PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Nina Rožmanec
VOKALNA TEHNIKA IN GLASOVNA HIGIENA PRI BODOČIH UČITELJIH RAZREDNEGA POUKA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Nina Rožmanec
VOKALNA TEHNIKA IN GLASOVNA HIGIENA PRI BODOČIH UČITELJIH RAZREDNEGA POUKA
Magistrsko delo
Mentorica: prof. dr. Barbara Sicherl Kafol
Ljubljana, 2019
Iskrena hvala, draga profesorica.
Mateja, Pija in Sara – hvala za navdih.
Govor in petje igrata pomembno vlogo pri poklicu razrednega učitelja. Namen magistrskega dela je, da bi študenti oz. bodoči učitelji razrednega pouka lahko poleg znanja na področju vokalne tehnike, ki ga usvajajo v času formalnega izobraževanja, svojo usposobljenost na tem področju še dodatno poglobili. V teoretičnem delu magistrskega dela sta opredeljena osnovna pojma, na katera se magistrsko delo opira – vokalna tehnika in glasovna higiena. V prvem sklopu so opredeljene posamezne prvine vokalne tehnike in strokovni izrazi, ki se na to področje navezujejo oz. se pojavljajo v učnem načrtu za glasbeno umetnost v osnovni šoli.
Drugi sklop teoretičnega dela se navezuje na glasovno higieno. Poleg opredelitve glasovne higiene so podana tudi priporočila in ukrepi za njeno zagotavljanje. Osvetljeno je tudi mesto učitelja med poklici, ki za opravljanje dela predvidevajo rabo glasu.
V empiričnem delu je na vzorcu treh študentk razrednega pouka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani predstavljena kvalitativna raziskava študije primera. Cilj raziskave je bil preučiti, kako lahko urjenje vokalne tehnike z vajami za pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcije ter širjenje glasovnega obsega pripomore k razvoju pevskih spretnosti, tudi v času zgodnje odraslosti. Delo je temeljilo na avtorsko oblikovanem modelu za razvijanje vokalne tehnike ob upoštevanju prvin glasovne higiene. Vsaka študentka se je udeležila enajstih oz. dvanajstih približno 30 minut trajajočih srečanj. Vsako srečanje je bilo analizirano s pomočjo avtorsko oblikovanega ocenjevalnega protokola in opisne analize. Za vsako študentko sem analizirala rezultate vseh srečanj, ki so pokazala izhodiščno stanje, proces dela in končno stanje. Kvalitativna raziskava, ki sem jo opravila po principu odprtega kodiranja, je pokazala napredek pri vseh petih opazovanih področjih (pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcija ter širjenje glasovnega obsega). Pri pevskem dihanju je bila najbolj vidna sprememba pri obvladanju pravilne tehnike pevskega oz. kosto-abdominalnega vdiha in sami dolžini izdiha. Rezultati pri področju širjenja glasovnega obsega in razvijanju ozvočenja so zaradi spremenljivega zdravstvenega stanja študentk nihali.
KLJUČNE BESEDE: vokalna tehnika, glasovna higiena, glasovne motnje, bodoči učitelji razrednega pouka
Speech and singing play an important role in the work of a primary school teacher. The aim of this master’s thesis is for students and future primary school teachers to further strengthen their skills in the area of vocal technique, in addition to the knowledge they already obtain in this area during their formal education. The theoretical part of the thesis defines two basic terms onto which the thesis is founded – vocal technique and vocal hygiene. The first section defines individual elements of vocal technique and expert terms that pertain to the subject or that appear in the curriculum for primary school music education. The second section of the theoretical part refers to vocal hygiene. Along with defining vocal hygiene, recommendations and steps for its implementation are also specified. Also highlighted is the place of the teacher within the professions that require the use of the voice.
The empirical part of the thesis presents the qualitative research of a case study with the example of three students studying primary education at the Faculty of Education of the University of Ljubljana. The goal of the study was to examine how learning vocal technique with exercises for vocal breathing, resonance, vocal formation, vocal articulation and pronunciation, and vocal range can contribute to improved singing skills, even during early adulthood. The work was based on a proprietary model for developing vocal technique while considering the bases of vocal hygiene. Each student took eleven or twelve lessons lasting around 30 minutes and each lesson was analysed with the help of a proprietary evaluation protocol and descriptive analysis. For each student, I analysed the results of all the lessons, which showed the starting situation, the work process, and the final result. The qualitative research that I conducted and based on the principle of open coding showed an improvement in all five monitored areas (vocal breathing, resonance, vocal formation, vocal articulation, and expanding the vocal range). With vocal breathing, the most visible was the change in the mastery of correct singing or diaphragmatic inhalation and the length of the exhalation. Results in expanding the vocal range and developing resonance often varied due to the changing health status of the students.
KEY WORDS: vocal technique, vocal hygiene, vocal defects, future primary school teachers
UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
1 UČITELJ RAZREDNEGA POUKA ... 2
1.1 Glasbeno izobraževanje pri bodočih učiteljih razrednega pouka ... 2
1.1.1 Pevsko izobraževanje pri bodočih učiteljih razrednega pouka ... 3
1.2 Predmet glasbena umetnost na razredni stopnji ... 3
1.2.1 Petje pri predmetu glasbena umetnost na razredni stopnji ... 4
2 PETJE IN VOKALNA TEHNIKA ... 5
2.1 Pevske spretnosti ... 6
2.2 Vokalna tehnika ... 6
2.3 Pevsko dihanje ... 7
2.3.1 Načini dihanja ... 8
2.4 Oblikovanje pevskega glasu ... 9
2.5 Jasna izreka ... 11
2.5.1 Vokali ... 11
2.5.2 Konzonanti ... 12
2.6 Širjenje glasovnega obsega ... 12
2.7 Nadzor in zanesljivost glasu ... 13
2.7.1 Ritmična zanesljivost ... 13
2.7.2 Melodična zanesljivost ... 13
2.8 Estetsko oblikovanje ... 13
2.8.1 Pevsko fraziranje ... 13
2.8.2 Dinamika ... 14
2.8.3 Tempo in agogika... 14
3 GLASOVNA HIGIENA ... 15
3.1 Skrb za glasovno higieno ... 15
3.1.1 Glasovna higiena pri učiteljih razrednega pouka ... 19
3.2 Glasovne motnje ... 19
3.2.1 Organske glasovne motnje ... 20
3.2.2 Funkcionalne glasovne motnje ... 20
3.2.3 Nastanek glasovnih motenj ... 21
3.2.4 Poklicne glasovne motnje ... 22
3.2.5 Glasovne motnje pri učiteljih razrednega pouka ... 22
5 CILJI RAZISKAVE ... 25
6 METODOLOGIJA ... 26
6.1 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 26
6.2 Vzorec ... 26
6.3 Zbiranje podatkov ... 26
6.4 Obdelava podatkov ... 27
7 REZULTATI ... 28
7.1 Študentka 1 ... 28
7.1.1 Pregled srečanj s študentko 1 ... 28
7.1.2 Analize posameznih srečanj s študentko 1 ... 28
7.1.3 Rezultati razvoja vokalne tehnike študentke 1 ... 38
7.2 Študentka 2 ... 41
7.2.1 Pregled posameznih srečanj s študentko 2 ... 41
7. 2. 2 Analize posameznih srečanj s študentko 2 ... 42
7. 2. 3 Rezultati razvoja vokalne tehnike študentke 2 ... 52
7.3 Študentka 3 ... 55
7.3.1 Pregled srečanj s študentko 3 ... 55
7.3.2 Analize posameznih srečanj s študentko 3 ... 56
7.3.3 Rezultati razvoja vokalne tehnike študentke 3 ... 67
8 INTERPRETACIJA ... 70
9 SKLEP ... 72
VIRI IN LITERATURA... 74
10 PRILOGE ... 78
10.1 Model razvijanja vokalne tehnike za razvoj pevskih spretnosti za bodoče učitelje razrednega pouka ... 78
10.2 Intervju za študentke ... 89
10.3 Ocenjevalni protokol ... 92
10.3.1 Izpolnjeni ocenjevalni protokoli študentke 1 ... 96
10.3.2 Izpolnjeni ocenjevalni protokoli študentke 2 ... 140
10.3.3 Izpolnjeni ocenjevalni protokoli študentke 3 ... 188
Preglednica 1: Pregled srečanj s študentko 1 ... 28
Preglednica 2: Analize posameznih srečanj s študentko 1 ... 38
Preglednica 3: Pregled posameznih srečanj s študentko 2 ... 41
Preglednica 4: Analize posameznih srečanj s študentko 2 ... 52
Preglednica 5: Pregled srečanj s študentko 3 ... 55
Preglednica 6: Analize posameznih srečanj s študentko 3 ... 66
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Razvoj pevskega dihanja pri študentki 1 ... 38Graf 2: Razvoj ozvočenja pri študentki 1 ... 39
Graf 3: Razvoj oblikovanja vokalov pri študentki 1 ... 39
Graf 4: Razvoj dikcije pri študentki 1 ... 40
Graf 5: Razvoj oz. širjenje glasovnega obsega pri študentki 1 ... 40
Graf 6: Razvoj pevskega dihanja pri študentki 2 ... 52
Graf 7: Razvoj ozvočenja pri študentki 2 ... 53
Graf 8: Razvoj oblikovanja vokalov pri študentki 2 ... 53
Graf 9: Razvoj dikcije pri študentki 2 ... 54
Graf 10: Razvoj oz. širjenje glasovnega obsega pri študentki 2 ... 54
Graf 11: Razvoj pevskega dihanja pri študentki 3 ... 67
Graf 12: Razvoj ozvočenja pri študentki 3 ... 67
Graf 13: Razvoj oblikovanja vokalov pri študentki 3 ... 68
Graf 14: Razvoj dikcije pri študentki 3 ... 68
Graf 15: Razvoj oz. širjenje glasovnega obsega pri študentki 3 ... 69
1
UVOD
Govor je primarna človeška dejavnost in eno glavnih sredstev medsebojnega sporazumevanja.
