20 5. Oblikovanje stališč do volkov – igra vlog
Učenci preko igre vlog zagovarjajo stališča posameznih oseb oz. skupin do volkov in pri tem izoblikujejo lastno mnenje.
Potek igre vlog:
⎯ učitelj učence razdeli v 4 skupine – vsaka skupina zagovarja stališča danih oseb oz.
interesnih skupin (okoljevarstvenik, rejec drobnice, lovec, ministrstvo),
⎯ učitelj vsaki skupini razdeli različne članke, intervjuje, s katerimi si učenci pomagajo pri oblikovanju in utemeljevanju lastnih mnenj ter stališč,
⎯ učitelj v vlogi usmerjevalca in povezovalca pogovora učencem zastavlja različna vprašanja, na katera učenci odgovarjajo v povezavi s svojimi vlogami (˝Ali je
prisotnost volka v Sloveniji pomembna in zakaj?˝, ˝Zakaj ne odstrelimo vseh volkov v Sloveniji?˝, ˝Kako preprečiti škode na drobnici zaradi volkov?˝, ˝Kdo je upravičen do državne odškodnine in kolikšna je ta odškodnina?˝, ˝Kako zavarovati pašne živali pred napadi volkov?˝ ipd.),
⎯ ob zaključku učenci izrazijo svoja mnenja in z učiteljem razpravljajo o naučenem (Tomažič in Nagode, 2013).
21
2.3 STALIŠČA
2.3.1 Pojmovanje stališč
Termin ˝stališče˝ se je prvič pojavil v zapisih znanstvenika in sociologa W. I. Thomasa, ki je deloval na področju socialne psihologije. Stališča je pojasnjeval kot individualne dvojnike vrednot in jih predstavljal kot vez med posameznikom in socialno skupino, ki posamezniku omogoča vstop v družbeno življenje. Izraza ˝stališče˝ dandanes ne zasledimo zgolj na področjih socialne psihologije, ampak tudi v splošni psihologiji, komunikacijskih študijah, sociologiji, marketingu, političnih vedah, družboslovju itd. (Kuhar, 2002).
Definicija stališč, zaradi kompleksnosti samega pojma, še zdaleč ni enostavna. Različni avtorji pojem razlagajo na številne načine, zato o enotnem pojmovanju in definiranju izraza ne moremo govoriti. Kljub vsej raznolikosti v pojmovanju stališč pa v opisih avtorjev lahko najdemo skupne elemente, ki omogočajo široko uporabo tega pojma (Razdevšek Pučko, 1990).
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem ˝stališče˝ opredeljen kot kriterij za presojanje nečesa (stališče, SSKJ).
Pojem ˝stališče˝ navadno uporabljamo za izražanje lastnih mnenj, sodb ali občutenj, ki so lahko pozitivna ali negativna. Predmet vrednotenja je tako lahko karkoli, nekaj kar nam je všeč ali pa ne (ljudje, predmeti, pojavi itd.) (Fazio in Petty, 2008).
Myers (2007) stališča definira kot skupek občutij in prepričanj, ki vplivajo na naše odzive in dejanja ter dodaja, da lahko tudi naša dejanja vplivajo na stališča. S pomočjo stališč si tako lahko razlagamo človekovo vedenje ali pa predvidimo človekova vedenja v prihodnosti (Razdevšek Pučko, 1990).
Allport je v svojem Priročniku socialne psihologije zapisal eno izmed najpoznanejših definicij stališč, ki pravi, da je stališče mentalno in nevralno stanje pripravljenosti, ki se organizira z izkušnjami, ima pa usmerjevalen ali dinamičen vpliv na odzive posameznika ter na vse objekte in situacije, s katerimi je ta povezan (1935, v Kuhar, 2002, str. 35).
Stališče predstavlja povezavo med konceptom in vrednotenjem. Je ocena, ali je nekaj dobro ali slabo, pozitivno ali negativno, prijetno ali neprijetno. Najlažji način za ocenitev lastnega stališča je odgovor na vprašanje ˝Ali mi je to všeč?˝ (Nosek in Banaji, 2007).
