Vpliv izkustvenega učenja na oblikovanje stališč učencev do živali

Oblikovanje stališč učencev do organizmov in narave v splošnem je v veliki meri odvisno od starosti, spola, etnične pripadnosti, osebnih dogodkov in preživljanja časa v naravi. Eden izmed dejavnikov, ki znatno vpliva na oblikovanje stališč učencev do organizmov, pa je izobraževanje (Kellert, 1996). Raziskovalci ugotavljajo, da naravoslovno in biološko izobraževanje učencev v slovenskih šolah temelji predvsem na razvoju kognitivnih sposobnosti (razvijanje in preverjanje znanja), premalo pozornosti pa učitelji posvečajo razvoju učenčevih spretnosti in oblikovanju stališč. Učenci spretnosti razvijajo predvsem pri eksperimentalnem, skupinskem ali terenskem delu, torej pri metodah izkustvenega učenja. Več pozornosti pa bi učitelji morali posvečati tudi preverjanju in oblikovanju stališč učencev do narave in organizmov, saj naj bi ta vplivala na učenčevo delovanje in vedenje v prihodnje (Tomažič, 2010a).

Izkustveno učenje učencem omogoča pridobitev čim več neposrednih izkušenj z različnimi organizmi in njihovimi življenjskimi okolji. Osebni stik učenca z živimi organizmi izboljša razumevanje učne snovi, poleg tega pa učenci pri rokovanju z organizmi razvijajo močna čustva, ki imajo poleg znanja močan vpliv na oblikovanje stališč učencev do organizmov.

Znano je, da so stališča, oblikovana na podlagi neposrednih izkušenj, vztrajnejša, močnejša, stabilnejša in odpornejša na nasprotna mnenja. Stališča, oblikovana na neposredni izkušnji, bodo imela najverjetneje večji vpliv na posameznikovo vedenje kot stališča, oblikovana na podlagi posrednih izkušenj. Učitelji bi zato izkustveno učenje morali bolj vključevati v vsebine naravoslovja in biologije, saj učenci le tako lahko pridobijo pristne izkušnje in razvijejo močna čustva o objektu učenja, kar jih vodi do oblikovanja bolj pozitivnih stališč do danega objekta preučevanja (Tomažič, 2008).

27

Pri raziskavi o vplivu neposredne izkušnje na oblikovanje stališč učencev do nevretenčarjev so pri enem izmed 6. razredov osnovne šole pri pouku o nevretenčarjih uporabili žive primerke, medtem ko so v drugem razredu uporabili le slikovno gradivo in modele. Rezultati so pokazali, da so učenci pri pouku z živimi organizmi razvili veliko boljši odnos do živali kot učenci, ki z organizmi niso bili v neposrednem stiku (Killerman, 1998, v Tomažič, 2008). Te ugotovitve je potrdila tudi raziskava Tomažiča, izvedena v šolskem letu 2004/2005, o vplivu neposredne izkušnje učencev na njihov odnos in znanje o dvoživkah. Rezultati so prav tako pokazali, da že kratkotrajna neposredna izkušnja učencev z živalmi, pomembno vpliva na spremembo učenčevega odnosa do živali. Zato je ključnega pomena, da učitelji ustvarjajo učno okolje, v katerem se učenci čim večkrat neposredno srečajo z različnimi organizmi (Tomažič, 2008).

Poleg učenčevega vedenja do organizmov pa na oblikovanje odnosa vpliva tudi znanje.

Tomkins in Tunnicliffe (2001, v Tomažič, 2008) sta v okviru raziskave, v pouk vključila metodo opazovanja kot del izkustvenega učenja. Učenci so pri tem, brez predhodnega znanja ali navodil opazovali kozice v steklenem kozarcu. Raziskovalca sta ugotovila, da so učenci med opazovanjem živali opazili njihove najpomembnejše anatomske in vedenjske značilnosti.

Učenčeva opažanja, v okviru izkustvenega učenja, tako lahko služijo kot podlaga za kasnejše formalno poučevanje. Braney in sodelavci (2005, v Tomažič, 2008) so ugotovili, da samo dobro izobraženi učenci, ki imajo koristi od neposrednega učenja, pokažejo največ znanja in boljši odnos do organizmov. Pozitiven vpliv znanja na oblikovanje stališč učencev do živali poudarjajo tudi Prokop in sodelavci ter hkrati opozarjajo, da učitelji zgolj s posrednim poučevanjem brez uporabe metod izkustvenega učenja, ne morejo vplivati na spremembo že ustaljenih stališč učencev do živali (Prokop in sod., 2008). Tomažič v raziskavi o vplivu neposredne izkušnje na odnos in znanje učencev o dvoživkah ugotavlja, da so učenci, ki so bili z živalmi v neposrednem stiku, pridobili največ znanja in oblikovali pozitivnejši odnos do njih (Tomažič, 2008).

