3.6 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
3.6.1 ANALIZA INTERVJUJEV
BESEDILO POJMI KODE
Kako bi opredelili pojma učna
diferenciacija in
individualizacija?
Pri učni diferenciaciji govorimo o organizaciji pouka, o prilagajanju učnih dejavnikov, ločevanju učencev in učni prilagoditvi glede na skupino. Pri učni individualizaciji učitelj odkriva razlike med učenci in prilagaja skupno poučevanje glede na posebnosti vsakega posameznika.
Učna diferenciacija in individualizacija imata velik pomen za izvajane pouka. Otroci so med seboj različni. Eno leto lahko dobiš skupino, kjer je večina otrok
»močna« pri matematiki, temu primerno prirediš pouk. Pri tem pa je treba upoštevati, da večina ne pomeni vsi. Vedno je treba biti pozoren tudi na tiste otroke, ki niso
»močni« pri matematiki tudi če so v taki skupini.
V vsakem primeru pa učitelji gledamo individualen napredek otroka. Npr. Eden otrok hitro dojame proces računanja, drugi potrebuje več časa. Čez čas se pri obeh še vedno pojavljajo napake.
Prvega je treba spodbuditi, da se potrudi, drugega pohvalimo za vložen trud.
OPREDELITEV UČNE
DIFERENCIACIJE
IN
INDIVIDUALIZACIJE
Organizacija pouka, prilagajanje pouka glede na skupino, ločevanje učencev.
Razlike med učenci, prilagajanje na posameznika,
25 Kakšen pomen pripisujete
izvajanju učne diferenciacije in individualizacije oz. prilagajanju pouka z vidika kakovosti učnega procesa in učenčevega znanja (velik, srednji, majhen)?
Absolutno velik. Pouk je del življenja in otrok je del družbe. Tako kot v vsaki panogi, aktivnosti, na vsakem področju našega življenja…. za večji uspeh, za dosego cilja, za doseganje boljših odnosov…. tako je pri pouku potrebno upoštevati za boljše rezultate dela razlike otrok v doživljanju, dojemanju, interesu, iz kakega okolja prihajajo, tipa.
Vendar ni vedno nujno, da so to velike diferenciacije, individualizacije. Lahko gre za naravni občutek ali občutek, pridobljen z delom, da začutiš tiste drobne stvari pri otroku in se odzivaš v skladu s tem.
Kakšne izkušnje imate z izvajanjem didaktično metodične diferenciacije pouka?
UČNE OBLIKE
Katere dejavnike upoštevate pri izboru posamezne učne oblike?
Za posamezno učno snov je pomembna skupina, ki jo imaš pred seboj. sposobnih otrok, revolucionarje, posebnežev.
Enako opažam tudi sedaj sama, da se skupine razlikujejo tudi po letnikih rojstva. Trditev potrjuje še primerjava s kolegi v paralelnih razredih. Taka je tudi obravnava snovi. Skupina, ki manj razmišlja, pridna pa je za učenje, pričakuje, da jim učitelj pove, kar morajo vedeti.
Bolj aktivna skupina zagrize v cilja, za boljše odnose.
Skupina,
izbira glede posameznega oddelka.
26 izzive, uganke, raziskave in pride že
sama na dan s podatki, ki jih učitelj samo poveže v šopek in jim pokaže, kako lepo, ne vede že vse to vedo.
Sedaj pa bomo to samo še zapisali.
Eni se v skupinski obliki npr. takoj skregajo, takrat se tej obliki dela izogneš.
Izbira oblike dela je močno odvisna od skupine.
Pri izbiranju učnih oblik upoštevam zmožnosti učencev. Predvsem glede na starost otrok. Mlajši otroci imajo nižjo koncentracijo od starejših.
Potrebujejo več prostega časa, da so zopet pripravljeni na delo.
Kakšno je vaše mnenje in kakšne izkušnje imate glede delitve učencev pri skupinski učni obliki v homogene/heterogene skupine?
