Osnovnošolsko vzgojno in učno uspešnost romskih otrok pogojuje vrsta dejavnikov, ki bistveno in odločujoče prispevajo k njihovi šolski (ne)uspešnosti. »Specifični problemi pri izobraževanju romskih otrok kažejo na fizični, izobraževalni in socialni vidik izključenosti romskih otrok iz izobraževanja. Ti problemi obsegajo popolno izključenost romskih otrok iz šole, neredno obiskovanje pouka, nezadostne izobraževalne uspehe in zapuščanje šole, segregacijo ter negativno identiteto romskih otrok v šoli« (Macura Milovanović, 2006, str.
19). Bačlija (2012) pravi, da različne ovire Romom onemogočajo enak dostop do izobraževanja, kar se kaže v razlikah med povprečno doseženo stopnjo izobrazbe med romsko in večinsko populacijo in njunem položaju na trgu dela. Težave deloma izvirajo iz neprilagojenih izobraževalnih politik in strategij, deloma pa so rezultat prevladujočih
44 stereotipov in predsodkov (prav tam, str. 102). Avtorji navajajo različne razloge za neuspeh romskih učencev. Poglejmo nekatere.
Macura Milovanović (2006) loči specifične probleme pri izobraževanju romskih otrok in ovire za vključevanje in uspešno šolanje romskih otrok. Kot specifične probleme pri izobraževanju romskih otrok navaja:
- izključenost romskih otrok iz izobraževalnega sistema je problem ogromnih razsežnosti, ki obstaja v vseh državah, kjer živi romsko prebivalstvo;
- neredno obiskovanje pouka, slab šolski uspeh in prenehanje šolanja je eden glavnih vzrokov za slabe izobraževalne uspehe, socialno-emotivno nepovezanost z okoljem in izpostavljenost romskih otrok predsodkom;
- segregacija. V izobraževalnih sistemih v vsej Evropi je več oblik segregacije romskih otrok, ki obsegajo: pridobivanje izobrazbe v posebnih šolah, pridobivanje izobrazbe v okviru rednih šol in pridobivanje izobrazbe v »geto« šolah;
- negativna identiteta romskih otrok. Poleg pridobljene manj kakovostne izobrazbe in nezmožnosti za nadaljnje šolanje na višjih ravneh izobraževanja se posledice segregacije na širšem socialno-psihološkem področju kažejo tudi v razvijanju negativnega pojmovanja sebe (prav tam, str. 20–26).
Med ovire za vključevanje in šolanje romskih otrok pa sodijo:
- izobraževalna politika za Rome, za katero je značilna neusklajenost teoretičnega modela, uveljavljenega v izobraževalnih predpisih, z njegovo praktično uporabo. V praksi ni refleksij na izobraževalno politiko, ni strateškega načrtovanja, instrumentov za evalvacijo, ni koordinacije med različnimi vladnimi oddelki, kar so vse skupaj glavni vzroki za splošen neugoden položaj pri obravnavanju romskih otrok. Praktična uporaba izobraževalne politike vodi v uradne in neuradne procese segregacije romskih otrok;
- revščina Romov, nizek družbeni položaj in nizek družbeni ugled Romov kot etnične skupine sta posledica njihove kronične revščine;
- predsodki, rasizem in diskriminacija Romov. Socialna predstava o romskih otrocih je izrazito negativna in vključuje rasistične predstave, stereotipe in negativne predstave.
Modeli rasizma v družbi se pod različnimi izgovori reproducirajo tudi v šoli;
- pomanjkljivosti v izobraževanju učiteljev. Navzočnost romskih otrok v oddelkih rednih šol je najpogosteje veliko breme za njihove učitelje. Učitelji med rednim
45 izobraževanjem niso pridobili potrebnega znanja, ki bi jim omogočilo, da uspešno delajo z vsemi učenci v oddelku. Neuspeh romskih otrok se pogosto razlaga kot posledica njihove kulturne identitete;
- posamezni obrazci romske kulture: zgodnje ustvarjanje družine, pomeni in vrednote, ki jih Romi povezujejo s formalnim izobraževanjem, sodelovanje pri pridobivanju sredstev in varovanje mlajših družinskih članov (prav tam, str. 26–33).
Foster in Norton (2012) kot razloge za neuspešnost romskih učencev navajata naslednje:
- večkrat prekinjena izkušnja šolanja, - drugačne izobraževalne izkušnje, - pomanjkljiva izobrazba staršev, - socialni in ekonomski razlogi, - zdravstveni razlogi,
- kulturni razlogi,
- zahteve razširjene družine,
- pomanjkanje kulturne občutljivosti znotraj šolskega sistema, - rasizem na področju zaposlovanja,
- otroci nimajo pravih vzornikov, - težave z jezikom, ki ni materni,
- težave z nastanitvijo in bivanjem (prav tam, str. 93).
