2.4.1 Sistematika
Uvrstitev volka (Canis lupus Linnaeus, 1758) v sistem živih bitij je prikazana v tabeli 3.
Tabela 3: Sistematika volka (Canis lupus Linnaeus, 1758) (SloWolf, 2014).
Deblo Vertebrata Vretenčarji
Razred Mammalia Sesalci
Red Carnivora Zveri
Družina Canidae Psi
Rod Canis Volk
Vrsta Canis lupus Sivi volk
Volk (Canis lupus) je zver, ki v živalski sistematiki spada v družino psov in je pri nas tudi največji predstavnik le-te (Černe in sod., 2011). V Evropi je volk, takoj za rjavim medvedom (Ursus arctos), druga največja zver (Jonozovič, 2003).
2.4.2 Telesni opis
Vrste, ki jih uvrščamo med družino psov, so dobro prilagojene teku, zato volka kot izjemnega in vztrajnega tekača zaznamujejo podolgovato in vitko telo ter dolge in vitke noge, s katerimi lahko doseže hitrost tudi do 70 km/h. Je izredno dober plavalec, kar mu omogočata močan vrat in prsni koš. Telo pri odraslem volku meri v dolžino 110-140 cm, višina v plečih pa meri 75-80 cm. Rep je dolg, košat in rahlo povešen ter je običajno krajši od tretjine telesne dolžine, saj meri med 30 in 35 cm (Černe in sod., 2011).
Zaradi značilne hoje po prstih volka uvrščamo med prstarje. Pri hoji je namreč dlančni del noge dvignjen. Na zadnjih stopalih ima štiri prste, na sprednjih pa pet prstov, vendar je palec nameščen višje kot drugi prsti in se zato ne dotika tal. Tako so v stopinjah vedno vidni le odtisi štirih prstnih blazinic. Na prstih ima močne, a kratke kremplje, ki jih ne more vpotegniti v šapo in so tako zaradi nenehnega stika s podlago topi. Na prstih in ostalih delih nog, ki prav tako prihajajo v stik s podlago, ima močno poroženelo kožo, t. i. prstne blazinice ali guleže (Jonozovič, 2003). Med prsti se nahajajo vonjavne žleze, ki so prisotne tudi na glavi in pri korenu repa. Le te imajo pomembno vlogo med parjenjem in označevanjem teritorija (Černe in sod., 2011).
Glava volka je velika in težka, z razširjenim čelnim delom in podaljšanim gobcem. Zato močno spominja na pasjo, od psov pa se volkovi ločijo po značilni izrazito temni progi na sprednji strani podlakti (SloWolf, 2014). Uhlji so sorazmerno veliki, pokončni in trikotne oblike.
Spolni dimorfizem se pri volku kaže le kot velikost osebka, saj odrasli samci lahko presežejo velikost samic tudi za tretjino. Prav zaradi tega je določanje spola živali ob srečanju zelo slabo.
V Sloveniji samci v povprečju dosegajo 39-47 kg, volkulje pa 34-40 kg (Černe in sod., 2011).
Volkovi drugje po Evropi lahko tehtajo tudi do 80 kg. V povprečju v naravi lahko živijo 12 – 16 let (SloWolf, 2014).
31
Kot predstavnik velikih zveri ima volk zobovje prilagojeno izključno prehranjevanju z mesom.
Ima značilno oblikovano lobanjo z močnimi čeljustmi in ostrimi zobmi. Stalno zobovje zamenja mlečno zobovje pri približno šestih mesecih in je sestavljeno iz 42 zob. Najbolj izraziti so veliki podočniki, s katerimi zgrabi in ubije svoj plen. Od ostalih zob so v povprečju daljši za 25 mm.
S kočniki pa si pomagajo pri razkosavanju plena in drobljenju močnejših kosti.
Barva kožuha se med volkovi lahko zelo razlikuje, odvisno od geografskega območja v katerem volk živi. V arktičnih območjih prevladuje bela barva kožuha, drugje pa so prisotne predvsem rjave, rdečkaste, sive, temno sive in srebrnkaste barve kožuha. Barva kožuha volkov pri nas je odvisna od letnega časa – poleti rumeno rjava s sivimi odtenki, pozimi pa prevladujejo sivi in temno sivi toni. Pozimi je kožuh gostejši, da volka varuje pred nizkimi temperaturami. Po sredini hrbta se vleče dolga temna proga, ki se nadaljuje tudi po vrhu repa proti njegovi konici.
