Nastanek glasovnih motenj - Glasovne motnje

3.2 Glasovne motnje

3.2.3 Nastanek glasovnih motenj

Do nastanka glasovnih motenj pride lahko na tri načine oz. nastanejo pri eni ali več spodnjih okoliščin:

‒ stik med glasilkama med nihanjem je nepopoln;

‒ nepravilno nihanje glasilk kot takšno, vključno z motenim sluzničnim valom;

‒ nepravilnosti v odzvočni cevi nad in pod glasilkama (Hočevar Boltežar, 2010).

Na samo kakovost našega glasu pa vpliva še vrsta drugih dejavnikov, ki so bodisi iz okolja bodisi posledice bolezni oz. stanj, ki pripomorejo k nadaljnjemu nastanku funkcionalnih ali celo organskih glasovnih motenj. Ti dejavniki so:

‒ Okužbe: virusi, bakterije, glivice.

‒ Neugodni mikroklimatski pogoji v naši okolici: pretirano suh oz. vlažen zrak, mehanski delci v zraku, npr. prah šolske krede ipd.

‒ Manj ustrezni akustični pogoji, ki silijo h glasnejšemu govorjenju in torej nepravilni, obremenjujoči rabi glasu.

‒ Škodljive razvade: kajenje, prekomerno uživanje alkoholnih pijač, droge.

‒ Alergije tipa I. in III.: med njimi so najpogostejše alergije na cvetni prah, hišni prah, živalski prhljaj, glive, mleko, jajca, nekatere vrste sadja.

‒ Nekatera zdravila: pršila za astmatike, zdravila za zniževanje krvnega tlaka, odvajanje vode (ta lahko vodijo k dehidraciji) ipd.

‒ Hormonske motnje: v sluznici grla najdemo receptorje spolnih hormonov, na katere lahko vpliva npr. menstrualni ciklus pri ženskah, negativni vpliv na glas ima lahko jemanje hormonov za povečanje mišične mase, hormonska terapija zaradi bolezni ščitnice …

‒ Gastroezofagealni refluks: zatekanje želodčne vsebine iz želodca nazaj v smeri proti grlu.

‒ Disfunkcija vratne hrbtenice: zunanje mišice grla so oživčene preko vratnih spiralnih živcev, kar pomeni, da se v primeru kakršnekoli poškodbe na ali pri hrbtenici lahko napnejo vratne mišice, s tem pa se napnejo tudi te zunanje mišice grla.

‒ Avtoimunske bolezni slinavke: izločanje sline v ustih ter drugje v dihalnem traktu je manjše, sluz pa je bolj gosta. Ker pri fonaciji ni tanke plasti sluzi na glasilkah, je mehanska sila, ki nanje deluje, večja, kar lahko privede do organske okvare. Gosta sluz sili k odkašljevanju, kar postopoma povečuje napor za glasilke in neprijeten občutek v grlu.

‒ Velofaringealna insuficienca: pomeni posledico razcepa neba in mehkega neba oz.

okvare njegovega oživčenja, brazgotin po operativnem posegu in s tem povezanimi večjimi aktivnostmi in napetostmi mišic (Hočevar Boltežar, 2010).

22 3.2.4 Poklicne glasovne motnje

Koufman in Blalock v Hočevar Boltežar (2010) delita uporabnike glasu na štiri stopnje:

1. stopnja: sem sodijo t. i. elitni glasovni izvajalci, pri katerih že najmanjša glasovna motnja lahko pomeni nezmožnost opravljanja njihovega dela (profesionalni pevci in igralci).

2. stopnja: profesionalni glasovni uporabniki, ki kljub glasovni motnji še vedno lahko opravljajo svoj poklic, vendar lahko te ob ne-izboljšanem stanju vodijo v nezmožnost za nadaljevanje poklica (učitelji, predavatelji, vzgojitelji, telefonisti, odvetniki na sodišču, duhovniki …).

3. stopnja: neglasovni profesionalci, ki pri svojem delu uporabljajo glas, ki ga kljub glasovni motnji še naprej uporabljajo, vendar jih motnja bolj ali manj ovira (zdravniki, odvetniki, komercialisti, prodajalci …).