Težko je v heterogenih skupinah delati nekaj, kjer bi učenci prišli do nekih zaključkov, kjer je zaključek tudi nova snov, ki naj bi jo učenci tisto uro usvojili. Močnejši, ambicioznejši učenci z več znanja prevzamejo v skupini glavno vlogo, učenec z manj sposobnosti na tistem področju pogosto le uboga, nima dela ali je izločen in z veseljem prepusti vodilno vlogo hitrejšim, okretnejšim. Kar je povsem razumljivo. Enako reagiramo tudi odrasli v heterogenih skupinah. Od vodilnih otrok pa tudi ne moremo pričakovati, da bodo imeli občutek za učenje ali za način učenja v skupini. Sploh v skupini, kjer so še drugi » tekmeci«. Povsem drugačna slika je pri delu v paru, kjer ni prisotnosti »sotekmovalcev«,
»motečih« drugih prisotnih. Eni učenci imajo občutek za pomoč in take naloge pomoči tudi lahko zelo dobro opravijo (včasih bolje kot odrasli in celo učitelj), vendar bolj kot pomoč. Nekdo ima tudi občutek za spodbujati šibkejšega. Vendar za učenje v 2. ali 1. r težko rečemo, da razložijo snov, bolj šibkejšemu
DELITEV NA ubogljivi, ne delajo ali so izločeni.
27 povedo, kaj napisati in da so mu za
spodbudo.
V naši šolo imamo heterogene skupine. Homogene skupine so lahko pozitivne, vendar občasno (v obliki nivojskega pouka). Učenci z večjimi sposobnostmi so običajno motivirani in ambiciozni. Radi opravljajo dodatne naloge. Je pa za otroke pozitivno odraščati v heterogenih skupinah. Učenci z večjimi sposobnostmi radi pomagajo sošolcem z nižjimi sposobnostmi. Na tak način se otroci nezavedno povezujejo med seboj in so med seboj solidarni.
Katere izkušnje, dejavniki so vplivali na vaš razvoj v izvajanju učnih oblik (opišite)?
Teh izkušenj je v mnogih letih poučevanja mnogo. Kot v izbiri metod tako na vseh področjih mladi učitelj bolj sledi zapovedim, pravilom, naučenim korakom, kasneje, ko imaš snov in didaktiko v malem prstu in se učitelj preneha ukvarjati sam s sabo, kako bo kaj naredil, da bo zadostil vsem papirnim zahtevam (ki jih je v šolstvu v Sloveniji bilo vedno preveč), se lažje ukvarjaš s skupino in s posameznikom. Lahko le v mislih, ki ti nanesejo na šolo (pa to ni nujno, da je za mizo, na papirju ali ekranu), lahko presodiš, kako boš jutri rešil to ali drugo vprašanje, kako boš izvedel to ali ono, kako boš izbral obliko. predznanjem, različnim socialnim ozadjem, različnimi sposobnostmi.
Izkušnje te naučijo poslušati sebe in svojo intuicijo. Tako vsako leto malo prilagodiš učne oblike na podlagi skupine, ki jo učiš.
UČNE METODE
HOMOGENE SKUPINE
VPLIV NA RAZVOJ
Pozitivne pri nivojskem pouku.
Pomoč, povezovanje.
Leta delovnih izkušenj.
V začetku sledi zapovedim,
kasneje ukvarjanje s posameznikom, skupino.
28 Katere dejavnike upoštevate pri
izboru posamezne učne metode?
Upoštevam učenčevo predznanje, socialno stanje, sposobnosti.
Na kaj ste pozorni pri izvajanju posamezne učne metode z vidika prilagajanja pouka? Enako kot metode: občutek, dobra praksa (lastna in od kolegov), skupina (otroci s svojim značajem in funkcioniranje posameznikov v skupini).
Vedno upoštevam, kako učenci sprejmejo in koliko je za njih koristna določena učna metoda. V veliki in prepirljivi skupini je npr.
zelo težko izvajati delo po skupinah.
