3.2 Glasovne motnje
3.2.5 Glasovne motnje pri učiteljih razrednega pouka
Učitelji sodijo v drugo stopnjo predhodno navedene klasifikacije z vidika uporabe glasu v svojem poklicu. Zlasti vzgojitelji v vrtcih in učitelji nižjih razredov osnovne šole oz. učitelji razrednega pouka imajo lahko več simptomov glasovnih težav, saj njihovo delo zahteva večje
23 glasovne obremenitve, ker so otroci, ki jih poučujejo, komaj v procesu opismenjevanja (Garcia Martins idr., 2014).
V primerjavi z drugimi poklici je delež glasovnih težav najvišji ravno pri učiteljih. Na ta delež pomembno vplivata dva dejavnika – spol in starost. V učiteljskem poklicu prevladuje zastopanost ženskega spola pred moškim. Osebe ženskega spola so zaradi zgradbe in delovanja glasilk za glasovne težave bolj dovzetne. Glasilke v ženskem telesu so namreč krajše, vibracije, ki nastanejo ob zračnem toku pri fonaciji, pa so dvakrat hitrejše kot pri moških glasilkah. To pomeni, da so tudi mehanske sile, ki delujejo pri fonaciji in obremenjujejo vokalni aparat, dvakrat močnejše pri ženskah kot pri moških. Drugi pomembni dejavnik za glasovne težave je starost. Učitelji, starejši od 40 let, tovrstne težave zaznavajo pogosteje (Roy, 2004; Šereg Bahar idr., 2012).
Pričakovani delež splošne populacije z glasovnimi težavami ocenjujemo nekje med 6 in 15 %.
Ko govorimo o učiteljih, je ta delež občutno višji, in sicer med 20 in vse do 50 %. Roy (2004) je v obsežni raziskavi med 1243 naključno izbranimi učitelji in 1288 naključno izbranimi ljudmi iz drugih poklicev v ZDA ugotovil, da je kar 58 % učiteljev imelo glasovne težave, kar jih je oviralo pri običajni komunikaciji. Podobno raziskavo so izvedli tudi na Poljskem, kjer so ugotovili, da so simptomi glasovnih težav in sama razširjenost glasovnih motenj med učitelji dva do trikrat višja kot pri ostali populaciji (Sliwinska-Kowalska et al., 2006). E. Smith et al.
(1997) je v svoji raziskavi o pogostosti in učinkih glasovnih težav med učitelji ugotovila tudi, da je kar 20 % učiteljev zaradi glasovnih težav bilo nezmožnih opravljati svoje delo, zaradi česar so ostali doma, medtem ko znotraj skupine ljudi drugih poklicev nihče ni navedel, da bi bile glasovne težave kadarkoli razlog za bolniški stalež na delovnem mestu. Najbolj zastopani simptomi disfonije pri učiteljih so glasovna utrujenost, občutek nelagodja v grlu in občutek hrapavega glasu. Do njih lahko pride zaradi dolge glasovne obremenitve učiteljev – po več ur govorjenja, običajno okrog pet ur brez prestanka, z izjemo odmora za malico, prevelikega števila učencev v posameznih razredih, hrupa iz okolice, neprimernih prostorov za učenje (sem sodijo tudi telovadnice) in prahu, ki se v zrak sprošča ob pisanju s kredo (Garcia Martins, Bóia Neves Pereira, Bosque Hidalgo in Mendes Tavares, 2014; Munier in Kinsella, 2007; Thibeault et al, 2004). Williams (2003) na drugi strani opozarja, da se zastopanost glasovnih težav pri učiteljih pomembno razlikuje, kadar gre za raziskave, osnovane na objektivnem diagnosticiranem ocenjevalnem protokolu, ali pa za subjektivno, nekontrolirano samooceno posameznih učiteljev o tem, ali se srečujejo z glasovnimi težavami.
I. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da je bila pred leti izvedena raziskava o zdravem vokalnem aparatu ter ustrezni glasovni tehniki med študenti razrednega pouka. Študente so povabili na foniatrični in logopedski pregled, ki pa se ga je udeležilo le 52 % vseh študentov. Pri treh četrtinah pregledanih so ugotovili različne disfunkcije. Kar četrtini pregledanih študentov pa so zaradi bolezni vokalnega aparata ali slabe govorne tehnike nadaljevanje študija celo odsvetovali. Podobno raziskavo so izvedli tudi na Finskem, kjer so med 226 sodelujočimi študenti obeh spolov in s povprečno starostjo 24 let ugotovili, da so simptomi glasovnih težav pogosti že med bodočimi učitelji in da bi jih 20 % potrebovalo glasovno terapijo oz.
zdravstveno oskrbo (Simberg et al., 2000).
24 Predstavljeni rezultati mnogih raziskav o pogostosti glasovnih motenj oz. njihovih simptomov med učitelji in bodočimi učitelji zbujajo skrb o tem, kaj bi lahko storili, da bi v prihodnje preprečili tolikšen delež tovrstnih težav. Prvi korak k temu se zdi ustrezno testiranje oz. pregled tistih, ki se odločajo za pedagoški poklic, ki ga pri nas ni. Kot drugi korak pa bi moralo biti med študijem za pedagoške poklice bodočim učiteljem zagotovljeno razvijanje pravilne govorne tehnike in skrbi za ustrezno glasovno higieno (Gluvajić idr., 2012; Simberg idr., 2000;
Sliwinska-Kowalska idr. 2006, Soklič in Hočevar Boltežar, 2004; Šereg Bahar idr. 2012).
25
EMPIRIČNI DEL
4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Znani so podatki, da učitelji predstavljajo poklicno skupino ljudi, ki ima najvišji delež pojavnosti raznih glasovnih težav tako pri nas kot tudi ponekod v tujini (Garcia Martins idr., 2014; Roy, 2004; Sliwinska-Kowalska et al., 2006; Smith et al. 1997; Šereg Bahar, Soklič Košak; Hočevar Boltežar, 2012). Z namenom razvijanja pevskega glasu ima urjenje vokalne tehnike velik vpliv, saj s to pri glasu razvijamo tiste parametre, ki pomembno razlikujejo pevski glas od ne-pevskega (Mendes, Rothman, Sapienza, Brown Jr., 2003). Za vpis na študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani ni potreben niti glasbeni preizkus študentov niti pregled njihovega glasovnega aparata pri zdravniku specialistu.
Slosar (1995) je izvedel raziskavo, ki ni pokazala pomembnih razlik v obvladanju vokalne tehnike pri učiteljih, ki so se sami glasbeno izobraževali v času odraščanja, in tistimi, ki se niso.
Ugotovil je namreč, da večina učiteljev znotraj obeh skupin ne obvlada osnov vokalne tehnike, ki pa so veliki meri povezane tudi z glasovno higieno. Izsledke lahko interpretiramo tudi kot enega od razlogov za pogostost bolezni glasilk oz. glasovnih motenj med učitelji.
5 CILJI RAZISKAVE
V magistrskem delu želim raziskati, kako lahko urjenje vokalne tehnike z vajami za pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenje glasovnega obsega pripomore k razvoju pevskih spretnosti tudi v času zgodnje odraslosti. V okviru preučevanja razvoja pevskih spretnosti sem oblikovala naslednja cilja:
‒ ugotoviti, ali lahko v obdobju zgodnje odraslosti z vajami vokalne tehnike (za pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenje glasovnega obsega) vplivamo na razvoj pevskih spretnosti in glasovne higiene;
‒ oblikovati model razvijanja vokalne tehnike z upoštevanjem prvin glasovne higiene in vaj za razvoj pevskih spretnosti.
Model vključuje praktične vaje, s katerimi opisuje potek razvijanja vokalne tehnike: priprava na petje, dihanje, opora oz. aktiviranje trebušne prepone, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za način pevskega izvajanja in dikcijo, vaje za širjenje glasovnega obsega in petje izbrane pesmi.
26