Ameriški predsednik McKinley je 20. januarja 1899 imenoval prvo filipinsko komisijo, imenovano tudi Schurmanova komisija (slika 5). To je bila petčlanska skupina pod vodstvom Jacoba Schurmana, dekana univerze Cornell. V tej komisiji sta bila med drugim tudi George Dewey in Elwell S. Otis. Njihov namen je bil preučiti Filipine in podati ustrezne predloge. V poročilu, ki so ga izdali predsedniku naslednje leto, so prepoznali filipinske težnje po
57 Berryman, America and the World, 78-79.
58 U.S. National Archives: A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present.
https://nara.getarchive.net/media/a-burden-that-cannot-be-honorably-disposed-of-at-present-540ab6. (Dostop:
april 2021).
Slika 3: Karikatura brez naslova Slika 4: ''A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present''
17
neodvisnosti, vendar so člani komisije dejali, da Filipini za kaj takšnega še niso bili pripravljeni.
Predlogi, ki jih je ta komisija dala, so bili med drugim: vzpostavitev civilne oblasti karseda hitro (takrat je bil na čelu še vedno vojaški guverner), vzpostavitev dvodomnega zakonodajnega telesa, avtonomno oblast na provincialnem in občinskem nivoju in sistem brezplačnega javnega šolstva.59 Slednje je obravnavano v poglavju 7.1, kjer je obravnavan vidik ameriškega vpliva na izobraževanje na Filipinih skozi zgodovino.
Slika 5: Štirje izmed petih članov prve filipinske komisije. Od leve proti desni:
Jacob Schurman, Admiral George Dewey, Charles Denby in Dean Worcester.60
4.2.2 Taftova komisija
Druga filipinska komisija, imenovana tudi Taftova komisija, je bila imenovana s strani McKinleyja 16. marca leta 1900, vodil pa jo je William Howard Taft. Tej komisiji je bila odobrena zakonodajna in tudi omejena izvršila moč. Člani te komisije so bili, za razliko od prve, samo civilisti. Taft pa je postal prvi ameriški civilni guverner na Filipinih ter s tem nasledil Arthurja MacArthurja dosedanjega vojaškega guvernerja.61 Za Taftovo komisijo so bili pomembni trije stebri ameriškega programa tutorstva. To so bili ekonomski razvoj območja, izobraževanje in vzpostavitev predstavniških organov.62 Med septembrom leta 1900 in avgustom 1902 so tako izdali 499 zakonov. Vzpostavljen je bil sodni sistem, ki je vključeval tudi vrhovno sodišče ter do podrobnosti pripravljen pravni zakonik, ki je nadomestil zastarelega španskega. Organizirali so tudi javno upravo. Občinski zakonik iz leta 1901 je omogočil
59 Dolan, Philippines: A Country Study, 27-28.
60 United States House of Representatives: History, Art & Archives, The Philippines, 1898–1946.
https://history.house.gov/Exhibitions-and-Publications/APA/Historical-Essays/Exclusion-and-Empire/The-Philippines/ (Dostop: april 2021).
61 Karnow, In Our Image, 244.
62 United States House of Representatives: History, Art & Archives, The Philippines, 1898–1946.
18
izvoljenim predsednikom, podpredsednikom in svetnikom služenje v občinskih svetih. Julija leta 1901 je bila ustanovljena vsedržavna filipinska policija, katere namen je bil nadzirati razbojnike in se ukvarjati z ostanki uporniškega gibanja.63
Ameriški predsedniki in njihovi predstavniki so svojo kolonialno misijo že od začetka zagovarjali kot nekakšno tutorstvo, pri čemer so Filipine pripravljali na samostojnost. Za veliko večino je bilo vprašanje kdaj in pod kakšnimi pogoji bo Filipinom dodeljena samovlada.
Politični razvoj se je pod Američani razvijal izredno hitro. Na podlagi t. i. organskega akta iz julija 1902 (The Philippine Organic Act64) so ustanovili dvodomno zakonodajno telo. To sta sestavljala spodnji dom (filipinski spodnji dom oziroma zbor) ter zgornji dom (filipinska komisija). Člani spodnjega doma so bili izvoljeni, člane zgornjega doma pa je imenoval ameriški predsednik. Oba doma si naj bi delila zakonodajno moč, ampak samo zgornji dom pa bi lahko sprejemal zakone, povezane z muslimansko etnično skupino Moro in ostalim nekrščanskim prebivalstvom. V okviru tega akta so Filipini dobili tudi pravico poslati dva filipinska rezidenčna pooblaščenca, ki bi lahko sodelovala na seji ameriškega kongresa. Njuna naloga pa je bila poročanje kongresu o situaciji v koloniji. Prve volitve v spodnji dom so bile organizirane v juliju leta 1907, prva seja pa je nato potekala 16. oktobra istega leta.65
Filipini so se po zaslugi ameriškega vpliva in izboljšav začeli hitro modernizirati (več o tem v poglavju 7), vendar je bil odnos ZDA do prebivalcev Filipinov vse prej kot spoštljiv, o čemer je pisal že Aguinaldo septembra 1899 (poglavje 3.2.1). Taft je sicer veljal za osebnost, ki ni bila povsem naklonjena samostojnosti Filipinov, vsaj ne tako hitro, kot se je v tistem obdobju zdelo.
V njegovih govorih in zapisih pogostokrat zaznamo precej zaničevalen odnos do prebivalcev Filipinov, ki jih je poimenoval kar kot ''majhni rjavi bratje'' (little brown brothers).66 Američani so videli samega sebe kot moderne ljudi, ki jim je bilo usojeno prinesti civilizacijo v kolonijo preko tehnologije (zdravstveni objekti, transportna infrastruktura …).
Leta 1904 je v mestu Saint Louis potekala svetovna razstava, ki jo je obiskala veliko številna ameriška javnost. Filipini oziroma njegovi prebivalci pa niso bili predstavljeni kot kristjani, predstavljene niso bile niti pozitivne spremembe v tej koloniji, temveč so predstavili večinoma
63 Dolan, Philippines: A Country Study, 28.
64 V ameriškem pravu je organski akt vrsta akta ameriškega kongresa, ki ustanavlja teritorij ZDA in določa, na kakšen način bo ta teritorij voden, ali ustanovi agencijo, ki nadzira določena federalna ozemlja. Če teritorij nima organskega akta oziroma zakona, je ta označen kot neorganiziran (The law dictionary: Organic act.
https://thelawdictionary.org/organic-act/ (Dostop: maj 2021).
65 Dolan, Philippines: A Country Study, 28.
66 Karnow, In Our Image, 252.
19
gorske prebivalce ter plemenske artefakte. Ta svetovni sejem je bil največji, kar so jih do tedaj organizirali, na 500 hektarjih površine se je nahajalo več kot 1500 objektov. Razstava o Filipinih pa je bila največja na sejmu. V ZDA so za ta namen pripeljali 1100 Filipincev iz različnih predelov od muslimanov na otoku Mindanao do predstavnikov plemena Igorot na severu. Tako je navaden Američan dobil predstavo, da so bili Filipini še vedno kraj, ki je bil poseljen z neciviliziranimi divjaki, kar je zelo ujezilo izobražene Filipince, kot je bil na primer Manuel Quezon. V naslednjih letih so bili nekateri Igoroti razstavljeni v zabaviščnih parkih, kot je na primer Coney Island v New Yorku, druga pa so prevažali od sejma do sejma po celotnih ZDA, kjer so jih silili jesti pse v javnosti.67
Slika 6: Brošura filipinske razstave na svetovni razstavi leta 1904.68