Na prilagajanje in sprejemanje drugega mnenja jih je treba najprej temeljito pripraviti, za kar lahko porabimo tudi več mescev.
Katere izkušnje, dejavniki, osebe so vplivale na vaš razvoj v metodični kompetenci – pri izvajanju učnih metod (opišite)?
Izkušnje so gotovo spremenile način dela. Bolj si tudi tenkočuten do otrokovih želja.
Sodelavci z dobrimi ali slabimi izkušnjami, ki pripomorejo, da greš po njihovi poti ali ne.
Dodatna izobraževanja.
Učiteljevo oko, ki je stalno na preži ( na dopustu, v hribih, na sprehodu, na razstavi, v gledališču…), kaj bi lahko vnesel v pouk in uporabil.
Zdravje, razgibanost privatnega življenja, različne izkušnje, zadovoljstvo in veselje do različnega in šolskega dela gotovo vpliva na učiteljev vsakdan v vseh segmentih.
Možnosti so pogosto povezane tudi s financami. Npr. učitelj s 25 učenci ne more na sprehod, ekskurzijo v bližnjo okolico (vrt, sadovnjak, gozd). Sam s takim št. otrok ne sme, ostali učitelji ne morejo med poukom v spremstvo zaradi polne zaposlenosti, dodatnih ur, izplačil,
DEJAVNIKI ZA IZBOR
Razmišljanje o pouku.
Finance, razpoložljivost sodelavcev.
29 zasedenosti ... v preteklem času je
začetek vsake nove obravnavane teme temeljil na ekskurziji v bližnji okolici.
Ali drug primer iz osebne prakse.
Narava v okolici šole z leti izginja.
Opazovanje narave v okolici šole ni možno. Z oddaljevanjem od šole in kraja je povezano s prevozi in z dodatnimi plačili.
Name so najbolj vplivali pogovori z učenci. Preko pogovorov vidimo, kako se obnašati do učencev in na kakšen način doseči neko stopnjo avtoritete.
Kakšne izkušnje imate z izvajanjem vsebinske diferenciacije pri pouku (prilagajanjem učnih vsebin in ciljev)?
Vsi učenci slišijo vso snov. Zelo pomembno mi je, da vse izhaja iz življenja in da ima učenje namen koristiti v življenju. Zato so pomembni preprosti primeri, zgodbe, ki si jih učenci lažje zapomnijo. Take zgodbe so za vse.
Za učence z boljšim učnim uspehom pogosto spontano med poukom zastavim vprašanje, ki ga lahko rešijo tako, da jih zaposluje dalj časa, lahko več dni, se morajo pozanimati, morajo raziskovati. Eni pozabijo, druge razjeda in raziskujejo. Tudi to o učencu nekaj pove.
Jaz običajno posredujem vsebine za celo skupino. Vsi slišijo isto. Nato pa prilagodim cilje. Npr. ko razlagam snov, razlagam za vse isto.
Vsi slišijo iste informacije. Nato pri pregledovanju in ocenjevanju upoštevam standarde znanja in ne ciljev. Če bi učitelji hoteli vsak dan doseči vse cilje, bi bilo ogromno balasta, ki jih otroci že naslednji trenutek pozabijo. Pomembno je, da dosežemo, da vsi dosegajo minimalne standarde znanja. Te pa s pravimi metodami, trudom iz strani
IZKUŠNJE Z IZVEDBO
pogovori z učenci.
Življenjske zgodbe, preprosti primeri,
raziskovalna vprašanja.
30 učitelja in seveda učenca samega je
lažje doseči.
Na kakšen način danes kombinirate različne učne oblike:
individualna, frontalna, skupinska, delo v paru, kako ste izvajali in kombinirali učne oblike v začetnem poučevanju? izvesti nalogo ali doseči cilj, izbereš pot slučajno, nakar se izkaže, da je bilo odlično, pravo na pravem mestu. Čudiš se, kako se nisi tega tukaj spomnil že prej in v tem primeru seveda naslednja leta nadaljuješ po poti dobre prakse.