Črno obrobljene so tudi konice uhljev (Jonozovič, 2003).
2.4.3 Razširjenost volkov v Evropi
Volk velja za enega najbolj razširjenih sesalcev na svetu. Nahaja se po celotni severni polobli – v Severni Ameriki, Evropi, Aziji in na Arktiki. Njegova razširjenost je odvisna od pojavljanja živalskih vrst, ki mu predstavljajo hrano, od preganjanja ter od vdora človeka v njegovo naravno okolje (Žagar, 2010). V preteklosti je bil volk razširjen po celotni Evropi. Konec 18. stoletja je dosegel največjo možno razširjenost, saj je bil prisoten povsod v Evropi, z izjemo Velike Britanije in Irske. V 19. in 20. stoletju pa so volka iztrebili iz celotnega osrednjega in severnega dela Evrope, v majhnem številu so se ohranili le na Iberskem polotoku, Balkanu, v Italiji, Karpatih, Skandinaviji in v vzhodni Evropi. V tem obdobju je številčnost volka v evropskem prostoru, tudi na slovenskih tleh, po ocenah strokovnjakov, dosegla svoj minimum (Jonozovič, 2003).
Na slovenskih tleh je volk prisoten že od nekdaj. Prisotnost volka in številčnost njegove populacije je bila v preteklih letih večkrat ogrožena, predvsem zaradi škode, ki jo je volk povzročal tukajšnjim prebivalcem. Zaradi izredne nenaklonjenosti in dojemanja volka kot škodljivca ga je človek z načrtnim in intenzivnim preganjanjem skoraj iztrebil. Pri tem so za iztrebljanje uporabljali različne pripomočke, kot so strupene vabe, orožje in pasti. Za ubijanje volkov so lovci dobivali različna priznanja in nagrade, kar je posledično še spodbudilo uničevanje in iztrebljanje te vrste. Leta 1909 je deželna vlada Kranjske, zaradi drastičnega upada populacije volka, nagrade za ubite volkove odpravila. Po 1. in 2. svetovni vojni se je populacija volkov ponovno okrepila, zato je bil ustanovljen Odbor za pokončanje volkov, kar pa je privedlo do skorajšnjega izumrtja vrste ob koncu 60. let. Prvič so volkove zaščitili leta 1974 v gojitvenem lovišču Medved Kočevje in nato še leta 1976 v gojitvenem lovišču Jelen Snežnik. Na celotnem območju Slovenije je volka leta 1990 najprej zavarovala Lovska zveza Slovenije, leta 1993 pa tudi država, saj ga je uvrstila na seznam zavarovanih živalskih vrst (Černe in sod., 2011). Volk je danes zavarovana vrsta s strani različnih slovenskih, evropskih in mednarodnih predpisov, zato je kakršenkoli poseg v njegov naravni razvoj strogo prepovedan, z izjemo natančno določenih odredb s strani Ministrstva za okolje in prostor (Strategija ohranjanja volka (Canis lupus) v Sloveniji in trajnostnega upravljanja z njim, 2009).
Slovenski strokovnjaki so v sodelovanju z lovci in drugimi prostovoljci, od leta 2010 do leta 2013, v okviru projekta LIFE SloWolf, katerega glavni cilj je bil dolgoročno varstvo volkov, njihovega plena in habitata v Sloveniji ter izboljšanje sobivanja ljudi in volkov, razvijali in preizkušali številne različne metode (telemetrično sledenje volkov, izzivanje tuljenja, genetska vzorčenja itd.), s katerimi so ugotavljali številčnost volkov pri nas. Z analizo zbranih podatkov, ki so jih pridobili s pomočjo navedenih metod, so dobili prvo natančno in objektivno oceno
32
številčnosti volkov v Sloveniji, ki je temeljila na znanstveni raziskavi. V času trajanja projekta je bila številčnost volkov ves čas stabilna, ugotovili pa so, da je v Sloveniji, v letih izvrševanja projekta, živelo okoli 40 volkov, ki so oblikovali od 8-11 tropov (Majič Skrbinšek, 2015).
