijonov novih dinarjev ali 28 odstotkov celotnega kratkoročnega dinarskega kreditnega potenciala. V istem obdobju je imela Beograjska udružena banka 4830 milijonov novih dinarjev kratkoročnega kreditnega potenciala, pri čemer so znašali krediti NBJ 1677 milijonov kratkoročnega dinarskega potenciala. Na strani kratkoročnih sredstev komitentov bi imela združena banka 1631 milijonov novih dinarjev sredstev, Beograjska udružena banka pa 3153 milijonov novih dinarjev, povedano drugače, depozitov bi bilo v novi banki le polovica tistih, s katerimi je razpolagala Beograjska udružena banka (Kavčič 1991, 6).
Na strani deviznih sredstev je imela Beograjska udružena banka 60,3 milijona novih dinarjev, s katerimi je lahko razpolagala v deviznem poslovanju, od tega je bilo 12,6 milijona novih dinarjev sredstev iz deviznega kreditnega sklada, torej znotraj jugoslovanskega monetarnega sistema. Združena banka bi imela 171,7 milijona novih dinarjev deviznih sredstev, od tega bi 88,6 milijona novih dinarjev odpadlo na devizni kreditni sklad (Kavčič 1991, 6).
Glede investicijskih sredstev je bilo na strani Beograjske udružene banke 2457 milijonov novih dinarjev, na strani združene banke pa 4482 milijonov novih dinarjev (Kavčič 1991, 6).
Vse to pomeni, da bi združevanje zelo razpršene bančne dejavnosti v Sloveniji omogočilo nastanek banke, ki bi bila konkurenčna najmočnejšim jugoslovanskim bankam, v prvi vrsti Beograjski udruženi banki. To bi po eni strani omogočilo slovenskemu bančnemu sistemu racionalnejše poslovanje in odpravilo nekatere težave (likvidnostne), po drugi strani pa bi omogočilo v koordinaciji s slovensko ekonomsko politiko prestrukturirati težave v slovenskem gospodarstvu z večjo kreditno aktivnostjo, o čemer bo več govora v naslednjem podpoglavju.
6.1.2 Okoliščine nastanka vzporednega bančništva in njegovega institucionalnega prepleta z uradno ekonomsko politiko
Pregled bančništva in relacije slovenskega gospodarstva s slovenskimi bankami bomo naredili s pomočjo gradiva, ki ga je ali napisal Niko Kavčič ali pa je nastalo na Ljubljanski banki med letoma 1967 in 1973. Ta vir dokumentacije je ključen, ker neposredno pojasni motive za nastanek mehanizma vzporednega bančništva, in to z vidika ključnega akterja tovrstnega mehanizma. Kontekst tej analizi daje poglavje o nastanku vzporedne ekonomije, to pa zato, ker je v obeh primerih isti ključni akter – Niko Kavčič. Kot bomo videli v nadaljevanju, so pomembni še nekateri, ki so s Kavčičem sodelovali ali v času nastanka posebnega ekonomskega oddelka UDV ali pa v akcijah državnega tihotapstva.
Leta 1967 je Stane Kavčič,123 tedaj predsednik izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slovenije, napisal dokument Pro memoria o dolgoročnem razvoju Slovenije (Kavčič 1967). Dokument je dolg šest strani, razdeljen je v tri poglavja in nosi oznako zaupno in za interno uporabo. V uvodu dokumenta se Kavčič sklicuje na trditev, da je slovensko bančništvo prevzelo nalogo programiranja dolgoročnega razvoja Slovenije. Za Kavčiča je ključni element dolgoročnega razvoja ohranitev razpršenosti slovenskega gospodarstva po dejavnostih124 oziroma odklon od specializacije (Kavčič 1967, 1 - 2). Kot razlog za postavitev take teze Kavčič navede preveliko odvisnost ekonomije od nihanj na svetovnih trgih v primeru, da bi se celotno ekonomsko dejavnost usmerilo zgolj v eno panogo ali minimalen portfelj dejavnosti. Cilj ekonomskih sprememb naj bi bil zagotovitev integracije, kooperacije, specializacije, modernizacije in povečanja produktivnosti slovenskega gospodarstva (Kavčič 1967, 2).