V procesu govora sodeluje mnogo različnih dejavnikov oz. organov (Hočevar Boltežar, 2010).
Tako kot govor pa je tudi petje ena primarnih človeških dejavnosti. Že od rojstva s petjem izražamo svoja čustva. Pridobivanje pevskih spretnosti je dolgotrajen proces, ki se pri vsakem posamezniku razlikuje, nanj pa lahko vplivamo z urjenjem vokalne tehnike ob upoštevanju prvin glasovne higiene.
Petju kot eni izmed elementarnih glasbenih dejavnosti izvajanja v okviru pouka glasbene umetnosti v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju Učni načrt (2011) namenja pomembno mesto. Učenci naj bi v tem obdobju doživljali, spoznavali in poglabljali prvine estetskega oblikovanja pesmi, usvajali in izboljševali pevsko (vokalno) tehniko, dihanje, pevsko fraziranje ipd. Pogoj za zagotavljanje teh izkušenj pri učencih je primerna in ustrezna strokovna usposobljenost učiteljev razrednega pouka, ki izvajajo pouk glasbene umetnosti v tem obdobju osnovnega šolanja. Vpis na študij razrednega pouka na ljubljanski Pedagoški fakulteti ne zahteva nobenega glasbenega oz. pevskega predznanja ali določene stopnje razvitosti pevskih sposobnosti. Študenti razrednega pouka imajo zato na tem področju pogosto težave. Med njimi se kažejo pomembne razlike v glasbenih sposobnostih in spretnostih, ki jih pridobivajo večinoma v času osnovnošolskega izobraževanja, kajti pri srednješolskem izobraževanju, z izjemo prvega letnika gimnazijskega izobraževanja, glasba ne sodi v okvir obveznih splošnih predmetov (Dobovičnik, 2016). V magistrskem delu bomo zato preučili možnosti za spodbujanje razvoja vokalne tehnike in glasovne higiene študentov.
Cilj magistrskega dela je študentom ponuditi model, ki bi jim lahko pomagal pri razvijanju pevskih spretnosti tudi v času zgodnje odraslosti in pri dodatnem izpopolnjevanju na področju vokalne tehnike.
2
TEORETIČNI DEL
1 UČITELJ RAZREDNEGA POUKA
Osnovna šola predstavlja ključno obdobje otrokovega učnega razvoja, v katerem učenci pridobivajo vrsto kompleksnih spretnosti in znanj, ki predstavljajo temelj za vseživljenjsko učenje. Učitelj razrednega pouka je lik v otrokovem razvoju, ki ga nauči pisanja, branja, manipuliranja s števili, opazovanja pojavov okrog njega, ga obda s priložnostmi, ki spodbudijo njegovo domišljijo in širi njegov horizont (Arthur, Grainger in Wray, 2006).
Učitelj učne cilje, metode in vsebine poučevanja usklajuje in prilagaja učencem, ki jih poučuje.
Je neposredno odgovoren za kakovost pouka v učnem procesu svojih učencev. Sama vsebina in učni cilji so predpisani s strani učnih načrtov, glede načina, kako jih bo učitelj predstavil v razredu, pa je prepuščen lastni presoji (Strmčnik, 2001; Blažič, Ivanuš Grmek, Kramar in Strmčnik, 2003).
Pri učiteljih razrednega pouka je nujno izpolnjevanje splošnih zdravstvenih zahtev in redno obiskovanje zdravstvenih pregledov, saj se zaradi narave svojega dela pogosto soočajo s težavami in obolenji glasilk ter sluha (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, b.d.).
1.1 Glasbeno izobraževanje pri bodočih učiteljih razrednega pouka
Učitelj razrednega pouka nosi veliko odgovornost za glasbeni razvoj svojih učencev.
Pomembno je, da pozna značilnosti glasbenega razvoja v povezavi s stopnjami telesnega in duševnega razvoja otrok (Dobovičnik, 2016; Slosar, 1995). Glasba ima pri vzgoji otrok izredno pomembno vlogo, saj spodbuja otrokov socialni, emocionalni, intelektualni in fizični razvoj.
Razvijanje glasbenih sposobnosti in spretnosti je eden vidnejših ciljev glasbenega izobraževanja otrok (Dobovičnik, 2016; Pesek, 1997).
V prvem letniku študija1 v letnem semestru pri študentih razrednega pouka v okviru predmeta glasba cilji predmeta vključujejo celovito glasbeno izražanje, izvajanje, poslušanje in ustvarjanje. Študenti se v okviru predmeta med semestrom spoznavajo s slovensko ljudsko glasbeno zapuščino in glasbeno kulturo doma in v tujini (Predstavitveni zbornik, 2017).
Glasbena didaktika študente postopno usmerja in jih opremlja z znanjem za samostojno načrtovanje, izvajanje in kritično vrednotenje ciljev in vsebin glasbene vzgoje oz. umetnosti, s čim večjim upoštevanjem sodobnih metod poučevanja (Predstavitveni zbornik, 2017).
Študijski program zlasti v nižjih letnikih študija vključuje poudarek na strokovnih, glasbeno teoretičnih vsebinah, ki se skozi vertikalo izobraževanja poglabljajo z glasbeno didaktičnimi vsebinami.
1 Zbrani podatki veljajo za obvezne predmete na rednem študiju programa razredni pouk na ljubljanski Pedagoški fakulteti.
3 1.1.1 Pevsko izobraževanje pri bodočih učiteljih razrednega pouka
Razvitost glasbenih sposobnosti, med katere sodijo tudi pevske sposobnosti ritmičnega, melodičnega in harmonskega posluha, je eden temeljnih dejavnikov uspešnosti učiteljevega glasbenega poučevanja (Dobovičnik, 2016). Zato je pomembno, da ima učitelj tudi sam veliko pevskega znanja, tako teoretičnega kot praktičnega, ter da obvladuje osnovne prvine vokalne tehnike, ki je ena izmed pomembnih glasbenih spretnosti (Lešnik, 2009).
B. Rotar Pance (2011) meni, da je pri poučevanju pesmi bistvenega pomena, da jo učitelj sam zna zapeti. Učitelji pogosto posegajo po predvajanju posnetkov pesmi namesto petja, vendar ti posnetki niso vedno najbolj primerni, bodisi zaradi vsiljenega tempa in interpretacije bodisi zaradi nizke kakovosti samega posnetka. Otroci, zlasti mlajši, se petja učijo predvsem preko imitacije, kjer ne posnemajo le pravilnega besedila in melodije, temveč tudi način petja, interpretacijo ali celo barvo glasu. Če posnetek ni primeren za otroke, jim s tem lahko odvzamemo možnost pristne pozitivne izkušnje, ki bi jo prejeli, če bi petje poslušali v razredu, brez rabe nosilca zvoka, kjer ni nujno potreben.
Bodoči učitelji razrednega pouka2 imajo v času svojega univerzitetnega izobraževanja na dodiplomskem študiju izključno petju namenjene vsebine vokalno-instrumentalnega pouka, kjer se v manjših skupinah spoznajo z osnovami pravilne tehnike petja oz. vokalne tehnike, v višjih letnikih pa je petje kot ena izmed glasbenih veščin vključeno v vokalno-instrumentalni pouk.
1.2 Predmet glasbena umetnost na razredni stopnji
Raziskave kažejo na mnoge pozitivne vplive glasbe na celovit učni razvoj, ne le v ozkem glasbenem smislu, temveč tudi na posameznikovo socialno življenje, konstruktivno obvladovanje čustev, koncentracijo, spodbujanje delovanja obeh možganskih polovic, reševanje konfliktov in problemov (Burton idr., 1999; Upitis idr., 2001; Elster, 2001; Sicherl Kafol, 2001; Denac, 2002 v Sicherl Kafol, 2015). Gre pravzaprav za integrativno delovanje afektivnega, kognitivnega in psihomotoričnega področja razvoja. Na področju afektivnega razvoja preko glasbenih dejavnosti vplivamo npr. na zavedanje, opazovanje, pozornost, vrednotenje, pri kognitivnem razvoju vplivamo na zmožnost opazovanja, poimenovanja, primerjanja, vrednotenja, pri psihomotoričnem pa na koordinacijo, ravnotežje, moč, gibljivost in orientacijo v prostoru (Sicherl Kafol, 2001).
Glasbena umetnost združuje glasbene dejavnosti izvajanja, poslušanja in ustvarjanja.
Raznolike glasbene dejavnosti, s katerimi se učenci v okviru učnega predmeta srečujejo, spodbujajo celovit, kompleksen učni razvoj. Njihov vpliv ne sega le na razvijanje glasbenih spretnosti, temveč spodbuja tudi razvoj kompetenc za kakovostno vseživljenjsko učenje.
Mednje sodijo npr. razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti, reševanja problemov, obvladovanja čustev oz. razvijanje emocionalnega življenja in razvijanje socialnega življenja
2 Podatek zopet velja za študente Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
4 (Sicherl Kafol, 2015; Učni načrt za glasbeno vzgojo3, 2011). B. Oblak (2007) ne govori o treh, temveč o štirih glasbenih področjih, kjer kot četrto nastopa še razvoj glasbenih znanj, sposobnosti in spretnosti, kar je v obstoječem Učnem načrtu (2011) opredeljeno s terminom glasbeni jezik.