Krech, Crutchfield in Ballanchesu (1972, str. 143) so mnenja, da so stališča trajni sistemi pozitivnega in negativnega ocenjevanja, čustvenih stanj in vedenjskih tendenc proti različnim socialnim objektom.
2.3.2 Značilnosti stališč
Kljub mnogim definicijam in razlagam, kaj stališča sploh so, lahko iz njih razberemo skupne značilnosti stališč:
⎯ dispozicijski značaj stališč – stališča so trajna duševna pripravljenost za določen način reagiranja,
⎯ pridobivamo jih skozi življenje, v procesih socializacije,
22
⎯ vplivajo na obnašanje in vedenje (direktiven in dinamičen vpliv, vplivajo na razlago ali napovedovanje človekovega vedenja),
⎯ imajo kompleksno zgradbo (trikomponentni model stališč, povezanost treh duševnih funkcij),
⎯ lahko so splošna ali specifična in
⎯ lahko jih razlikujemo po nivoju kompleksnosti in diferenciranosti (Nastran Ule, 2000).
2.3.3 Zgradba stališč
Stališča so kompleksen sistem, sestavljen iz treh komponent, ki so med seboj tesno povezane.
Tri temeljne komponente stališč so:
⎯ kognitivna (spoznavna) komponenta (znanje, prepričanja),
⎯ afektivna (čustvena) komponenta (občutja, čustva, razpoloženja) in
⎯ vedenjska (dinamična) komponenta (vedenje, delovanje).
Vsako stališče naj bi bilo sestavljeno iz vseh treh komponent – iz našega prepričanja, občutkov in vedenja (Rebolj, 2014).
2.3.3.1 Kognitivna komponenta stališč
Kognitivna ali spoznavna komponenta obsega vse znanje, informacije, argumente, izkušnje, misli, ideje in vrednote o nekem dogodku, situaciji ali pojavu, o katerem oblikujemo stališče.
Osnovna oblika kognitivne komponente so kategorije, na podlagi katerih predmete obravnave razvrščamo v določene razrede. Primer kategorizacije je npr. razvrščanje učencev s posebnimi potrebami v posamezne razrede oz. skupine (na gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, z učnimi težavami, z vedenjskimi težavami ipd.).
Sestavni element kognitivne komponente stališča je tudi ˝prepričanje˝. V vsakdanjem življenju se izraz ˝prepričanje˝ sicer uporablja kot sopomenka za izraz ˝stališče˝, čeprav med njima obstaja bistvena razlika - ˝prepričanje˝ temelji le na kognitivni komponenti, medtem ko je
˝stališče˝ sestavljeno iz kognitivne, afektivne in vedenjske komponente (Rebolj, 2014).
Prepričanje je mišljenje, za katerega posameznik na podlagi logike in izkustva upravičeno sklepa, da je resnično oz. pravilno (prepričanje, Slovar slovenskega knjižnega jezika).
Prepričanja so lahko ocenjevalna, saj so to pričakovanja, kaj predmet stališča je ali ni oz. kaj bo ali ne bo naredil in tako omogočajo miselno povezovanje med predmetom stališča in njegovimi lastnostmi (Olson in Maio 2003; v Tomažič, 2010a).
Kljub močnemu vplivu kognitivne komponente pa so informacije, na podlagi katerih si oblikujemo stališča o določenem dogodku ali osebi, lahko napačne. V primeru nepreverjenih in neutemeljenih stališč se oblikujejo predsodki in/ali stereotipi, ki jih gojimo do socialnih skupin, pripadnikov socialnih skupin, drugačnih stvari, idej ali dejavnosti (Predsodek, 2018).
Primer kognitivne komponente pri oblikovanju stališča, kjer objekt predstavljajo volkovi v Sloveniji, je: posameznik v članku prebere, da so volkovi krvoločne in nevarne zveri, saj napadajo domače živali.
