69 Dolan, Philippines: A Country Study, 32.
70 Prav tam, 32-33.
71 Office of the Historian: Address of the President to Congress December 7 1915.
https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1915/address-of-the-president (Dostop: april 2021).
72 Beadles, John A. »The Debate in the United States Concerning Philippine Independence, 1912-1916.«
Philippine Studies 16/3 (1968), 421.
73 Leifer, Michael. Dictionary of the Modern Politics of Southeast Asia, 1st edition. London: Routledge, 1995, 33-34.
74 United States House of Representatives: Manuel Quezon and Governor General Harrison in Manila Postcard.
https://history.house.gov/Collection/Listing/2014/2014-147-000/ (Dostop: april 2021).
21
Quezon je bil zaradi svojega obnašanja zelo priljubljen v Washingtonu. V svojih govorih je bil zelo spreten. Sprva je hvalil ameriško oblast na Filipinih, nato pa je dejal, da glede na to, da so Američani opravili tako dobro delo, da je sedaj čas, da Filipinci prevzamejo nadzor, saj so bili sedaj popolnoma usposobljeni za samovlado. Quezonu je hkrati uspelo prepričati večino ameriških kongresnih voditeljev, da si Filipinci zelo želijo samostojnost.75
V Washingtonu je tudi objavljal periodično publikacijo z naslovom ''Filipino People'' (Filipinski Ljudje), ki je krožila med kongresniki in ostalimi veljaki, ki jih je Quezon videl kot tiste, ki so se zanimali za Filipine. V tej publikaciji je prav tako pogostokrat izjavljal željo Filipincev po svobodi. Videl je, da je večinsko mnenje za ohranitev oblasti na otokih temeljilo na nesebičnih dejanjih. Poudarjal pa je manjšino, ki si je na vsak način želela ohraniti oblast, tukaj je po mnenju Quezona šlo za sebične ameriške poslovneže, ki so ekonomsko izkoriščali Filipine.
Prav to obtoževanje je vsebovalo dovolj resnice, da je vplivalo na ameriško mnenje, še posebej v času, ko so bili monopoli in skladi ostro napadeni s strani demokratske stranke, kar je kasneje tudi vodilo do sprejetja Jonesovega akta leta 1916.76
ZDA pa so tudi še po sprejetju Jonesovega akta, ki je dajal Filipinom dejansko avtonomijo, še naprej branili svoje interese, kar dokazuje tudi telegram, ki ga je 16. avgusta 1917 iz Haaga poslal Marshall Langhorne takratni namestnik ameriškega veleposlanika na Nizozemskem, državnemu sekretarju Robertu Lansingu. V tem telegrafu Langhorne omenja nevarnost za ameriške interese na Filipinih, če Nizozemska Vzhodna Indija pride pod nadzor druge sile.77
Jonesov akt je ostal osnovna zakonodaja za administracijo Filipinov, dokler ameriški kongres ni sprejel nove zakonodaje leta 1934. Ta je v veljavo stopila leto kasneje, s čimer je bila ustanovljena t. i. Skupnost Filipinov (Commonwealth of the Philippines).78
Muslimani na jugu Filipinov so videli hitro filipinizacijo javne uprave ter ameriško predanost do neodvisnosti Filipinov kot veliko grožnjo, čeprav Jonesov akt ni prenesel odgovornosti za njihovo regijo v okvir filipinskega zakonodajnega telesa. Bali so se namreč, da bi bili samostojni Filipini dominirani s strani kristjanov, ki pa so bili njihovi tradicionalni sovražniki, Američani so se sicer precej vpletali na območju otoka Mindanao že leta 1899. Leta 1903 je ameriška politika razpustila tudi dolgoletno avtonomijo muslimanskega teritorija. Temu so
75 Beadles, »The Debate in the United States«, 422-423.
76 Prav tam, 423.
77 Office of the Historian: File No. 763.72112/4404, The Chargé in the Netherlands (Langhorne) to the Secretary of State. https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1917Supp02v02/d249 (Dostop: april 2021).
78 Dolan, Philippines: A Country Study, 39.
22
sledile poselitve krščanskega prebivalstva na do tedaj neposeljenih predelih otoka Mindanao.
