7.1.2 Nadaljnje izboljšave na področju šolstva tekom 20. stoletja.
Po sprejetju prvega šolskega akta se je začela kakovost šolstva bistveno izboljševati. Osnovne šole so bile v praktično vsakem kraju, srednje šole, ki jih je upravljala država, so bile prisotne v vsaki provinci. Že leta 1903 so začeli podeljevati štipendije za študij v ZDA, namenjene nadarjenim filipinskim otrokom (pensionados).130 To je posledično vodilo v odprtje Univerze v Filipinih (University of the Philippines) leta 1907. S tem so Američani upravičili svoje izjave, da so odšli na Filipine z namenom, da rešijo Filipince pred Španijo in na podlagi izobrazbe zgradijo nov narod, čeprav le-ta ni nujno samostojen.131
Tudi še po koncu druge svetovne vojne, ko so bili Filipini že samostojna država, so bili tam prisotni ameriški učitelji. To je bila sedaj že druga generacija, ki je odšla tja z namenom poučevanja. Tokrat je to šlo za pripadnike Mirovnih sil (Peace corps) ter misijonarje. Dva prostovoljca Mirovnih sil sta se leta 1967 po tem, ko sta napisala učni načrt za filipinske poklicne šole, spraševala, ali imajo Američani moralno pravico oblikovati učni načrt za šole v neki drugi samostojni državi. Ameriški učitelji so se v okviru izobraževanja poučili tudi o generaciji Thomas, vendar bolj zaradi tega, da bi se temu modelu izogibali kot pa ga posnemali.
Prostovoljci teh sil so tudi dejali, da niso misijonarska skupina, pomemben cilj njihovega dela pa je bil, da se naučijo kar se da veliko o Filipinih.132 Tudi misijonarji so zavračali trditve, da naj bi se trudili na Filipinih vpeljati zahodnjaške vrednote in standarde, saj to po njihovem mnenju naj ne bi prav nič pripomoglo k vključevanju filipinskega prebivalstva.133
129 Travels (and more) with Cecilia Brainard: Philippine History: Who Were the Thomasites.
https://cbrainard.blogspot.com/2016/04/philippines-history-who-were-thomasites.html (Dostop: maj 2021).
130 Boquet, The Philippine Archipelago, 94.
131 Onorato, »United States influences«, 23.
132 Zimmerman, Innocents Abroad, 4.
133 Prav tam, 4.
36
Takšnih skrbi očitno niso imeli učitelji, ki so kot prvi prišli na Filipine, med drugim tudi že prej omenjena Adelinne Knapp, ki je že na ladji pisala o širjenju civilizacije v tropih, pri tem pa ni ravno razmišljala o posledicah tega, saj je prav to širjenje povzročilo amerikanizacijo med filipinskim prebivalstvom, ki se je nad novo kulturo tako navdušilo, da je pri tem začelo pozabljati na svojo lastno kulturo. Šele po drugi svetovni vojni se je začelo širjenje ozaveščenost in razumevanje kulture. Ta koncept je tudi na novo revolucioniral pogled Filipincev na Američane in obratno.
7.2 Jezik
Angleščina je bila, kot je bilo že omenjeno, eden izmed največjih vplivov, ki so ga ZDA pustile na Filipinih. V tej državi danes poznamo več kot 120 različnih jezikov. Zanimivo pa je, da so v ZDA še v 90. letih pisali, da se na Filipinih govori zgolj 11 jezikov in 78 dialektov, ki izvirajo iz te otoške države.134 Kot poučevani jezik v šolah in na univerzah se je že od prihoda Američanov uporabljala angleščina in tako je tudi še danes, z izjemo šolskih ur posvečenih filipinskemu jeziku. Američani so uvedli angleščino kot sredstvo za poučevanje kljub nasprotovanju tistih Filipincev, ki so bili deležni izobrazbe še v času španske kolonialne oblasti.
Bali so se namreč, da bodo izgubili vlogo posrednikov med ameriškim kolonialnim režimom in ljudmi. Še več, bali so se tudi, da bi angleščina ustvarila homogene Filipine, kjer bi majhen človek igral samo kakšno brezpredmetno vlogo v vladnih zadevah. Američani so po drugi strani videli uporabo angleščine kot metodo osvobajanja prebivalcev izpod rok lokalnih političnih veljakov in vpeljavo Filipinov v 20. stoletje. Dvomljivo pa je, da bi ameriške kolonialne oblasti dejansko lahko predvidele, kakšen vpliv bo angleščina imela na Filipine v prihodnje.135 Španščina je bila po drugi strani široko rabljena samo s strani ekonomske in politične elite na Filipinih vse do druge svetovne vojne. Ta jezik je bil način nacionalne identifikacije in upora vladavine ZDA, ki jo je simbolizirala prav angleščina. Po koncu druge svetovne vojne pa je španščina hitro izginila in danes jo govori manj kot 2 % Filipincev.136
Pouk v angleščini je ustvaril generacijo Filipincev, ki so se lahko z Američani dogovarjali na vseh ravneh. Filipinci so lahko razumeli in se prerekali z Američani glede najmanjših podrobnostih kolonialne uprave, z Američani so lahko delali na sodiščih, z njimi so lahko sodelovali v poslovnem sektorju. Kar pa je najpomembneje, lahko so izvajali propagando za filipinsko neodvisnost. Uporaba in znanje angleščine je Filipinom dala tudi veliko prednost