Glasbene dejavnosti izvajanja vključujejo petje, instrumentalno igro, ritmično izreko in gibalno izražanje ob glasbi. S tovrstnimi dejavnostmi neposredno vplivamo na razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti, posredno pa te med učenci spodbujajo tudi razvoj pozitivnega odnosa do glasbe in interes zanjo (Sicherl Kafol, 2015).
Predmet glasbena umetnost je obvezni predmet, ki sodi v obvezni predmetnik osnovnošolskega izobraževanja. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju sta glasbeni umetnosti namenjeni po dve šolski uri tedensko, v četrtem in petem razredu po ena šolska ura in pol tedensko, od šestega razreda naprej pa je glasbeni umetnosti namenjena zgolj ena šolska ura na teden (Predmetnik osnovne šole, 2014).
V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je zastopanost glasbene umetnosti v predmetniku najvišja. V prvem razredu od skupnega števila šolskih ur vseh predmetov, ki znaša dvajset ur, glasbena umetnost tedensko predstavlja 10 %. Enak delež zajema tudi likovna umetnost. V drugem in tretjem razredu je delež nekoliko nižji, in sicer 8,7 % v drugem in 8,33 % v tretjem (Predmetnik osnovne šole, 2014).
Glasbena umetnost oz. zastopanost šolskega predmeta je tudi v drugem vzgojno- izobraževalnem obdobju postopoma nižja. V četrtem razredu od skupnih 23,5 šolskih ur tedensko glasbi namenijo po 1,5 ure, kar predstavlja 6,38 %, v petem razredu 5,88 %, v šestem pa le 3,92 % (Predmetnik osnovne šole, 2014).
1.2.1 Petje pri predmetu glasbena umetnost na razredni stopnji
Ne glede na posameznikove fizične oz. biološke posebnosti vsak otrok lahko govori in poje.
Sposobnost, da lahko uporabimo svoj pevski glas oz. pojemo, ni nič bolj povezana z našimi glasbenimi predispozicijami oz. sposobnostmi, kakor je sposobnost za govor povezana z našim intelektom. Če otrok ob petju doživlja kakršnokoli oviro, še ne bi smel biti označen kot šibek oz. nenadarjen pevec. Ravno nasprotno – bilo bi priporočljivo, da se takšnemu otroku čim prej ponudi možnost pomoči in vodenja k izboljšanju petja, preden zaradi neustrezne obravnave razvije prepričanje, da ne zna peti (Gordon, 1997).
Operativni učni cilji so v učnem načrtu za glasbeno vzgojo razvrščeni glede na vrsto glasbene dejavnosti po vzgojno-izobraževalnih obdobjih, kar omogoča njihovo kontinuirano in uravnoteženo načrtovanje (Učni načrt za glasbeno vzgojo, 2011).
3 Obstoječi Učni načrt za glasbeno vzgojo (2011) je bil izdan še pred spremembo poimenovanja učnega predmeta iz glasbena vzgoja v glasbena umetnost, zato se v tem kontekstu še uporablja staro poimenovanje predmeta.
5 Učni načrt za glasbeno vzgojo (2011) v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju opredeljuje cilje, za katere učitelji potrebujejo znanje vokalne tehnike. Z vidika izvajanja petja in vokalne tehnike učni načrt za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje poudarja naslednje operativne cilje:
‒ (Učenci) pri petju posnemajo interpretacijo odraslega.
‒ Doživeto pojejo, upoštevajo glasno, tiho in počasnejše, hitrejše izvajanje.
‒ Ob petju doživljajo, spoznavajo in poglabljajo prvine estetskega oblikovanja pesmi.
‒ Urijo se v pevskem dihanju in jasni izreki.
‒ Oblikujejo pevski glas, poglabljajo zanesljivost petja in izreke.
‒ Širijo glasovni obseg, izboljšujejo tehniko petja in intonacijo.
V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju se operativni cilji z vidika izvajanja petja še nekoliko poglobijo:
‒ (Učenci) razvijajo nadzor glasu, stopnjujejo in izboljšujejo tehniko pevskega dihanja, izgovor in izreko.
‒ Izboljšujejo zmožnost pevskega fraziranja z vključevanjem elementov interpretacije.
Vidimo lahko, da se od učitelja razrednega pouka pričakuje, da obvladuje temeljne prvine vokalne tehnike oz. tehnike petja (pevsko dihanje, oblikovanje pevskega glasu, jasna izreka in zanesljivost petja ter izreke, širjenje glasovnega obsega, skrb za intonacijo, nadzor glasu, pevsko fraziranje z vključevanjem elementov interpretacije). V nadaljevanju bomo opredelili, kaj posamezni navedeni termini iz učnega načrta pomenijo.
2 PETJE IN VOKALNA TEHNIKA
Z evolucijo smo ljudje razvili govor kot eno izmed osnovnih sredstev za življenje s svojim intelektom, z namenom izražanja misli. Ker pa se je ta razvoj tako močno osredinil na funkcijo sredstva komunikacije, se je nekoliko izgubil razvoj sposobnosti ustvarjanja tonov oz. melodije z glasom. Glas je torej naše izrazno sredstvo. Poleg pomembne vloge, ki jo ima pri govoru izbira besed, ima velik vpliv na razumevanje vsebine sporočila tudi ton našega glasu (Lešnik, 2009).
Poslušanje petja velja za eno prvih izkušenj glasbe pri otrocih. Znano je, da se nam petje, ki smo mu bili priča v zgodnjem otroštvu in tudi še v mladostniških letih, vtisne globoko v spomin. Petje je tudi najbolj elementarna glasbena dejavnost v vrtcih, saj lahko vsak otrok, ki ima zdrav vokalni aparat, poje (Borota, 2013).
Pevski organ si lahko predstavljamo kot nekakšen glasbeni instrument, ki zrak, ki ga izdihujemo, spreminja v zven. V podrobnejšem pregledu s skupnim imenovalcem pevski organ (ali glasovni aparat) označujemo dihalni, glasotvorni in resonančni faktor. Dihalni faktor vključuje pljuča, trebušno prepono, sapnik in grlo, kot glasotvorni faktor opredeljujemo glasilke oz. dve glasilki, resonančni faktorji pa so ustna votlina, žrelo, trdo in mehko nebo,
6 nosno žrelna votlina, nosna votlina oz. podnosje, lični votlini, čelni votlini, očesni votlini, ušesni votlini, zatilniški votlini in lobanjska votlina. Dihalni faktor sestavljajo tisti organi, ki sodelujejo pri dihanju. Glasilki kot glasotvorni faktor vplivata predvsem na višino tona, ki ga zapojemo. Ta je odvisna od njune napetosti, dolžine in debelosti. Resonančni faktorji so tisti, ki zvok pri petju ojačajo in mu dajo globlji zven (Darian, 1951). I. Hočevar Boltežar (2010) pojasnjuje anatomijo in delovanje organov, ki sodelujejo pri oblikovanju glasu, zlasti v odnosu do govora, kjer kot pomembne pri tvorbi zvoka opredeljuje anatomijo ušesa, nosu, ustne votline, žrela, požiralnika in grla. Ločeno od njih pa pojasnjuje tudi anatomijo organov, ki sodelujejo pri dihanju, kjer izpostavlja sapnik, prsni koš in dihalne mišice (diafragma ali prepona oz. trebušne mišice, zunanje interkostalne mišice, pomožne inspiratorne mišice, ekspiratorne mišice, notranje interkostalne mišice, zunanja poševna mišica, notranja poševna mišica, ravna trebušna mišica in prečna trebušna mišica).
2.1 Pevske spretnosti
Petje je samo po sebi spontana človeška dejavnost. Vsakdo, ki se odloči za šolanje petja, lahko napreduje v obvladanju svojega glasu, vendar pa končni rezultat ne more biti enak pri vseh ljudeh. Poleg pevskega napredka posameznik, ki se uči petja, pridobi tudi ogromno osebnega zadovoljstva, kajti redkokateri drug instrument lahko pri človeku vzbudi tako močna čustva kakor petje (Kagen, 1960; Marek, 2007).
Otrok se rodi z določeno stopnjo ali potencialom glasbenih sposobnosti. Med temeljne uvrščamo ritmični in melodični posluh, ki ju razvijamo skozi glasbene dejavnosti, razvijamo pa lahko tudi glasbene spretnosti, med katere sodi vokalna tehnika (Žvar, 2002).
2.2 Vokalna tehnika
Cvejić in B. Cvejić (2009) menita, da je organe za fonacijo in govor treba deliti na organe, ki sodelujejo pri razvijanju, formiranju in vzdrževanju glasu in govora, ter na organe, ki neposredno sodelujejo pri proizvajanju glasu in govora. Prav tako velik pomen kot samemu petju je treba pripisati tudi miselni pripravi na petje. Da lahko ustvarjamo zvok, si je namreč treba v mislih ustvariti natančno miselno sliko konkretnega zvoka. Naše telo oz. glasovni aparat se potem temu zvoku prilagodi, kar spremlja kompleksno delovanje mišic, ki morajo biti med seboj izjemno uravnotežene, da lahko kot posledico tega proizvedemo določen zvok (Kagen, 1960).
Umetnost petja ni veda, ki se je nekdo lahko nauči iz knjige. Potrebno je poznavanje vokalnega instrumenta oz. glasovnega aparata in mehanizma funkcije petja, kar nam lahko pomaga k boljšemu razumevanju ter izboljšanju pevske ali vokalne tehnike. Vokalno tehniko lahko razumemo kot mehanizem ali spretnost, ki omogoča, da umetniško delo (pesem) interpretiramo čim bolj uspešno. Lahko bi rekli, da je vokalna tehnika osnova za dobro petje. Za doseganje dobre vokalne tehnike je treba urjenju nameniti veliko časa in potrpljenja (Cvejić in Cvejić, 2009).