23 2.3.3.2 Afektivna komponenta stališč
Z afektivno ali čustveno (tudi emocionalno, ocenjevalno ali evaluativno) komponento stališč označujemo pozitivna, negativna ali nevtralna občutja, čustva in razpoloženja, ki jih gojimo do nekega objekta stališča. Afektivna komponenta je navadno močno povezana s kognitivno komponento, vsak odmik v povezanosti pa lahko pomeni spremembo stališča (Rebolj, 2014).
Afektivna komponenta tako predstavlja čustveni odnos posameznika do objekta stališča.
Čustva, ki se pri tem razvijejo, so odvisna od osebnosti posameznika in situacije, v kateri se nahaja (Forte, 2010).
Čustva imajo močan vpliv na nastanek predsodkov. Prav afektivna komponenta je tista, zaradi katere je nepreverjena, neutemeljena stališča težko spremeniti ali izkoreniniti (Brown, 2010), hkrati pa predsodki močno vplivajo na posameznikovo (pre)oblikovanje samopodobe in delovanje (Rebolj, 2014).
Primer afektivne komponente pri oblikovanju stališča, kjer objekt predstavljajo volkovi v Sloveniji, nanašajoč na kognitivno komponento, je tako lahko pojav negativnih čustev (odpor, strah, neodobravanje, sovražnost) pri posamezniku do volkov.
2.3.3.3 Vedenjska komponenta stališč
Vedenjska komponenta stališč so vedenja oz. dejanja približevanja ali odmikanja od objekta stališča. Posameznik podpre tiste pojave ali situacije, do katerih ima pozitivna stališča (se jim približa) in nasprotno, prepreči tiste pojave ali situacije, do katerih ima negativna stališča (se odmika). Bistvo vedenjske komponente je torej v nameri oz. pripravljenosti posameznika za delovanje, ne pa v samem vedenju (Ule, 2009).
Primer vedenjske komponente pri oblikovanju stališča, kjer objekt predstavljajo volkovi v Sloveniji, nanašajoč na kognitivno in afektivno komponento je tako umik posameznika od volkov, ki se lahko kaže v podpiranju (krivo)lova, iztrebljanja vrste ali njihovega naravnega okolja. Navedeni primeri kognitivne, afektivne in vedenjske komponente pri posamezniku izoblikujejo negativno stališče do volkov in njihovega ohranjanja v slovenskih gozdovih.
Na oblikovanje negativnih stališč in odnosa ljudi do narave in živih bitij največkrat vplivajo nepreverjena, neutemeljena ali napačna prepričanja in pomanjkanje znanja, kar se kaže v samem vedenju in obnašanju ljudi. Zato je najučinkovitejši način za doseganje sprememb v obnašanju ljudi do narave, ravno v vplivanju na kognitivno komponento stališč. To dosežemo z ozaveščanjem ljudi, prenašanjem znanja in odpravljanjem napačnih predstav ali prepričanj.
Trikomponentni model zgradbe stališč predpostavlja, da posameznik stališče oblikuje le v primeru, ko so vse tri komponente stališč med seboj usklajene. Posameznik bo torej pozitivno stališče do določene situacije, osebe ali predmeta izoblikoval le takrat, ko bodo objektu stališča naklonjena vsa njegova prepričanja, občutja in vedenja ter obratno (Tomažič, 2010a).
Usklajenost vseh treh komponent, kognitivne, afektivne in vedenjske, pa še ne pomeni celostnega izoblikovanja pozitivnega ali negativnega stališča posameznika. Nekatera stališča lahko temeljijo le na eni ali dveh komponentah. Ljudje si le redko izoblikujemo stališča na podlagi vseh treh komponent. Kljub znanju ali prepričanju o določeni situaciji ne izrazimo čustev ali pa ne odreagiramo z določenimi dejanji oz. vedenjem (Kuhar, 2002). Kot navaja Rebolj (2014), imamo do določene situacije, osebe ali predmeta lahko pozitivno stališče pa
24
vendar naše vedenje ni v skladu s preostalima dvema komponentama. Velik vpliv na to, katera od komponent bo najbolj izražena, imajo okoliščine (Forte, 2010).
