Dejavniki razvoja

Po Piagetu se naši procesi mišljenja radikalno spreminjajo, čeprav počasi, od rojstva do zrelosti, ker stalno poskušamo osmišljati svet okoli sebe (Woolfolk, 2002: 28).

Piaget (1970, povz. po Woolfolk, 2002: 28) je določil štiri dejavnike razvoja, ki so med seboj v interakciji in vplivajo na spremembe mišljenja.

Dejavniki razvoja po Piagetu (Piaget, Inhelder, 1982; Thomas, 1992, povz. po Batistič Zorec, 2000: 56–57):

1. Dednost oz. notranja zrelost (dozorevanje): Večina avtorjev uvršča Piageta med t. i.

interakcioniste, kar pomeni, da ni pripisoval ključne vloge pri razvoju niti dednosti niti okolju, ampak interakciji med njima. Dednost v njegovi teoriji določa časovni urnik (angl. time schedule), po katerem se na periodičnih točkah otrokovega odraščanja

5

odpirajo nove razvojne možnosti. Zrelost je potemtakem nujni pogoj, da lahko ob ustreznih spodbudah iz okolja otrok napreduje oz. usvoji določeno miselno sposobnost (Batistič Zorec, 2000: 56). Labinowicz (2010: 41) dodaja, da otrok s starostjo pridobiva vedno več miselnih struktur, te pa delujejo vse bolj povezano. V določeni starosti ima živčni sistem na razpolago le sposobnosti, ki so se do takrat razvile.

Živčni sistem popolnoma dozori šele v 15. ali 16. letu starosti. V tem obdobju življenja dozorevajo tudi gibalne in zaznavne sposobnosti.

2. Izkušnje: Piaget pod pojmom izkušnje razume usvajanje novih spoznanj z delovanjem na predmete (Horvat in Magajna, 1987: 80). Piaget omenja fizične in logič no-matematične izkušnje (Batistič Zorec, 2000: 56).

Fizične izkušnje otrok pridobiva direktno in spontano pri manipuliranju z objekti v okolju, opazovanju, poslušanju, tipanju, okušanju in vonjanju. Z raziskovanjem ugotavlja, kakšni objekti so in kako se spreminjajo, ali delujejo, ter si pri tem pridobiva znanje o teh objektih (Batistič Zorec, 2000: 56). Fizične izkušnje nam dajejo znanja o lastnosti predmetov, s katerimi ravnamo (Horvat in Magajna, 1987: 80).

Logično-matematične izkušnje pa nam ne dajejo znanja o samih predmetih, temveč o aktivnostih in njihovih rezultatih. Te izkušnje nam dajo znanje o odnosih med različnimi aktivnostmi in ne le o lastnostih predmetov, s katerimi opravljamo kako aktivnost (Horvat in Magajna, 1987: 80). Logično-matematičnih izkušenj otrok ne pridobiva iz predmetov samih, temveč tako, da jih premešča in s tem oblikuje notranjo ureditev svoje dejavnosti, ne glede na vrsto uporabljenih predmetov (Labinowicz, 2010: 42). Logično-matematične izkušnje so še posebej pomembne pri miselnem razvoju otroka ob koncu predšolske dobe. Tedaj se začnejo oblikovati nove miselne zmožnosti, ki jih imenujemo operacije (Horvat in Magajna, 1987:

80).

3. Socialna transmisija je prenos znanja iz socialnega okolja, torej izobraževanja v najširšem smislu. Znanje lahko prenašajo starši, vrstniki, šola ali drugi dejavniki v socialnem okolju. Uspeh socialnega prenosa znanja je odvisen od zrelosti in fizičnih izkušenj. Pri socialnem prenosu znanja je še posebej pomembna vloga govora (Batistič Zorec, 2000: 56).

4. Uravnoteženje (equilibrium): Zadnji dejavnik uravnava prejšnje tri in ima po Piagetovem mnenju glavno, usklajevalno vlogo. Predstavlja nenehno interakcijo med

6

otrokovim mišljenjem in realnostjo. Otrok asimilira (sprejema) izkušnje v obstoječi miselni okvir, hkrati pa zaradi izkušenj akomodira (spreminja) lastne strukture v njem.

Opisana ciklična (ponavljajoča se) interakcija je odvisna od otroka kot pobudnika svojega lastnega razvoja. Otrok s svojo dejavnostjo odkriva nove probleme in s tem povzroča neravnotežje, hkrati pa išče rešitve in dosega višjo stopnjo uravnoteženja.

Ker ima otrok tako dejavno vlogo v procesu, se uravnoteženje imenuje tudi samouravnavanje (Labinowicz, 2010: 43). Cilj miselne aktivnosti je torej vzpostaviti ravnotežje med miselnim procesom in okoljem. Na vsaki stopnji razvoja mora otrok doseči določeno stopnjo ravnotežja, da lahko napreduje v višji stadij (Piaget, Inhelder, 1982: 117, povz. po Batistič Zorec, 2000: 57).

7

2 RAZVOJ MIŠLJENJA PO PIAGETU

Po Piagetu se spoznanje, znanje oblikuje preko interakcije med miselnimi strukturami in okoljem (Labinowicz, 2010: 37).

Piaget meni, da je intelektualni razvoj proces preoblikovanja spoznanj (Labinowicz, 2010:

37).

1. Proces preoblikovanja spoznanj se začne s strukturo ali načinom mišljenja, ki je primeren za neko stopnjo, oz. organizacijo mišljenja, ki je vezana na določeno stopnjo miselnega razvoja, in se kaže v posameznikovem vedenju (Zigler, Stevenson, 1993:

57, povz. po Batistič Zorec, 2000: 57).

2. Na način mišljenja vplivajo razni moteči zunanji ali notranji dejavniki, ki povzročijo konflikte ali neravnotežje.

3. Posameznik te motnje uravnovesi in konflikt razreši s svojo lastno miselno dejavnostjo.

4. Končno stanje je nov način mišljenja in strukturiranja stvari, način, ki omogoča novo razumevanje in zadovoljstvo, torej stanje novega ravnotežja.

Miselne strukture so spremenljivke, ker se z razvojem stalno spreminjajo (Horvat, Magajna, 1989: 77) in so fleksibilne (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009: 42).

Piaget v zvezi s strukturo govori o shemah, ki so organizirani vzorci misli ali aktivnosti, le-te otrok uporablja za interpretacijo nekega vidika svojih izkušenj. Mentalne sheme se razvijejo iz vedenjskih shem (Shaffer, 1989: 59, povz. po Batistič Zorec, 2000: 57), Horvat in Magajna (1989: 79) pišeta, da je v Piagetovi teoriji izvor misli v praktični dejavnosti – akcijah. Sheme so lahko preproste, kot npr. sesanje prsta, ali kompleksne, ki vsebujejo verigo fizičnih in mentalnih podshem, kot je npr. vožnja avtomobila (Thomas, 1992: 280, povz. po Batistič Zorec, 2000: 57).

Miselni procesi vplivajo na to, da se mišljenje razvija (Batistič Zorec, 2000: 58). Za razliko od miselne strukture so miselni procesi nespremenljivke, ker se odvijajo na enak način skozi vse posameznikovo življenje (Horvat in Magajna, 1987: 77).

Piaget razlaga razvoj mišljenja s pomočjo treh miselnih funkcij oz. procesov, in sicer miselne organizacije, adaptacije in uravnoteženja oz. ekvilibracije (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009: 41):

8