NAČRT DELA – OSNOVE VOKALNE TEHNIKE Z BODOČIMI UČITELJI RAZREDNEGA POUKA
1. korak: PRIPRAVA NA PETJE
Ogrevanje in raztezanje telesa
Pri oblikovanju dobrega pevskega zvoka je pomembno, da je naša drža telesa pravilna. Zmotno je mnenje, da pri petju sodelujejo le pevski organi, kot so glasilke. V resnici gre za aktivnost celega telesa (v stoječem ali sedečem položaju). Ravno zaradi tega je zelo koristno, da smo v dobri telesni kondiciji, da smo redno športno aktivni, predvsem pa, da pred samim petjem primerno pripravimo, ogrejemo svoje telo.
Telesno ogrevanje in raztezanje pred samim pevskim upevanjem nam pomaga, da je naše telo pripravljeno, fleksibilno in odprto od glave do pet. Odprto telo v pevskem smislu pomeni, da se pevec počuti, da ima znotraj telesa veliko prostora, zaradi česar bo ton lahko odzvanjal oz.
resoniral. Čeprav je naše telo na gosto zgrajeno iz različnih organov, s tovrstnim ogrevanjem dosežemo občutek odprtega prostora.
Spodnji del telesa:
a) Poveži stopala s podlago
Tri točke na stopalih, ki ti pomagajo pri ravnotežju in uravnavanju telesne mase in hkrati pripomorejo, da so mišice celotnega telesa gibljive.
- Raztezanje: med stojo na nogah poskusi dvigniti prste na nogah in jih pokrčiti. Nato sprosti. Ponovi.
- Ravnotežje: misli na to, da je tvoja celotna teža razporejena le na treh mestih stopal – peta, blazinica pod mezincem in blazinica pod palcem. Ozavesti te tri točke, ki ti naj bodo glavna opora. Da jih boš lažje začutil/-a, poskusi vajo narediti bos/-a. Nato prenašaj težo z ene na drugo od teh treh točk – rahlo se nagni naprej, da preneseš večji del teže, ki jo nosijo pete, nato pa še nazaj, da pete prevzamejo večji del teže blazinic. Nato enako prenašaj težo še na notranjo stran stopal (največ teže na blazinicah pod palci), nato pa še na zunanjo stran (največ teže na blazinicah pod mezinci). Večkrat ponovi.
b) Iskanje ravnotežja – kolena in gležnji
Kolena in gležnji oz. iskanje ravnotežja tam prav tako pomaga ohranjati fleksibilnost zgornjega dela telesa oz. torza.
- Raztezanje: v poziciji sedenja na stolu rahlo dvigni eno nogo in si predstavljaj, da s prsti na nogah rišeš navidezne kroge. Ponovi še z drugo nogo. Nato vstani in rahlo
79 pokrči kolena. Pokrči jih toliko, da bo občutek še vedno udoben in ne preveč obremenjujoč za mišice.
- Ravnotežje: s stopali se dobro oprimi podlage (glej točko a). Nogi sta druga od druge odmaknjeni v širini ramen. Položaj pet mora biti za položajem kolen. Iskanje in ohranjanje ravnotežja v kolenih pomeni, da poiščeš položaj, kjer so tvoja kolena oz. noge ravne, vendar kolena niso zaklenjena. Za najbolj optimalen položaj jih poskusiš rahlo pokrčiti.
c) Razporejanje teže – noge in boki
Treba je biti pozoren na obe nogi in položaj bokov. To pomeni, da nimamo teže na eni nogi, temveč stojimo enakomerno z obema nogama, teža je porazdeljena. Prav tako držimo boke oz.
medenico odprto in je ne »zaklepamo« nazaj. Če na to ne bi bili pozorni, bi (zlasti pri ženskah) to lahko povzročilo slabo držo zgornjega dela telesa, saj bi naši boki dodatno ukrivljali hrbtenico.
- Raztezanje: stojiš na eni nogi, druga je rahlo v zraku in jo poskusiš raztegniti do njene največje možnosti. Ponoviš pri drugi nogi. Za raztezanje bokov je primerna tudi klasična gimnastična vaja kroženja z boki.
