2.3 Zaton španske oblasti na Filipinih (1762-1898)
2.3.5 Vstaja leta 1896 in usmrtitev Rizala
Rizal je v zgodnjem obdobju Katipunana ostal v izgnanstvu v mestu Dapitan. Španskemu guvernerju je obljubil, da ne bo pobegnil, kar bi sicer bilo precej enostavno. Takšno dejanje bi namreč ogrozilo njegovo politiko zmernih reform, ki jih je še vedno branil in s tem opozoril Špance, ki so v tem času bili že bolj pazljivi. Težko pa je določiti, ali je v času izgona dejansko podpiral neodvisnost Filipinov.23
Na Kubi se je leta 1895 začela revolucija in Rizal je dal prošnjo guvernerju, da bi ga tja poslal kot vojaškega zdravnika. To je storil, ker je verjel, da je to edini način, da bi hkrati držal besedo guvernerju in hkrati pobegnil iz izgnanstva. Njegovi prošnji so ugodili. Ko se je avgusta leto kasneje pripravljal na odhod na Kubo, pa je izbruhnila vstaja skupine Katipunan. Neki ovaduh je dal namig o obstoju te tajne skupine in Bonifaciju ni ostalo drugega, kot da razglasi revolucijo in 29. avgusta leta 1896 je takoj napadel španske vojaške postojanke. Rizalu so sprva dovolili, da zapusti Manilo na španskem parniku, guverner pa je nato nemudoma reagiral na dogodke,
19 Kataastaasan, Kagalanggalangang Katipunan ng mga Anak ng Bayan (Vrhovno in častitljivo združenje otrok naroda), to združenje nima nobene povezave s skupino v ZDA, ki uporablja isto kratico (National Historical Commission of the Philippine: Andres Bonifacio and the Katipunan. https://nhcp.gov.ph/andres-bonifacio-and-the-katipunan/ (Dostop: marec 2021).
20 Fernandez, Leandro H. The Philippine Republic. New York: Columbia University, 1926, 14-15.
21 Dolan, Philippines: A Country Study, 20.
22 Prav tam, 20.
23 Prav tam, 20.
8
ki so se ravnokar zgodili in zahteval Rizalovo aretacijo ter njegovo vrnitev nazaj v Manilo, kjer bi mu na vojaškem sodišču sodili za vlogo pomočnika pri vstaji.24
Uporniki so bili slabo vodeni in posledično so bili proti kolonialnim silam precej neuspešni.
Izjema je bila provinca Cavite, ki je bilo edino območje, kjer so napredovali. Vodil jih je mladi 27-letni Emilio Aguinaldo, ki je bil tudi župan mesta Cavite, hkrati je bil od leta 1895 tudi član skupine Katipunan. Uporniki so v tej provinci, med avgustom in novembrom 1896, premagali kolonialno vojsko in razglasili to provinco kot središče revolucije.25
Rizal je v času novega guvernerja prišel pred vojaško sodišče na podlagi ponarejene obtožnice, kjer so ga obtožili sodelovanja s skupino Katipunan. 26. decembra je bil po kratki sodni obravnavi, kjer je imel zelo malo možnosti obrambe, spoznan krivega obtožnice in obsojen je bil na smrt pred strelskim vodom, ki je bil izveden 30. decembra.26
Rizalova smrt je upornikom dala nov zagon, pri tem pa je nastal problem, saj je Katipunan postajal vedno bolj deljen med podpornike Bonifacija, ki se je izkazal za precej nesposobnega voditelja ter na drugi strani podpornike vzhajajoče zvezde Aguinalda. Marca leta 1897 so na sedežu skupine v kraju Tejeros organizirali zborovanje, na katerem so izglasovali Aguinalda za predsednika, Bonifacija pa so degradirali na položaj ministra za notranje zadeve. Bonifacio se je skupaj s svojimi podporniki umaknil in ustanovil lastno vlado. Med obema skupina je nato prišlo do spopada, po katerem so aretirali Bonifacija in mu sodili ter ga nato 10. maja 1897 usmrtili po naročilu Aguinalda.27
Tekom leta 1897 je tudi Aguinaldo začel doživljati neuspehe proti španski vojski. Tako je bil junija tega leta prisiljen zapustiti Cavite in se umakniti v približno 100 kilometrov severneje oddaljen kraj Biak-na-Bato, ki leži v provinci Bulacan. Boj se je zdel vedno bolj nesmiseln na obeh straneh. Španskim vojakom je sicer še vedno uspevalo premagovati upornike na bojišču, ni pa jim uspelo zatreti gverilske aktivnosti. Avgusta so se tako začela pogajanja za premirje med Aguinaldom in novim španskim guvernerjem. Do sredine decembra je bil sprejet dogovor, v katerem bi guverner plačal Aguinaldu vrednost, ki je enaka današnjim 800 tisoč ameriškim dolarjem, če bi on in njegova vlada šli v izgnanstvo. Aguinaldo se je nastanil v Hongkongu,
24 Prav tam, 21.
25 Prav tam, 21.
26 Prav tam, 21.
27 Prav tam, 21.
9
Španci pa so si s tem kupili nekaj časa. Kar pa se je že čez dobro leto zdelo brezpredmetno, saj se je njihova več kot 300 let dolga vladavina Filipinom nepričakovano končala.28
3 Ameriško-španska vojna
Konec španske kolonialne oblasti na Filipinih je bila posledica vmešavanja ZDA glede Kube, ki je bila prav tako velika španska kolonija. Februarja leta 1895 je tam izbruhnila revolucija in ameriški poslovni interesi so bili glede tega zaskrbljeni. Pripovedi časopisov o brutalnosti španske kolonialne vladavine je prebudilo tudi javnost. ZDA so Španiji napovedale vojno 25.
