Po mnenju zgodovinarja Onorata je daleč največji vpliv, ki so ga ZDA pustile na Filipinih, izobraževanje in raba angleščine kot sredstvo za poučevanje.119 Tudi Lande meni, da je uvedba sistema brezplačnega javnega izobraževanja tako v urbanih kot tudi v ruralnih območjih omogočila izboljšanje socialnih razmer in položaja ambicioznim in lingvistično talentiranim otrokom, ki so se rodili v revnejših okoljih, kar jim je bilo v času španske kolonialne vladavine onemogočeno.120
Filipinci so še pred prihodom Američanov leta 1898 imeli globoko spoštovanje in razumevanje za izobrazbo. Španci pa so veliki večini prebivalstva na Filipinih onemogočili celo najbolj osnovne oblike poučevanja, kot so branje, pisanje in računanje. Izobrazba na Filipinih je bila še v 60. letih 19. stoletja, ko je bilo obdobje španske liberalne politike, ponujena v zelo osnovni obliki. Če so si Filipinci želeli pridobiti kakšno boljšo izobrazbo, so morali za to sami plačati.
V tem primeru je bil prisoten tudi psihološki davek, ker so morali za ta namen zapustiti dom in oditi v Manilo ali celo v Evropo.121 Za slednji cilj se je med drugim odločil tudi José Rizal, ki je skupaj s filipinskimi študenti, ki so študirali v Evropi, bil eden izmed glavnih razlogov za večanje narodne zavesti Filipincev (poglavje 2.3.3).
Po prihodu Američanov na Filipine se je stanje začelo nekoliko izboljševati. Prva šola je bila odprta na otoku Corregidor leta 1898 v zalivu pred Manilo le dober mesec po tem, ko je admiral Dewey v bitki v zalivu Manile potopil špansko ladjevje. Do leta 1900 je bilo na Filipinih okoli 1000 šol, od tega 39 v Manili.122 Najbolj osnovno obliko poučevanja so sprva zaupali kar ameriškim vojakom, vendar je bilo to samo za krajše časovno obdobje.123 Ameriški predsednik William McKinley je leta 1900 postavil Williama Howarda Tafta na čelo komisije, ki je bila odgovorna za nadaljnje korake za izboljšanje izobraževanja na Filipinih. Leta 1901 so za Filipine tako sprejeli t. i. prvi šolski akt, ki je omogočil brezplačno javno izobraževanje, hkrati pa je bilo to ločeno od cerkve. To je s strani lokalnega prebivalstva prineslo veliko odobravanje.
Verjeli so namreč, da so nove politične vrednote vredne žrtvovanja kulturnih vezi, ki so jih skozi stoletja gradili s Španci.124
119 Onorato, Michael Paul. »United States influences in the Philippines.« Journal of Third World Studies, 4/2 (1987), 22.
120 Lande, Carl H. »The Philippines and the United States.« Philippine Studies 49/4 (2001), 527.
121 Onorato, »United States influences«, 22.
122 Boquet, The Philippine Archipelago, 94.
123 Onorato, »United States influences«, 23.
124 Smith, Pauline Crumb. »A Basic Problem in Philippine Education.« The Far Eastern Quarterly 4/2 (1945), 140.
34 7.1.1 Thomasites
Pomembno vlogo pri vzpostavljanju in izvajanju šolstva na začetku ameriškega kolonialnega obdobja na Filipinih je imelo več kot tisoč mladih Američanov, ki so učili filipinske otroke in izobraževali lokalne učitelje. Za ta položaj se jih je, zaradi nesebičnosti ali želje po avanturi, prijavilo več kot 8 tisoč. Tukaj je bil tudi privlačni dejavnik, saj so jim za to delo ponujali 125 dolarjev mesečne plače, kar je bilo precej več, kot pa so zaslužili doma.125 Pomembna je bila skupina učiteljev, ki se je 23. julija leta 1901 odpravila na pot proti Filipinom s transportno ladjo iz San Francisca. Ta skupina je dobila ime po ladji Thomas, s katero so prispeli na Filipine – Thomasites (to ime se je kasneje uporabljalo za vse učitelje, ki so 21. avgusta prišli na Filipine iz ZDA). Ta skupina je štela 526 učiteljev (346 moških in 180 žensk), prišli so iz 193 različnih univerz in šol v 43 ameriških zveznih državah, med drugim tudi iz nekaterih prestižnih univerz kot sta Harvard in Yale. Deset učiteljev je bilo predtem že na Filipinih in sicer v vlogi vojakov, za veliko večino pa je bila to prva izkušnja s tropskim svetom.126
Pred tem sta na Filipine že prispeli dve skupini učiteljev, ki pa sta bili precej manjši. Veliko izmed teh učiteljev je pisalo dnevnike ter pisma za svoje družine doma. Ti zapisi so precejkrat kazali na razposajenost. Po drugi strani jih je mnogo zaradi osamljenosti, stisk in nepoznavanja te oddaljene dežele trpelo za depresijo in nezadovoljstvom.127
Adelinne Knapp, ki je bila ena izmed ameriških učiteljic na ladji Thomas, je ob odhodu ladje dejala, da je njen narod naletel na soočanje z velikim problemom spoprijemanja z ljudmi, ki niso vedeli ali razumeli osnovnih principov njene civilizacije. Dodaja pa še, da je za skupno srečo in svobodo ključno to, da bi prišlo do skladnosti med Filipinci in Američani. Slednji so z znanjem, ki so ga pridobili na podlagi lastnih izkušenj, iskali rešitev problema in našli so ga v enakem modelu šolstva.128 Na podlagi teh besed lahko ugotovimo, da so ZDA ubrale popolnoma drugačen pristop v kolonizaciji, vsaj na primeru Filipinov, kot pa druge svetovne velesile, ki so za namen podreditve prebivalstva uporabljale silo. ZDA so se namesto sile popolnoma zanašale na vzgojo in izobraževanje lokalnega prebivalstva.