- Ravnotežje: nujno je, da stojimo z nogami v širini ramen in da je teža enakomerno razporejena na obeh nogah oz. stopalih. Poskusi tudi z vizualizacijo – predstavljaj si, da se tvoje noge odpirajo od bokov, vse do tal.
Zgornji del telesa:
a) Podaljševanje hrbtenice
Hrbtenica je zgrajena iz triintridesetih vretenc: sedem od teh je vratnih vretenc, dvanajst v območju prsi, pet v spodnjem delu hrbta, pet medeničnih in štiri pri trtici. Pomembno je, da pred začetkom petja raztegnemo vse mišice, ki premikajo oz. se držijo hrbtenice, saj so na hrbtenico pritrjena rebra, ki jih pri petju načrtno želimo premikati za doseganje dobre koordinacije dihanja (več o tem v poglavju o pevskem dihanju).
- Raztezanje: v sedečem položaju dvigni obe roki naravnost navzgor. Nato z eno roko poskusi seči še višje, kot da bi želel/-a zagrabiti nekaj, kar je nad teboj. Nato ponovi še z drugo roko. Opazuj, kakšen je občutek raztezanja.
- Ravnotežje: hrbtenica ima svojo naravno obliko krivulje, ki jo želimo med petjem ohranjati, saj pomaga ohraniti ravnotežje. Ko vdihuješ, si poskusi predstavljati, da se tvoja hrbtenica daljša. Misli si, da se tvoja glava dviguje proti stropu, trtica pa te vleče k tlom.
b) Sprostitev ramen oz. ramenskega obroča
Raztezanje ramenskega obroča ti pomaga začutiti »pravi« položaj ramen ter njihov položaj v odnosu do rok. Ta položaj ti pomaga ohranjati vse mišice, ki jih potrebuješ za petje, pripravljene in gibljive.
- Raztezanje: posamično kroženje z eno in nato drugo roko. Sprva naprej in nato nazaj. Na koncu še sočasno obe roki, vendar v nasprotni smeri (ena roka kroži naprej, druga hkrati nazaj).
80 - Ravnotežje: da poiščeš ravno pravi položaj ramen, premikaj ramena navzgor, kolikor lahko, nato pa jih spusti do konca navzdol. Potisni jih čim nižje in nato spet dvigni, kolikor moreš. Ponavljanje vaje ti pomaga najti najbolj optimalno, sredinsko pozicijo ramen. Ta uravnoteženi položaj ramen je pomemben zaradi dihanja pri petju. Če so tvoja ramena preveč nagnjena naprej (tj. če rečemo, da se nekdo »grdo drži«) in hrbtenica ni ravna, se kapaciteta pljuč zmanjša in dihanje ni tako enostavno.
c) Uravnoteževanje glave in vratu
Položaj in ravnotežje glave neposredno vplivata na vratne mišice. Ker je večina glasovnih mišic za govor in petje ravno znotraj našega vratu, je pred vsakim začetkom petja izredno pomembno, da namenimo nekaj časa tudi raztezanju glave in vratu.
- Raztezanje: spusti glavo navzdol. Vdihni in jo z izdihom spusti še malo nižje. Rahlo premakni glavo oz. brado v levo. Ponovni vdih. Z izdihom jo spusti nazaj v prvi položaj. Nato ponovi gib še na desni strani. Dobra vaja je tudi zelo počasno kroženje glave v eno in drugo smer.
- Ravnotežje: med stojo potisni glavo čim bolj naprej, nato čim bolj nazaj. Nato poišči vmesno lego in si predstavljaj, da glava sede naravnost na vrat.
d) Roke in dlani
Med petjem roke po navadi visijo ob telesu ali pa nam pomagajo pri interpretiranju česa pomembnega, npr. pri besedilu. Pri ogrevanju pred petjem želimo sprostiti vsakršno napetost, ki bi utegnila biti v naših rokah, da se ta ne bi razširila na druge dele telesa.
- Raztezanje: iztegni eno roko na stran in s konicami prstov po zraku riši navidezne kroge. Ponovi z drugo roko.