Kavčič tudi predlaga nastanek ekonomskih in proizvodnih žarišč (Kavčič 1967, 3), ki bi bila izhodišče za prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Kot eno izmed ključnih dejavnosti pri oblikovanju žarišč izpostavi Kavčič povezovanje slovenskega hranilništva in komunalnega bančništva, s čimer bi v Sloveniji prišli do finančnega kapitala, ki bi v nacionalnem ekonomskem pogledu postal eden izmed ključnih elementov celotnega gospodarstva. Podobno vlogo vidi v elektrogospodarstvu z združevanjem savskih in dravskih elektrarn in termoelektrarn. Nadaljuje z lesno industrijo, ki je transformacijo s pomočjo kreditov IMF že izvršila, in potrebo po integraciji železarske industrije. V kovinski industriji vidi osrednjo vlogo podjetij TAM, Gorenje, Metalna, Tomos itd., medtem ko na področju elektroindustrije izpostavi Iskro (Kavčič 1967, 4).
Kavčič ugotavlja, da bi morali na ravni republike, ki je v letu 1967 investirala v višini 300 milijard dinarjev, vsaj 10 odstotkov teh sredstev nameniti za razvoj teh žarišč, s čimer bi prišli do med 20 in 30 podjetij, ki bi dajala ritem ekonomskemu razvoju (Kavčič 1967, 5).
Teza o razvoju ekonomije po nacionalno pomembnih podjetjih, ki jo postavi Kavčič, ni nova ali pa originalna, saj spada v kategorijo nastanka nacionalnih šampionov oziroma kategorijo podjetij, ki se označuje kot nacionalni interes.
Vezano na financiranje razvoja podjetij, ki bi bila žarišča razvoja, je definirana tudi vloga bank, saj Kavčič pravi: Morali bi125 zavestno odrediti neko vsoto svojih finančnih potencialov in jo plasirati v tiste in take dolgoročne naložbe, ki bi pomagale izoblikovati spredaj omenjeni razvojni koncept slovenskega gospodarstva (Kavčič 1967, 6).
13. februarja 1968 je predsednik izvršnega sveta skupščine SRS Stane Kavčič poslal dopis št.
023 – 26/67 na Kreditno banko in hranilnico Ljubljana in na Splošno gospodarsko banko Ljubljana (Kavčič, 1968). Dopis je odgovor na pisma, ki so bila poslana 27. januarja in 8.
februarja 1968, v katerih se je Staneta Kavčiča seznanjalo s potekom priprav za pripojitev Splošne gospodarske banke h Kreditni banki in hranilnici Ljubljana. Dopis je dolg štiri strani, podpisal ga je Stane Kavčič lastnoročno, na njem je žig izvršnega sveta skupščine SRS. Stane Kavčič to združevanje vidi v okviru nastanka velike in močne poslovne banke, ki bo imela odločilen vpliv na razvoj slovenskega gospodarstva, ter povečanju poslovanja v jugoslovanskem ekonomskem prostoru in v tujini.
123 https://sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Kav%C4%8Di%C4%8D (9. 11. 2019).
124 Kavčič uporablja pojem heterogenost gospodarstva.
125 Manjka besedna zveza bančni kapital, kar je razvidno iz konteksta dokumenta.
Ključni del dopisa (Kavčič 1968) je komunikacija med banko in izvršnim svetom, iz katere je razvidno, da obstaja institucionalna koordinacija med obema institucijama pri projektih, ki jih izvaja izvršni svet. Omenjena je naložba v dograditev elektroenergetskih objektov in proces združevanja treh slovenskih železarn v eno samo podjetje. Za oba primera je navedeno, da se banka lahko vključuje v naložbe samo, če ocenjuje, da ima sredstva in donosne priložnosti.