Najnovejše podatke o velikosti populacije volkov pri nas, pa so konec lanskega leta slovenski raziskovalci predstavili v poročilu projekta ˝Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017/2020˝. Ugotovili so, da pri nas živi 72-78 volkov, ki so del 14 tropov, od katerih so 4 čezmejni, saj segajo na Hrvaško. Večina volkov pri nas živi na Kočevskem, Notranjskem in Primorskem, od koder prehajajo v SZ Slovenijo. Rezultati projekta so pokazali, da je varstveno stanje volkov v Sloveniji ugodno, saj se populacija volkov od leta 2010 veča in prostorsko širi (Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017/2020, 2018).
Kljub uvrstitvi na seznam zavarovanih živalskih vrst in porasta populacije volkov v Sloveniji v zadnjih letih pa grožnje o izumrtju vrste še vedno ostajajo, izvor le teh pa je predvsem v nezadostnem poznavanju varstvenega statusa volka, ilegalnem odstrelu ter v pozivih rejcev drobnice po večjem odstrelu volkov (Tomažič in Nagode, 2013).
V zadnjih dveh desetletjih se je stanje številčnosti vrste okrepilo tudi drugje po Evropi, saj se populacije krepijo in naravno širijo ter ponovno pojavljajo tudi na območjih, kjer so v preteklosti že izumrle. Volkovi se danes pojavljajo v 28 evropskih državah. Najštevilčnejše populacije volka najdemo v Romuniji, Bolgariji, na Balkanu, v Španiji, Italiji in Franciji, v manjših populacijah pa so prisotni v skandinavskih državah, Nemčiji in na Poljskem (Chapron, 2014).
2.4.4 Habitat
Zaradi njegove izjemne prilagodljivosti na raznolike, celo ekstremne razmere volka najdemo v različnih tipih habitata, od tundre, tajge, polpuščavskega ali gorskega sveta do gozdov, step in območij visokih nadmorskih višin. Posledica sposobnosti adaptacije najrazličnejšim razmeram v okolju se kaže predvsem v razširjenosti volka po celotnem evropskem prostoru in širše.
Najdemo ga v Ameriki, na Bližnjem vzhodu, v Aziji, saj živi namreč povsod tam, kjer ima na razpolago zadostno količino plena, dovolj prostora za bivanje in življenje ter tam, kjer ni preganjen (Jonozovič, 2003). Za volkove v Evropi so najprimernejša hribovita gozdnata območja, ki so odmaknjena od vasi in mest ter tako manj primerna za ekonomski in družbeni razvoj. Tam je vdor človeka v naravo manjši, pojavljanje in razširjanje plena pa posledično mnogo večje (Černe in sod., 2011). Življenjski prostor avtohtone populacije volkov v Sloveniji predstavljajo predvsem prostrana gorska območja Dinarskega Krasa, ki jih poraščajo predvsem gozdovi bukve in jelke (SloWolf, 2014).
2.4.5 Način življenja in vedenje
Volkovi so socialne živali. Živijo v tropih, v katerih velja hierarhična ureditev, ki jim je prirojena. Volkove v tropih navadno povezujejo družinske vezi. Trop sestoji iz dominantnega t. i. alfa para, ki ga spremlja njun podmladek iz tekočega leta ali prejšnjih let (Potočnik in sod., 2010). Skupaj v tropu običajno živi 5-8 osebkov (1-2 odrasla in 3-6 mladičev) (Wolf, 2019). V redkih primerih v tropu živijo tudi drugi sorodniki dominantnega para (npr. starši, sestre, bratje), le izjemoma tudi nesorodni volkovi (Potočnik in sod., 2010).
