4.1 IZKUŠNJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA Z IZVAJANJEM NOTRANJE UČNE DIFERENCIACIJE IN INDIVIDUALIZACIJE PRI POUKU, POMEN PRILAGAJANJA POUKA IN POMEMBNOST
V tem poglavju bomo podrobneje preučili, kako učitelji opredeljujejo pojma učna diferenciacija in individualizacija in kolikšen pomen učitelji pripisujejo notranji učni diferenciaciji in individualizaciji pri pouku; izbor (učnih oblik, metod), analizirali bomo izkušnje, ki jih imajo učitelji z delitvijo učencev (homogene/heterogene skupine).
• Opredelitev pojma in pomen učne diferenciacije in individualizacije
Zanimalo nas je, kako učitelji razrednega pouka opredeljujejo pojma učna diferenciacija in individualizacija. Strmčnik (2001) pravi: »diferenciacija je groba individualizacija, saj zajema učne in druge razlike učencev le v okviru manjše učne skupine. Drugače je pri individualizaciji, ki se mora spustiti do vsakega učenca, upoštevati in zadovoljevati individualne učne in druge razlike ne le skupine, marveč posameznika« (Strmčnik, 2001, str. 377).
Analiza je pokazala, da kar 8 od 10 učiteljev učno diferenciacijo vidi kot prilagajanje pouka glede na skupino, ločevanje učencev glede na njihovo znanje in sposobnosti. Dva učitelja učno diferenciacijo razumeta kot prilagajanje nalog vsakemu učencu posebej. O učni individualizaciji pa učitelji menijo, da gre za razlike med učenci, prilagajanje posamezniku, upoštevanje in razvijanje učenčevih sposobnosti, potreb in želja.
83
Učiteljica Danica je povedala: »Učna diferenciacija in individualizacija imata velik pomen za izvajanje pouka. Otroci so med seboj različni. Eno leto lahko dobiš skupino, kjer je večina otrok
»močna« pri matematiki, temu primerno prirediš pouk. Pri tem pa je treba upoštevati, da večina ne pomeni vsi. Vedno je treba biti pozoren tudi na tiste otroke, ki niso »močni« pri matematiki tudi če so v tej skupini.« Tudi Valenčič Zuljan in Kalin (2020) menita, da je izziv učitelja nenehno upoštevanje raznolikih učencev, njihovih sposobnosti in interesov za kakovosten izobraževalni proces, doseganje zastavljenih ciljev in za zagotavljanje optimalnega razvoja vsakemu učencu.
Vsi vključeni učitelji pripisujejo velik oz. zelo velik pomen izvajanju notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku, kar so podkrepili z različnimi argumenti, od bolj splošnih, kot
»menim, da imata tako diferenciacija kot individualizacija velik pomen v učnem procesu, saj prilagajanje pouka posamezniku pozitivno vpliva na njegovo zanimanje, motivacijo in izboljšuje njegovo zanimanje« in »pomen izvajanja učne diferenciacije in individualizacije je po mojem mnenju velik, saj na ta način učencem približamo učno snov«, do bolj konkretnih
»po mojem mnenju je šele takrat dosežen cilj poučevanja in šele takrat si oz. postaneš dober učitelj, ko znaš upoštevati učence kot skupino in posameznika« in »zdi se mi, da pouk v šolah brez individualizacije in diferenciacije ne bi mogel obstajati«.
• Vpliv dejavnikov na izbor in razvoj učnih oblik in učnih metod
Zanimalo nas je, kaj je vplivalo na izbor posameznih učnih oblik pri učiteljih razrednega pouka.
Iz odgovorov smo ugotovili, da večina učiteljev učne oblike izbira glede na zmožnost, predznanje in znanje učencev. Učiteljica Tina nam je povedala: »Način organizacije pouka pomembno vpliva na kakovost pouka, zato je pomemben premišljen izbor učnih oblik. Skupinske oblike so največkrat uporabljene za preprostejše vsebine in bolj homogene skupine. Vsekakor pa pomembno vlogo pri izbiri učne oblike odigra predznanje, sposobnost učencev in težavnost učne snovi. Na samo odločitev o organizaciji pouka pa v veliki meri vpliva osebnost učitelja.«
Učiteljica Ajda: »Pomembno je, da upoštevamo razred in njihove zmožnosti, predznanje in posameznega učenca oziroma manjše skupine in njihove sposobnosti ter spretnosti.«
Pri izboru učne oblike upoštevajo tudi starost učencev, učno snov ter tematiko in fazo učne ure.