7 Cilj vokalne tehnike, kot ga opredeljuje Kagen (1960), je produkcija tona določene višine, trajanja, kvalitete, glasnosti, barve ipd. Pevec naj bi stremel k temu, da bi karakteristike svojega petja opravljal s čim večjo lahkoto in čim višjo stopnjo avtomatizacije, saj naj bi se preko učenja vokalne tehnike formirali pevski modeli in navade, za kar pa je, poleg vsega naštetega, pomembno tudi dobro poznavanje lastnega glasu in njegovih omejitev (Kagen, 1960; Cvejić in Cvejić, 2009).
Lešnik (2009) kot smernice za doseganje čim boljše vokalne tehnike imenuje sledeče točke, ki jih je pri učenju petja treba upoštevati:
‒ pravilna pevska telesna drža (sproščeno in vzravnano telo),
‒ pravilno pevsko dihanje,
‒ dobra artikulacija (sproščena čeljust, jezik in ustnice ter odprt prostor v ustni votlini),
‒ nastavek tona (čista intonacija),
‒ resonanca,
‒ izenačevanje vokalov,
‒ širjenje glasovnega obsega (ne prisilno – glede na individualne zmožnosti),
‒ različni načini petja,
‒ dinamika.
Učenje petja zahteva postopno telesno pripravo in nadgradnjo z vokalno-tehničnimi osnovami.
Za uresničevanje tega pa je potreben čas, potrpljenje in veselje do petja (Cvejić in Cvejić, 2009).
2.3 Pevsko dihanje
Mnogi pevski pedagogi svojim učencem priporočajo, da naj sprostijo svoje grlo, medtem ko se razlog za njegovo napetost skriva pravzaprav že drugje v telesu, kar se lahko kaže v zapiranju zračne poti preko grla. Različni dejavniki, ki skupaj sooblikujejo pevski glas, so dihalni aparat, vzravnanost oz. položaj telesa in grlo. Glas, ki ga slišimo, je odvisen od zdravja in delovanja teh posameznih dejavnikov. Ko je telesna drža primerna za petje, lahko mišice, ki so potrebne za kvalitetno dihanje, najbolje opravljajo svoje delo, ne da bi se ob tem telo rušilo. Telesna drža in dihanje sta torej zelo pomembna za kakovosten nastanek zvoka (Harrison, 2006).
Zmotno bi bilo mišljenje, da za petje enostavno napolnimo pljuča z zrakom in začnemo peti.
Pri pevskem dihanju namreč sodeluje kar nekaj mišic oz. organov, ki morajo biti med seboj v dobri koordinaciji. Oseba, ki poje, mora biti zmožna nadzirati mišice svojega telesa, saj tako nadzoruje tudi količino izdihanega zraka med petjem (Phillips, 2012). V dobro kontroliranem glasu igra eno najpomembnejših vlog dobra glasovna podpora, ki je v stroki poznana pod italijanskim terminom appogio. Gre za uravnavanje koordiniranega delovanja mišic, ki sodelujejo pri vdihu in izdihu (Cvejić in Cvejić, 2009). S tem, kako vdihnemo, vplivamo na več organov – delovanje glasilk in delovanje resonatorjev ustne, žrelne ter nosne votline (Slokar Bajc, 2017).
8 Rebra služijo zaščiti naših pljuč. Kadar rebra premikamo, premikamo tudi pljuča. Pri petju je torej potrebno raztezanje medrebrnih mišic, da lahko odpremo prsni koš oz. napolnimo pljuča toliko, kolikor je za petje potrebno (Phillips, 2012).
2.3.1 Načini dihanja
Za dober glas je mnogo pomembnejša kakovost izdiha oz. izdihanega zraka kot sama količina zraka (Cvejić in Cvejić, 2009). Lahko bi poenostavili, da kot najboljši vdih velja takšen, ki nam z najmanjšim občutkom napora omogoča vdih največje količine zraka. Darian (1951), Gregorc (1982) in Slokar Bajc (2017) ločijo štiri načine dihanja:
‒ visoko ali ključnično dihanje,
‒ stransko ali prsno dihanje,
‒ globoko ali preponsko dihanje,
‒ združeno (kosto-abdominalno) dihanje.
Visoko ali ključnično dihanje je način dihanja, kjer se širi zgornji del prsnega koša, ki pa za petje ne omogoča zadostujoče količine vdihanega zraka. Pri tem načinu dihanja bi pevcu pri izvajanju pevskih fraz zraka hitro zmanjkovalo, nadomeščati pa bi ga moral s pogostimi ponovnimi vdihi, ki pa so bolj plitki in tako tudi bolj utrujajoči (Darian, 1951). Značilno je tudi dviganje ramen, ki bi sicer pri petju morala biti spuščena, saj sicer začnemo zaradi prevelike obremenitve napenjati vratne in ramenske mišice, kar se kaže v pretiranem stiskanju grla (Gregorc, 1982; Slokar Bajc, 2017).
Za stransko dihanje velja, da se trebušna prepona4 razširi vstran, namesto da bi se vbočila navzdol. To posledično pomeni, da je ton bolj pasiven, da se z zrakom napolni zgolj srednji del pljuč, kar nam tudi ne omogoča optimalnega vdiha za izvajanje pevskih fraz, medrebrne mišice pa se po tem, ko se pri vdihu najprej razširijo in s tem povečajo obseg prsnega koša, pri izdihu tudi razmeroma hitro vrnejo v svojo prvotno pozicijo (Darian, 1951; Slokar Bajc, 2017). Ton se tako razvije le delno, kar je predvsem očitno pri višjih tonih, ki postanejo stisnjeni, v srednji pevski legi pa je ton nekoliko trd in neokreten (Gregorc, 1982).
Preponsko dihanje že v svojem poimenovanju nakazuje na najpomembnejši dejavnik – trebušno prepono oz. diafragmo. Prepona je v svojem stanju mirovanja (ali pri običajnem, naravnem dihanju) vzbočena navzgor, v smeri prsnega koša. Pri preponskem vdihu pa se začne krčiti in izravnavati navzdol. Tako se z zrakom napolni predvsem spodnji del pljuč (Darian, 1951). Trebušna prepona oz. diafragma je temeljna mišica, ki se uporablja pri petju. Njena fizikalna funkcija je ločevanje trebušne votline od prsne (Miller, 1986, v Lešnik, 2009). Pri njeni aktivaciji (krčenju) se diafragma potegne navzdol od 1,5 do 10 cm. Globina krčenja je odvisna od globine našega vdiha. Ob tem pojavu se prostornina naše pljučne votline lahko poveča za tudi do dve tretjini svoje vitalne kapacitete (Hočevar Boltežar, 2010).
4 Več o trebušni preponi oz. diafragmi v nadaljevanju.
9 Za predhodne tri načine dihanja, ki smo jih pojasnili, velja, da pri dihanju sodeluje zgolj en del našega dihalnega organa – pljuč. Pravilno ali najbolj uspešno dihanje s ciljem izvajanja petja pa predstavlja kombinacijo vseh teh treh načinov dihanja. Tako torej pridemo še do četrtega načina dihanja, tj. združeno ali kosto-abdominalno dihanje, kjer gre za sodelovanje trebušne prepone, medrebrnega mišičevja ter dolgih in kratkih rebrnih dvigalcev (Darian, 1951). Ta način dihanja daje pevcu največ zraka, trebušna prepona pa z enakomernim pritiskom zraka ustvarja bolj čist in enakomeren ton. Podobno je pri violinistu – z enakomernimi potegi loka po strunah ustvari lep in čist ton (Gregorc, 1982).
Za odpiranje prsnega koša je potrebna sprostitev trebušnih mišic v času vdiha. Pri tem govorimo o trebušnih mišicah pod in nad popkom. Ko vdihnemo, se trebušne mišice sprostijo navzdol in navzven. Na tem mestu lahko zopet govorimo tudi o delovanju trebušne prepone (Phillips, 2012). Dihanje s prepono ni tuje nikomur. Vsak človek zna dihati pravilno. To lahko vidimo, če opazujemo dihanje spečega človeka, tudi pri dojenčku, ko se mu med spanjem trebuh dviga in spušča. Ne velja pa tako le za ljudi, temveč nasploh za sesalce. Zanimivo je torej, da nezavedno znamo vsi dihati pravilno (Gregorc, 1982).
2.4 Oblikovanje pevskega glasu
Nastanek glasu oz. fonacija je osnovna funkcija glasovnega aparata (Cvejić in Cvejić, 2009).
Začetek fonacije predstavlja natančno kontroliran izdih oz. zračni tok, ki pride iz pljuč do glasilk (Hočevar Boltežar, 2010). Fonacija nastane ob zračnem pritisku, ki povzroči, da glasilke zanihajo. V resonatorjih in odzvočnikih se glas nato ojača in dobi značilen zven oz. barvo.
Začetek fonacije imenujemo tudi zastavek. Za zdrav glas je potreben mehak zastavek, pri katerem se glasilki mehko stiskata po svoji celotni dolžini, v nasprotnem primeru pa lahko govorimo tudi o trdem zastavku (Omerza, 1972). Pri tvorjenju glasu sodelujejo dihalni organi (pljuča in mišičevje) ter organi, ki oblikujejo govor (to so ustnice, jezik, zobje, mehko nebo z jezičkom, ustna votlina, nosna votlina, pa tudi resonatorji – prsni koš in votline glave) (Gregorc, 1982).