- Ravnotežje: medtem ko stojiš, pusti rokam, da prosto visijo ob telesu. Ozavesti jih in njihovo težo. Nato poskusi premikati roke, kot bi želel/-a oponašati premikanje rok pri pevcih, ko želijo nekaj poudariti. Opazuj, kako lahko roke premikaš, ne da bi s tem spremenil/-a položaj hrbtenice in ramen.
Še nekaj splošnih napotkov za pravilno in sproščeno pevsko držo:
- Noge naj bodo udobno postavljene na tla, s celimi stopali, v razdalji širine ramen.
- Medenica naj bo spodaj spodvita oz. sproščena.
- Zgornji del hrbtenice naj bo vzravnan in ramena naj ne bodo povešena - Predstavljaj si, da je tvoja glava podaljšek hrbtenice in da si marioneta, ki jo
nekdo drži za vrvico, ki izhaja iz vrha glave.
- S celimi stopali (prsti, blazinice, pete) se oprimi podlage, kot da bi si predstavljal, da poženeš korenine v tla.
- Ne zaklepaj kolen – naj bodo ravna in sproščena.
- Sprosti celo telo.
2. korak: DIHANJE
81 Poznamo več načinov dihanja. Ado Darian (1951) jih je v svoji knjigi »Šola lepega petja«
razdelil na štiri: visoko ali ključnično dihanje, stransko ali prsno dihanje, globoko ali preponsko dihanje ter združeno (kosto-abdominalno) dihanje. V nadaljevanju bomo predstavili vse štiri načine dihanja.
a) Visoko ali ključnično dihanje je način dihanja, kjer se širi zgornji del prsnega koša, ki pa za petje ne omogoča zadostujoče količine vdihanega zraka. Pri tem načinu dihanja bi pevcu pri izvajanju pevskih fraz zraka hitro zmanjkovalo, zato bi ga moral nadomeščati s pogostimi ponovnimi vdihi, ki pa so bolj plitki in zato tudi bolj utrujajoči.
Preizkus: vdihni tako, da v odsevu v ogledalu lahko vidiš, kako se dvigne oz. navzgor raztegne del telesa med prsnim košem in rameni. Ob vdihu dvigni roke iz položaja, ko so v odročenju, do vzročenja. Sledi enakomerni izdih zraka, tako da ustnice oblikuješ v položaj izgovorjave soglasnika oz. konzonanta »s«, z njim pa sinhroniziran spust rok do prvotnega položaja. Večkrat ponovi. Opazuj povprečno dolžino izdiha.
b) Za stransko dihanje velja, da se trebušna prepona razširi vstran, namesto vbočenja navzdol. To posledično pomeni, da se z zrakom napolni zgolj srednji del pljuč, kar nam ne omogoča optimalnega vdiha za izvajanje pevskih fraz.
Preizkus: vdihni tako, da z zrakom zapolniš izključno svoj prsni koš, tako da boš čutil/-a odmik v rebrih vstrčutil/-an. Ob vdihu dviguj roke vstrčutil/-an do odročenjčutil/-a. Sledi izdih in z njim sinhroniziran spust rok s konzonantom »s«. Ponavljaj in opazuj povprečno dolžino izdiha.
c) Preponsko dihanje že v svojem poimenovanju nakazuje na najpomembnejši dejavnik – trebušno prepono oz. diafragmo. Prepona je v svojem stanju mirovanja (ali pri običajnem, naravnem dihanju) vzbočena navzgor, torej v smeri prsnega koša. Pri preponskem vdihu se začne krčiti in izravnavati navzdol. Tako se z zrakom napolni predvsem spodnji del pljuč. Trebušna prepona oz. diafragma je torej temeljna mišica, ki se uporablja pri petju. Njena fizikalna funkcija je ločevanje trebušne votline od prsne.
Pri njeni aktivaciji (krčenju) se diafragma potegne navzdol od 1,5 do 10 cm.
Preizkus: vdihni tako, da poskusiš krčiti oz. navzdol potegniti trebušno prepono.
Trebuh se vidno izboči navzven. Ob vdihu dvigni roke iz položaja, ko so ob telesu, do predročenja. Sledi izdih in z izdihom sinhroniziran spust rok s konzonantom »s«.
Ponavljaj in opazuj povprečno dolžino izdiha.
