Govor oz. glas je sredstvo za medsebojno sporazumevanje. Pod oznako vokalni aparat govorimo o dihalih z mišično-kostnimi strukturami, grlu, odzvočni cevi in artikulatorjih za nastanek glasu. Pogoj dobrega glasu postavlja dober vokalni aparat in uravnoteženost tako glasovnih zmogljivosti kot glasovnih obremenitev (Hočevar Boltežar, 2010).
Pri vsaki aktivnosti človek troši živčno in mišično energijo. Zaradi tega je pevec ali govorec primoran uporabiti določen sistem za petje ali govor in celo prisvojiti določen način življenja, ki bo služil v racionalno korist svojemu glasu (Cvejić in Cvejić, 2009).
Pri pevcih je glas odvisen od njihovega zdravja, tako fizičnega kot psihičnega, stabilnosti živčnega sistema in endokrinega sistema, podobno pa velja tudi za vse druge poklice, ki v svojem profesionalnem delu uporabljajo svoj glas (Cvejić in Cvejić, 2009). Glas bo torej ostal močan, lep in čist, dokler je telo zdravo. Vsi tisti, ki so v svojem poklicu primorani uporabljati svoj glas, se morajo še toliko bolj varovati pred različnimi obolenji, kot so prehladi ali okužbe.
Da bi ostale glasilke čim dlje časa prožne, veliko vlogo igrajo govorne in dihalne vaje (Darian, 1951; Omerza, 1972). L. Carroll (2000) dodaja še, da naj bi tisti, ki se poklicno ukvarjajo z zdravjem glasilk oz. zdravljenjem glasovnih motenj, v svoje delo redno in rutinsko vključevali petje oz. vaje za razvijanje pevskih spretnosti, z namenom pridobivanja optimalne vokalne oz.
glasovne kakovosti.
I. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da so za kakovosten glas nujno potrebna zdrava dihala, nezanemarljiva pa je tudi vrednost kontroliranega izdiha, ki mu pri prostem govoru morda ne posvečamo veliko pozornosti, zdravo delujoče grlo in zdravi artikulacijski organi (tj. ustnici, jezik, čeljustni grebem, zobje, trdo in mehko nebo ter žrelo). Pomembno je tudi ravnovesje med glasovnimi obremenitvami in zmogljivostmi.
Glasovna higiena pomeni, da s svojim glasom delamo tako, da bo zanj najbolj ugodno. Cilj je, da bi določene ukrepe, ki nam pomagajo pri glasovni higieni, izvajali avtomatizirano in nezavedno. Dejavniki, ki pozitivno vplivajo na glas, čeprav morda posredno, so pogosto prezrti. Mednje sodijo telesna vadba, zdrava prehrana in naše psihično stanje oz. kondicija.
Nekoliko bolj znani pa so negativni dejavniki na glas, med katere štejemo govorjenje v glasnem prostoru, škodljive razvade, kakršna je kajenje ipd. (Jeličić, Remic-Čuček in Krump, 2003).
Ko nastopamo v vlogi poslušalcev, od govorca pričakujemo, da ga bomo slišali in razumeli.
To pomeni, da mora ta govorec imeti dobro artikulacijo in nosilen glas, veliko pa doda tudi način, kako nam neke informacije preko govora preda. Vse to skupaj opisuje t. i. ekonomično rabo glasu – uspešen govor brez dodatnega in nepotrebnega trošenja moči. V nasprotnem primeru lahko govorimo o neekonomični rabi glasu, ki jo običajno spremljajo naslednje nepravilnosti govora:
16
‒ nejasna ali pretirana artikulacija (»sesljanje«, nerazumljivo izgovarjanje na eni strani in pretirano poudarjanje zlogov ter soglasnikov oz. konzonantov na drugi strani);
‒ požiranje končnih zlogov (premalo gibljive ustnice, da bi izoblikovale končne soglasnike);
‒ pomanjkljiva usklajenost mimike in kretenj (glas in kretnje gredo pri izražanju z roko v roki);
‒ aspiriran glas (premočen zračni tok med izdihovanjem);
‒ stiskanje (prevelik napor in napetost grlenih mišic, pogosto v želji po glasnejšem govoru, vendar na neustrezen način);
‒ nosljanje (preveč slišna nosna resonanca pri govoru, ki se sicer pogosto pojavlja tudi pri organskih spremembah pri nahodu);
‒ pogrkovanje (t. i. »objemajoč glas«, kjer se samoglasniki slišijo grleno);
‒ previsoko ali prenizko govorjenje (npr. v času vznemirjenja, ko se glas poviša, ali pa zniža, ko želimo kaj posebej poudariti);
‒ glasno govorjenje (govor »na silo«, ponovno s prevelikim pritiskom na grlo);
‒ modna raba glasu (najpogosteje pri umetnikih, npr. določenih filmskih vlogah);
‒ naporno dihanje s šumom (vdih je dober, ko ga ne zaznamo z očmi in ušesi – neočiten, šum pri prekomerni govorni napetosti) (Coblenzer in Muhar, 2003).