134 Dolan, Philippines: A Country Study, xv.
135 Onorato, »United States influences«, 23-24.
136 Boquet, The Philippine Archipelago, 94.
37
pred ostalim manj razvitim svetom. To jim je v drugi polovici 20. stoletja in v sedanjosti omogočilo, da se precej bolj enostavneje zaposlijo v tujini, kjer je zaslužek tudi precej boljši.
Za generacijo v 60. letih 20. stoletja je tako značilen pojav ''bega možganov''.137
Filipini so svoj uradni jezik dobili šele ob razglasitvi neodvisnosti leta 1946, pred tem sta to bila španščina in angleščina.138 Istočasno so sprejeli tudi prvo abecedo v filipinskem jeziku, ki se je imenovala abakada abeceda. Sodobna filipinska abeceda je nadomestila prejšnjo po sprejetju nove ustave leta 1987.139 V obeh abecedah najdemo vse črke, ki so tudi v angleški abecedi, kar je pričakovano glede na položaj angleščine v preteklosti.
Američani in njihova kultura je imela tako velik vpliv na njihov uradni jezik, da se je le-ta v neformalni in formalni obliki združil z angleščino in nastal je jezik, ki se imenuje taglish (kombinacija besed tagalog in english). Taglish se je nadalje razvil še v t. i. swardspeak (jezik skupnosti LGBT na Filipinih) in coño english. Pri slednjih gre poudariti, da ga govorijo oziroma uporabljajo večinoma bogatejši ljudje. Ti so bili izobraženi skoraj izključno samo v angleščini in tako je njihovo znanje filipinskega jezika oziroma tagaloščine precej slabo. Tukaj se dejansko vidi tudi, kakšne posledice je imela vpeljava angleškega jezika v ta prostor in kako intenzivna je bila, saj le dobrih sto let kasneje obstajajo ljudje, ki so svoj lastni jezik že skorajda pozabili.
V času mobilnih telefonov, ko so ti še imeli klasične tipkovnice, se je iz angleščine in jezika taglish razvil še dodaten jezik oziroma kar subkultura imenovana jejemon. Samo za ponazoritev sem spodaj dodal poved ''Manila je prestolnica Filipinov'', pri čemer nisem dal primera v jeziku coño english, saj bi bila poved v tem primeru popolnoma enaka angleški povedi.
- angleščina: Manila is the capital of the Philippines;
- tagaloščina: Ang Maynila ang kabisera ng Pilipinas;
- taglish: Ang Manila ang capital ng Philippines;
- jejemon: 4n6 M4n!L4 4n6 cK4p!t4L n6 pH!L!pP!n3sZ.
137 Onorato, »United States influences«, 24.
138 Supreme Court E-Library: Designating the period from March 27th to April 2nd of each year National Language Week. https://elibrary.judiciary.gov.ph/thebookshelf/showdocs/7/77471 (Dostop: april 2021).
139 Rappler: Evolution of the Filipino alphabet. https://www.rappler.com/newsbreak/iq/evolution-filipino-alphabet (Dostop: april 2021).
38
7.3 Ostali vplivi 7.3.1 Vera
Cerkev so od države hoteli ločiti že Filipinci v okviru ustave iz Malolosa leta 1899, vendar so bili neuspešni. Leta 1902 je bil sprejet akt, ki je razveljavil katoliško vero kot državno vero (The 1902 Philippine Organic Act). Ameriška oblast se je pogajala z Vatikanom v želji, da bi rešili status redovnikov. Cerkev se je strinjala glede prodaje posestev v lasti redovnikov ter hkrati obljubila postopno zamenjavo redovnikov s filipinskimi in ostalimi nešpanskimi duhovniki.