Eden izmed prvih sociologov, ki je z zanimivo raziskavo prav tako dokazal, da vedenje ne odraža nujno naših stališč, je bil Richard T. LaPiere. V svoji raziskavi je ugotavljal stališča hotelirjev in gostincev do kitajskih gostov, v obdobju močnih protikitajskih gibanj v ZDA. V obdobju treh let je s kitajskim parom obiskal 250 hotelov in restavracij, postrežbo kitajskemu paru pa je odklonil le eden izmed gostincev. Pol leta kasneje je LaPiere vsem lastnikom hotelom in restavracij, ki jih je obiskal s kitajskim parom, poslal anketo z vprašanjem, ali bi bili pripravljeni posteči goste kitajske rase. Kar 92 % vseh vprašanih je odgovorilo, da kitajskih gostov ne bi postregli, drugi pa so se izgovarjali na dane okoliščine. S tem je LaPiere dokazal, da povezanost med stališči in vedenjem le ni tako močna, kot predvidevajo teorije (Firmin, 2010).
2.3.4 Funkcije stališč
Stališča imajo naslednje funkcije:
⎯ obrambna funkcija – delujejo kot obrambni mehanizmi, s katerimi ohranjamo pozitivno samopodobo,
⎯ vrednostno-ekspresivna funkcija – z njimi izražamo svoje vrednote ter krepimo občutke samoizražanja in samorealizacije,
⎯ instrumentalna oz. prilagoditvena funkcija – pomagajo nam pri prilagajanju na težke življenjske situacije in zahteve, da dosežemo zastavljene cilje in se izognemo nezaželenim dogodkom v življenju,
⎯ kognitivna funkcija – pomagajo nam pri razumevanju in poenostavljanju novih informacij, izkušenj in dimenzij kompleksnega sveta (Nastran Ule, 2000).
2.3.5 Merjenje stališč
Najpreprostejši način, da ugotovimo, kakšna so stališča posameznika, je najverjetneje ta, da ga o tem povprašamo. Ker pa so stališča povezana s samopodobo in družbeno sprejemljivostjo, lahko posameznik poda odgovor, s katerim bo ohranil pozitivno samopodobo in dosegel družbeno sprejetje oz. odobravanje. V izogib neresničnim odgovorom so bile razvite različne metode merjenja stališč, ki se osredotočajo na kognitivne, afektivne ali vedenjske komponente stališč. Stališča lahko merimo z:
⎯ neposrednimi (eksplicitnimi) meritvami (semantični diferencial, Likertova lestvica, Thurstonova lestvica itd.) ali
⎯ posrednimi (implicitnimi) meritvami (psihološke meritve, fizično vedenje itd.) (McLeod, 2018).
Neposredne meritve temeljijo na neposrednem spraševanju (anketiranca direktno vprašamo, kakšno je njegovo stališče) ali sklepanju o stališčih posameznika iz izraženih prepričanj.
Posameznik pri tem neposredne oz. eksplicitne odgovore podaja zavestno. Pri posrednih oz.
implicitnih meritvah pa anketiranca ne vprašamo direktno, kakšno je njegovo stališče, ampak si mnenje ustvarimo na podlagi njegovih sodb, reakcij in vedenja (Kuhar, 2002). Raziskovalci za merjenje stališč najpogosteje uporabljajo eksplicitne merilne metode, ki posamezniku dopuščajo zavestno samoporočanje, vendar s tem lahko prikrivajo stališča, ki jih ne želijo
25
razkriti. Zato poleg neposrednih metod raziskovalci uporabljajo še posredne oz. implicitne metode merjenja stališč (mimika, očesni stik, gestikulacija), ki jih ne usmerja posameznikova zavest in naj bi bile zato toliko bolj zanesljive in natančne kot neposredne metode merjenja (Tomažič, 2010a).