Hierarhija v tropu se vzdržuje s posebnim, pogosto agresivnim vedenjem in je vidna pri različnih dnevnih obredih, npr. pri prehranjevanju – najprej se nahrani dominantni par, šele nato mladiči (SloWolf, 2013). V primeru smrti enega izmed staršev, trop navadno razpade ali pa na
33
to mesto sprejme novega nesorodnega alfa člana. Struktura tropa volkov v naravi se običajno razlikuje od tropov, ki živijo v ujetništvu, npr. v živalskih vrtovih, kjer pogostokrat skupaj živijo nesorodni volkovi. Življenje volkov v tropih jim prinaša marsikatere prednosti, kot so lažja in uspešnejša obramba teritorija, lažja vzreja mladičev in boljši izkoristek uplenjenih živali, preden postanejo hrana za mrhovinarje (Potočnik in sod., 2010). Velikost tropa je pogojena z velikostjo plena na njihovem teritoriju. Čim večji je plen, več volkov se lahko z njim lahko nahrani in posledično je trop lahko večji. Ker pa volkovi nimajo plenilcev, so razvili poseben način samoregulacije. Velikost tropov uravnavajo tako, da člani nižje na hierarhični lestvici trop zapustijo, ko število osebkov preseže mejo dostopne hrane na njihovem teritoriju (SloWolf, 2013). Teritorialno vedenje volčjega tropa namreč preprečuje, da bi se preveč namnožili in tako iztrebili svoj plen (Tomažič in Nagode, 2013).
Volkovi so izrazito teritorialne živali. Njihovo teritorialno vedenje je povezano predvsem z zagotavljanjem zadostne količine plena za preživetje celotnega tropa. Območje volčjega tropa je zato običajno veliko več kot 100 km2 (Potočnik in sod., 2010). Trop svoj teritorij redno označuje z urinom in iztrebki, nase pa opozarja tudi z oglašanjem oz. tuljenjem in praskanjem po tleh (Wolf, 2019). Z urinom ali iztrebki volkovi po navadi označujejo skale, balvane, drevesa ali okostja poginulih živali. Tovrstne označbe volkov se lahko obdržijo tudi 2-3 tedne (Wolf, 2019).
Do svojega ozemlja so volkovi izredno zaščitniški. Pred vdorom tujih volkov ga aktivno branijo, saj vsakega tujega volka, ki pride na njihovo ozemlje, trop prežene ali ubije. Teritoriji sosednjih tropov se zato praviloma ne prekrivajo ali pa je prekrivanje minimalno le ob mejah teritorijev. Teritorialni način življenja tropu omogoča trajno izrabo plena na območju, na katerem živi. Volkovi so na območjih prisotnosti človeka aktivni predvsem ponoči. Podnevi se zadržujejo v mirnih odmaknjenih kotičkih, kjer počivajo. V času aktivnega sledenja in lovljenja plena pretečejo velike razdalje, v eni noči lahko tudi do več kot 50 kilometrov. Gibanje in aktivnost volkov v njihovem naravnem prostoru proučujejo s pomočjo telemetrijskega spremljanja posameznih živali, spremljanja sledi v snegu in iskanjem drugih znakov prisotnosti, kot so volčji iztrebki in ostanki plena v naravi (Potočnik in sod., 2010).
2.4.6 Plenjenje in prehranjevalne navade
Volkovi so prilagodljivi in priložnostni plenilci. Hrana volkov je v veliki meri odvisna od razpoložljivosti plena na območju, na katerem volk živi. Manjšo vlogo pri tem pa imajo tudi podnebni dejavniki, gostota cestišč in s tem poseg človeka v njegov življenjski prostor (Krofel in Kos, 2010). Volkovi v evropskih gozdovih plenijo predvsem prostoživeče parkljarje, pri nas običajno jelenjad in srnjad (Potočnik in sod., 2010). Če le-te primanjkuje, se volkovi hitro prilagodijo razmeram in plenijo manjše živali, lahko tudi domače živali, predvsem drobnico (Krofel in Kos, 2010). Lovljenje plena na velikem območju volkovom zagotavlja večji uspeh, saj je plen ob redkejših srečanjih s plenilcem manj pozoren, lovski uspeh plenilca pa zato večji.
Med lovom volk redno obiskuje mesta, kjer plen pogosto srečuje. To so predvsem krmišča za divje živali, odprte jase sredi gozda, rob gozda in ostale pašne površine (Potočnik in sod., 2010).