Glede na napisano lahko trdimo, da je Kavčičeva teza o razvoju slovenskega gospodarstva sledeča: slovensko gospodarstvo se ne sme specializirati, ampak diverzificirati, toda ta diverzifikacija naj ne bo posledica prostih tržnih odločitev, kar je bilo v okoliščinah, ki jo je narekovala institucionalna ureditev jugoslovanske ekonomije, tudi nemogoče, ampak naj bo določena od zunaj in omejena na panoge, kjer bi podjetja združila svoje potenciale. Šlo bi za oblikovanje žarišč, za katere bi bilo ključno, da so dovolj propulzivna, da postanejo neke vrste jedro slovenske ekonomske dejavnosti. Znotraj tega bi imel posebno vlogo bančni sektor, ki bi pomagal tak razvoj financirati in s tem dopolnjevati investicijsko politiko, ki se je izvrševala iz naslova financiranja z republiškimi sredstvi.
Podrobnejši pregled tez tistih, ki so oblikovali koncept razvoja slovenskega gospodarstva, je mogoče najti v zapisniku sestanka med predstavniki Kreditne banke in hranilnice Ljubljana in predsednikom izvršnega sveta skupščine SRS Stanetom Kavčičem, do katerega je prišlo 28.
februarja 1969. Dokument (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, 1969) je dolg 42 strani in na naslovni slani je na roko pripisano v obliki naslova: Razgovor v KBHL 28/2 – 1969, ki se ga je udeležil predsednik IS tov. Stane Kavčič in še stavek, ki je neberljiv. Iz uvodnega zapisa sledi, da je šlo za neke vrste seznanitev Staneta Kavčiča z delovanjem banke.
Iz zapiska seje izvemo, da je banka rezervirala sredstva za modernizacijo predelovalne industrije, vendar je ob tem prišlo do težave, saj podjetja niso imela pripravljenih konkretnih programov modernizacije. Poseben problem je predstavljalo pomanjkanje deviznih sredstev, ki jih je tudi banka pridobivala le s težavo. Zaradi predpisov večina teh podjetij ni izvažala, kar je zmanjševalo zmožnost podjetij, da bi vračala devizne kredite, obenem pa je bila tudi retencijska kvota za podjetja nizka, kar je dodatno zniževalo sposobnost generiranja denarnega toka v devizah126 (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, 1969, 20). Če povzamemo: banke so težko pridobivale devize, da bi dajale devizne kredite, podjetja pa so devizna sredstva potrebovala za uvoz vsega, kar bi omogočilo modernizacijo proizvodnje, toda sama iz poslovnega delovanja niti niso mogla pridobiti dovolj deviz, da bi z njimi lahko odplačala devizne kredite. Zgoraj omenjena politika tečaja dinarja je pri tem zagotovo imela pomembno vlogo.
Iz zapisnika postane razvidnejša relacija med banko in izvršnim svetom, saj je očitno, da se obe instituciji koordinirata, oziroma da je banka dejansko instrument izvršnega sveta. Izpostavljene so sledeče panoge in podjetja: črna metalurgija, barvna metalurgija (Cinkarna Celje), kmetijstvo in prehrambna industrija (Kmetijski kombinat Grosuplje in Emona), logistika in prevoz (Luka Koper) in energetika (TE Šoštanj) (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1969, 22).