Zavrnili pa so takojšen odpoklic verskih redov z otočja, saj niso hoteli užaliti Španije.140 Američani so leta 1904 plačali 7 milijonov dolarjev, da so pridobili te kmetijske posesti, ki pa so bile nato prodane nazaj večjim posestnikom, saj si revnejši filipinski kmetje te zemlje niso mogli privoščiti. Ameriška oblast je brez prikrivanja podpirala okoli 60 najbogatejših družin in na ta način krepila fevdalno oligarhijo, ki se nadaljuje še dandanes in na ta način so ZDA večale razliko med revnimi in bogatimi Filipinci, še posebej na podeželju.141Z razveljavitvijo katoliške vere kot državne vere je bila zagotovljena verska svoboda, kar je omogočilo vzpon protestantske vere, cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in novega kulta ''Iglesia ni Cristo'' (Kristusova cerkev). 142
7.3.2 Razvoj zdravstva
Američani so si prizadevali izboljšati tudi položaj zdravstva na Filipinih. Ob koncu španske kolonialne oblasti je bila situacija glede tega zelo klavrna, kar kažejo tudi okvirne ocene o umrljivosti dojenčkov. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje naj bi tako bila ta vrednost okoli 400 na 1000, nekatere ocene gredo vse od 224 na tisoč pa vse do 800 na tisoč, v ZDA pa se je ta vrednost v istem času gibala med 100 in 230 na tisoč.143 V tem času je na Filipinih tuberkuloza zahtevala letno okoli 50 tisoč življenj, črne koze pa 40 tisoč. Leta 1902 je epidemija kolere samo v Manili zahtevala 4 tisoč življenj in verjetno okoli 200 tisoč v celotni državi. Američani so v želji po izboljšanju zdravstva na Filipinih sprva ustanovili Urad za zdravstvo. Na otoku Culion so leta 1902 ustanovili kolonijo za osebe okužene z gobavostjo, saj so jih na ta način izolirali in preprečili širjenje in s tem je bolezen na Filipinih tudi izginila. Ameriški higieniki in inženirji so si prizadevali za hiter razvoj modernih vodnih sistemov ter uvedbo strogih regulacij na področju higiene, prehrane in sanitete. Rezultat tega je bil hiter padec smrtnosti. Ta je še leta
140 Dolan, Philippines: A Country Study, 29.
141 Boquet, The Philippine Archipelago, 95.
142 Prav tam, 95.
143 McElhinny, Bonnie. »Kissing a Baby Is Not at All Good for Him: Infant Mortality, Medicine, and Colonial Modernity in the U.S.-Occupied Philippines.« American Anthropologist 107/2 (2005), 185.
39
1898 bila 30,5 na 1000 prebivalcev, leta 1907 je bila 21 na 1000 prebivalcev, leta 1925 pa samo še 11,8 na 1000 prebivalcev.144
7.3.3 Razvoj transporta
Američani so prav tako izboljšali transportni sistem. Leta 1901 so Filipini imeli manj kor 200 kilometrov železnice, v letih 1904 in 1905 pa so na otoku Luzon zgradili več kot 700 kilometrov železnic in s tem Manilo povezali s provincami Cavite, Rizal, Batangas, Laguna in Tayabas. Še dodatnih 200 kilometrov železnic so zgradili tudi še na Visajskih otokih (Cebu in Panay). Leta 1904 so v Manili vzpostavili sistem električnega tramvaja. V času administracije guvernerja Williama Camerona Forbesa se je cestno omrežje povečalo za več kot 10 krat. Leta 1909 je bilo to dolgo 695 kilometrov, leta 1913 pa že 7411 kilometrov, posledično si je Forbes prislužil vzdevek ''Caminero'' (graditelj cest). Forbes je prav tako nadzoroval gradnjo mesta Baguio, ki je postala poletna prestolnica, saj je zaradi svoje nadmorske višine (1500 metrov) tam bistveno manj vroče kot v Manili v aprilu in maju. Američani so precej izboljšav naredili tudi na vseh večjih pristaniščih (Manila, Cebu, Iloilo).145
Zanimiv je še eden izmed ameriških vplivov v okvirju razvoja transporta, ki pa je bolj posreden kot pa neposreden. Tukaj je govora o javnem prevozu, imenovanem jeepney. Danes je ta način prevoza eden izmed najpopularnejših in tudi najcenejših (vožnje pogostokrat stanejo okoli 10 filipinskih pesov, kar znaša manj kot 20 centov). Prav tako so si pridobili status kulturne ikone.
V originalu so bili to ameriški vojaški džipi, ki so bili med drugim uporabljeni tudi v bitki za osvoboditev Manile, vendar so jih Američani po koncu vojne pustili na Filipinih, saj bi bil transport nazaj predrag. Filipinci pa so jih preobrazili tako, da so sprva podaljšali trup in na ta način omogočili prevoz večjega števila ljudi.
Na vsaki strani so dodali tudi še klop, celotno stvar pa so pokrili z železno streho, katere namen je zaščita pred soncem in dežjem. Ta vozila so sedaj videti povsem drugače tudi navzven, saj niso več v olivno zeleni barvi, kot so bili ameriški džipi, temveč so prebarvani v nešteto različnih barv in vzorcev.
144 Boquet, The Philippine Archipelago, 93.
145 Prav tam, 93.