2.3.6 Oblikovanje in spreminjanje stališč
Na oblikovanje in spreminjanje stališč vplivajo številni dejavniki, kot so:
⎯ skupinska pripadnost (vpliv primarnih in referenčnih skupin),
⎯ osebnostne lastnosti in značilnosti ter
⎯ informacije in znanje.
Pomemben vpliv na oblikovanje ali spreminjanje stališč imajo skupine, katerim je posameznik priključen. Vpliv skupin na oblikovanje ali spreminjanje stališč temelji na skupnem sistemu vrednot, nudenju podpore tistim posameznikom, ki te vrednote ponotranjijo ter sankcioniranjem tistih posameznikov, ki ne delujejo v skladu z vrednotami pripadajoče skupine.
S skupnim sistemom vrednot in norm se trdnost in obstoj stališč v skupini še povečata. Največji vpliv pri oblikovanju ali spreminjanju stališč imajo primarne skupine (družina, vrstniki, prijatelji), v katerih posameznik odrašča in pridobiva prve izkušnje, zaradi močnih čustvenih vezi pa imajo te skupine še večji vpliv na posameznika. Velik vpliv na posameznika imajo tudi referenčne skupine. To so skupine, s katerimi se posameznik najmočneje poistoveti in mu pomenijo vir najpomembnejših vrednot, norm in stališč. Lahko so to skupine, ki jim posameznik ne pripada, a si to želi. Številne raziskave so pokazale, da posameznik svoje stališče spremeni prej, če spremembo sprejme tudi skupina, ki ji pripada.
Na oblikovanje ali spreminjanje stališč vplivajo tudi številne osebnostne lastnosti in značilnosti, kot so starost, spol, osebni dogodki, izkušnje, navade, razpoloženja, čustva ipd. Največji vpliv imajo tiste lastnosti posameznika, ki določajo njegovo samopodobo. Posamezniki s pozitivno samopodobo so navadno bolj usmerjeni k usklajenosti in trdnejši strukturi stališč, medtem ko posamezniki z nizko samopodobo oblikujejo bolj nestabilna stališča. Na oblikovanje in izraznost posameznikovih stališč pa pomembno vplivajo tudi izkušnje posameznika, ki so lahko neposredne ali pa socialno posredovane (Ule, 2009). Nastran Ule (2000, v Kajtna in Hvalec, 2008, str. 66) meni, da vpliv neposredne izkušnje na oblikovanje stališč lahko pojasnimo s pogojevanjem in učenjem po modelu – če je posameznik dalj časa izpostavljen podobnim dražljajem, potem bo težil k takšnim stališčem, ki so skladna z njegovimi odzivi na te dražljaje.
Različne raziskave namreč kažejo, da posamezniki do objektov, situacij ali osebe, s katerimi so v pogostejših stikih, razvijejo bolj pozitivna stališča (Rebolj, 2014). To pomeni, da lahko z vključevanjem neposredne izkušnje pri izkustvenem učenju o volkovih, pri učencih vplivamo na izoblikovanje bolj pozitivnih stališč do volkov.
V primerih, ko posameznik neposrednih izkušenj ne more pridobiti, pa to vlogo prevzamejo informacije in znanje (Ule, 2009). Neposredno ali posredno pridobljene informacije pomembno vplivajo na lastnosti stališča, kot so moč, gotovost, odpornost na zunanje vplive in vztrajnost.
Tako je eden najpomembnejših dejavnikov oblikovanja ali spreminjanja stališč izobraževanje, ki naj temelji na strategijah, s katerimi je mogoče doseči najboljše rezultate pri pridobivanju znanja in izoblikovanju stališč (Bogner, 1999; v Tomažič, 2010a).
Oblikujejo se lahko tudi dvojna stališča. To so različna vrednotenja do istega objekta stališča.
Dvojna stališča so sestavljena iz prvotnega (implicitnega) stališča in eksplicitnega stališča.
26
Analize so pokazale, da ko se stališče do določene osebe, situacije ali objekta spremeni, to spremenjeno stališče ne nadomesti prvotnega stališča, ampak ga le zamenja (eksplicitno stališče) (Wilson in sod., 2000; v Tomažič, 2010a).
