avgusta 1949. Quirino je bil prvi predsednik samostojnih Filipinov, ki je obiskal ZDA.93
90 Official Gazette: Radio Address of President Roxas to the American People on the Eve of the Philippine Independence, July 2, 1946. https://www.officialgazette.gov.ph/1946/07/02/radio-address-of-president-roxas-to-the-amircan-people-on-the-eve-of-philippine-indepence-july-2-1946/ (Dostop: maj 2021).
91 Official Gazette: Statement of President Roxas on the Cooperation with the United States, July 3, 1946.
https://www.officialgazette.gov.ph/1946/07/02/statement-of-president-roxas-on-the-cooperation-with-the-united-states-july-3-1946/ (Dostop: maj 2021).
92 Boquet, The Philippine Archipelago, 102.
93 United States House of Representatives: Philippine President Elpidio Quirino Addresses the House of Representatives. https://history.house.gov/Collection/Listing/PA2015/PA2015-04-0034/ (Dostop: maj 2021).
26
6 Ameriško-filipinski odnosi po osamosvojitvi Filipinov
Ko so ZDA 4. julija 1946 odobrile neodvisnost Filipinom, je ta država postala politično samostojna, ne pa resnično suverena. To je pomenil tudi konec ameriške kolonialne oblasti v državi, ni pa pomenil konec njene posredne in neposredne prisotnosti na tem območju. Tako lahko obdobje po koncu druge svetovne vojne in po osamosvojitvi Filipinov označimo kot obdobje neokolonializma.94 Neokolonializem je dajal tudi precej večje omejitve pri dejanjih ZDA. Ameriško osebje je lahko stacionirano na Filipinih samo v primeru dovoljenja Manile.
Ameriško vpletanje v zadeve Filipinov ne sme biti več tako očitno, poleg tega pa morajo biti pazljivi pri izražanju svojega mnenja. Podobnosti med obema država pa še vedno obstajajo. Še več, pri nekaterih dejavnikih so vidni še večji vplivi ZDA, kot je bilo to pred drugo svetovno vojno.95
6.1 Zunanja politika tekom druge polovice 20. stoletja
Samostojnost je za Filipine pomenilo veliko, saj so se lahko začeli vključevati v regionalne organizacije. Že desetletja so bili namreč zagovorniki regionalizma. Filipini so kot ustanovni član Združenih narodov sodelovali tudi pri nastanku vseh organizacij, ki spadajo pod Združene narode, kot so na primer Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Ekonomska in socialna komisija za Azijo in Pacifik (ESCAP). Poleg tega je skupaj s Tajsko in Malajsko Federacijo 31. julija 1961 ustanovila tako imenovano Zvezo Jugovzhodne Azije (ASA), ki se je nato 8. avgusta 1967 s priključitvijo še treh držav v regiji preimenovala v Zvezo držav Jugovzhodne Azije (ASEAN).96
Leta 1954 so se pridružili Avstraliji, Veliki Britaniji, Franciji, Novi Zelandiji, Pakistanu, Tajski in ZDA v organizaciji proti vidni grožnji s strani kitajskih in indokitajskih komunističnih režimov.97
Ameriško-filipinski odnosi so tudi pomembni pri širšem območju jugovzhodne Azije, ne samo na Filipinih. Tukaj gre sprva omeniti o večstranskem sporu glede lastništva otokov Kalayaan, to je skupina atolov zahodno od filipinskega otoka Palawan ter vzhodno od Vietnama. Te otoke si tako ali drugače lastijo Kitajska, Malezija, Tajvan, Vietnam in Filipini. Tomas Clomas, ki je bil odvetnik iz Manile, je obiskal to otočje leta 1956 in jih imenoval Kalayaan, kar v prevodu
94 Gaillard, J. C., Ilan Kelman in Florina Orillos. »US-Philippines Military Relations After the Mt Pinatubo Eruption in 1991.« European Journal of East Asian Studies 8/2 (2009), 307.
95 Shalom, Stephen Rosskamm. The United States and the Philippines, a study of neocolonialism. Philadelphia:
Institute for the Study of Human Issues, 1981, 183.
96 Leifer, Dictionary of the Modern Politics, 33-34.
97 Dolan, Philippines: A Country Study, 230.
27
pomeni Svobodna dežela. Filipinsko vlado je nato prosil, da te otoke spremeni v protektorat.