I. Hočevar Boltežar (2010) je v svojem delu opredelila napotke, kako čim bolje skrbeti za higieno svojega glasu:
‒ Uživanje tekočine.
Vemo, da dnevno z vsakršno aktivnostjo iz telesa izgubljamo vodo. Izguba vode je velika tudi pri izdihanem zraku med govorom ali petjem, torej je nujno, da uživamo čim več tekočine, najbolje vode. V nasprotnem primeru, ko naše telo ne dobi dovolj tekočine, govorimo o dehidraciji. Poleg neprijetnega občutka v ustih je pomembna posledica dehidracije tudi, da naša sluznica ne deluje več optimalno. Zmanjša se namreč količina sluzi na glasilkah, ki jih sicer obvaruje pred raznimi dražljaji. Tako torej pri fonaciji glasilki nihata in udarjata druga ob drugo, saj ni dovolj sluzi, ki bi ju pred udarcem obvarovala. Če to traja dlje, obstaja večja verjetnost, da bo prišlo do težav oz. okvar na glasilkah.
‒ Izogibanje snovem, ki dražijo sluznico dihal.
Draženje sluznice dihal pomeni, da na sluznico delujejo določeni škodljivi dejavniki iz okolja.
To povzroči, da se sluznica debeli in se posledično poveča tudi masa glasilk. Kadar je sluznica zadebeljena, se lahko srečamo z oteženo možnostjo petja, predvsem v višino, nežnega piano petja, pevec pa občuti tudi večji glasovni napor ali celo bolečine v vratu. Med prej imenovane škodljive dejavnike iz okolja štejemo kajenje, razne dražeče pline, lake, lepila, razkužila, čistila, prah, tekstilna vlakna in azbestna vlakna, ki lahko vodijo celo do nastanka raka na dihalih.
‒ Izboljšava mikroklimatskih pogojev v prostoru.
Pomembno je, da imamo dovolj svežega, neonesnaženega zraka. Poskrbeti moramo za redno zračenje prostora, zlasti ko je v njem več ljudi (npr. šolski razred), primerno temperaturo in primerno vlažnost zraka. Primerna temperatura je težko natančno določljiva, saj imamo ljudje
17 različne preference, je pa s skrajnimi vrednostmi določena v skladu s pravilnikom o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Če je temperatura zraka visoka, se začnemo potiti, kar pomeni, da izgubljamo vodo iz telesa, ki jo moramo naknadno nadomestiti. Za uravnavanje vlažnosti pa si lahko pomagamo z raznimi napravami, saj se mora v primeru, če je zrak pretirano suh, vdihani zrak na nosni sluznici dodatno navlažiti, kar zopet vodi k večji izgubi vode.
‒ Izboljšava akustičnih pogojev v prostoru.
Pod oznako akustičnih pogojev govorimo predvsem o tem, kako hrupno je okolje, v katerem uporabljamo svoj glas. Primeri hrupnih okolij so npr. različni klubi in drugi gostinski objekti, velike in glasne družbe ob različnih slavjih, delo z naglušno osebo, lahko pa tudi šolska učilnica. Če moramo v hrupnem okolju uporabljati svoj glas, nas to sili h glasnejšemu govorjenju, pri katerem začnemo bolj napenjati svoje fonacijske mišice. Če se le da, poskušamo v tovrstnih hrupnih okoljih čim manj govoriti oz. pridobiti pozornost na drugačen, morda neverbalen način.
‒ Prilagajanje glasovne obremenitve zmogljivostim.
Vsi napotki, ki jih v teh zapisih omenjamo, prispevajo k bolj zdravi rabi glasu in boljši glasovni higieni. Potrebno pa je tudi zavedanje, da se glasovne zmogljivosti pri ljudeh lahko zelo razlikujejo. Priporočeno je, da vsak toliko spozna svoj glas, da ve, kje so njegove omejitve in kako naj skrbi zanj, da ne bo proti koncu dneva postajal utrujen ali celo hripav.