Stališča se lahko spreminjajo v intenziteti (od bolj ekstremnih k manj in obratno) in smeri (od pozitivnih do negativnih in obratno).
Spreminjanje stališč v intenziteti ali smeri je odvisno od:
⎯ ekstremnosti – bolj ekstremna stališča so težje spremenljiva,
⎯ kompleksnosti – bolj kompleksna stališča so težje spremenljiva in
⎯ usklajenosti – bolj usklajena stališča so težje spremenljiva.
Spreminjanje stališč pri posamezniku je povezano s stabilnostjo družbenega sistema. Do sprememb stališč največkrat pride zaradi sprememb v družbenih odnosih, ki vplivajo na manjšo stabilnost in trdnost obstoječih stališč. Spreminjanje ekstremnih, zapletenih ali močno usklajenih stališč lahko privede do bumerang učinka – moč takšnih stališč se lahko še izdatno poveča (Nastran Ule, 2000). Fishbein (1975, v Ule, 2009) je mnenja, da je osnovni dejavnik spremembe stališča posameznikova namera, ki je odvisna od njegovih stališč in norm.
Različne raziskave kažejo na to, da ima pomembno vlogo pri spreminjanju stališč tudi posameznikovo razpoloženje. Raziskovalci so ugotovili, da dobro razpoloženje pozitivno vpliva na spreminjanje stališč in obratno (Rebolj, 2014).
2.3.7 Vpliv izkustvenega učenja na oblikovanje stališč učencev do živali
Oblikovanje stališč učencev do organizmov in narave v splošnem je v veliki meri odvisno od starosti, spola, etnične pripadnosti, osebnih dogodkov in preživljanja časa v naravi. Eden izmed dejavnikov, ki znatno vpliva na oblikovanje stališč učencev do organizmov, pa je izobraževanje (Kellert, 1996). Raziskovalci ugotavljajo, da naravoslovno in biološko izobraževanje učencev v slovenskih šolah temelji predvsem na razvoju kognitivnih sposobnosti (razvijanje in preverjanje znanja), premalo pozornosti pa učitelji posvečajo razvoju učenčevih spretnosti in oblikovanju stališč. Učenci spretnosti razvijajo predvsem pri eksperimentalnem, skupinskem ali terenskem delu, torej pri metodah izkustvenega učenja. Več pozornosti pa bi učitelji morali posvečati tudi preverjanju in oblikovanju stališč učencev do narave in organizmov, saj naj bi ta vplivala na učenčevo delovanje in vedenje v prihodnje (Tomažič, 2010a).
Izkustveno učenje učencem omogoča pridobitev čim več neposrednih izkušenj z različnimi organizmi in njihovimi življenjskimi okolji. Osebni stik učenca z živimi organizmi izboljša razumevanje učne snovi, poleg tega pa učenci pri rokovanju z organizmi razvijajo močna čustva, ki imajo poleg znanja močan vpliv na oblikovanje stališč učencev do organizmov.
Znano je, da so stališča, oblikovana na podlagi neposrednih izkušenj, vztrajnejša, močnejša, stabilnejša in odpornejša na nasprotna mnenja. Stališča, oblikovana na neposredni izkušnji, bodo imela najverjetneje večji vpliv na posameznikovo vedenje kot stališča, oblikovana na podlagi posrednih izkušenj. Učitelji bi zato izkustveno učenje morali bolj vključevati v vsebine naravoslovja in biologije, saj učenci le tako lahko pridobijo pristne izkušnje in razvijejo močna čustva o objektu učenja, kar jih vodi do oblikovanja bolj pozitivnih stališč do danega objekta preučevanja (Tomažič, 2008).