4. stopnja: neglasovni profesionalci, katerih delo ni nujno odvisno od glasu in govora.

Danes približno tretjina ljudi opravlja poklic, pri katerem je prisotna glasovna obremenitev. V Sloveniji trenutno na seznam poklicnih bolezni ni uvrščena nobena vrsta glasovnih motenj (Gluvajić, Bilban in Hočevar Boltežar, 2012).

Poklicna bolezen je opredeljena kot bolezen, do katere pride zaradi daljšega negativnega vpliva na določenem delovnem mestu oz. pri kateri patogeni vzorci izhajajo iz delovnega okolja in delovnega procesa (Cvejić in Cvejić, 2009; Hočevar Boltežar, 2010). Glasovna motnja se lahko prizna kot poklicna bolezen le, če ima oseba, ki se z motnjami srečuje, ob začetku delovnega razmerja dokazano zdrav glas oz. vokalni aparat, torej opravljen pregled pri foniatru. Tovrstna bolezen mora biti opredeljena že pri neposrednem okviru dejavnosti, ki se od delojemalca na določenem delovnem mestu zahteva in je tudi navedena med poklicnimi boleznimi, za katere je delojemalec po delovni pogodbi zavarovan (Hočevar Boltežar, 2010; Gluvajić idr., 2012).

Poklicna bolezen torej pri bolniku povzroči neko okvaro oz. poškodbo, ki pomembno spremeni njegov način in kvaliteto življenja. O glasovnih motnjah lahko govorimo v smislu poklicne bolezni takrat, ko je za opravljanje konkretnega poklica delojemalčev glas bistvenega pomena in kjer ta oseba tudi v resnici večino svojega delovnega časa govori (Hočevar Boltežar, 2010).

Pred začetkom študija razrednega pouka ni potreben oz. predviden foniatrični in logopedski pregled pri zdravniku specialistu, kar pomeni, da se pri učiteljih razrednega pouka, ki pregleda niso opravili, glasovne motnje ne priznajo kot poklicna bolezen. Tovrstni foniatrični in logopedski pregled se v Sloveniji zahteva le pri bodočih študentih Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

3.2.5 Glasovne motnje pri učiteljih razrednega pouka

Učitelji sodijo v drugo stopnjo predhodno navedene klasifikacije z vidika uporabe glasu v svojem poklicu. Zlasti vzgojitelji v vrtcih in učitelji nižjih razredov osnovne šole oz. učitelji razrednega pouka imajo lahko več simptomov glasovnih težav, saj njihovo delo zahteva večje

23 glasovne obremenitve, ker so otroci, ki jih poučujejo, komaj v procesu opismenjevanja (Garcia Martins idr., 2014).

V primerjavi z drugimi poklici je delež glasovnih težav najvišji ravno pri učiteljih. Na ta delež pomembno vplivata dva dejavnika – spol in starost. V učiteljskem poklicu prevladuje zastopanost ženskega spola pred moškim. Osebe ženskega spola so zaradi zgradbe in delovanja glasilk za glasovne težave bolj dovzetne. Glasilke v ženskem telesu so namreč krajše, vibracije, ki nastanejo ob zračnem toku pri fonaciji, pa so dvakrat hitrejše kot pri moških glasilkah. To pomeni, da so tudi mehanske sile, ki delujejo pri fonaciji in obremenjujejo vokalni aparat, dvakrat močnejše pri ženskah kot pri moških. Drugi pomembni dejavnik za glasovne težave je starost. Učitelji, starejši od 40 let, tovrstne težave zaznavajo pogosteje (Roy, 2004; Šereg Bahar idr., 2012).

Pričakovani delež splošne populacije z glasovnimi težavami ocenjujemo nekje med 6 in 15 %.

Ko govorimo o učiteljih, je ta delež občutno višji, in sicer med 20 in vse do 50 %. Roy (2004) je v obsežni raziskavi med 1243 naključno izbranimi učitelji in 1288 naključno izbranimi ljudmi iz drugih poklicev v ZDA ugotovil, da je kar 58 % učiteljev imelo glasovne težave, kar jih je oviralo pri običajni komunikaciji. Podobno raziskavo so izvedli tudi na Poljskem, kjer so ugotovili, da so simptomi glasovnih težav in sama razširjenost glasovnih motenj med učitelji dva do trikrat višja kot pri ostali populaciji (Sliwinska-Kowalska et al., 2006). E. Smith et al.