In spet, vedno znova je odvisno, kako skupino otrok imaš pred seboj.
Učenci z učnimi težavami, z zanemarjenostjo potrebujejo individualni pristop, kjer lahko učitelj čuti drobne premike pri učencu in se v skladu z njimi odziva.
Individualni način je potreben za pridobivanje otrokovega občutka varnosti, zato je ta nujen. Saj učitelj lahko tako prilagodi njegovemu načinu odzivanja, času, ki ga potrebuje, načinu besednega izražanja, ranljivosti, pozornosti in vsemu, kar otrok nosi v sebi.
Jaz najprej frontalno razlagam. Pri tem uporabljam slike, ppt ali drug didaktični material. Učenci pa utrjujejo na različne načine.
Skupinsko, v dvojicah ali individualno. Je pa treba povedati, da sem do sedaj imela manjše skupine (13—15 otrok). Pri takem številu otrok ni težko kombinirati različnih učnih oblik.
V začetnem poučevanju sem se držala bolj frontalne in individualne oblike poučevanja. Najprej sem skušala spoznati vsakega otroka
KOMBINIRANJE UČNIH OBLIK
Frontalne in individualne,
Občutek, kaj je treba izbrati.
Frontalna in skupinska, individualna ali celo v dvojicah.
Pomen velikosti oddelka.
V začetku bolj frontalna in individualna.
31 posebej in ugotoviti, kakšne so
njegove sposobnosti.
Na kakšen način danes kombinirate različne učne metode, kako ste izvajali in kombinirali učne metode v začetnem poučevanju?
Učencu in učitelju je zanimivejša pestrost. Pri tem se ni veliko spremenilo. Poskušam kombinirati, upoštevam tudi navodila ustvarjalcev učbenikov, ki so tudi težili k pestrosti metod, izkušnje sodelavcev itd.
Danes kombiniram vsakega po malo. Z delom po skupinah in delom v dvojicah se otroci naučijo poslušati drug drugega in iskati kompromise. Seveda je potrebno tudi veliko individualnega dela, da učenci sami vadijo snov in postanejo bolj samostojni.
V začetku poučevanja je bilo bolj
»starokopitno«. Frontalna razlaga in individualno reševanje nalog.
Kako pogosto v pripravi na pouk načrtujete prilagajanje pouka (koliko učencem prilagajate, s kakšnim namenom prilagajate)?
Ali menite, da dovolj pogosto?
Prilagajanje je vsako uro. Brez tega ne gre. Tudi kadar je za vse učence ista naloga, ista oblika, ista metoda, učencu z učnimi težavami ali težavami prilagodiš vsaj pričakovanja.
Odvisno od skupine. Ko so v skupini učenci z odločbo, večkrat prilagajam. Če teh učencev ni to naredim sproti, po potrebi.
Ali menite, da je glede na načrtovanje prilagajanja pouka cilj uresničen? Na kakšen način to preverite?
Cilj ure mora biti uresničen. S tem namenom je res potekala ura. Nikoli ali skoraj nikoli pa ne bo dosežen pri vseh učencih ne glede na obliko ali metodo. Učitelj seveda vedno gre za tem, da bi vsi dosegli cilj, a tako
32 razmišljati je utopija. Zato pa so ure
za ponavljanja z drugimi metodami in oblikami. Zato so nove snovi in naloge, ki se dotikajo istih ciljev ali jih delno pokrivajo, da je cilj dosežen pri (skoraj) vseh otrocih postopoma na različen način v različnem času.
Ko otroke nekaj tednov po začetku pouka že dobro poznaš, veš, čutiš, kaj je za koga (pre)težko, po vedenju – zainteresiranosti, s sprehodom po razredu med delom, z dodatno spodbudo, večkratnim vprašanjem med potekom ure, s ponovitvijo in povzetkom snovi, z ilustracijo ob koncu, kratkim vprašalnikom, praktično vajo, kvizom ...