‒ »Ne« zlorabljanju glasu.
Z glasovno zlorabo označujemo prekomerno napetost mišic, ki sodelujejo pri nastajanju glasu.
Tovrstna napetost vodi najprej v glasovno utrujenost, lahko pa ob njej občutimo celo bolečine.
Glasovna zloraba je lahko: preglasen govor (podobno kot pri hrupnem okolju), kričanje, prisiljen šepet (kjer lahko po nekem času začutimo nekakšno praskanje po grlu), oponašanje raznih zvokov iz okolja (na to moramo biti predvsem pozorni pri majhnih otrocih) ali prisiljeno oz. pretirano petje izven naših sposobnosti.
‒ Usmerjenost proti poslušalcem.
Če smo pri govoru usmerjeni v nasprotni smeri od svojih poslušalcev, bomo posledično glasneje govorili. To je zelo pomembno za učitelje, ki pogosto razlagajo učno snov, medtem ko jo zapisujejo na tablo. Učitelji naj bi torej izmenično pisali po tabli in govorili, zlasti ko gre za velik razred v veliki učilnici ali predavalnici. Še nedolgo nazaj so vsi učitelji v razredih imeli table, po katerih so pisali s kredami, prah pa je sluznico grla močno dražil in osebo silil h kašlju.
‒ Drža telesa.
Pravilna drža telesa je splošni zdravstveni dejavnik. Prav tako pa je pomembna tudi pri govoru in še bolj pri petju. Namreč, če je naše telo vzravnano, je hrbtenica v svoji optimalni obliki in je prsni koš odprt, z možnostjo širitve oz. dobro kapaciteto pljuč za vdih. Če se držimo sključeno, se kapaciteta pljuč za vdih zmanjša.
‒ Uravnavanje hitrosti govora.
Na prvi pogled morda ne opazimo povezave med hitrim govorom in obremenitvijo glasu, vendar pa je ob hitrejšem govoru po navadi artikulacija šibkejša. Prav tako je večja verjetnost, da poslušalec govorca morda ne bo razumel in se bo ta moral ponavljati. Na sploh velja, da je napenjanje glasilk pri hitro govorečih ljudeh večje, posledično pa se napenjanje z vsako ponovitvijo še enkrat poveča.
‒ Upoštevanje ločil, primerna dolžina govora.
18 Pomembno je, da ne govorimo nepretrgoma, s komaj opaznimi premori, ko moramo nujno vdihniti. Ker kapaciteta pljuč ni enaka v vseh fazah izdiha, moramo, če želimo govoriti še vedno enako glasno, bolj napenjati glasilke in govorne mišice nasploh.
‒ »Ne« monologu, »da« dialogu.
Če sogovornika med govorjenjem tudi kaj vprašamo, bo vsaj za čas sogovornikovega odgovarjanja naš glas lahko počival. To je posebej dobrodošlo na raznih predavanjih, ko predavatelj prepusti besedo poslušalcem, npr. pri diskusiji.
‒ Porazdelitev glasovne obremenitve.
Predvsem se morajo tega držati tisti, katerih glas je nepogrešljivo orodje v njihovem poklicu, med te pa sodijo tudi učitelji.
‒ Zbujanje pozornosti z akustičnimi pomagali.
Učitelj naj ne povzdiguje glasu vsakokrat, ko želi pozornost učencev. Pozornost se da pridobiti tudi na drugačne načine, npr. z rabo dogovorjenih vzorcev (razne geste rok, plosk, vključevanje glasbil, npr. zvončka, s telesno mimiko ipd.).
‒ Akustična pomagala pri delu na prostem.
Na prostem so akustični pogoji po navadi še slabši kot znotraj, zato moramo biti pri delu na prostem glede govora še bolj pozorni.
‒ Vpliv telesne aktivnosti na dober dih.
Dobra tehnika dihanja je eden od prvenstvenih dejavnikov kvalitetnega glasu. Za to mora biti naša pljučna funkcija dobro razvita, k čemur pripomore redna telesna aktivnost oz. dobra telesna kondicija.
‒ Glasovni počitek pri hripavosti.