(1997) je v svoji raziskavi o pogostosti in učinkih glasovnih težav med učitelji ugotovila tudi, da je kar 20 % učiteljev zaradi glasovnih težav bilo nezmožnih opravljati svoje delo, zaradi česar so ostali doma, medtem ko znotraj skupine ljudi drugih poklicev nihče ni navedel, da bi bile glasovne težave kadarkoli razlog za bolniški stalež na delovnem mestu. Najbolj zastopani simptomi disfonije pri učiteljih so glasovna utrujenost, občutek nelagodja v grlu in občutek hrapavega glasu. Do njih lahko pride zaradi dolge glasovne obremenitve učiteljev – po več ur govorjenja, običajno okrog pet ur brez prestanka, z izjemo odmora za malico, prevelikega števila učencev v posameznih razredih, hrupa iz okolice, neprimernih prostorov za učenje (sem sodijo tudi telovadnice) in prahu, ki se v zrak sprošča ob pisanju s kredo (Garcia Martins, Bóia Neves Pereira, Bosque Hidalgo in Mendes Tavares, 2014; Munier in Kinsella, 2007; Thibeault et al, 2004). Williams (2003) na drugi strani opozarja, da se zastopanost glasovnih težav pri učiteljih pomembno razlikuje, kadar gre za raziskave, osnovane na objektivnem diagnosticiranem ocenjevalnem protokolu, ali pa za subjektivno, nekontrolirano samooceno posameznih učiteljev o tem, ali se srečujejo z glasovnimi težavami.

I. Hočevar Boltežar (2010) navaja, da je bila pred leti izvedena raziskava o zdravem vokalnem aparatu ter ustrezni glasovni tehniki med študenti razrednega pouka. Študente so povabili na foniatrični in logopedski pregled, ki pa se ga je udeležilo le 52 % vseh študentov. Pri treh četrtinah pregledanih so ugotovili različne disfunkcije. Kar četrtini pregledanih študentov pa so zaradi bolezni vokalnega aparata ali slabe govorne tehnike nadaljevanje študija celo odsvetovali. Podobno raziskavo so izvedli tudi na Finskem, kjer so med 226 sodelujočimi študenti obeh spolov in s povprečno starostjo 24 let ugotovili, da so simptomi glasovnih težav pogosti že med bodočimi učitelji in da bi jih 20 % potrebovalo glasovno terapijo oz.

zdravstveno oskrbo (Simberg et al., 2000).

24 Predstavljeni rezultati mnogih raziskav o pogostosti glasovnih motenj oz. njihovih simptomov med učitelji in bodočimi učitelji zbujajo skrb o tem, kaj bi lahko storili, da bi v prihodnje preprečili tolikšen delež tovrstnih težav. Prvi korak k temu se zdi ustrezno testiranje oz. pregled tistih, ki se odločajo za pedagoški poklic, ki ga pri nas ni. Kot drugi korak pa bi moralo biti med študijem za pedagoške poklice bodočim učiteljem zagotovljeno razvijanje pravilne govorne tehnike in skrbi za ustrezno glasovno higieno (Gluvajić idr., 2012; Simberg idr., 2000;

Sliwinska-Kowalska idr. 2006, Soklič in Hočevar Boltežar, 2004; Šereg Bahar idr. 2012).

EMPIRIČNI DEL

4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Znani so podatki, da učitelji predstavljajo poklicno skupino ljudi, ki ima najvišji delež pojavnosti raznih glasovnih težav tako pri nas kot tudi ponekod v tujini (Garcia Martins idr., 2014; Roy, 2004; Sliwinska-Kowalska et al., 2006; Smith et al. 1997; Šereg Bahar, Soklič Košak; Hočevar Boltežar, 2012). Z namenom razvijanja pevskega glasu ima urjenje vokalne tehnike velik vpliv, saj s to pri glasu razvijamo tiste parametre, ki pomembno razlikujejo pevski glas od ne-pevskega (Mendes, Rothman, Sapienza, Brown Jr., 2003). Za vpis na študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani ni potreben niti glasbeni preizkus študentov niti pregled njihovega glasovnega aparata pri zdravniku specialistu.