Pevski in govorni glas se, poleg različnih nevroloških mehanizmov, naj bi razlikovala v naslednjih lastnostih:
‒ Razpon, moč in barva glasu so pri govoru in petju različni.
‒ Govor temelji na hitrem glasovnem drsenju. Glas je tako odvisen od intonacije in ustvarja določeno govorno melodijo.
‒ Pri petju je višina tona odvisna od glasbene melodije.
‒ Pri petju je hitrost določena z glasbenim tempom in ritmom, besedilo pa je prav tako prilagojeno glasbenim zakonitostim in ne govornim.
‒ Barva glasu predstavlja največjo razliko med govorom in petjem. Pri govoru ta ni tako očitna in težje določimo, ali je nekdo npr. sopran ali alt5.
‒ Če bi govorili tako, kot pojemo, ali obratno, bi zveneli nenaravno (Cvejić in Cvejić, 2009).
5 Sopran pomeni visok ženski pevski glas, alt pa nizek.
10 Pevski glas težko enoznačno definiramo. Medtem ko ima instrument, npr. violina, svojo stalno obliko, formo ter videz, za pevski glas velja, da se jasno definira šele v trenutku petja, ker posamezne karakteristike, ki ga soustvarjajo, niso vidne prostemu očesu, saj se dogajajo znotraj telesa (Harrison, 2006).
Osnovne značilnosti pevskega glasu so višina, jakost in barva glasu (Cvejić in Cvejić, 2009).
Ross po knjigi J. Adama Hillerja (v Gregorc, 1982) povzame lastnosti popolnega pevskega glasu, h katerim naj bi pri petju stremeli:
1. Glas naj bo svetel.
Svetel glas v tem primeru pomeni takšen, ki prihaja iz prsi, skozi odprta usta, vendar brez vsakršne sile in pritiska na grlo. Je naraven glas.
2. Glas naj bo čist.
Pomembno je, da je ton točen, ne previsok in ne prenizek. Pomembno je tudi ohranjanje intonacije, torej, da tona ne višamo oz. nižamo proti njegovemu koncu ali proti koncu pevske fraze. To je posebej težka naloga za pevsko šibkejše (z vidika zmogljivosti in posluha) ali manj šolane osebe, ki pa pri svojem poklicu morajo uporabljati tudi petje (npr. učitelji razrednega pouka).
3. Glas naj bo močan.
Vzrok, zakaj slabotnejši glas zaznajo skoraj vsi poslušalci, ne le strokovnjaki, lahko iščemo v šibki telesni konstituciji, zlasti pri pljučih. Na tem mestu naj zopet omenimo tehnike dihanja, saj je ton šibkejši, če je predpriprava nanj (dihanje) manj ustrezna. Za ustvarjanje močnega glasu pevski pedagogi s svojimi učenci izvajajo številne tehnične vaje.
4. Glas naj bo upogljiv.
To pomeni, da mora pevec trenirati, da bo njegov glas toliko dosleden, da bodo ostri, hitri prehodi v smislu tempa, dinamike in višine karseda voljni ter da ton ne bo zanihal.
5. Glas naj bo trden.
Ta točka se nekoliko povezuje s prejšnjo, saj mora glas kljub stremljenju k čim lahkotnejšemu prilagajanju prehodom in hitrim spremembam ostati trden in obdržati ton raven, ne da bi se zatresel ali izgubil intonacijo.
6. Glas naj bo lahek.
Tudi ta točka se povezuje že s prej opisanimi (upogljiv, trden glas), vendar zraven dodaja še skrb za optimalno rabo diha. Profesor Ross izpostavlja napako mnogih začetnikov, da pri petju uporabljajo preveč zraka, kar pa posledično vodi do nasprotnega učinka od želenega. Ker so naši organi prenasičeni z zrakom, podpora ne more več ustrezno delovati. Lahkotno petje pomeni, da pojemo brez kakršnekoli rabe posebne moči, razen delovanja telesnih oz. mišičnih struktur, ki smo jih omenili pri opisu pravilne tehnike pevskega dihanja.
7. Glas naj bo raven, izenačen.
Pri nešolanih pevcih lahko neizenačenost v glasu prepoznamo tako, da njihovi toni v višinah postajajo čedalje tanjši, nižji toni oz. nižine pa so zaznamovane z debelejšimi, polnejšimi toni.
Profesor Ross meni, da je bolje, da se nešolani pevci izogibajo višjim tonom, kar pa učiteljem razrednega pouka ali pa vzgojiteljem predšolskih otrok pogosto predstavlja težavo, saj v razredu izvajajo otroške pesmi, ki so po svoji višini prilagojene zmogljivostim otroškega pevskega glasu in so večinoma intonirane višje od zmogljivosti povprečnega odraslega.
11 8. Glas naj ima obseg dveh oktav.
Ta lastnost velja predvsem za že šolane pevce ali celo profesionalne pevce, ki sicer ne bi bili zmožni odpeti solističnih pevskih del oz. literature (Gregorc, 1982).
2.5 Jasna izreka
Osnovni pogoj, da bo naš govor ali petje razumljivo, je jasna izreka, dikcija ali artikulacija. S tem pojmom označujemo namerno dejavnost, katere cilj je proizvodnja glasov oz. pravilna izgovarjava. Ustrezna artikulacija je okvir za razumevanje sporočila besedila, ki ga med petjem izgovarjamo (Cvejić in Cvejić, 2009). Izreka je pogosto otežena zaradi različnih dejavnikov, kot so npr. pomanjkljiva gibljivost spodnje čeljusti in jezika ali zobni aparat pri otrocih (Žvar, 2002). Čistost izgovarjave ali dikcije je za profesionalnega pevca skorajda tako pomembna kot sama kvaliteta glasu. Zaradi artikulacije pride do spoja med kvaliteto glasu in govornih elementov, pri čemer pa se ohrani čista melodija petja (Cvejić in Cvejić, 2009).
D. Žvar (2002) priporoča redno izvajanje vaj za doseganje boljše artikulacije, ki so primerne tudi za otroke:
‒ kroženje z jezikom,
‒ štetje zob z jezikom,
‒ hitro gibanje jezika (oponašanje gibanja kače),
‒ pihanje v vrat steklenice,
‒ oponašanje motorista in »ribjih ust«,
‒ petje kratkih in nagnetenih zlogov (»la«, »falala« …) ipd.
Z vidika artikulacije ločimo dve osnovni skupini glasov – vokali (samoglasniki) in konzonanti (soglasniki).
2.5.1 Vokali
Vokali nastanejo, kadar nihajoči zračni tlak prehaja skozi ustno votlino in se ob tem ne drgne ob kakršnokoli oviro. Šuma ne zaznavamo, na prostornino odzvočnega prostora pa vplivajo ustnice, položaj spodnje čeljusti in jezik. Vokalom lahko rečemo tudi t. i. čisti zvoki. Mednje sodijo torej vsi samoglasniki – a, ê, é, i, ô, ó in u (Omerza, 1959). Vokale lahko oblikujemo na dva načina – z gibanjem jezika in z gibanjem ustnic. Z vidika oblikovanja vokalov z ustnicami jih delimo tudi na svetle in temne vokale. Svetla vokala sta e in i, temni pa a, o in u, pri katerih so ustnice rahlo zaokrožene (Žvar, 2002).
Najširši in najbolj odprt je vokal a, najožja pa sta i in u. Pri neprimernih načinih petja, npr. pri pretiranem stiskanju v grlu med petjem, pride do neugodne oblike resonatorja in zračnega toka, kar bistveno vpliva na kakovost tonov med petjem (Cvejić in Cvejić, 2009).
12 2.5.2 Konzonanti
Konzonanti ali mešani zvoki ali soglasniki nastanejo, kadar zračni tok teče skozi zožen prostor v ustni votlini oz. odzvočni cevi, zoženje pa povzročijo ustnice ali jezik. Obstaja več možnosti razdelitve konzonantov – za petje je pomembna delitev po zvočnosti. Konzonante lahko grobo delimo na zvočne, te pa naprej na jezičnike (l, r), nosnike (m, n) in drsnike (v, j) ter na nezvočne, ki jih dalje delimo na zapornike (p, t, k, b, d, g), pripornike (f, z, ž, s, š, h) in zlite glasove (c, č) (Darian, 1951; Omerza, 1959; Cvejić in Cvejić, 2009).
Pomanjkljivo izgovarjanje konzonantov med petjem vodi v nerazumevanje besedila (Žvar, 2002). Pred petjem je smiselno, da besedilo natančno izgovarjamo in smo pri tem pozorni na konzonante. Na ta način preverimo, kakšen položaj ust za razumljivo izgovorjene konzonante potrebujemo kasneje pri petju (Phillips, 2012).
2.6 Širjenje glasovnega obsega
Glasovni obseg pomeni območje, kjer ton pri posamezniku zazveni, oz. obseg posameznega glasu, od najnižjega do najvišjega tona. Gre za to, na kakšnih višinah tonov se pevec najbolje počuti. Glasovni obseg je fiziološko določen glede na debelino in dolžino glasilk (Slokar Bajc, 2017). Debelina in dolžina glasilk se razlikujeta glede na spol in starost, lahko pa znotraj določenega spola in starosti govorimo o pričakovanem glasovnem obsegu (Hočevar Boltežar, 2010). Celotni glasovni obseg, ki velja za odrasle ženske in moške glasove, se razteza preko štirih oktav – od tona D do tona c³ (Darian, 1951).
Glasovni aparat se pri otrocih in odraslih ne razlikuje bistveno, saj so anatomske in fiziološke značilnosti podobne. Največja razlika je v velikosti posameznih delov, ki se spreminjajo z rastjo. Zlasti pri dečkih je to očitno v obdobju mutacije (Cooksey, 2002, v Lešnik, 2009).