Učitelji osnovnih in srednjih šol pa kot ovire, zaradi katerih romske otroke bolj kot šola privlačita življenje znotraj svoje kulture in skupnosti, navajajo še naslednje:
- pričakovanja zgodnje finančne neodvisnosti, poroke in materinstva;
- skrb, da bodo vrednote skupnosti spodkopali formalni ali neformalni vidiki izobraževanja;
- poudarek na učenju v krogu družine in samozaposlovanje;
- zaznavanje formalnega učnega načrta in kvalifikacij kot nepomembnih;
- obiskovanje srednje šole kot znak nelojalnosti skupini;
- otroci so zgodaj izpostavljeni rasizmu in nasilništvu;
- socialna in kulturna izolacija;
- konflikti z učitelji in vrstniki;
- nezadostna podpora pri usvajanju znanja;
46 - nizka pričakovanja učiteljev v zvezi z obiskovanjem pouka in šolskim uspehom (prav
tam, str. 94).
Ovire v izobraževanju romskih učencev sta proučevala tudi Kirilova in Repaire (2003). Te so: - revščina, zgodnje poroke, izolacija romskih skupnosti in njihova premajhna
zastopanost v izobraževalnih ustanovah;
- kulturni in jezikovni dejavniki;
- negativni stereotipi o šolanju, ki jih imajo romske družine o šolanju svojih otrok, in stereotipi neromskih staršev in učiteljev o negativnem vplivu njihove kulture na izobraževanje romskih otrok;
- poznavanje uradnega jezika države, kjer so Romi naseljeni. Večina romskih otrok začne šolanje s šibkim poznavanjem uradnega jezika države, kjer se šolajo, zaradi česar ne nadaljujejo šolanja tako dolgo kot neromski otroci;
- revščina je verjetno največja ovira dostopnosti do izobraževanja romskih otrok.
Romske družine so pogosto zelo revne, zato si težko privoščijo osnovne potrebščine, ki jih otroci potrebujejo za šolanje. Nezadostni pogoji, v katerih otroci živijo, jim onemogočajo opravljanje domačih nalog, starši, ki so pogosto nepismeni, pa jim pri tem ne morejo pomagati;
- standardi izobraževanja so za romske otroke pogosto nižji kot za večinsko populacijo.
Učitelji niso motivirani za delo z otroki iz drugih kultur, predsodki do romskih družin in pomanjkanje usposobljenosti prispevajo k temu, da so Romi deležni nižjega standarda izobraževanja;
- učni pripomočki niso v romskem jeziku. Učbeniki in delovni zvezki v romskem jeziku pomagajo ohranjati romsko dediščino, so spodbuda romskim staršem, da pošiljajo otroke v šolo, spodbujajo pozitivno podobo o Romih pri večinski populaciji, so informacija in vez med Romi in Neromi;
- romske šole, ki Rome getoizirajo in kjer niso deležni enakih standardov kot v večinski šoli (prav tam, str. 13–14).
Nečak Luk in Novak Lukanovič (2011) sta strnili rezultate nekaterih raziskav, ki so se ukvarjali z razlogi za nizke izobraževalne uspehe romskih otrok:
- neprimerne oblike (npr. homogeni razredi) vključevanja romskih otrok v osnovnošolski sistem;
- učitelji niso zadostno usposobljeni za soočanje s specifikami romskih otrok;
47 - nizka pričakovanja glede šolskega uspeha romskih otrok;
- stigmatizacija romskih učencev od večinske populacije;
- neupoštevanje slabega obvladovanja slovenskega jezika;
- neobiskovanje pouka;
- nespodbudno domače okolje: izobraževanje med nekaterimi romskimi starši ni cenjeno;
- nezaupanje romskih staršev do šole in nizka udeležba v procesu šolanja (prav tam, str.
170).
Morda najobsežnejši pregled dejavnikov, ki vplivajo na šolanje romskih učencev, pa nudi Poročilo o izobraževanju romskih otrok v Evropi »The Education of the Gypsy Childhood in Europe« iz leta 2003, ki poudarja, da je izobraževanje teh učencev odvisno od političnih, družbenogospodarskih, institucionalnih in ideoloških dejavnikov. Ideološki dejavniki se nanašajo predvsem na dinamiko, s katero izobraževalni sistem ohranja ideološki model in zagotavlja nadaljevanje, reprodukcijo in ohranitev socialnega in kulturnega sistema večine in/ali najmočnejših skupin. Med političnimi dejavniki pa sta pomembna zlasti dva: vprašanje, kako inkluziven je izobraževalni sistem, v katerega so vključeni romski otroci, ter usklajenost lokalnih in državnih akcij, ki se nanašajo na romske otroke.