Ciljev je ogromno. Če smo realni, nikoli ne bodo vsi uresničeni čisto vsak dan. To ni vedno odvisno od metod, ampak že od učencev samih.
Včasih so bolj motivirani, včasih manj. Včasih se jim preprosto ne ljubi in naredi minimalno kar se od njega zahteva. Tudi odrasli nismo vsak dan enake volje. Če pa dolgoročno doseže standarde smo svoje delo dobro opravili.
Kako pogosto pri načrtovanju prilagajanja pouka sodelujete z ostalimi učitelji? Če sodelujete, na kakšen način (npr. pri OPP, nadarjenimi)?
Ko si sam v razredu, sodelovati z drugimi učitelji ne moreš. To je možno, če je učenec z odločbo. Gre za individualno delo. V tem primeru se mi zdi pomembna »ustna (poudarek na ustna) predaja dela«
učitelju, ki učenca z odločbo odpelje od pouka in sproten prenos opažanj v pozitivni ali negativni smeri.
Glede na krčenje sredstev za šolstvo in vedno večje obremenitve učiteljev pri nadomeščanjih, JV, dežurstvih v odmorih, asistencah…
lahko poteka predaja v želji za dobro učenca na račun odmora učiteljev ali ali prvih minut pouka ( na račun sprehodom po razredu med delom, z dodatno spodbudo, večkratnim vprašanjem med potekom ure, s ponovitvijo in povzetkom snovi, z ilustracijo ob koncu, kratkim vprašalnikom, praktično vajo, kvizom…
Redko sodelovanje.
33 drugih učencev). »Uradni sestanki«
delovnih skupin in konference so premalo. Tako se lahko skupno veseliš drobnega uspeha ali skupno rešuješ problem ob pravem času.
Do sodelovanja pogosto pride tudi pri izvedbi dnevov dejavnosti.
Odvisno od skupine. Ko sem imela učence z odločbo sem veliko sodelovala z učiteljico DSP-ja.
Skupaj smo se dogovarjali, kako bova določeno snov predelovali in kaj bom ocenjevala. Skupaj sva določali sestanke s starši in skupaj postavljali kratkoročne cilje.
Veliko sodelujemo tudi v aktivu.
Sestanki, izvedba dni dejavnosti, aktiv.
Kako ocenjujete pomembnost (zelo pomembno, srednje pomembno, manj pomembno) prilagajanju pouka:
Predznanje učenca je močno povezano z njegovimi zmožnostmi oz. predznanje je posledica zmožnosti otroka. Da se pouk prilagodi temu, je nujnost.
Pomembnosti interesom učencev sem z leti dala manj veljave, učni programi so precej natrpani, učitelja vežejo učbeniki, ki pogosto niso njegova izbira in na koncu je učitelj tisti, ki ve, kaj mora naučiti, s tenkočutnostjo izbira, kako bo učil, želje otrok pa so lahko bombonček za dobro opravljeno delo, dolgotrajnejše delo ... ali pri raznih projektih, natečajih, kjer je več manevrskega prostora in imajo lahko učenci proste roke za ustvarjanje in upoštevanje predlogov in želja.
OCENA
Kako ocenjujete svojo usposobljenost za prilagajanje pouka (zelo, srednje, malo, nisem)?
OCENA
USPOSOBLJENOSTI
Srednje.
34 vprašanje odgovarjam na vprašanja:
Kdo sem? Kakšna je moja samopodoba ali samokritika, ne pove pa o moji dejanski usposobljenosti.
Za pravo oceno bi bilo potrebnih več različnih mnenj drugih, ki bi precej časa prisostvovali pri pouku in primerjavi teh mnenj.
Kako se je s poučevanjem (delu z otroki, njihovimi starši, kolegi učitelji, svetovalnimi delavci…) spreminjalo vaše vrednotenje prilagajanja pouka? Kaj je k temu pripomoglo?
Za delo z učenci je potrebno imeti močan občutek za medčloveške odnose. Potrebno je čutiti in slišati ljudi. Če jih slišiš, pouk z dodatkom svoje presoje tudi spreminjaš.