Za te tri načine dihanja velja, da pri dihanju sodeluje zgolj en del našega dihalnega organa – pljuč. Pravilno ali najbolj uspešno dihanje s ciljem izvajanja petja pa vključuje kombinacijo vseh teh treh načinov dihanja. Tako pridemo še do t. i. četrtega načina dihanja –
d) združeno ali kosto-abdominalno dihanje
Preizkus: vdihni tako, da združiš vse predhodno preizkušene načine dihanja, predvsem stransko in preponsko dihanje. Za začetek si lahko predstavljaš, da najprej vdihneš »v trebuh« (torej preponsko), takoj za tem, med istim vdihom pa še »v rebra« (torej stransko).
Zopet si pomagamo z gibanjem rok. Ta gib bo torej sestavljen iz prejšnjih: najprej iz prostega položaja ob telesu roke dvigneš do predročenja, nato nadaljuješ do odročenja, nato
82 pa zaključiš gib v vzročenju. Ta gib mora trajati natančno toliko časa, kot ga potrebujemo za vdih in predstavlja kombinacijo načinov dihanja, ki je za petje najbolj optimalna. Tako kot prej, tudi tokrat izdihujemo s konzonantom »s« in roke enostavno spuščamo navzdol preko odročenja, sinhronizirano z izdihom.
Še nekaj splošnih pravil za dihanje, po priporočilih Ada Dariana (1951):
- Vdihni (skozi nos) tako, da se vsa pljuča napolnijo z zrakom. Pljuč ne smeš prenatrpati z zrakom, saj bi to povzročilo krčevitost raznih mišic.
- Pri zadnji fazi vdihavanja oz. tik pred začetkom izdiha se najnižji del trebuha skrči oz. vboči navznoter.
- Ko zaključiš z vdihom, za trenutek zadrži zrak v sebi, preden začneš izdihovati ali peti.
- Med izdihovanjem drži oprsje razširjeno (prsni koš odprt, razširjen vstran), trebuh pa naj se počasi in postopoma krči.
- Ne izčrpaj se pri izdihu do zadnje sape. Predstavljaj si, da želiš pustiti vtis, da bi z lahkoto še nadaljeval izdih oz. petje.
3. korak: OPORA OZ. AKTIVIRANJE TREBUŠNE PREPONE
Trebušna prepona oz. diafragma je torej mišica, ki se uporablja pri petju. Njena fizikalna funkcija je ločevanje trebušne votline od prsne. Spoznali smo že, zakaj je pomembna pri dihanju. Sledi nekaj vaj, ki se posvečajo predvsem aktivaciji te temeljne mišice.
Vaja 1: ponovi nekaj vdihov (združeno ali kostno-abdominalno dihanje12) brez uporabe rok.
Zavestno spremljaj dogajanje in premikanje trebuha (navzven) ter prsnega koša (narazen).
Poskusi z vsakim vdihom še bolj poglobiti svoj vdih, hkrati pa naj bo čas vdiha postopoma vedno krajši.
Vaja 2: vdihni malo manjšo količino zraka in jo spuščaj ven v treh delih preko konzonanta »s«:
dva kratka in en daljši, da porabiš vez zrak, ki si ga vdihnil/-a. Pri vsakem izgovoru konzonanta
»s« moraš aktivirati trebušno prepono oz. svoje spodnje trebušne mišice, kar mora biti očitno na pogled (trebuh se premika).
Vaja 3: izgovarjaj kratke konzonante (f-s-š-t). Najprej počasi, da si lahko zavestno pozoren/-na pozoren/-na aktivacijo trebušne prepone (trebuh se zopet premika pri vsakem konzopozoren/-nantu). Nato poskusi vsak konzonant podvojiti (ff-ss-šš-tt), nato potrojiti (fff-sss-ššš-ttt). Cilj je, da ohranjaš ves čas isti ritem, isto hitrost, trebušna prepona pa je vedno bolj aktivna.
Vaja 4: Izgovarjaj kratke zloge, kot so npr. »ba«, »be«, »bi«, »bo«, »bu«, »tra«, »tre« … Pri vsakem zlogu moraš misliti na aktivacijo trebušne prepone. Zlogov ne izgovarjaj zgolj
»povrhu«, ampak morajo imeti močno osnovo tam, kjer čutiš svoje spodnje trebušne mišice.