Odvisnost gospodarstva od banke pojasni informacija, ki jo da Niko Kavčič (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1969, 27), in sicer da je 70 odstotkov kratkoročnih kreditov banke revolving kreditov, ki se stalno obnavljajo, kar po Kavčičevih besedah pomeni, da se dejansko stalno obnavlja kapital teh podjetij. Kako velik problem na ravni ekonomije je takšna struktura financiranja predstavljala, pove informacija, da je v letu, ko je nastal zapisnik, bilo za 350
126 Retencijska kvota je bil mehanizem določitve vsote deviz, ki jih je podjetje pridobilo z izvozom in jih je smelo zadržati, oziroma ne izročiti centralnim institucijam na zvezni ravni.
milijard dinarjev kreditov gospodarstvu in od tega 70 odstotkov revolving kratkoročnih kreditov, ki so nadomeščali kapital, le 30 odstotkov kreditov pa je bilo takšnih, da so temeljili na konkretnih poslovnih aktivnostih podjetij.
To dejstvo nakazuje na izjemno odvisnost slovenske ekonomije od banke oziroma bančnih kreditov in kaže na velike težave pri ustvarjanju lastniškega kapitala (investicijskih fondov).
Kavčič tudi pojasni, da pomanjkanje kapitala v podjetjih pokriva banka s svojimi krediti, oziroma da ni bilo mogoče govoriti o običajni bančni dejavnosti, saj poleg tega, da je banki primanjkovalo virov financiranja, so bile tudi njihove naložbe le v manjšem delu dejansko tisto, čemur se reče naložba. Velika količina revolving kreditov kaže tudi na dejstvo, da je slovensko gospodarstvo imelo očitno zelo velik problem z likvidnostjo.
V zapisniku je zapisana neposredna koordinacija med izvršnim svetom in banko, zapis v nadaljevanju povzemamo v celoti (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1969, 40):
Stane Kavčič: Največji problem v Sloveniji so železarne. Imajo veliko izgubo, njihova ekonomska perspektiva ni jasna, tj. lahko žarišče vseh socialnih konfliktov. Socialni vidik, mislim, je najmočnejši. Železarji imajo 6 odstotkov družbenega proizvoda. Torej če jih likvidiramo, jih lahko vse nadomestimo v tri četrt leta. Zaposlenih je 12–14 tisoč delavcev, kar je neprebavljivo. Če se zedinimo na skupen investicijski proizvodni program, morajo dobiti v krajšem času več denarja (2–3 leta).
Niko Kavčič: Ta program jih lahko napravi zdrave in rentabilne in zato za nas ne predstavlja težav. Dobro bi bilo, da bi ta program videli že v krajšem času.
…
Stane Kavčič: Ne zanima ga velikost problemov, ampak če je banka sposobna kriti vse potrebe po izdelanem planu.
Niko Kavčič: Železnice lahko potrošijo v letu 1970 le določen znesek. Gre za nov tehnološki proces, a ne za gradnjo novih tovarn. Manjka jim 20 milijard za zaključitev investicij iz leta 1962. Kar je v programu v kreditni bilanci banke.
….
Stane Kavčič: Dobro bi bilo sestaviti komisijo, v kateri naj bi bil član izvršnega sveta, ker to delo teče počasi, ker če se ne pospeši, bodo vsako leto večje izgube.
Najpodrobnejše informacije o stanju v slovenskem gospodarstvu na način, kot ga je zaznavala banka, se nahaja v dokumentu, ki je nastal 8. novembra 1967 (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967). Dokument ima 13 strani in nosi naziv Integracija Splošne gospodarske banke in Kreditne banke in hranilnice Ljubljana. V drugem poglavju127 so opisani problemi naložb v železarne, Iskro in progo Koper–Prešnica.
Primer železarn (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967, 5). Splošna gospodarska banka je za namen rekonstrukcije vseh treh slovenskih železarn odobrila 422.903.000 novih dinarjev.