Glasovni obseg pri otrocih pa se pomembno razlikuje od glasovnega obsega pri odraslih. Nekaj strokovnjakov je opredelilo predvidene glasovne obsege otrok glede na njihovo starost, med katerimi lahko najdemo manjša odstopanja. Groebming (1950) npr. za otroke, stare 6 let, opredeljuje glasovni obseg med e¹ in a¹, ki se potem postopoma širi navzgor in navzdol. Pri otrocih, starih 10 let, obseg ocenjuje med c¹ in d². Mohr (1997, v Lešnik, 2009) je določil mejne tone otroškega glasovnega obsega višje kot Groembing toliko let pred njim. Tako za otroke, stare med 6 in 10 let, glasovni obseg opredeljuje med c¹ in f². Gregorc (1982) loči tudi med deškim in dekliškim glasom oz. glasovnim obsegom. Meni, da je dekliški glas v širšem pomenu običajno tanjši in slabotnejši, poleg tega pa v srednji in visoki legi močno prevladuje petje z resonanco glave6, nasprotno pa je pri dečkih bolj prisotna prsna resonanca. Poudarja tudi, da bi bilo ravno zaradi teh razlik v resonanci izjemnega pomena, če bi bilo v otroških pevskih zborih več dečkov.
6 Resonanca pomeni sozvenenje še drugega dela telesa. Prvotnemu tonu daje polnost, širino, moč in prodornost.
Ločimo dve vrsti resonance – resonanco glave in prsno resonanco (Gregorc, 1982).
13 Na širjenje glasovnega obsega lahko do neke mere vplivamo s t. i. spretnostnimi vajami. Z njimi razvijamo elastičnost grla, pri čemer je najbolj optimalno, da začenjamo pri vokalih i in e, saj sta svetlejša, tako pa pospešujemo tudi razvoj resonance glave (Darian, 1951). Otrokom se glas postopoma razvija z leti. Melodične vaje, ki jih učitelj ali zborovodja izvaja, bodisi z namenom širjenja glasovnega obsega bodisi zgolj pri upevanju7 na začetku pevskih vaj, naj bi potekale od nizkih tonov proti visokim in nato nazaj (Žvar, 2002).
2.7 Nadzor in zanesljivost glasu
Pri glasbenem pouku so zastopane glasbene dejavnosti – izvajanje, poslušanje in ustvarjanje (Sicherl Kafol, 2015). Pri glasbeni dejavnosti izvajanja med glasbenim poukom razvijamo nadzor in zanesljivost glasu, ki vključuje petje in ritmično izreko. Pri petju in ritmični izreki smo pozorni na ritmično in melodično zanesljivost, pomemben pa je tudi estetski vidik oblikovanja tonov oz. izvajanja, med katerega tudi Učni načrt (2011) uvršča pevsko fraziranje, dinamiko in tempo oz. agogiko.
2.7.1 Ritmična zanesljivost
Ritmična zanesljivost igra pomembno vlogo pri glasbeni interpretaciji in estetskem oblikovanju, ritmični produkciji in vokalni tehniki (Slosar, 1995). Že pri otrocih se ritmična zanesljivost kaže npr. pri ohranjanju ritma pri ploskanju. Njen razvoj se pri otrocih začne okrog petega leta starosti (Denac, 2002).
2.7.2 Melodična zanesljivost
O melodični zanesljivosti lahko govorimo kot o zmožnosti natančne intonančne reprodukcije pri lastnem izvajanju, o zmožnosti analitičnega pristopa k ocenjevanju, razumevanju in doživljanju neke melodije pri poslušanju, pri ustvarjanju pa kot zmožnosti glasbene produkcije ob melodičnem ustvarjanju (Slosar, 1995). Otroci razvijajo melodično zanesljivost predvsem od petega leta starosti naprej (Denac, 2002).
2.8 Estetsko oblikovanje
Pevci, zlasti zborovski, naj bi prek pevskega strokovnjaka, pedagoga ali zborovodje bili obdani z možnostmi odkrivanja glasbeno izraznih in oblikovnih zakonitosti, z lastnim poustvarjanjem pa naj bi glasbeno vsebino tudi sami doživljajsko izražali in estetsko oblikovali (Učni načrt za pevski zbor, 2002).
2.8.1 Pevsko fraziranje
Pevec naj bi stremel k temu, da poslušalcem ponese pesem v smiselnih pevskih frazah, ki jih naj ne bi prekinjal, kjer to ni predvideno. To se lahko zgodi, kadar pevec izvaja pesem v tujem
7 Ogrevanje telesa in glasilk pred petjem.
14 jeziku in morda ne razume, kateri deli besedila so pomembni ali kateri zlogi so naglašeni.
Izrednega pomena je torej, da pevec naredi podrobno analizo pesmi – vključno z obvladanjem besedila. Posamezne tone z namenom ustvarjanja pevskih fraz ali pevske fraze same v skladbi med seboj povezujemo s t. i. loki – ne pojemo od tona do tona, temveč s tona na ton (Lhotka- Kalinski, 1975).
Prehajanje s tona na ton oz. drsenje od note do note se imenuje tudi portamento. Gre za nekakšno osnovo pri učenju legato8 petja ali predhodno vajo zanj. Pri portamentu se položaj vokalnega aparata ohrani, kar da vtis vezanega petja, prav tako pa se ohrani enakomeren pritisk pri izdihu, s čimer dosežemo koordinacijo zadržanega diha z vokalnim aparatom (Slokar Bajc, 2017).
2.8.2 Dinamika
Dinamika označuje glasnost petja. Pevci z dobro razvito vokalno tehniko sami povečujejo intenzivnost svojega glasu in dinamiko z vplivom na povečanje subglotičnega tlaka ter količino izdiha, ki gre skozi prostor med glasilkama (Cvejić in Cvejić, 2009; Hočevar Boltežar, 2010).
Na drugi strani je ravno to pogosta težava nešolanih pevcev, saj si predstavljajo, da morajo mišice v grlu bolj napeti, da bodo glasneje peli, kar pa lahko vodi do bolečin v grlu. Višji subglotični tlak povzroča močnejše nihanje glasilk, ki je potrebno za ustvarjanje zvoka (Hočevar Boltežar, 2010). Otroci težko spreminjajo glasnost tona ali pa te spremembe niso tako jasne, saj mora biti za spreminjanje glasnosti nihanje glasilk zelo fleksibilno, kar je pri razvijajočih se otroških glasovih težko dosegljivo. Dinamične razlike, crescendo in decrescendo9 zlasti pri otrocih razvijamo postopoma (Žvar, 2002).
2.8.3 Tempo in agogika
Tempo pomeni hitrost izvajanja skladbe oz. pevskih fraz, ki je običajno določena z oznakami v skladbi. Agogika pa poimenuje spreminjanje hitrosti oz. tempa, običajno z namenom večjega učinka v interpretaciji skladbe (Bedina idr., 1987).
8 Legato petje je popolna vezava zaporednih tonov med petjem navzgor ali navzdol.
9 Crescendo pomeni naraščajoče (v smislu glasnosti), decrescendo pa pojemajoče.
15
3 GLASOVNA HIGIENA
3.1 Skrb za glasovno higieno
Govor oz. glas je sredstvo za medsebojno sporazumevanje. Pod oznako vokalni aparat govorimo o dihalih z mišično-kostnimi strukturami, grlu, odzvočni cevi in artikulatorjih za nastanek glasu. Pogoj dobrega glasu postavlja dober vokalni aparat in uravnoteženost tako glasovnih zmogljivosti kot glasovnih obremenitev (Hočevar Boltežar, 2010).
Pri vsaki aktivnosti človek troši živčno in mišično energijo. Zaradi tega je pevec ali govorec primoran uporabiti določen sistem za petje ali govor in celo prisvojiti določen način življenja, ki bo služil v racionalno korist svojemu glasu (Cvejić in Cvejić, 2009).
Pri pevcih je glas odvisen od njihovega zdravja, tako fizičnega kot psihičnega, stabilnosti živčnega sistema in endokrinega sistema, podobno pa velja tudi za vse druge poklice, ki v svojem profesionalnem delu uporabljajo svoj glas (Cvejić in Cvejić, 2009). Glas bo torej ostal močan, lep in čist, dokler je telo zdravo. Vsi tisti, ki so v svojem poklicu primorani uporabljati svoj glas, se morajo še toliko bolj varovati pred različnimi obolenji, kot so prehladi ali okužbe.
Da bi ostale glasilke čim dlje časa prožne, veliko vlogo igrajo govorne in dihalne vaje (Darian, 1951; Omerza, 1972). L. Carroll (2000) dodaja še, da naj bi tisti, ki se poklicno ukvarjajo z zdravjem glasilk oz. zdravljenjem glasovnih motenj, v svoje delo redno in rutinsko vključevali petje oz. vaje za razvijanje pevskih spretnosti, z namenom pridobivanja optimalne vokalne oz.
glasovne kakovosti.
I. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da so za kakovosten glas nujno potrebna zdrava dihala, nezanemarljiva pa je tudi vrednost kontroliranega izdiha, ki mu pri prostem govoru morda ne posvečamo veliko pozornosti, zdravo delujoče grlo in zdravi artikulacijski organi (tj. ustnici, jezik, čeljustni grebem, zobje, trdo in mehko nebo ter žrelo). Pomembno je tudi ravnovesje med glasovnimi obremenitvami in zmogljivostmi.