12 Od tu naprej vedno, kadar govorimo, da naredimo vdih, mislimo na kostno-abdominalni vdih, saj je ta najbolj pravilen v pevskem smislu.
83 4. korak: VAJE ZA OZVOČENJE
Pri petju lahko govorimo o resonanci oz. resonančnih prostorih. Poznamo dve resonanci:
resonanco glave (lične in čelne kosti) in prsno resonanco (kosti oprsja in hrbtenice). Resonanco ustvarja nihanje zvoka v ustih, nosni, čelni votlini ter votlini glave (resonanca glave), pa tudi tresenje okostja, predvsem prsnih kosti in hrbtenice (prsna resonanca). Z naslednjimi vajami želimo obuditi predvsem resonanco glave, poleg seveda priprave glasilk na petje. Pri ohranjanju resonance glave si pomagaj tudi tako, da si predstavljaš, da je v tvoji ustni in nosni votlini veliko prostora, ki ga še večaš s tem, da odpiraš grlo, lica privzdigneš, kot bi se želel/-a nasmehniti in držiš močno odprte oči. Zamisli si, da imaš v ustih kos vročega krompirja, ki ga ne smeš stisniti z jezikom in nebom, saj bi se tako opekel, vendar čakaš, da se nekoliko ohladi.
Vaja 1: mrmraje sledi melodiji (m). Ponavljaj in se pri vsaki ponovitvi za začetni ton pomikaj po pol tona višje, dokler je lega še udobna. Ko začutiš, da moraš za določen ton nekoliko stisniti grlo, ne nadaljuj navzgor, temveč se začni premikati nazaj navzdol.
Vaja 2: vaja je podobna prejšnji, le da tokrat spremenimo zveneči konzonant na »n«, nato pa še na »ng«. Glasno izgovori besedo »sanke«. Mesto, kamor postaviš jezik, da bi izgovoril »n«
v besedi, je pravo za »ng«.
5. korak: VAJE ZA NASTAVEK VOKALOV (SAMOGLASNIKOV)
Z oznako vokali v glasbenem smislu govorimo o samoglasnikih v jezikovnem smislu. To so torej: a, é, ê, i, ô, ó, u. Za vsak vokal je točka na ustnem nebu, ki zaznamuje odboj, različna.
To mesto odboja je najbližje mehkemu nebu pri vokalu »u«, ki velja tudi za najtemnejši vokal, potem pa potuje vse do najsvetlejšega vokala »i«, kjer je točka odboja tik pri zgornjih zobeh.
Pri petju je pomembno, da so naši vokali čim bolj izenačeni, v splošnem pa si želimo, da bi bili naši vokali bolj svetli kot temni. Če torej želimo svoje vokale izenačiti, moramo tiste, ki so sicer temnejši (»u« in »o«), primakniti čim bližje ustnemu nastavku za vokal »i« (ali tudi za
»a« in »e«). Pri tovrstnih premikih v ustih je pomembno, da imamo poleg tehničnega pevskega znanja tudi sposobnost psihičnih predstav, kako lahko nekaj spremenimo, da bo ton lepši, svetlejši in čistejši.
Vokal »a«
Vaja 1: široko odpri usta, pri tem pa brado čim bolj sprosti in spusti navzdol. Jezik naj bo sproščen za zobmi, mali jeziček pa naj bo dvignjen (avtomatično). Izgovori glas »a«.
Predstavljaj si, da usta odpiraš čim bolj v vertikalni smeri in ne horizontalni (narazen). Tako bo zven pri govoru, še bolj pa petju, bolj poln.
Vokal »e« (široki in ozki)
84 Vaja 1: usta in jezik naj ležita podobno kot pri »a«, razlika je le v tem, da jezik rahlo izboči, pri čemer pa naj obdrži stik za spodnjimi zobmi. Za široki »ê« naj bodo usta bolj odprta kot za ozki »é«.