Slosar (1995) je izvedel raziskavo, ki ni pokazala pomembnih razlik v obvladanju vokalne tehnike pri učiteljih, ki so se sami glasbeno izobraževali v času odraščanja, in tistimi, ki se niso.

Ugotovil je namreč, da večina učiteljev znotraj obeh skupin ne obvlada osnov vokalne tehnike, ki pa so veliki meri povezane tudi z glasovno higieno. Izsledke lahko interpretiramo tudi kot enega od razlogov za pogostost bolezni glasilk oz. glasovnih motenj med učitelji.

5 CILJI RAZISKAVE

V magistrskem delu želim raziskati, kako lahko urjenje vokalne tehnike z vajami za pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenje glasovnega obsega pripomore k razvoju pevskih spretnosti tudi v času zgodnje odraslosti. V okviru preučevanja razvoja pevskih spretnosti sem oblikovala naslednja cilja:

‒ ugotoviti, ali lahko v obdobju zgodnje odraslosti z vajami vokalne tehnike (za pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenje glasovnega obsega) vplivamo na razvoj pevskih spretnosti in glasovne higiene;

‒ oblikovati model razvijanja vokalne tehnike z upoštevanjem prvin glasovne higiene in vaj za razvoj pevskih spretnosti.

Model vključuje praktične vaje, s katerimi opisuje potek razvijanja vokalne tehnike: priprava na petje, dihanje, opora oz. aktiviranje trebušne prepone, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za način pevskega izvajanja in dikcijo, vaje za širjenje glasovnega obsega in petje izbrane pesmi.

6 METODOLOGIJA

6.1 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop

Empirični del magistrske naloge sodi v kvalitativno raziskovalno paradigmo, študijo primera.

Načrtovala sem model individualnega pristopa za delo na področju vokalne tehnike in glasovne higiene s tremi bodočimi učiteljicami razrednega pouka oz. študentkami.¹⁰ Pred izvedbo modela sem preverila njihovo začetno stanje obvladanja vokalne tehnike (pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcija ter širjenje glasovnega obsega) in temu prilagodila potek nadaljnjih srečanj s poudarkom na razvijanju določenih elementov vokalne tehnike, pri katerih je bil primanjkljaj znanja najbolj v ospredju. Vsako srečanje z vsako izmed študentk sem sproti evalvirala z ocenjevalnim protokolom, na podlagi katerega sem pripravila potek vaj za nadaljnje srečanje.

6.2 Vzorec

V empirični del magistrske naloge sem vključila tri študentke razrednega pouka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Pridobila sem njihova soglasja o sodelovanju in dovoljenja za snemanje vseh posameznih srečanj v namen svoje raziskave. Dve izmed sodelujočih študentk sta v študijskem letu 2017/18 obiskovali drugi letnik študija, ena pa tretji letnik. Vse tri so v času pred začetkom raziskave oz. že v študijskem letu 2016/17 poiskale pomoč pri pripravi na praktični izpit iz petja. Nobena izmed treh študentk nima pevske izobrazbe, z izjemo usposabljanja na področju vokalne tehnike in glasovne higiene v okviru rednega formalnega izobraževanja pri vokalno-instrumentalnem pouku. Ena izmed študentk ima opravljeno nižjo glasbeno šolo iz predmeta harfa, v preteklosti pa se je že zdravila zaradi okvare glasilk. Drugi dve študentki nimata izkušenj z glasbenim izobraževanjem izven rednega okvira fakultete.

6.3 Zbiranje podatkov

Narava izbrane raziskave je zahtevala neposredno spremljanje in spreminjanje načrta oz.

modela pri posameznih študentkah. Pri zbiranju podatkov sem tako uporabila tehniko znanstvenega strukturiranega opazovanja z aktivno udeležbo.