Kmalu so kristjani postali celo številčnejši od muslimanov.79
4.4 Uporniška gibanja v času ameriške kolonialne vladavine
Ena izmed ponavljajočih se tematik v zgodovini so bili uporniki oziroma razna uporniška gibanja, kar smo že videli na primerih v času španske kolonialne vladavine, nič kaj dosti pa se ni spremenilo v času ameriške kolonialne vladavine. Tako je med drugim vstaja izbruhnila med pripadniki krščanske sekte na severovzhodnem delu otoka Mindanao leta 1924 po tem, ko je vodja sekte napovedal bližajoči se sodni dan. Imamo tudi primer, ko se je lastnik trgovine, kateremu je bilo ime Florencio Entrencherado, na otoku Panay med drugim za krajši čas razglasil celo za filipinskega cesarja Florencia I.80
5 Politika Commonwealtha in samostojnost Filipinov
Iz 7. aprila 1932 obstaja memorandum ameriškega državnega sekretarja, ki je v tistem času bil Henry L. Stimson. V njem Stimson omenja, da so Filipini postali baza za ameriški vpliv na področju politike, ekonomije in socialnih zadev. Nadaljuje, da bi umik Američanov v tistem trenutku pomenil, da bi bili Filipini takoj dominirani s strani kakšne druge države, po vsej verjetnosti Kitajske ali Japonske. Filipini pa so bili po njegovem že močno ekonomsko dominirani s strani Kitajske in deloma tudi Japonske.81
5.1 Tydings-McDuffiejev akt
V tem napetem okolju sta Sergio Osmeña in Manuel Roxas, ki je veljal za vzhajajočo zvezdo politične stranke Nacionalista, izvedla uspešno kampanjo v Washingtonu za sprejem t. i. ''Hare-Hawes-Cutting Independence Bill'', ki ga je filipinski kongres že sprejel, vendar je ameriški predsednik Hoover podal veto na ta zakon januarja leta 1933. Tudi Manuel Quezon je nasprotoval temu zakonu predvsem zaradi mnenja, da so bile pravice glede filipinskih priseljencev v ZDA preveč omejene. Quezon je nato sam odpotoval v Washington in marca 1934 dosegel novi akt o neodvisnosti, imenovan Tydings-McDuffie akt.82 To je bil rezultat dolgo trajajoče boja v Washingtonu med t. i. ''ekspanzionisti'' in ''kontrakcionisti'' v času velike gospodarske krize (Great Depression), kjer so se spraševali, ali bi bilo ZDA bolje s Filipini ali
79 Prav tam, 33
80 Prav tam, 35.
81 Office of the Historian: Foreign Relations of the United States Diplomatic Papers, 1932, The Far East, Volume IV: Memorandum by the Secretary of State. https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1932v04/d755 (Dostop: maj 2021).
82 Dolan, Philippines: A Country Study, 38-39.
23
brez te kolonije. Hkrati je tudi na Filipinih potekala ta debata v smislu ali bi bilo Filipinom lažje oditi po svoji poti ali ostati pod nadzorom ZDA.83
Tydings-McDuffiejev akt je omogočil desetletno tranzicijsko obdobje do neodvisnosti za Filipine v tem času pa se je ustanovil t. i. Commonwealth Filipinov. Ta commonwealth oziroma skupnost je imela svojo lastno ustavo in je imela samoupravo, čeprav je bila za zunanjo politiko še vedno zadolžena ZDA. Zakoni, ki bi jih filipinsko zakonodajno telo sprejelo in bi bili vezani na preseljevanje, mednarodno trgovino in sistem valute bi še vedno morali bili sprejeti tudi s strani ameriškega predsednika. Ta akt je sicer odprl novo poglavje v ameriško-filipinskih odnosih, vendar je bilo še vedno precej neenakovredno razmerje. V okviru dogovora je bilo dovoljeno samo 50 Filipincem na leto, da se preselijo v ZDA, za Američane pa ni veljala nobena omejitev glede selitve na Filipine. Glede trgovske preskrbe v tranzicijskem obdobju pa je ta akt določil pet let brezcarinskega vstopa filipinskega blaga v ZDA in pet let, ko se je carinska tarifa postopno zviševala, dokler ni leta 1946 znašala 100 %, ameriško blago pa je lahko prihajalo na Filipine v celotnem obdobju brez kakršnihkoli omejitev.84 Prve volitve v okviru Commomwealtha so potekale septembra leta 1935 v katerih je zmagal Manuel Quezon, ki je tako postal predsednik Filipinskega Commonwealtha, podpredsednik pa je postal Sergio Osmeña, ki sta se pobotala po tem, ko sta imela večja nesoglasja glede akta o neodvisnosti.85 Tukaj lahko omenimo še dejstvo, da so ženske na Filipinih dobile volilno pravico že leta 1937 in tako je ta država postala tretja v Aziji, ki je dodelila volilno pravico tudi ženskemu spolu, prva je sicer bila Mongolija (1924) druga pa Tajska (1932).86
Slika 8: Prisega zadnjega filipinskega rezidenčnega