aprila leta 1898 in takrat je Theodore Roosevelt, takratni namestnik ministra za pomorstvo, odredil poveljniku ladjevja Georgeu Deweyju, da odpluje do Filipinov in uniči špansko ladjevje, ki je bilo zasidrano v zalivu pred Manilo. Zastarela španska mornarica je 1. maja doživela hud poraz proti modernejši ameriški mornarici. V bitki je bilo na španski strani 380 žrtev, medtem ko, je bila na ameriški strani ena sama žrtev.29
Že nekaj mesecev pred napovedjo vojne so se v Singapurju in Hongkongu začela pogajanja med ameriško stranjo in Aguinaldom. Dewey je ob deklaraciji vojne s Španijo Aguinalda, v katerem je videl zaveznika, prepričeval v čim hitrejšo vrnitev na Filipine. Povratek v Manilo se je naposled zgodil 19. maja in Aguinaldo je ponovno prevzel vodenje uporniških sil.30 Le-te so v tem času bile precej uspešnejše kot pred enim letom (poglavje 2.3.5).
Z vidika Filipincev je bil njihov odnos z ZDA viden kot boj dveh držav proti skupnemu sovražniku, torej Španiji. Filipinci so kot zavezniki ameriškim silam predajali zelo pomembne obveščevalne podatke na primer, da španska vojska ni imela torpedov, s katerimi bi lahko potonila ladje, ki bi priplule v zaliv pred Manilo. Aguinaldova vojska, ki je štela 12 tisoč članov in članic, je znotraj Manile tudi zadrževala malce številčnejšo špansko vojsko ter čakala na konec junija, ko bi lahko iz San Francisca prišla ameriška okrepitev. Aguinaldo pa ni bil zadovoljen s tem, ko ZDA niso hotele sprejeti dokumenta, s katerim bi podprle filipinsko neodvisnost.31
Dewey je bil konec maja povišan v admirala, njegovi poveljniki so mu nato naročili, naj se oddalji od Aguinalda, da se ne bi zgodila kakšna nepričakovana obveza do Filipinov. Vojna s Španijo se je nadaljevala, prihodnost Filipinov pa je ostajala neznana. Glavni cilj ameriške vojske je bilo zavzetje Manile in po njihovem mnenju je bilo to najbolje storiti brez pomoči
28 Prav tam, 21.
29 Prav tam, 22.
30 Prav tam, 22.
31 Prav tam, 22-23.
10
upornikov. Ob koncu julija je bilo na območju okoli 12 tisoč ameriških vojakov, odnosi med njimi in uporniškimi silami pa so se hitro slabšali.32
Poleti 1898 se je to območje znašlo v kar precej zapletenem položaju. Poleg ameriško-španskega konflikta in večanju nezaupanja med Američani in filipinskimi uporniki, so svoj delež hotele dobiti tudi nekatere evropske velesile. Med drugim je bila to tudi Nemčija, ki je s svojim ladjevjem hotela zaščititi svoje interese (eno in edino uvozno podjetje), želje pa so bile tudi po ustanovitvi kolonije, vendar do tega na koncu ni prišlo.33 Zunanja politika tistega časa v odnosu do Filipinov se je pogostokrat znašla tudi v obliki karikatur v časopisih (poglavje 4.1).
Španci so bili dokončno poraženi in med obema stranema je na začetku avgusta prišlo do tajnega sporazuma. V okviru sporazuma bi Španci Manilo predali Američanom brez boja oziroma bi samo nakazali upor, Američani pa ne bi bombardirali mesta in hkrati tudi ne bi pustili, da bi pri zasegu Manile sodelovali filipinski uporniki (Španci so se namreč bali, da bi jih uporniki vse pobili). Na ta način ne bi bilo smrtne žrtve na nobeni strani. 13. avgusta so uprizorili to lažno bitko in do popoldneva je nad Intramurosom (starim delom Manile) že plapolala ameriška zastava. Španska kolonialna oblast na Filipinih je bila tako po več kot 300 letih končana.34
Ti dogodki so zelo pomembni pri razumevanju zgodnjih ameriško-filipinskih odnosov, saj so bili na začetku vojne Američani in Filipinci zavezniki v boju proti Španiji. Zdaj pa sta sodelovali ZDA in Španija skupaj, pri tem pa so bili uporniki izključeni. Ameriško-filipinski odnosi so od takrat dalje začeli precej slabeti, saj je Filipincem postalo jasno, da bodo Američani tam ostali tudi po vojni.