Leta 1968 je bila na otoke poslana filipinska vojska. Obstajal je samo en razlog, zakaj si je to otočje želelo lastiti tolikšno število držav in to so bila naravna bogastva v obliki nafte, ki naj bi se nahajala v neposredni bližini obale teh otokov. Pomorski zakon namreč dodeljuje ekskluzivne ekonomske pravice za vse surovine, vključno z nafto, ki se nahajajo v radiju 200 navtičnih milj od točke, ki je mednarodno priznana, če tudi gre samo za nekaj kamnitih otokov.
Filipini so od ZDA večkrat hoteli pridobiti izjavo, da bo ZDA branila filipinske interese glede otočja Kalayaan v okviru skupnega obrambnega sporazuma (Mutual Defense Treaty) med Filipini in ZDA. Ameriška politika je pa, kot je to storila že pogostokrat, zavrnila takšno interpretacijo tega sporazuma v tem primeru.98
6.2 Ekonomski odnosi med Filipini in ZDA
Za odnose med Filipini in ZDA na področju ekonomije po filipinski samostojnosti je pomemben t. i. Bell Trade Act iz leta 1946. To je filipinski zakon o trgovini, ki ga je sprejel ameriški kongres 30. aprila 1946, teden dni po porazu Osmeñe na volitvah. ZDA so Filipinom ponujale 800 milijonov dolarjev za povojno obnovo, če bi ta zakon sprejel tudi filipinski kongres, kar se je tudi zgodilo 2. julija, torej le dva dni pred osamosvojitvijo. Določila te pogodbe so bila precej obsežna in tudi kritizirana, saj so posegala v ekonomsko neodvisnost nove države. Ta določila so bila med drugim:
- prednostne tarife za obdobje naslednjih 20 let;
- prosti trg med ZDA in Filipini za obdobje 8 let, vendar s kvotami na izvoz filipinskih izdelkov v ZDA, Filipini niso smeli v ZDA izvažati izdelkov, ki bi predstavljali konkurenco izdelkom, izdelanih v ZDA;
- vrednost filipinske valute je bila določena na 2 filipinska pesa na dolar;
- filipinski vladi je bila onemogočena vpeljava omejitev na prenos denarja s Filipinov v ZDA;
- dodana je bila klavzula o enakopravnosti, ki je dajala državljanom ZDA enake pravice za rabo ali pridobitev mineralov, gozdov in drugih naravnih virov na Filipinih.99
Skupni interesi so ob koncu 80. let ponovno povezali obe državi, kljub videnemu negativnemu razvoju v ameriško-filipinskem odnosu. Ameriška pomoč Filipinom je leta 1990 dosegla skoraj pol milijarde dolarjev, ameriške zasebne investicije pa so dosegle več kot milijardo dolarjev.
ZDA in Japonska sta bili ključni donatorki v t. i. Multilateral Aid Initiative, poznano tudi kot
98 Prav tam, 235-236.
99 Boquet, The Philippine Archipelago, 101-102.
28
filipinski podporni načrt, ki je med drugim nudil črtanje dolga Filipinom in nove kredite v zameno za želene strukturne reforme.100
6.3 Ponovna rast filipinskega nacionalizma
Pomembni vidik v zgodovini Filipinov je tudi filipinski nacionalizem, ki je na začetku 80. in 90. let ponovno kazal znake intenziviranja. Raznoliki elementi v filipinski družbi so bili združeni v opoziciji do njihove pogoste zgodovinske pokoritve s strani tujcev. Ta opozicija pa je imela pogostokrat prizvok antiamerikanizma. Levičarsko usmerjeni prebivalci so dolgo vztrajali pri trditvi, da je zgodovina Filipinov zgodba propadlih oziroma izdanih revolucij, pri slednjih je bilo govora predvsem o domačih kompradorjih.101 Posledice tega nacionalizma so bile vidne tudi v nizu incidentov (poglavje 6.5.1).