125 Karnow, In Our Image, 291.
126 Zimmerman, Jonathan. Innocents Abroad: American Teachers in the American Century. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 2008, 1.
127 Karnow, In Our Image, 291.
128 Zimmerman, Innocents Abroad, 1.
35
Slika 12: Thomasites in njihovi učenci.129
7.1.2 Nadaljnje izboljšave na področju šolstva tekom 20. stoletja.
Po sprejetju prvega šolskega akta se je začela kakovost šolstva bistveno izboljševati. Osnovne šole so bile v praktično vsakem kraju, srednje šole, ki jih je upravljala država, so bile prisotne v vsaki provinci. Že leta 1903 so začeli podeljevati štipendije za študij v ZDA, namenjene nadarjenim filipinskim otrokom (pensionados).130 To je posledično vodilo v odprtje Univerze v Filipinih (University of the Philippines) leta 1907. S tem so Američani upravičili svoje izjave, da so odšli na Filipine z namenom, da rešijo Filipince pred Španijo in na podlagi izobrazbe zgradijo nov narod, čeprav le-ta ni nujno samostojen.131
Tudi še po koncu druge svetovne vojne, ko so bili Filipini že samostojna država, so bili tam prisotni ameriški učitelji. To je bila sedaj že druga generacija, ki je odšla tja z namenom poučevanja. Tokrat je to šlo za pripadnike Mirovnih sil (Peace corps) ter misijonarje. Dva prostovoljca Mirovnih sil sta se leta 1967 po tem, ko sta napisala učni načrt za filipinske poklicne šole, spraševala, ali imajo Američani moralno pravico oblikovati učni načrt za šole v neki drugi samostojni državi. Ameriški učitelji so se v okviru izobraževanja poučili tudi o generaciji Thomas, vendar bolj zaradi tega, da bi se temu modelu izogibali kot pa ga posnemali.
Prostovoljci teh sil so tudi dejali, da niso misijonarska skupina, pomemben cilj njihovega dela pa je bil, da se naučijo kar se da veliko o Filipinih.132 Tudi misijonarji so zavračali trditve, da naj bi se trudili na Filipinih vpeljati zahodnjaške vrednote in standarde, saj to po njihovem mnenju naj ne bi prav nič pripomoglo k vključevanju filipinskega prebivalstva.133
129 Travels (and more) with Cecilia Brainard: Philippine History: Who Were the Thomasites.
https://cbrainard.blogspot.com/2016/04/philippines-history-who-were-thomasites.html (Dostop: maj 2021).
130 Boquet, The Philippine Archipelago, 94.
131 Onorato, »United States influences«, 23.
132 Zimmerman, Innocents Abroad, 4.
133 Prav tam, 4.
36
Takšnih skrbi očitno niso imeli učitelji, ki so kot prvi prišli na Filipine, med drugim tudi že prej omenjena Adelinne Knapp, ki je že na ladji pisala o širjenju civilizacije v tropih, pri tem pa ni ravno razmišljala o posledicah tega, saj je prav to širjenje povzročilo amerikanizacijo med filipinskim prebivalstvom, ki se je nad novo kulturo tako navdušilo, da je pri tem začelo pozabljati na svojo lastno kulturo. Šele po drugi svetovni vojni se je začelo širjenje ozaveščenost in razumevanje kulture. Ta koncept je tudi na novo revolucioniral pogled Filipincev na Američane in obratno.