Hrano volka delimo na glavno in dopolnilno. Glavnino predstavljata že omenjeni jelenjad in srnjad, občasno tudi divji prašiči, dopolnilno pa manjši sesalci, dvoživke, plazilci in žuželke.Z manjšimi sesalci se prehranjujejo predvsem poleti (Černe in sod., 2011). Dopolnilno prehrano lahko predstavlja tudi hrana rastlinskega izvora. Od sadja najraje jedo jagode, borovnice, brusnice, jabolka in hruške (Wolf, 2019).
34
Prehrana volka se med posameznimi območji zelo razlikuje, zato podatke težko posplošujemo in enačimo za vsa območja pojavljanja volka. S tem namenom je bila leta 2010 izdana analiza vsebine iztrebkov volka v Sloveniji, ki je pokazala, da v Sloveniji v prehrani volka v 87 % glavnino predstavljajo cervidi, v 7 % divji prašič in prav tako v 7 % domače živali (Krofel in Kos, 2010).
Plenijo lahko samostojno ali v tropu. Ko plenijo v tropu, med seboj sodelujejo in vsak ima natanko določeno vlogo. Razvili so zelo različne tehnike lova. Plen običajno preganjajo in ga utrudijo s hitrim tekom. Lahko ga poženejo v past ali pa ga napadejo celo iz zasede. Kljub plenjenju v skupini, dobri vzdržljivosti in hitrem teku je lovni uspeh volkov sorazmeroma nizek.
Pozimi v povprečju ulovijo 10-20 % živali, poleti pa le 3-4 %. Pri plenjenju varčujejo z energijo, zato njihov ulov predstavljajo predvsem živali, ki jih je zaradi njihovega zdravstvenega stanja lažje ujeti (bolne, shirane, poškodovane, stare živali). Pri tem opravljajo naravno selekcijo. Plen pogosto uplenita le vodilna volkova (SloWolf, 2013).
2.4.7 Razmnoževanje
Volkovi se parijo enkrat na leto. Paritveno obdobje poteka od sredine januarja do sredine marca in višek običajno doseže februarja. V volčjem tropu se parita le alfa samec in alfa samica (SloWolf, 2013). Volk je monogamen, pari običajno ostanejo skupaj celo življenje. V primeru smrti enega izmed para se izoblikujejo novi pari (Wolf, 2019). Pred skotitvijo mladičev se samica lahko do tri tedne zadržuje v okolici brloga. V času brejosti lahko zamenja več brlogov.
Brlog si uredi na skritih, mirnih kotičkih, npr. pod košatim drevesom, v gostem grmovju, pod podrtim deblom, v votlini ali skalni razpoki. V brlogu volkulja navadno preživi 49-64 dni. Ko se po 63-65 dneh skotijo mladiči, zanje skrbijo tudi ostali člani tropa (Černe in sod., 2011). V povprečju je v leglu 6 mladičev, a jih le tretjina preživi prvo leto svojega življenja. Mladiči so takoj po skotitvi slepi in porasli s kratko, temno dlako (SloWolf, 2013). Mladiči pri materi pijejo mleko, ki je zelo mastno. Dojijo se 6-8 tednov. V tem času hrano prinaša tudi samec, pri varovanju mladičev pa pomagajo tudi starejši potomci para. Večji, kot je trop, več hrane je na voljo, mladičem hrano prinaša več volkov, zato imajo tudi večje možnosti za preživetje. Mladiči brlog zapustijo pri starosti 4-14 tednov, spolno in socialno pa dozorijo pri dveh letih. Njihovo življenje je najbolj ogroženo v prvem letu starosti. Umrljivost v tem obdobju lahko presega 50
%. Verjetnost preživetja mladih volkov pa se poveča, ko vzpostavijo lasten trop na lastnem teritoriju (Černe in sod., 2011).
2.4.8 Pomen in vloga volka v naravi in za ljudi
Volkovi imajo kot plenilci pomembno vlogo v naravi. Raziskovalci so bili še nedavno nazaj prepričani, da volkovi s svojim plenjenjem rastlinojedih sesalcev, vplivajo le na njihovo številčnost. Napredne znanstvene raziskave in podatki, ki jih pridobivamo s sledenjem volkovom, pa kažejo na obsežen pomen volka za ohranjanje naravnega ravnovesja celotnega ekosistema (Krofel, 2011).