Nekateri učitelji so izpostavili tudi pomen izbire učnih metod, učnih oblik in pristopov kot temelj učiteljeve profesionalnosti. Učiteljica Tina meni: »Za dosego najvišjih ciljev v procesu poučevanja učitelj prilagaja izbiro metod in oblik poučevanja. Različni učenci zahtevajo od
84
učitelja različne pristope in načine pri posredovanju učne snovi, obenem pomeni učiteljevo profesionalnost in dobro poznavanje metod poučevanja ter poznavanje učencev in njihovih razlik.« »Upoštevam razred oz. učence, ali je uvodna ura, podajanje nove snovi ali urjenje, saj tako lahko izberemo ustrezno učno obliko, ki je za tisto stopnjo ure primerna. Seveda je potrebno upoštevati katera je učna tema, ki jo bomo poučevali in na podlagi tega izbrati učno obliko,« je povedala učiteljica Ajda. Učiteljica Polona: »Če cilji temeljijo na pomnjenju, je bolje snov razložiti in se o tem pogovoriti, narediti zapis v zvezek. Če pa si zadam cilj, kjer morajo učenci kaj analizirati, sami priti do določenega spoznanja, pa raje uporabim demonstracijo, eksperimentalno delo in skušam oblikovati problem, ki ga učenci nato rešujejo.« Tudi Antoniou in Kyriakides (v Valenčič Zuljan in Kalin 2020) menita, da je učiteljeva sposobnost prilagajanja pouka oz. izvajanje učne diferenciacije in individualizacije kompleksna spretnost, ki se razvije v višjih fazah učiteljevega profesionalnega razvoja. O učiteljevih kompetencah in profesionalnem razvoju pa bomo več povedali v nadaljevanju.
Učitelje smo vprašali, katere izkušnje, dejavniki so vplivali na njihov profesionalni razvoj v kompetenci načrtovanja in izvajanja učnih oblik. Ugotovili smo, da je 6 učiteljic mnenja, da je na njihov razvoj pomembno vplivala delovna doba oz. leta izkušenj pri poučevanju. »Potrebna so leta, da ugotoviš, da so potrebe učencev pred tvojimi potrebami in da uskladiš oboje potrebe,« meni učiteljica Mojca. Učiteljica Tina pa je povedala: »Vsekakor se začetki poučevanja razlikujejo od utečenega poučevanja. Običajno se poslužuješ več frontalnih oblik, izkušnje ter dobra praksa pa pomembno vplivajo na osebnostni in poklicni razvoj. Postaneš bolj avtonomen in drzen.«
Pomembno je tudi znanje, pridobljeno na fakulteti. Tako je učiteljica Polona povedala:
»Predvsem znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti, in izkušnje z različnimi oddelki so vplivali na razvoj v izvajanju učnih oblik. Na faksu smo se veliko naučili o tem teoretično, spoznavali prednosti in slabosti vsake učne oblike, se preizkusili tudi pri praksi in nastopih, ki smo jih morali opravljati. Ko pa enkrat učiš v razredu, se počasi učiš, kombiniraš kdaj glede na situacije, ki se zgodijo v razredu.«
Poleg tega pa učiteljice menijo, da je potrebno upoštevati motivacijo, koncentracijo učencev in razredno problematiko. Učiteljica Katja: »Pri delu moraš biti zelo prilagodljiv in s tenkočutnostjo kmalu spoznaš, s katero obliko dela najbolj uspevaš pri posamezni skupini. Pri tem upoštevaš učni predmet in učno temo, ne smeš pa biti neobčutljiv na trenutno situacijo, ki vlada v razredu ali pa v okolju.«
85
Zanimalo nas je, kateri dejavniki vplivajo na izbor učnih metod, kaj vpliva na izvedbo in kakšne izkušnje imajo s samo izvedbo. Po pregledu odgovorov smo spoznali, da učitelji upoštevajo predvsem učno temo, vsebino in cilje učne ure. Učiteljica Marija nam je povedala: »Upoštevam razred kot celoto in njihovo naravnanost, učno snov, tip učne ure in seveda učne cilje«.
»Izbiram glede na učno snov pri posameznem predmetu ter glede na predmet. Prav tako je odvisno, katero učno obliko si izberem. Velikokrat na izbiro vplivajo tudi učenci in njihova vedenjska ter učna problematika,« meni učiteljica Živa. Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Valenčič Zuljan in Kalin (2020): »Učiteljice so odgovarjale, da pri izboru učnih metod upoštevajo različne dejavnike: od učne vsebine (npr. ali je abstraktna ali bolj izkustveno konkretna) in učnih ciljev (kaj želijo doseči pri posamezni učni uri) do značilnosti učencev (njihovih zmožnosti, predznanja, morebitnih težav in primanjkljajev) ter opremljenosti šole in učilnice« (Valenčič Zuljan in Kalin, 2020, str. 177).
Kot pomemben dejavnik učitelji navajajo tudi upoštevanje učencev in dinamičnost skupine.
Nekaj učiteljev je odgovorilo, da je na njihovo izvajanje učnih metod vplival pogovor z učenci in njihovimi starši, navajajo tudi izkušnje sodelavcev, dodatna izobraževanja, delovno dobo.
Zagotovo je evalvacija učiteljevega lastnega dela in vpliva pomemben dejavnik profesionalnega razvoja učitelja. Zato je pomembno, da si že študenti in bodoči učitelji pridobijo spretnost refleksije, ki je podlaga za učiteljevo evalvacijo.