27
Pri raziskavi o vplivu neposredne izkušnje na oblikovanje stališč učencev do nevretenčarjev so pri enem izmed 6. razredov osnovne šole pri pouku o nevretenčarjih uporabili žive primerke, medtem ko so v drugem razredu uporabili le slikovno gradivo in modele. Rezultati so pokazali, da so učenci pri pouku z živimi organizmi razvili veliko boljši odnos do živali kot učenci, ki z organizmi niso bili v neposrednem stiku (Killerman, 1998, v Tomažič, 2008). Te ugotovitve je potrdila tudi raziskava Tomažiča, izvedena v šolskem letu 2004/2005, o vplivu neposredne izkušnje učencev na njihov odnos in znanje o dvoživkah. Rezultati so prav tako pokazali, da že kratkotrajna neposredna izkušnja učencev z živalmi, pomembno vpliva na spremembo učenčevega odnosa do živali. Zato je ključnega pomena, da učitelji ustvarjajo učno okolje, v katerem se učenci čim večkrat neposredno srečajo z različnimi organizmi (Tomažič, 2008).
Poleg učenčevega vedenja do organizmov pa na oblikovanje odnosa vpliva tudi znanje.
Tomkins in Tunnicliffe (2001, v Tomažič, 2008) sta v okviru raziskave, v pouk vključila metodo opazovanja kot del izkustvenega učenja. Učenci so pri tem, brez predhodnega znanja ali navodil opazovali kozice v steklenem kozarcu. Raziskovalca sta ugotovila, da so učenci med opazovanjem živali opazili njihove najpomembnejše anatomske in vedenjske značilnosti.
Učenčeva opažanja, v okviru izkustvenega učenja, tako lahko služijo kot podlaga za kasnejše formalno poučevanje. Braney in sodelavci (2005, v Tomažič, 2008) so ugotovili, da samo dobro izobraženi učenci, ki imajo koristi od neposrednega učenja, pokažejo največ znanja in boljši odnos do organizmov. Pozitiven vpliv znanja na oblikovanje stališč učencev do živali poudarjajo tudi Prokop in sodelavci ter hkrati opozarjajo, da učitelji zgolj s posrednim poučevanjem brez uporabe metod izkustvenega učenja, ne morejo vplivati na spremembo že ustaljenih stališč učencev do živali (Prokop in sod., 2008). Tomažič v raziskavi o vplivu neposredne izkušnje na odnos in znanje učencev o dvoživkah ugotavlja, da so učenci, ki so bili z živalmi v neposrednem stiku, pridobili največ znanja in oblikovali pozitivnejši odnos do njih (Tomažič, 2008).
Na kakovost izkušnje posameznika pri srečanju z organizmom poleg znanja vplivajo tudi osebnostne ovire. Pojav negativnih občutkov pri učencih, kot sta strah ali gnus, lahko privedejo do spremembe odnosa učencev do živali. Naloga učiteljev naravoslovja in biologije je tako ustvarjanje učnih pogojev, pri katerih se bodo učenci večkrat srečevali z istimi ali različnimi skupinami organizmov in se tako poskušali otresti negativnih občutkov pri rokovanju z živalmi (Tomažič, 2011). Negativni občutki učencev pri srečanju z določenimi živalmi so lahko tudi posledica lastnosti teh živali. Povezavo med občutji učencev in lastnostmi živali je v svoji raziskavi ugotavljaj tudi Kellert. Spoznal je, da imajo lastnosti živali, s katerimi se učenci
Na kakovost izkušnje posameznika pri srečanju z organizmom poleg znanja vplivajo tudi osebnostne ovire. Pojav negativnih občutkov pri učencih, kot sta strah ali gnus, lahko privedejo do spremembe odnosa učencev do živali. Naloga učiteljev naravoslovja in biologije je tako ustvarjanje učnih pogojev, pri katerih se bodo učenci večkrat srečevali z istimi ali različnimi skupinami organizmov in se tako poskušali otresti negativnih občutkov pri rokovanju z živalmi (Tomažič, 2011). Negativni občutki učencev pri srečanju z določenimi živalmi so lahko tudi posledica lastnosti teh živali. Povezavo med občutji učencev in lastnostmi živali je v svoji raziskavi ugotavljaj tudi Kellert. Spoznal je, da imajo lastnosti živali, s katerimi se učenci