Edinstven primer pomembnosti volkov v naravi je ponovna naselitev volkov v Yellowstone nacionalnemu parku v ZDA. V 20. letih prejšnjega stoletja so v parku volkove popolnoma iztrebili, kar je močno vplivalo na celoten ekosistem v parku. Odsotnost volkov je omogočila močno namnožitev jelenjadi in srnjadi, ki je območje skoraj v celoti izčrpala. Po nekaj letih odsotnosti volkov v parku so bili travniki pusti, širila so se velika območja brez mladih dreves, bregovi rek so bili goli. Reke so spreminjale smer toka, povečala se je erozija. Izginjale so rečne
35
živali, ptice, medvedi so bili vidno podhranjeni. V letih 1995 in 1996 so v park ponovno naselili 31 volkov, ki so jih ujeli v zahodni Kanadi. Po nekaj letih se je ekosistem popolnoma obnovil, saj so volkovi s plenjenjem zmanjšali številčnost jelenjadi in srnjadi. Plenjene vrste so se zaradi lova volkov redno premikale po parku in tako področja niso mogle izčrpati. To je bil nekakšen naravni eksperiment, ki je potrdil pomembno vlogo volkov v naravi (Smith in sod., 2003).
S podobnim primerom so se ukvarjali tudi na Škotskem, kjer so volkove v 18. stoletju popolnoma iztrebili, leta 2006 pa so bili izdani predlogi za njihovo ponovno naselitev, kar je sprožilo polemike med različnimi interesnimi skupinami. Ponovno naseljevanje volkov bi zmanjšalo veliko gostoto jelenjadi, ki ovira poskuse ponovne pogozditve, zmanjšuje gostoto ptic in tekmuje z živino za pašo. Vendar pa bi ponovno naseljevanje volkov imelo tudi negativne posledice, saj bi se smrtnost pašne živine najverjetneje povečala. Raziskava je pokazala, da je javnost precej pozitivno naklonjena programu za ponovno naselitev volkov, medtem ko so kmetje, ki se ukvarjajo s pašno živinorejo, izrazili precej bolj negativna stališča in programu niso bili naklonjeni (Nilsen in sod., 2007).
Volk se nahaja na vrhu prehranjevalnega spleta in je eden glavnih plenilcev velikih rastlinojedov pri nas. Z lovom vplivajo na gostoto in razporeditev svojega plena v prostoru.
Pomemben vpliv imajo tudi na vedenje plena v naravi. Če v okolju ni plenilcev, se populacija rastlinojedih živali namreč poveča, velike črede parkljarjev pa s prekomernim objedanjem vegetacije negativno vplivajo na obnovitev rastlinja v gozdnih ekosistemih. V okolju brez plenilcev se namreč populacije rastlinojedcev lahko hitro namnožijo in z objedanjem prizadenejo vegetacijo do te mere, da jim posledično zmanjka hrane in populacija se sesuje.
Volkovi v naravnem okolju nikoli ne lovijo tako, da bi svoj plen popolnoma iztrebili.
Številčnost volkov se uravnava glede na razpoložljivost plena. Če začne število vrst, ki jih volkovi plenijo, upadati, se začne manjšati tudi število volkov. S t. i. samoregulacijo volkovi preprečujejo, da bi gostota plenilca presegla nosilno zmogljivost okolja (Krofel, 2011). Volkovi pogosteje plenijo bolne, shirane ali poškodovane živali in tako opravljajo naravno selekcijo in pozitivno vplivajo na ohranjanje zdravih populacij plena. Pomemben vir preživetja za druge živali predstavlja mrhovina, ki jo volkovi puščajo za sabo. Le-ta zagotavlja preživetje mrhovinarjem, kot so medvedi, lisice, kune, krokarji in številne vrste nevretenčarjev. Volk je krovna vrsta, saj ima ohranjanje volčjega življenjskega prostora pozitiven učinek na ohranjanje vseh ostalih vrst, ki se pojavljajo na teh območjih in so ključnega pomena za vzdrževanje delovanja ekosistemov, v katerih živijo (Žagar in sod., 2011).
Vloga volka v naravi je izrednega pomena tudi za ljudi. Slovenija je ena redkih srednje
Vloga volka v naravi je izrednega pomena tudi za ljudi. Slovenija je ena redkih srednje