6.4 Corazon Aquino in ZDA
Tranzicija Filipinov od diktatorskega režima Ferdinanda Marcosa do demokratično usmerjene predsednice Corazon Aquino je viden kot eden izmed največjih zunanjepolitičnih uspehov Reaganove administracije.102
Filipinska predsednica Aquino je uživala veliki prestiž in popularnost v ZDA, leta 1986 jo je revija Time proglasila celo za žensko leta. Corazon Aquino je večji del svoje mladosti preživela prav v ZDA. Tja se je z velikim slogom vrnila septembra 1986. V okviru svoje turneje je obiskala Washington, New York, Boston in San Francisco. Vrhunec te turneje je nastopil s skupno sejo ameriškega kongresa, kjer je le-ta izrekel močno podporo njeni vladi. Stanje pa se je kmalu spremenilo, saj so se voditelji obeh držav soočili z velikimi razlikami glede ekonomskih in vojaških problemov.103
Zadeva, ki se prav tako tiče ameriško-filipinskih odnosov, so bili predsedniški obiski. Do predsednice Corazon Aquino je veljala tradicija, da je bil Washington prvi tuji državni obisk novega filipinskega predsednika. Aquino pa je avgusta 1986 prekinila to tradicijo, saj je v okviru njenega prvega tujega državnega obiska namesto Washingtona obiskala Džakarto in Singapur.104
ZDA so večkrat izrazile zaskrbljenost, da Aquino ni uspela dovolj hitro reformirati svoje vlade, da bi preprečila pritožbe skupine New People's Army (oborožena veja Komunistične stranke
100 Dolan, Philippines: A Country Study, 235.
101 Prav tam, 232-233.
102 Kessler, Richard J. »Marcos and the Americans.« Foreign Policy, 63 (1986), 40.
103 Dolan, Philippines: A Country Study, 233.
104 Prav tam, 233.
29
Filipinov). ZDA so svarile načrtovalce državnih udarov, da bodo v primeru, da izvedejo državni udar proti predsednici Aquino, prenehali nuditi vojaško pomoč. Veliko Filipincev pa je bilo na drugi strani zaskrbljenih s tem, ko so videli obsedenost vlade ZDA z nacionalno varnostjo na Filipinih, saj so bili mnenja, da bi lahko prav to ZDA premamilo, da bi podprli vojaški udar.
ZDA so v želji, da bi pomirila te strahove, poslale dve vojaški letali, da bi zaščitili Aquino med poskusom državnega udara decembra 1989. Medosebna obtoževanja pa so se kljub temu ponovno nadaljevala že čez nekaj mesecev. Aquino je zavrnila sestanek s takratnim obrambnim ministrom ZDA Richardom Cheneyom, ko je ta obiskal Manilo februarja 1990. Razlog za to je bil napovedan 96 milijonov dolarjev težak rez pri denarni pomoči ZDA Filipinom.105
6.5 Problematika prisotnosti ameriške vojske na Filipinih
ZDA so imele kot edina tuja država ekskluzivni vojaški položaj pred drugo svetovno vojno in tudi po osamosvojitvi Filipinov se to ni prav nič spremenilo. Na Filipinih je bilo leta 1969 skoraj toliko ameriških vojakov (26 tisoč), kot jih je bilo v oporišču Pearl Harbor teden dni pred napadom v drugi svetovni vojni (20.575), tam je bilo prisotnih tudi 12 tisoč filipinskih izvidnikov.106
6.5.1 Varnost ameriške vojske in civilnega osebja na Filipinih
V poznih 80. letih so ameriško-filipinski odnosi naleteli na nov problem. Krepila se je zaskrbljenost za varnost ameriške vojske in civilnega osebja na Filipinih. Dva ameriška letalca so ustrelili in ubili v kraju Angeles City leta 1987. Dve leti pozneje je bil v bližini ameriškega oporišča v kraju Quezon City, izveden atentat na polkovnika Jamesa N. Rowa, ki je služil v skupni vojaški posvetovalni skupini Združenih držav Amerike. Februarja leta 1991 so zaradi umora Rowa na dosmrtni zapor obsodili dva komunista. V letih med 1986 in 1991 so filipinski komunisti ubili še vsaj 10 drugih ameriških državljanov. Leta 1990 so ZDA umaknile tudi svoje prostovoljce mirovnih sil po tem, ko naj bi tajne službe razkrile načrt za množično ugrabitev.