Tehniko sem dopolnila s snemanjem video-zvočnih posnetkov, ki so bili v pomoč pri poznejši interpretaciji rezultatov oz. napredka študentk v povezavi s pevskim dihanjem, ozvočenjem, nastavkom vokalov, načinom pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenjem glasovnega obsega. Z vsako izmed študentk sem se kontinuirano srečevala dva meseca. Srečanja so bila kratka, trajala so med dvajset in petindvajset minut. Časovni okvir srečanj sem načrtovala v skladu z ugotovitvami raziskav (Gordon, 1997), ki kažejo, da so kratki, kontinuirani in pogosti termini pevskih vaj za razvijanje kvalitete glasu bolj koristni kot redkejše vaje, ki sicer trajajo dalj časa.

Avtor meni tudi, da posamezne ritmične ali melodične vaje naj ne bi trajale dlje od deset minut, zlasti pri otrocih, ki težje ohranjajo koncentracijo pri različnih vokalnih tehničnih vajah (Gordon, 1993, v Bluestine, 2000). Korist krajših večkratnih srečanj kaže tudi raziskava, v

10 V nadaljevanju bom zaradi krajše rabe zopet uporabljala izraz »študentke«.

27 katero so bili vključeni otroci s slušnimi težavami – rezultati dvomesečnega srečevanja po trideset minut dvakrat tedensko so pokazali očitno povečanje glasovnega obsega (Darrow, Jones Starmer, 1986).

Vsako srečanje sem sproti dokumentirala z izpolnjevanjem ocenjevalnega protokola, ki je vključeval glavna preučevana področja: pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcijo ter širjenje glasovnega obsega. Ocenjevalni protokol je služil tudi kot pomoč za nadaljnja načrtovanja srečanj, ki so se pri posameznih študentkah nekoliko razlikovala glede na njihove individualne potrebe in stanje glasilk.

6.4 Obdelava podatkov

Ob pomoči posnetkov srečanj sem vsako posamezno srečanje analizirala opisno in z izpolnjevanjem v ta namen pripravljenega ocenjevalnega protokola. Glavni poudarek pri analizi so bila izbrana področja vokalne tehnike (pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcija ter širjenje glasovnega obsega), opisno pa sem analizirala tudi druge opažene elemente (drža telesa, kretnje rok med petjem, zmožnost pevskega fraziranja, petje v resonanci glave ali prsni resonanci, izvedba govornih vaj ipd.).

Posamezne podatke, predstavljene v opisnih analizah in izpolnjenih ocenjevalnih protokolih, sem kategorizirala po principu odprtega kodiranja, da sem pridobila podatke za primerjavo pevskega dihanja, ozvočenja, nastavka vokalov, dikcije in širjenja glasovnega obsega v času vseh srečanj pri vsaki posamezni študentki. Seštela sem točke, pridobljene iz rezultatov v ocenjevalnih protokolih glede na označenost pri posameznih kategorijah ocenjevanja (ustrezno – tri točke, delno ustrezno – dve točki in manj ustrezno – ena točka). Točke sem nato delila s številom ocenjevalnih kriterijev posameznega področja pri razvijanju vokalne tehnike, s čimer sem pridobila povprečne vrednosti za vsako področje in jih nato tudi grafično prikazala. Kod za posamezne kategorije oz. izbrana področja treh študentk nisem primerjala med seboj, saj so bila njihova začetna stanja različna in na ta način ne bi pridobila relevantne primerjave. Kode posameznih področij vokalne tehnike (pevsko dihanje, ozvočenje, nastavek vokalov, način pevskega izvajanja in dikcija ter širjenje glasovnega obsega) sem nato pri vsaki študentki prenesla v grafe, ki prikazujejo razvoj njihovih pevskih spretnosti na področju vokalne tehnike in glasovne higiene v vseh terminih srečanj.

7 REZULTATI

7.1 Študentka 1

7.1.1 Pregled srečanj s študentko 1

Zaporedno

1. 23. 4. 2018 Vaje za pevsko telesno držo in sproščanje telesa, dihalne vaje, govorne vaje.

2. 26. 4. 2018 Vaje za pevsko telesno držo, dihalne vaje, govorne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za dikcijo (staccato).

3. 8. 5. 2018 Dihalne vaje, govorne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, delo z izbrano pesmijo.