Glasovna higiena pomeni, da s svojim glasom delamo tako, da bo zanj najbolj ugodno. Cilj je, da bi določene ukrepe, ki nam pomagajo pri glasovni higieni, izvajali avtomatizirano in nezavedno. Dejavniki, ki pozitivno vplivajo na glas, čeprav morda posredno, so pogosto prezrti. Mednje sodijo telesna vadba, zdrava prehrana in naše psihično stanje oz. kondicija.
Nekoliko bolj znani pa so negativni dejavniki na glas, med katere štejemo govorjenje v glasnem prostoru, škodljive razvade, kakršna je kajenje ipd. (Jeličić, Remic-Čuček in Krump, 2003).
Ko nastopamo v vlogi poslušalcev, od govorca pričakujemo, da ga bomo slišali in razumeli.
To pomeni, da mora ta govorec imeti dobro artikulacijo in nosilen glas, veliko pa doda tudi način, kako nam neke informacije preko govora preda. Vse to skupaj opisuje t. i. ekonomično rabo glasu – uspešen govor brez dodatnega in nepotrebnega trošenja moči. V nasprotnem primeru lahko govorimo o neekonomični rabi glasu, ki jo običajno spremljajo naslednje nepravilnosti govora:
16
‒ nejasna ali pretirana artikulacija (»sesljanje«, nerazumljivo izgovarjanje na eni strani in pretirano poudarjanje zlogov ter soglasnikov oz. konzonantov na drugi strani);
‒ požiranje končnih zlogov (premalo gibljive ustnice, da bi izoblikovale končne soglasnike);
‒ pomanjkljiva usklajenost mimike in kretenj (glas in kretnje gredo pri izražanju z roko v roki);
‒ aspiriran glas (premočen zračni tok med izdihovanjem);
‒ stiskanje (prevelik napor in napetost grlenih mišic, pogosto v želji po glasnejšem govoru, vendar na neustrezen način);
‒ nosljanje (preveč slišna nosna resonanca pri govoru, ki se sicer pogosto pojavlja tudi pri organskih spremembah pri nahodu);
‒ pogrkovanje (t. i. »objemajoč glas«, kjer se samoglasniki slišijo grleno);
‒ previsoko ali prenizko govorjenje (npr. v času vznemirjenja, ko se glas poviša, ali pa zniža, ko želimo kaj posebej poudariti);
‒ glasno govorjenje (govor »na silo«, ponovno s prevelikim pritiskom na grlo);
‒ modna raba glasu (najpogosteje pri umetnikih, npr. določenih filmskih vlogah);
‒ naporno dihanje s šumom (vdih je dober, ko ga ne zaznamo z očmi in ušesi – neočiten, šum pri prekomerni govorni napetosti) (Coblenzer in Muhar, 2003).
I. Hočevar Boltežar (2010) je v svojem delu opredelila napotke, kako čim bolje skrbeti za higieno svojega glasu:
‒ Uživanje tekočine.
Vemo, da dnevno z vsakršno aktivnostjo iz telesa izgubljamo vodo. Izguba vode je velika tudi pri izdihanem zraku med govorom ali petjem, torej je nujno, da uživamo čim več tekočine, najbolje vode. V nasprotnem primeru, ko naše telo ne dobi dovolj tekočine, govorimo o dehidraciji. Poleg neprijetnega občutka v ustih je pomembna posledica dehidracije tudi, da naša sluznica ne deluje več optimalno. Zmanjša se namreč količina sluzi na glasilkah, ki jih sicer obvaruje pred raznimi dražljaji. Tako torej pri fonaciji glasilki nihata in udarjata druga ob drugo, saj ni dovolj sluzi, ki bi ju pred udarcem obvarovala. Če to traja dlje, obstaja večja verjetnost, da bo prišlo do težav oz. okvar na glasilkah.
‒ Izogibanje snovem, ki dražijo sluznico dihal.
Draženje sluznice dihal pomeni, da na sluznico delujejo določeni škodljivi dejavniki iz okolja.
To povzroči, da se sluznica debeli in se posledično poveča tudi masa glasilk. Kadar je sluznica zadebeljena, se lahko srečamo z oteženo možnostjo petja, predvsem v višino, nežnega piano petja, pevec pa občuti tudi večji glasovni napor ali celo bolečine v vratu. Med prej imenovane škodljive dejavnike iz okolja štejemo kajenje, razne dražeče pline, lake, lepila, razkužila, čistila, prah, tekstilna vlakna in azbestna vlakna, ki lahko vodijo celo do nastanka raka na dihalih.
‒ Izboljšava mikroklimatskih pogojev v prostoru.
Pomembno je, da imamo dovolj svežega, neonesnaženega zraka. Poskrbeti moramo za redno zračenje prostora, zlasti ko je v njem več ljudi (npr. šolski razred), primerno temperaturo in primerno vlažnost zraka. Primerna temperatura je težko natančno določljiva, saj imamo ljudje
17 različne preference, je pa s skrajnimi vrednostmi določena v skladu s pravilnikom o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Če je temperatura zraka visoka, se začnemo potiti, kar pomeni, da izgubljamo vodo iz telesa, ki jo moramo naknadno nadomestiti. Za uravnavanje vlažnosti pa si lahko pomagamo z raznimi napravami, saj se mora v primeru, če je zrak pretirano suh, vdihani zrak na nosni sluznici dodatno navlažiti, kar zopet vodi k večji izgubi vode.
‒ Izboljšava akustičnih pogojev v prostoru.
Pod oznako akustičnih pogojev govorimo predvsem o tem, kako hrupno je okolje, v katerem uporabljamo svoj glas. Primeri hrupnih okolij so npr. različni klubi in drugi gostinski objekti, velike in glasne družbe ob različnih slavjih, delo z naglušno osebo, lahko pa tudi šolska učilnica. Če moramo v hrupnem okolju uporabljati svoj glas, nas to sili h glasnejšemu govorjenju, pri katerem začnemo bolj napenjati svoje fonacijske mišice. Če se le da, poskušamo v tovrstnih hrupnih okoljih čim manj govoriti oz. pridobiti pozornost na drugačen, morda neverbalen način.
‒ Prilagajanje glasovne obremenitve zmogljivostim.
Vsi napotki, ki jih v teh zapisih omenjamo, prispevajo k bolj zdravi rabi glasu in boljši glasovni higieni. Potrebno pa je tudi zavedanje, da se glasovne zmogljivosti pri ljudeh lahko zelo razlikujejo. Priporočeno je, da vsak toliko spozna svoj glas, da ve, kje so njegove omejitve in kako naj skrbi zanj, da ne bo proti koncu dneva postajal utrujen ali celo hripav.
‒ »Ne« zlorabljanju glasu.
Z glasovno zlorabo označujemo prekomerno napetost mišic, ki sodelujejo pri nastajanju glasu.
Tovrstna napetost vodi najprej v glasovno utrujenost, lahko pa ob njej občutimo celo bolečine.
Glasovna zloraba je lahko: preglasen govor (podobno kot pri hrupnem okolju), kričanje, prisiljen šepet (kjer lahko po nekem času začutimo nekakšno praskanje po grlu), oponašanje raznih zvokov iz okolja (na to moramo biti predvsem pozorni pri majhnih otrocih) ali prisiljeno oz. pretirano petje izven naših sposobnosti.
‒ Usmerjenost proti poslušalcem.
Če smo pri govoru usmerjeni v nasprotni smeri od svojih poslušalcev, bomo posledično glasneje govorili. To je zelo pomembno za učitelje, ki pogosto razlagajo učno snov, medtem ko jo zapisujejo na tablo. Učitelji naj bi torej izmenično pisali po tabli in govorili, zlasti ko gre za velik razred v veliki učilnici ali predavalnici. Še nedolgo nazaj so vsi učitelji v razredih imeli table, po katerih so pisali s kredami, prah pa je sluznico grla močno dražil in osebo silil h kašlju.
‒ Drža telesa.
Pravilna drža telesa je splošni zdravstveni dejavnik. Prav tako pa je pomembna tudi pri govoru in še bolj pri petju. Namreč, če je naše telo vzravnano, je hrbtenica v svoji optimalni obliki in je prsni koš odprt, z možnostjo širitve oz. dobro kapaciteto pljuč za vdih. Če se držimo sključeno, se kapaciteta pljuč za vdih zmanjša.
‒ Uravnavanje hitrosti govora.
Na prvi pogled morda ne opazimo povezave med hitrim govorom in obremenitvijo glasu, vendar pa je ob hitrejšem govoru po navadi artikulacija šibkejša. Prav tako je večja verjetnost, da poslušalec govorca morda ne bo razumel in se bo ta moral ponavljati. Na sploh velja, da je napenjanje glasilk pri hitro govorečih ljudeh večje, posledično pa se napenjanje z vsako ponovitvijo še enkrat poveča.
‒ Upoštevanje ločil, primerna dolžina govora.
18 Pomembno je, da ne govorimo nepretrgoma, s komaj opaznimi premori, ko moramo nujno vdihniti. Ker kapaciteta pljuč ni enaka v vseh fazah izdiha, moramo, če želimo govoriti še vedno enako glasno, bolj napenjati glasilke in govorne mišice nasploh.
‒ »Ne« monologu, »da« dialogu.
Če sogovornika med govorjenjem tudi kaj vprašamo, bo vsaj za čas sogovornikovega odgovarjanja naš glas lahko počival. To je posebej dobrodošlo na raznih predavanjih, ko predavatelj prepusti besedo poslušalcem, npr. pri diskusiji.
‒ Porazdelitev glasovne obremenitve.
Predvsem se morajo tega držati tisti, katerih glas je nepogrešljivo orodje v njihovem poklicu, med te pa sodijo tudi učitelji.