Po pričevanjih je bil eden izmed prostovoljcev ugrabljen s strani skupine New People's Army, vendar se je vrnil nepoškodovan. Leta 1990 so ZDA končno uvedle plače za tvegano delo za diplomante, vojaške enote in ostale zvezne delavce na Filipinih.107
6.5.2 Ameriške baze na Filipinih po letu 1947
Dobro leto po osamosvojitvi so Filipini z ZDA podpisali sporazum o vojaških bazah (Military Bases Agreement, MBA), ki je omogočil ameriški vojski nadzor nad določenimi območji po celotni državi. Prvotno so ta območja dobili v najem za 99 let, pri tem pa jim ni bilo treba
105 Dolan, Philippines: A Country Study, 233.
106 Shalom, A study of neocolonialism, 184.
107 Dolan, Philippines: A Country Study, 233-234.
30
plačevati najemnine. Ameriška vojska pa se je lahko sama odločala za katere namene bo uporabljala bazo in kakšno orožje bo tam hranila. Ta dogovor so nato večkrat izboljševali ter posodabljali. Tako sta obe strani leta 1959 podpisali sporazum Bohlen-Serrano, ki je skrajšal dobo najema na 25 let, nato pa bi se obnavljalo vsakih 5 let. Leta 1966 so sporazumu dodali še dodaten člen, ki je določal konec najema v septembru leta 1991. Ta dogovor so nato posodobili še v letih 1983 in 1988.108
V odnosih med ZDA in Filipinih leta 1991 je tako dominiralo dejstvo, da so imele ZDA dostop tako do zračnih, kot tudi do pomorskih baz na Filipinih, vendar se je situacija hitro spremenila.
Zračna baza, v kraju Clark, ki se nahaja severno od Manile, je bila logistična baza za ameriško trinajsto zračno divizijo. Na drugi strani je bila pomorska baza v zalivu Subic, ki je bila pomemben objekt za popravila in ponovno oskrbo za ameriško sedmo floto. V teh dveh bazah je bilo približno 15 tisoč ameriškega vojaškega osebja, tisoč pripadnikov civilne obrambe ter dobrih 24 tisoč družinskih članov. ZDA so zagovarjale trditev, da sta ti dve bazi vitalni za projekcijo moči na prizoriščih zahodnega Pacifika, Indijskega oceana in Bližnjega vzhoda in posledično so želeli imeti dostop do teh dveh objektov za nedoločen čas.109
Osrednji problem v politiki Manile je postal širitev pravic ameriške baze. Potreba po nekakšnem vojaškem zavezništvu z ZDA ni bila vprašljiva, fizična prisotnost baz pa je po drugi strani zelo motila nacionaliste. Revne skupnosti, ki so se nahajale zunaj vrat baz, so bile videne kot narodna sramota. Mesti Angeles City (v bližini Clarka) in Olongapo City (v bližini Subica) sta imeli veliko število barov in na tisoče prostitutk, kar je povzročilo skrb pri Filipincih glede AIDS-sa.
Bilo je tudi veliko število kriminalnih združb in tihotapcev.110 6.5.3 Vprašanje jedrskega orožja
Zadeve v odnosih je še dodatno zakompliciralo vprašanje glede jedrskega orožja. Drugi člen filipinske ustave pravi namreč, da Filipini v skladu z nacionalnimi interesi sledijo politiki svobode brez jedrskega orožja na svojem teritoriju. Ta člen ustave je izzval ameriško politiko, kjer nikoli niso potrdili ali zavrnili prisotnost jedrskega orožja na določeni lokaciji. Filipinski senat (zgornji dom kongresa) je junija leta 1988, z 19 glasovi za in 3 proti, sprejel zakon, ki je prepovedal Filipinom razvoj, proizvodnjo, nakup, testiranje, rabo, instalacijo ali skladiščenje
108 Gaillard, Kelman, in Orillos, »US-Philippines Military Relations«, 307-309.
109 Dolan, Philippines: A Country Study, 234.
110 Prav tam, 234.
31
jedrskega orožja na Filipinih. Zakon pa ni bil potrjen v predstavniškem domu (spodnjem domu kongresa).111
6.5.4 Izbruh vulkana Pinatubo
15. junija 1991 je izbruhnil vulkan Pinatubo, ki leži le dobrih 20 kilometrov stran od takratne ameriške baze Clark. Ta izbruh je veljal za enega najsilovitejših izbruhov kateregakoli vulkana na svetu in tako je velike posledice pustil tudi na Filipinih. Le mesec kasneje so ZDA obvestile filipinsko vlado, da nameravajo zaradi škode po vulkanskem izbruhu in posledično velikih stroškov za obnovo baze, le-to zapustiti. Američani pa so pri pogajanju vztrajali, da bi kljub škodi radi obdržali pomorsko bazo v zalivu Subic, saj je bila preveč vredna, da bi jo zapustili.112