Na kakovost izkušnje posameznika pri srečanju z organizmom poleg znanja vplivajo tudi osebnostne ovire. Pojav negativnih občutkov pri učencih, kot sta strah ali gnus, lahko privedejo do spremembe odnosa učencev do živali. Naloga učiteljev naravoslovja in biologije je tako ustvarjanje učnih pogojev, pri katerih se bodo učenci večkrat srečevali z istimi ali različnimi skupinami organizmov in se tako poskušali otresti negativnih občutkov pri rokovanju z živalmi (Tomažič, 2011). Negativni občutki učencev pri srečanju z določenimi živalmi so lahko tudi posledica lastnosti teh živali. Povezavo med občutji učencev in lastnostmi živali je v svoji raziskavi ugotavljaj tudi Kellert. Spoznal je, da imajo lastnosti živali, s katerimi se učenci neposredno srečujejo pri pouku, močan vpliv na pojav negativnih ali pozitivnih občutij pri učencih. Ugotovil je, da učenci pozitivna čustva razvijejo pri tistih živalih, ki se jim zdijo ljubke, simpatične in lepe, negativna občutja pa izražajo predvsem pri živalih, ki jim vzbujajo nelagodje ali se jim zdijo nagnusna. Na vrhu lestvice priljubljenosti so tako živali z ˝otroškimi potezami˝, na dnu pa ˝uporabne˝, ˝laboratorijske˝ živali ali živali, ki so pomembne za ohranjanje naravnega ravnovesja. Med slednje uvrščamo tudi volka (Kellert, 1985). Učenci bi se morali večkrat srečati tudi z nepriljubljenimi živalmi, saj kot ugotavljata Morgan in Gramann (1989, v Tomažič, 2011) boljše znanje o kačah ne izboljšuje odnosa učencev do njih, ampak je šele neposredna izkušnja tista, ki je spremenila učenčev odnos do kač.

Kellert (1985) je v svoji raziskavi določil 9 osnovnih tipov odnosov ljudi do živali, s pomočjo katerih je možno ˝izmeriti˝ vsak odnos posebej. Podrobnejša obrazložitev Kellertove taksonomije odnosov je prikazana v tabeli 2.

28

Tabela 2: Kellertova taksonomija osnovnih tipov odnosa (Kellert, 1985).

Tip odnosa Opis odnosa

Estetski umetniške in simbolne značilnosti živali Dominionistični nadvlada nad živalmi

Ekologistični skrb za okolje kot sistem in za povezave organizmov z okoljem Humanistični močna čustvena navezanost na živali

Moralistični skrb za pravilno ravnanje z živalmi / proti raziskavam na živalih in krutosti Naturalistični zanimanje za neposredne izkušnje z živalmi in raziskovanje narave

Negativistični* aktiven umik živalim kot posledica strahu ali nevšečnosti Nevtralni pasiven umik kot posledica indiference

Znanstveni zanimanje za fizične značilnosti

Utilitarni zanimanje za praktično in materialno vrednost živali

*V tabelo je uvrščena tudi negativistična dimenzija odnosa, saj jo Kellert označuje kot nevtralen odnos ljudi do živali in narave, ki se kaže kot aktiven umik od živali.

Na oblikovanje stališč do živali imajo velik vpliv tudi predhodne izkušnje posameznika z živalmi. Te izkušnje posameznik lahko pridobi že v zgodnjem otroštvu s preživljanjem prostega časa v naravi in/ali skrbništvom domačih ljubljenčkov. Tomažič (2008) v svoji raziskavi ugotavlja, da so učenci, ki so že imeli predhodne izkušnje z dvoživkami, pokazali boljši odnos do njih kot učenci, ki teh izkušenj še niso imeli. Prokop in Tunnicliffe (2010) v svoji raziskavi ugotavljata, da lastništvo hišnih ljubljenčkov pomembno vpliva na izoblikovanje odnosa otrok do divjih živali. Navajata primer raziskave iz leta 1992, ki je pokazala, da imajo lastniki hišnih ljubljenčkov posledično do divjih živali boljši odnos, ki pa se kaže tudi v njihovem neodobravanju lova divjih živali. Tudi Paul in Serpell (1993; v Prokop in Tunniliffe, 2010) sta ugotovila pozitivno povezavo med skrbjo otroka za hišnega ljubljenčka in njegovo kasnejšo skrb za dobrobit prostoživečih divjih živali. Rezultati ankete so pokazali, da so kmetje na Norveškem, ki so doma imeli hišne ljubljenčke, izražali manj negativen odnos do velikih zveri, v primerjavi s svojimi kolegi, ki hišnih ljubljenčkov niso imeli. Pri otrocih, ki imajo v lasti hišnega ljubljenčka, se oblikuje predvsem humanistična in moralistična dimenzija odnosa do živali ter zmanjša vpliv utilitarne dimenzije odnosa, v nasprotju s tistimi otroki, ki hišnega ljubljenčka nimajo. Poleg tega so Bjerke, Kaltenborn in Ødegårdstuen (2001; v Prokop in Tunnicliffe, 2010) ugotovili, da so otrokom in mladostnikom, ki imajo doma hišne ljubljenčke, bolj všeč divje živali kot otrokom in mladostnikom brez hišnih ljubljenčkov. Zato je bistvenega pomena, da se učenci tudi v šoli srečujejo z živimi organizmi in zanje skrbijo, saj s tem znatno vplivamo na izoblikovanje bolj pozitivnega odnosa do živali in narave.

Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vpliva na oblikovanje stališč, je tudi starost učencev.

Kellert (1996) v svoji raziskavi poudarja pomen tristopenjskega načina izobraževanja in razvoja učenčevega dojemanja živali, saj po njegovih navedbah na to vplivajo spremembe v treh starostnih obdobjih. Navaja, da prva faza tristopenjskega razvoja (starost 6-9 let) temelji na razvijanju učenčeve čustvene komponente doživljanja živali, saj se pri tej starosti začnejo pri učencih razvijati čustvene skrbi in sočutje za živali. Sledi druga ˝kognitivna˝ faza (starost 10-13 let), za katero je značilno pridobivanje informacij o živalih. To je faza radovednosti in želje po novih izkušnjah. Šele takrat, ko se učenci počutijo domače z določenimi živalmi in ko oblikujejo primeren odnos do njih (preko neposrednega rokovanja), preidejo na tretjo stopnjo

29

(13-16 let), katere značilnost je razvijanje učenčevega lastnega razumevanja ekologije in etične skrbi za dobrobit živali. V tej fazi prevladujejo naturalistična, moralistična in ekologistična dimenzija odnosa do živali (Kellert, 1996).

30