Bolj znam prisluhniti. Otrokom, staršem, sodelavcem. Pri pouku nisem več samo učitelj, ki posreduje znanje. Ampak oporna točka, ki prisluhne tudi težavam. Ali učenčevim ali starševim težavam.
Z leti delovnih izkušenj sem se lažje posvetila posameznikom, ki so individualizacijo potrebovali. Na začetku karierne poti sem se osredotočala zgolj na razred kot celoto in doseganje cilja posamezne učne ure, s pridobljeno kilometrino pa je prišel tudi občutek za delo s posamezniki znotraj razreda.
Pri tem so mi »pomagale« večletne izkušnje.
Leta delovnih izkušenj.
Kateri dejavniki so vplivali na
razvoj vaše kompetence? VPLIV DEJAVNIKOV NA RAZVOJ
Branje strokovne literature, udeležba na strokovnih seminarjih, refleksija pedagoškega dela, sodelovanje pri raziskovalnih projektih
35
ter na izobraževalnih konferencah. organizaciji pouka, o prilagajanju učnih dejavnikov, ločevanju učencev in učni prilagoditvi glede na skupino. Pri učni individualizaciji učitelj odkriva razlike med učenci in prilagaja skupno poučevanje glede na posebnosti vsakega posameznika.
Kakšen pomen pripisujete izvajanju učne diferenciacije in individualizacije oz. prilagajanju pouka z vidika kakovosti učnega procesa in učenčevega znanja (velik, srednji, majhen)?
Učna diferenciacija in individualizacija imata velik pomen za izvajane pouka. Otroci so med seboj različni. Eno leto lahko dobiš skupino, kjer je večina otrok
»močna« pri matematiki, temu primerno prirediš pouk. Pri tem pa je treba upoštevati, da večina ne pomeni vsi. Vedno je treba biti pozoren tudi na tiste otroke, ki niso
»močni« pri matematiki tudi če so v taki skupini.
V vsakem primeru pa učitelji gledamo individualen napredek otroka. Npr. eden od otrok hitro dojame proces računanja, drugi potrebuje več časa. Čez čas se pri obeh še vedno se pojavljajo napake.
Prvega je treba spodbuditi, da se potrudi, drugega pohvalimo za vložen trud.
Kakšne izkušnje imate z izvajanjem didaktično metodične diferenciacije pouka?
UČNE OBLIKE
Katere dejavnike upoštevate pri izboru posamezne učne oblike?
OPREDELITEV UČNE glede na posameznega učenca glede na posameznikovo močno področje.
Glede na starost učencev, zmožnost, koncentracija.
36 Pri izbiranju učnih oblik upoštevam
zmožnosti učencev. Predvsem glede na starost otrok. Mlajši otroci imajo nižjo koncentracijo od starejših.
Potrebujejo več prostega časa, da so zopet pripravljeni na delo.
Kakšno je vaše mnenje in kašne izkušnje imate glede delitve učencev pri skupinski učni obliki v homogene/heterogene skupine.
Homogene skupine so lahko pozitivne, vendar občasno (v obliki nivojskega pouka). Učenci z večjimi sposobnostmi so običajno motivirani in ambiciozni. Radi opravljajo dodatne naloge. V naši šolo imamo heterogene skupine. Je pa za otroke pozitivno odraščati v heterogenih skupinah. Učenci z večjimi sposobnostmi radi pomagajo sošolcem z nižjimi sposobnostmi. Na tak način se otroci nezavedno povezujejo med seboj in so med seboj solidarni.
Katere izkušnje, dejavniki so vplivali na vaš razvoj v izvajanju učnih oblik (opišite)? predznanjem, različnim socialnim ozadjem, različnimi sposobnostmi.
Izkušnje te naučijo poslušati sebe in svojo intuicijo. Tako vsako leto
Izkušnje te naučijo poslušati sebe in svojo intuicijo. Tako vsako leto