Do 30. junija 1967 je bilo porabljenih 236.415.000 novih dinarjev, ostanek v skupnem znesku 186.488.000 novih dinarjev pa je bilo treba zagotoviti v drugem polletju 1967, v letu 1968 in
127 Problematika gradnje oziroma dokončanja nekaterih objektov in vprašanje podaljšanja vračilnega roka za dane kredite in sprememba anuitet.
v naslednjih letih. Vsa sredstva bi morala zagotoviti banka, ki je za namene financiranja te naložbe najela kredit pri Jugoslovanski investicijski banki. Ta kredit, ki je šel za končne uporabnike – železarne, je znašal 459.380.000 novih dinarjev in ga je morala vračati banka, ne glede na sposobnosti železarn, da ta kredit vrnejo. Iz informacije o tem kreditnem poslu izvemo tudi, da vsaj Železarna Jesenice zaradi spremenjenih okoliščin poslovanja (devizni režim) teh anuitet ne bo mogla vračati, posledično bo breme odplačevanja tega kredita preneseno na banko.
Banka je imela težave tako z likvidnostjo kot s slabimi krediti, ki pa so bili posledica ekonomske politike. S tega vidika je še pomembnejši zgoraj naveden dopis Staneta Kavčiča, ki banki sporoča, naj v posle kreditiranja železarn vstopa zgolj, če ima pri tem poslovni motiv. Slednje tudi pomeni, da je izvršni svet banki omogočil lažje poslovanje in predvsem večjo likvidnost.
Naložba v Iskri (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967, 6) se je začela v letih 1962–1964, pri čemer je bila zaključena v letih 1964–1966. Za naložbo je bil odobren kredit v višini 175.968.000 novih dinarjev, od česar je razen 56.229.000 novih dinarjev, ki je bil kredit za financiranje obratnih sredstev, preostalo bilo namenjeno kot financiranje naložbe v osnovna sredstva. Do 30. junija 1967 je bila porabljena128 polovica kredita. Kljub makroekonomskim in institucionalnim okoliščinam ter neurejenim organizacijskim razmeram znotraj podjetja je višina kredita ostala nespremenjena, investicijska aktivnost pa se je upočasnila. To seveda pomeni, da je imela banka v kreditu vezana visoka sredstva, ki jih ni mogla sprostiti, čeprav je investicijska aktivnost zaostajala za pričakovano, kar pomeni, da je tudi počasneje generirala sredstva za odplačevanje kredita, s čimer je kredit dejansko postal slabo posojilo.
Proga Koper–Prešnica (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967, 7). Sredstva za to naložbo naj bi bila zagotovljena tudi s sredstvi bank (torej poleg proračunskih sredstev). Za to naložbo je bil odobren kredit v višini 125.781.000 novih dinarjev, od česar je bilo do 30. junija 1967 porabljenih 89.704.000 novih dinarjev, za leto 1967 je tako ostalo še 36.077.000 novih dinarjev, ki jih je bilo treba dodatno zagotoviti za naložbo skupaj s sredstvi, ki so bila posledica prekoračitve finančne konstrukcije projekta, je to znašalo dodatnih 61.527.000 novih dinarjev.
Kavčič predlaga, da bi za namene čim prejšnje zaključitve naložbe, torej do te mere, da bi projekt lahko začel poslovati in bil sposoben ustvarjanja denarnih tokov, s katerimi bi se krediti vračali, prišlo do pokritja izkazanega primanjkljaja v višini 300.000.000 novih dinarjev.
Kavčičevo pričakovanje pokritja primanjkljaja je vezano na pridobitev proračunskih sredstev.
Teh 300.000.000 novih dinarjev je izhajalo iz razlike med prihodki in izdatki Splošne gospodarske banke. Kavčičev jezik lahko v jeziku sodobnega bančništva razumemo kot predlog za dokapitalizacijo banke s proračunskimi sredstvi zaradi slabih kreditov. Dokapitalizacijo je treba razumeti v sklopu združevanja obeh bank v Ljubljansko banko, saj Kavčič zapiše:
Kreditna banka in hranilnica Ljubljana ima svoje izdatke pokrite z dohodki ter ji izkazan plus omogoča sklepanje nadaljnjih dogovorov za investicijske plasmane (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967, 7). Ta izjava nakazuje že večkrat omenjeno dejstvo, da je imel slovenski bančni sistem težave s pridobivanjem ustreznih bančnih virov.