4. 15. 5. 2018 Dihalne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za širjenje glasovnega obsega.

5. 16. 5. 2018 Dihalne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov.

6. 21. 5. 2018 Dihalne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za dikcijo (staccato, legato), delo z izbrano pesmijo.

7. 23. 5. 2018 Dihalne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za širjenje glasovnega obsega, vaje za dikcijo (staccato, legato).

8. 28. 5. 2018 Dihalne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za dikcijo (staccato, legato), vaje za širjenje glasovnega obsega, delo z izbrano pesmijo.

9. 30. 5. 2018 Vaje za pevsko držo, dihalne vaje, govorne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za dikcijo (staccato, legato), vaje za širjenje glasovnega obsega.

10. 4. 6. 2018 Vaje za pevsko držo, dihalne vaje, govorne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za dikcijo (staccato, legato), delo z izbrano pesmijo.

11. 27. 6. 2018 Dihalne vaje, govorne vaje, vaje za ozvočenje, vaje za nastavek vokalov, vaje za dikcijo (staccato, legato), delo z izbrano pesmijo.

Preglednica 1: Pregled srečanj s študentko 1

7.1.2 Analize posameznih srečanj s študentko 1

Datum

29 poiščeva – vmesno stanje, ki ji odgovarja. Razporediva tudi celotno telesno težo na obe nogi oz. na obeh stopalih na treh pomembnih točkah. Na kratko razgibava ramenski obroč in kroživa z glavo. Za tem nadaljujeva pogovor o vajah za dihanje.

Vprašam jo, kaj že kaj ve o dihanju ter na kaj naj bi bili pri pevskem dihanju pozorni. Spomni se, da sva se nekoč o tem že pogovarjali (pri pripravah na izpit).

Preizkusiva vse štiri načine dihanja, ob sočasnem gibanju rok, ki ponazarjajo spremembe v telesu v sami fazi vdiha. Poveva, kateri način dihanja je pri petju najboljši. Dolžine izdihov pri tem načinu dihanja so: 7,9 sekunde, 7,8 sekunde in 9,9 sekunde. Med izvajanjem vaje jo s tem, da ji položim dlani na ramena, opomnim na to, da jih ne bi pretirano dvigovala. Kretnje rok pri vdihu so bile primerne hitrosti, prav tako pa je bil zelo enakomeren tok zraka pri izdihu (na konzonant »s«). Le pri prvem načinu dihanja jo na enakomernost izdiha še opozorim, nato pa za to skrbi sama. Pri naslednji vaji s kratkimi izdihi na »s«

izvaja kratke, s prepono podprte konzonante.

Pri govornih vajah ponavlja zloge za menoj. V srednje nizki legi že samostojno uspešno ustvarja velik prostor v ustni votlini, ko pa želim, da jih izvajava

nekoliko višje, opazim rahel pritisk v vratnih mišicah. Pomagam ji s predlogom, da naj si predstavlja nad svojo glavo prostor kupole, ob strop katere se bo zavrtel njen glas. Tako bo namreč dobil več zvočnosti in prostora ter ne bo tako stisnjen. Največjo pomanjkljivost z vidika vokalov pri govornih vajah opazim pri vokalu »i« – deluje stisnjen. Na kratko ji pojasnim, zakaj izvajava tovrstne govorne vaje, čemu služi resonanca glave. Srečanje nato zaključiva.

26. 4.

2018

Srečanje začneva s kratkim ogrevanjem (ramenski obroč, glava). Spomniva se na pomembne točke optimalne pevske telesne drže. Kot primerjavo ji omenim lutko marioneto – ves čas naj ima občutek, kot da ima iz glave speljane vrvice, za katere jo nekdo drži, da ves čas ostane vzravnana.

Ponoviva dihalno vajo za ozaveščanje združenega oz. kostno-abdominalnega dihanja. Ob tem ji nastavim svoje roke na spodnji del trebuha in jo z rahlim pritiskom pred začetkom izdiha spomnim na to, da mora biti trebušna prepona

In document VOKALNA TEHNIKA IN GLASOVNA HIGIENA PRI BODOČIH UČITELJIH RAZREDNEGA POUKA (Strani 35-0)