Če je naš glas hripav, pomeni, da je z našim vokalnim aparatom nekaj narobe. V tem primeru je priporočljiv glasovni počitek, ki naj bo prilagojen stopnji hripavosti, torej se moramo izogibati dejavnikom, ki povzročajo glasovno zlorabo. Če je hripavost skrajno visoka, je dobro celo, da vsaj za nekaj časa popolnoma molčimo.
‒ Upoštevanje navodil za preprečevanje gastroezofagealnega in laringofaringealnega refluksa.
Pomembno je, da ne pretiravamo s sladkimi, mastnimi in močno začinjenimi jedmi, saj pomembno vplivajo na izločanje želodčne kisline in količino izločene sluzi. Priporočljivo je, da jemo več manjših obrokov, da bo prebava potekala hitreje, predvsem pa ne smemo jesti najmanj dve uri pred spanjem, saj nam tako hrana lahko obleži v želodcu, kar zopet vpliva na izločanje želodčnega soka. Priporočeno je tudi, da se tik po jedi ne prepogibamo, da želodčna vsebina ne bi zatekala nazaj proti grlu, da ne nosimo pretesnih oblačil, ki pritiskajo na želodec, in da po potrebi zaradi požiralnikovega sfinktra in možnosti refluksa dvignemo vzglavje svojega ležišča.
Veliko vlogo pri zagotavljanju ustrezne glasovne higiene igra čas otroštva. Če otroci pri svojem govoru nenehno pretirano napenjajo svoj glas, lahko to privede do dolgotrajne hripavosti, ki pozneje vodi tudi k trajnim spremembam na glasilkah. Prvi pogoj za ustrezno higieno glasu v času odraslosti je zdrav glas in ustrezna glasovna higiena v času otroštva (Grilc, 2014).
19 3.1.1 Glasovna higiena pri učiteljih razrednega pouka
Učiteljski poklic je dinamičen, večplasten in kompleksen. B. Rotar Pance (2006) meni, da obstajajo razlike v poklicni motiviranosti učiteljev za opravljanje svojega dela. Te razlike oz.
nihanje poklicne motivacije (pri poučevanju glasbene umetnosti) pri učiteljih izhajajo iz več dejavnikov: različni strokovni problemi, kot so slabo razvite glasbene sposobnosti in znanja pri učencih, podcenjevanje pouka glasbe kot manjvrednega šolskega predmeta, nizko motivirani učenci, organizacija pouka in pedagoško vzdušje oz. spodbude v ustanovi, kjer učitelj poučuje (Rotar Pance, 2006). Avtoričina misel se nanaša na lik profesorja glasbe, če pa govorimo o učiteljih razrednega pouka, moramo k dejavnikom poklicne motiviranosti za pouk glasbe prišteti še učiteljev lastni odnos do glasbe, njegovo glasbeno znanje in usposobljenost, poznavanje lastnega glasu ipd.
Strokovnjaki pogosto ugotavljajo in opozarjajo na težave učiteljev ter pogostost pojava glasovnih motenj. Menijo tudi, da bi morali pouk o pravilni govorni tehniki, glasovni higieni in s tem preprečevanju glasovnih motenj, vključiti že v študij tistih študijskih smeri, ki izobražujejo za poklice, pri katerih je glasovna obremenitev velika (Soklič in Hočevar Boltežar, 2004; Munier in Kinsella, 2008). T. Soklič in I. Hočevar Boltežar (2004) sta v raziskavi med naključno izbranimi 10 % vrtcev, osnovnih in srednjih šol iz cele države med pedagoškimi delavci v šolskem letu 2002/03 prevalenco oz. prevlado občasnih govornih motenj ocenili na najmanj 66 %. Kot občasno hripavih se je opredelilo 51 % učiteljev, kot pogosto hripavih pa 15 %, kar avtorici označujeta za visok delež. Najbolj izstopajoče so težave prav pri učiteljih v nižjih razredih (Timmermans in drugi, 2002, v Lešnik, 2009).
Že zgolj raba glasu v neprimernih delovnih pogojih (npr. veliko število učencev, neprimerni akustični pogoji učilnic) lahko povzroči, da učitelji na neprimeren način uporabljajo svoj glas.
Če želijo biti slišani, to včasih naredijo na silo, kar pa pomeni, da se poveča mišična napetost pri proizvajanju glasu. Tako lahko pride do vsakodnevnega ponavljanja in nalaganja bremena, kar vodi do trajnih glasovnih poškodb (Muñoz López idr., 2017).