Podobne težave s slabimi krediti je imela banka tudi s podjetji Kemična tovarna Moste, INIS Novo mesto in Vega (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 1967, 7). Splošna gospodarska banka je bila garant za te kredite pri Jugoslovanski investicijski banki, vendar podjetja niso mogla poravnavati obveznosti po kreditnih pogodbah, kar je pomenilo, da so se te obveznosti prenesle na banko. Podoben položaj naj bi bil tudi pri Belinki in Iskri. V vseh primerih je s
128 V sodobnem bančnem jeziku bi bil termin porabljeno enakovreden terminu črpano.
krediti poleg Jugoslovanske investicijske banke sodelovala tudi banka, kar pomeni, da so bile njene težave dvojne: krediti, ki so bili dani, se niso vračali, poleg tega so morali prevzeti še obveznosti po garanciji do Jugoslovanske investicijske banke.
Kako velike so bile težave pri pridobivanju virov, priča podatek, da je Kreditna banka in hranilnica do 30. junija 1967 v tujini najela 10 kreditov v vrednosti 51.122.000 dinarjev (od tega eden v znesku 25.000.000 dinarjev), Splošna gospodarska banka pa nobenega kredita (Kreditna banka in hranilnica Ljubljana 198). V primerjavi z investicijskim kreditom Iskri gre komaj za tretjino vrednosti, kar pomeni, da je bil ta vir glede na strategijo, da izvršni svet in banka prestrukturirata slovensko gospodarstvo, skorajda nepomemben, čeprav je bila glavna postavka prestrukturiranja uvoz tuje opreme. Tuji viri financiranja seveda niso bili edini vir pridobivanja deviznih sredstev, banke so imele tudi možnost financiranja po deviznem skladu v banki, ki pa se je polnil z odkupom deviz na relaciji do NBJ. Tudi ta vir je bil skromen, če sklepamo, da sta na dan 30. junija 1967 obe banki, ki sta se združili v Ljubljansko banko, imeli v deviznem skladu skupaj 87.750.000 novih dinarjev deviznih sredstev. Kako skromen je bil ta sklad, pove podatek, da je bila to komajda tretjina vseh sredstev, ki jih je banka kot kredit odobrila za prenovo slovenskih železarn.
Vpliv združitve obeh bank v Ljubljansko banko in koordinacija z ekonomsko politiko izvršnega sveta je najbolj natančno povzet v dokumentu Preobrazba bančništva v Sloveniji, ki je nastal 25. marca 1967 in ga je podpisal Niko Kavčič. Dokument ima 23 strani. Prednosti takšnega koncepta, ki jih navaja Kavčič, so sledeče (Kavčič 1967, 10–13):
1. Z doseženo koncentracijo kapitala obeh bank bi se že po samem zakonu velikih števil pokazalo možnosti za vsaj delno hitro rešitev nekaterih sedanjih finančnih vprašanj.
2. Že v najkrajšem času, predvidoma v dobrem letu, bi se položaj bistveno izboljšal, s tem pa zagotovil možnosti za pospešena vlaganja, ki jih zahteva gospodarstvo v zvezi s samo reformo.
3. Združitev poslovanja in sredstev bi nedvomno omogočila boljšo izbiro pri reševanju novih kreditnih zahtevkov, sama vlaganja pa bi se praktično z enega mesta usmerjala v tiste panoge in področja, ki bi dajala v danih razmerah najboljše in najhitrejše učinke.
4. Modernizacija predelovalne industrije zahteva hitre ukrepe, če hočemo, da se bo naše
4. Modernizacija predelovalne industrije zahteva hitre ukrepe, če hočemo, da se bo naše