‒ Zbujanje pozornosti z akustičnimi pomagali.
Učitelj naj ne povzdiguje glasu vsakokrat, ko želi pozornost učencev. Pozornost se da pridobiti tudi na drugačne načine, npr. z rabo dogovorjenih vzorcev (razne geste rok, plosk, vključevanje glasbil, npr. zvončka, s telesno mimiko ipd.).
‒ Akustična pomagala pri delu na prostem.
Na prostem so akustični pogoji po navadi še slabši kot znotraj, zato moramo biti pri delu na prostem glede govora še bolj pozorni.
‒ Vpliv telesne aktivnosti na dober dih.
Dobra tehnika dihanja je eden od prvenstvenih dejavnikov kvalitetnega glasu. Za to mora biti naša pljučna funkcija dobro razvita, k čemur pripomore redna telesna aktivnost oz. dobra telesna kondicija.
‒ Glasovni počitek pri hripavosti.
Če je naš glas hripav, pomeni, da je z našim vokalnim aparatom nekaj narobe. V tem primeru je priporočljiv glasovni počitek, ki naj bo prilagojen stopnji hripavosti, torej se moramo izogibati dejavnikom, ki povzročajo glasovno zlorabo. Če je hripavost skrajno visoka, je dobro celo, da vsaj za nekaj časa popolnoma molčimo.
‒ Upoštevanje navodil za preprečevanje gastroezofagealnega in laringofaringealnega refluksa.
Pomembno je, da ne pretiravamo s sladkimi, mastnimi in močno začinjenimi jedmi, saj pomembno vplivajo na izločanje želodčne kisline in količino izločene sluzi. Priporočljivo je, da jemo več manjših obrokov, da bo prebava potekala hitreje, predvsem pa ne smemo jesti najmanj dve uri pred spanjem, saj nam tako hrana lahko obleži v želodcu, kar zopet vpliva na izločanje želodčnega soka. Priporočeno je tudi, da se tik po jedi ne prepogibamo, da želodčna vsebina ne bi zatekala nazaj proti grlu, da ne nosimo pretesnih oblačil, ki pritiskajo na želodec, in da po potrebi zaradi požiralnikovega sfinktra in možnosti refluksa dvignemo vzglavje svojega ležišča.
Veliko vlogo pri zagotavljanju ustrezne glasovne higiene igra čas otroštva. Če otroci pri svojem govoru nenehno pretirano napenjajo svoj glas, lahko to privede do dolgotrajne hripavosti, ki pozneje vodi tudi k trajnim spremembam na glasilkah. Prvi pogoj za ustrezno higieno glasu v času odraslosti je zdrav glas in ustrezna glasovna higiena v času otroštva (Grilc, 2014).
19 3.1.1 Glasovna higiena pri učiteljih razrednega pouka
Učiteljski poklic je dinamičen, večplasten in kompleksen. B. Rotar Pance (2006) meni, da obstajajo razlike v poklicni motiviranosti učiteljev za opravljanje svojega dela. Te razlike oz.
nihanje poklicne motivacije (pri poučevanju glasbene umetnosti) pri učiteljih izhajajo iz več dejavnikov: različni strokovni problemi, kot so slabo razvite glasbene sposobnosti in znanja pri učencih, podcenjevanje pouka glasbe kot manjvrednega šolskega predmeta, nizko motivirani učenci, organizacija pouka in pedagoško vzdušje oz. spodbude v ustanovi, kjer učitelj poučuje (Rotar Pance, 2006). Avtoričina misel se nanaša na lik profesorja glasbe, če pa govorimo o učiteljih razrednega pouka, moramo k dejavnikom poklicne motiviranosti za pouk glasbe prišteti še učiteljev lastni odnos do glasbe, njegovo glasbeno znanje in usposobljenost, poznavanje lastnega glasu ipd.
Strokovnjaki pogosto ugotavljajo in opozarjajo na težave učiteljev ter pogostost pojava glasovnih motenj. Menijo tudi, da bi morali pouk o pravilni govorni tehniki, glasovni higieni in s tem preprečevanju glasovnih motenj, vključiti že v študij tistih študijskih smeri, ki izobražujejo za poklice, pri katerih je glasovna obremenitev velika (Soklič in Hočevar Boltežar, 2004; Munier in Kinsella, 2008). T. Soklič in I. Hočevar Boltežar (2004) sta v raziskavi med naključno izbranimi 10 % vrtcev, osnovnih in srednjih šol iz cele države med pedagoškimi delavci v šolskem letu 2002/03 prevalenco oz. prevlado občasnih govornih motenj ocenili na najmanj 66 %. Kot občasno hripavih se je opredelilo 51 % učiteljev, kot pogosto hripavih pa 15 %, kar avtorici označujeta za visok delež. Najbolj izstopajoče so težave prav pri učiteljih v nižjih razredih (Timmermans in drugi, 2002, v Lešnik, 2009).
Že zgolj raba glasu v neprimernih delovnih pogojih (npr. veliko število učencev, neprimerni akustični pogoji učilnic) lahko povzroči, da učitelji na neprimeren način uporabljajo svoj glas.
Če želijo biti slišani, to včasih naredijo na silo, kar pa pomeni, da se poveča mišična napetost pri proizvajanju glasu. Tako lahko pride do vsakodnevnega ponavljanja in nalaganja bremena, kar vodi do trajnih glasovnih poškodb (Muñoz López idr., 2017).
3.2 Glasovne motnje
Glasovno motnjo ali disfonijo opredeljuje kakršnakoli neprijetna oz. neugodna sprememba v našem glasu, ki jo lahko opazimo sami ali pa jo v našem glasu zaznajo strokovnjaki. Zaradi delne fonacije postane glas delno okvarjen (Grilc, 2014). Gre torej za bolezenski znak, ko ob govoru zaznamo nekakšen šum oz. ko je motnja višine ali amplitude govora prevelika (Soklič in Hočevar Boltežar, 2004).
Glasovne motnje lahko grobo delimo na organske in funkcionalne – glede na to ali se je v grlu pojavila nekakšna organska sprememba ali pa gre za napačno delovanje grla. Te so med seboj tesno povezane, lahko se celo prepletajo. Zaradi določenih funkcionalnih motenj lahko namreč nastanejo tudi organske (ki se po navadi pokažejo kot vozliči in polipi na glasilkah).
Soodvisnost pa lahko deluje tudi v obratni smeri – vsaka prvotno organska sprememba, ki se na glasilkah pojavi oz. njihovo normalno delovanje zmoti, povzroči pri posamezniku, ki se z
20 njo spopada, nekakšen ukrep, kako bi se lahko napake, ki jo občuti, rešil. Ti ukrepi so običajno nenadzorovani in se naslanjajo na aktivacijo grlenih mišic, ki pa lahko zaradi njihove pogoste manj primerne rabe vodijo v funkcionalno glasovno motnjo (Soklič in Hočevar Boltežar, 2004;
Hočevar Boltežar, 2010).
3.2.1 Organske glasovne motnje
Organske glasovne motnje so tiste, kjer kot vzrok za težave lahko najdemo neko organsko, strukturno okvaro (Hočevar Boltežar, 2010). Organsko glasovno motnjo lahko zazna splošni zdravnik, nato pa zdravnik specialist otorinolaringolog s kliničnim pregledom laringoskopije naredi oceno stanja glasilk. Pogosto so glasilke v primerih tovrstnih motenj otekle in vnete, lahko pa zaznamo tudi benigne spremembe, kot so npr. polipi, granulomi in razjede (Battelino, 2016).
Do organskih glasovnih motenj torej pride zaradi okužbe, poškodbe, draženja sluznice grla zaradi dejavnikov iz okolice, imunskih mehanizmov, mehaničnih obremenitev (mednje sodi tudi nepravilna raba glasu), ali pa se organske glasovne motnje pojavijo kot posledica že prirojenih napak v grlu (Hočevar Boltežar, 2010). Delimo jih na:
‒ strukturne: bodisi prirojene bodisi pridobljene (poškodba, zožitev vokalnega trakta, starostna sprememba grla);
‒ nevrogene: multiple okvare, pareza ali paraliza grlnega živca, posledice možganske kapi …;
‒ endokrinološke: tirotoksikoza, nezaželeni stranski učinki oz. sopojavi zdravil …
‒ bolezni grla: benigne in maligne novotvorbe;
‒ druge bolezni grla: papilomatoza, ciste;
‒ vnetja: akutni in kronični laringitis, avtoimunske bolezni, glivične okužbe (Mathieson, 2001, v Hočevar Boltežar, 2010) …
3.2.2 Funkcionalne glasovne motnje
Funkcionalne glasovne motnje so vse ostale glasovne motnje, kjer tudi pri pregledu ne najdemo organskega vzroka okvare (Hočevar Boltežar, 2010). Pride do hripavosti, ki nastane kljub odsotnosti bolezenskih sprememb na grlu in perifernem ter centralnem živčnem sistemu. Lahko govorimo o motnji natančne regulacije nastanka glasu, kar je lahko posledica prenapetih ali pa pretirano ohlapnih mišic glasovnega aparata (Battelino, 2016).
Delimo jih na:
‒ hiperfunkcionalne: mišično tenzijska disfonija ali MTD (tj. glasovno napenjanje ali napačna raba glasu), MTD s sluzničnimi spremembami na glasilkah (mednje kot posledica glasovne zlorabe sodijo vozliči, polipi, Reinkejev edem …);
‒ psihogene: stanja zaskrbljenosti (npr. trema), konverzivna afonija in disfonija, zakasnela mutacijska sprememba glasu ter transseksualni konflikt (Mathieson, 2001, v Hočevar Boltežar, 2010).