Vokal »i«
Vaja 1: pomembno je, da ust ne širimo v smeri horizontale, saj sicer lahko dobimo oster, neprijazen ton. Ustnici in zobe rahlo razširi, jezik pa je zopet izbočen, vendar se dotika spodnjih zob. Konica jezika se pri tem vokalu najbolj usmerja proti trdemu nebu, kar pomeni, da moramo začutiti, da nam zrak uhaja tudi v nosne votline in tega ne smemo s silo ustaviti ali dodatno potisniti. Ustnici naj se ne dotikata zob.
Vokal »ó«
Vaja 1: svoje ustnice rahlo našobi in zaokroži. Pri tem pazi, da zgornje ustnice ne vlečeš daleč preko zgornjih zob in da so zobje tudi sicer razprti. Pazi tudi na to, da lica tvojega obraza niso upadla, temveč jih rahlo držiš privzdignjena. Široki »ô« pa je v tehničnem, pozicijskem smislu najbolj podoben vokalu »a«.
Vokal »u«
Vaja 1: resonanca vokala »u« je najbolj zaokrožena in tako tudi najbogatejša. Ustnice zopet našobimo, lica pa tokrat lahko nekoliko sprostimo. Jezik naj se na rahlo dotika spodnjih zob, čeljustna odprtina pa mora biti bolj zožena kot pri vokalu »o«.
Splošne vaje za oblikovanje vokalov:
Vaja 1: na enem tonu spreminjaj pozicijo vokalov. Začni z vokalom »a«, nato znotraj enega izdiha počasi menjavaj vokale v vrstnem redu »a-ê-é-i-ô-ó-u«. Opazuj spremembe v svoji ustni votlini v razmerju do zvoka. Pomembno je tudi, da je podpora v tvojem telesu ves čas izdiha stabilna – spomni se na pravilno dihanje.
Vaja 2: na liniji (3-tonski postop) izgovarjaj zloge »ma-me-mi-mo-mu«. Poskušaj zopet obdržati isto barvo tona skozi premike vokala in tona. Pomikaj se po pol tona višje (za izhodiščni ton). Postope lahko tudi nadgrajujemo – 5-tonski postop ali npr. namesto po vrsti tone pojemo intervale terca. »M« ali »n« sta zvočnika, ki nam skupaj z vokali oz. pred njimi pomagata pri ustvarjanju resonančnega prostora (zračni tok tako bolj teče skozi nosni prostor), zato ju pogosto uporabljamo pri tovrstnih vajah, zlasti kadar vokale v vaji med enim izdihom spreminjamo.
85 6. korak: VAJE ZA NAČIN PEVSKEGA IZVAJANJA IN DIKCIJO (staccato,
legato)
V tem koraku se posvetimo izgovarjavi oz. vajam za izboljšanje pevske izreke. Pogosto se zgodi, da poslušamo nekoga, ki prepeva, pa nekaterih besed ne razločimo dovolj, saj pevec ni dovolj pozoren na jasno izgovarjavo vokalov, pravočasno izrečene konzonante, dovolj poudarjene konzonante ipd.
Vsakemu glasu, naj gre za vokal ali konzonant, je treba nameniti jasno mesto in čas, da zazveni.
Pogosto smo pozorni le na zven vokalov, zgodi pa se, da pozabimo na pomembnost npr. zadnjih konzonantov v besedi, ki zato deloma izginejo. Pevcu se bo morda še zdelo, da ga je zapel brez dodatnega poudarka, vendar pa pogosto njegov zven ne pride niti do bližnjega poslušalca.
Razumljivost besed v pesmi namreč vodi v razumevanje splošnega razumevanja vsebine pesmi.
Staccato
Staccato petje si najlažje predstavljamo tako, kot da želimo prekiniti melodično linijo z nekimi manjšimi, kratkimi zaporami. Pri tem mora biti jezik še vedno mehak in sproščen. Paziti moramo tudi na to, da je naše grlo široko odprto, saj bi sicer za glasilke lahko imel staccato
Staccato petje si najlažje predstavljamo tako, kot da želimo prekiniti melodično linijo z nekimi manjšimi, kratkimi zaporami. Pri tem mora biti jezik še vedno mehak in sproščen. Paziti moramo tudi na to, da je naše grlo široko odprto, saj bi sicer za glasilke lahko imel staccato