Zanimiv se nam zdi odgovor učiteljice Tine, ki meni: »Leta izkušenj in primeri dobre prakse med nami zaposlenimi prinesejo nova znanja in veščine. Izobraževalne konference, strokovni seminarji ter branje strokovne literature razširijo obzorja. Vsekakor pa so dobrodošle tudi evalvacije s strani sodelavcev kot samoevalvacije. Skupek vsega bogati naše znanje in daje učitelju večjo profesionalnost ter avtonomnost.« Valenčič Zuljan in Kalin (2020) menita, da je pomembno, da se učitelj v procesu načrtovanja in izvajanja pouka vedno znova sprašuje, koga ima pred seboj, kakšne so značilnosti posameznega učenca (šibka in močna področja, interesi) in na podlagi naštetega izbira učne oblike in učne metode.
Glede izkušenj z izvedbo učnih metod učitelji odgovarjajo, da upoštevajo učenčevo predznanje in zanimanje. Učiteljevo poznavanje in upoštevanje učenčevega predznanja je temelj kakovostnega pouka. Prav tako pa je za sodoben pouk pomembno, da učitelj pozna učenčeve interese, se nanje pri pouku navezuje in jim učno vsebino tudi na ta način osmisli. Učiteljica Danica poudari, da je zelo pomembno, da »vse izhaja iz življenja in da ima učenje namen
86
koristiti v življenju. Zato so pomembni preprosti primeri, zgodbe, ki si jih učenci lažje zapomnijo.« Učitelji so enotni tudi pri odgovoru, da je pomembno prilagajanje ciljev in vsebin.
• Izkušnje učiteljev z delitvijo učencev na homogene in heterogene skupine
Strmčnik (1993) diferenciacijo opredeljuje kot pretežno organizacijski ukrep, s katerim šola čim bolj demokratično in humano usmerja učence po določenih učnih ali drugih razlikah v občasne ali stalne, homogene ali heterogene učne skupine, da bi jim mogla pouk in učenje bolje prilagoditi (Strmčnik, 1993, str. 8).
Učitelje smo vprašali, kakšne izkušnje imajo z delitvijo na homogene in heterogene skupine.
Analiza je pokazala, da se učitelji delitve učencev v homogene skupine poslužujejo pri nivojskem pouku oz. glede na zastavljen cilj. Ajda: »Razdelitev učencev v homogene skupine je odvisna od našega cilja, ki ga želimo s tem načinom doseči. V homogeni skupini po znanju lahko učenci delajo z vrstniki, ki potrebujejo enake načine poučevanja in razlage in delajo enako zahtevne naloge.«
Ena učiteljica od desetih je povedala, da se homogene delitve ne poslužuje, kar utemeljuje:
»Homogena delitev učencev se mi ne zdi smiselna, saj se skupina učno uspešnejših učencev reši veliko izzivov in nalog, učno manj uspešni pa zelo malo oz. nič in prav tako je s cilji učne ure.«
Glede delitve učencev v heterogene skupine so učitelji odgovorili, da so učenci pri tovrstni delitvi bolj povezani, učno uspešnejši učenci tako pomagajo učno šibkejšim učencem. Na ta način se lahko tudi učijo drug od drugega. Vesna: »Za otroke je pozitivno odraščati v heterogenih skupinah. Učenci z večjimi sposobnostmi radi pomagajo sošolcem z nižjimi sposobnostmi. Na tak način se otroci nezavedno povezujejo med seboj in so med seboj solidarni.« »Z delitvijo učencev v heterogene supine se naučijo strpnosti, pomoči, delitve vlog ter pridobijo najrazličnejše socialne veščine«, je povedala učiteljica Tina.
Tudi Plešec Gasparič in Valenčič Zuljan (2019) menita, da se morajo učitelji zavedati pomena učnih oblik, prednosti in omejitev vsake izmed njih. Pomembno je, da imajo učitelji razvite didaktične spretnosti za učinkovito izpeljavo in kombiniranje učnih oblik ter da pri svoji odločitvi glede izbora učne oblike izhajajo iz načrtovanih učnih ciljev, didaktičnih sredstev in okolja, števila ter značilnosti učencev; in učence grupirajo glede na njihove sposobnosti, dosežke, interese, učno vsebino in podobno v homogene ali heterogene skupine (Blažič idr.,
87
2003; Crumbaugh, Fryle, Scharam in Trathen, 2001; Pigford, 1990 v Plešec Gasparič in Valenčič Zuljan (2019)).
Tako je npr. za kakovost izvedbe skupinske učne oblike pomembno, da je učitelj pozoren na številne dejavnike — od oblikovanja skupin do strukture naloge, artikulacije pouka v skupinski učni obliki, pomembnosti postopnega navajanja učencev na sodelovanje ipd. To potrjujejo tudi nekatere navedbe učiteljev. Učiteljica Kaja meni: »težava se pojavi pri delitvi nalog, saj delo opravljajo vedno učno uspešnejši učenci.«
4.2 NAČIN IN POGOSTOST IZVAJANJA NOTRANJE UČNE DIFERENCIACIJE