ZDRAVSTVENO STANJE

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer poroča, da je življenjski standard Romov precej nižji od standarda preostale populacije. Njihova domovanja so slaba in stojijo na ločenih in izoliranih območjih, na katerih ni dostopa do osnovnih storitev. Življenje v slabih stanovanjih slabo vpliva tudi na zdravje Romov, saj so izpostavljeni večjemu tveganju za invalidnost, kronične bolezni in prekomerno telesno težo. Prenaseljenost se povezuje z zdravstvenimi in psihološkimi težavami, s tuberkulozo, z okužbami dihalnega

26 trakta, večjim požarnim tveganjem in tveganjem za nezgode na domu (www.eurofound.europa.eu/pubdocs/2012/021/sl/1/EF12021SL.pdf). Janhar (2012) opozarja, da imata pomanjkanje ekonomskih dobrin in nizka izobrazbena raven pogosto za posledico nezdrav življenjski slog, za katerega so značilni nepravilna prehrana, pomanjkanje telesne aktivnosti, beg v alkoholizem, kajenje in druge socialne bolezni (prav tam, str. 103).

Poročilo o človekovih pravicah Romov navaja, da »zdravstvene službe pogosto diskriminirajo Rome tudi pri zagotavljanju nujnih zdravstvenih storitev. Zelo malo Romov je tudi zaposlenih na področju zdravstvene oskrbe. V mnogih državah pa so Romi izključeni iz sistema zdravstvenega zavarovanja, saj ne zmorejo plačevati prispevkov, ker niso redno zaposleni ali pa niso registrirani kot iskalci zaposlitve (Human Rights of Roma and Travellers in Europe, 2012, str. 22).

Gašperšič in Pavšelj (2013) pravita, da imajo zdravstveni strokovnjaki o Romih različne predstave, da so drugačni, imajo več težav, so problem. Te predstave, čeprav so na videz objektivne, pa nosijo videnja, spreminjajo odnose in izzivajo odzive v vedenju teh strokovnjakov. Vplivajo na njihovo delo, pričakovanja ali pa način ravnanja z ljudmi. Te ideje in čustva določajo mnoga stališča, ki si jih ustvarijo tako skupnost in zdravstveni strokovnjaki kot tudi preostali del družbe. V nadaljevanju pa definirata tri različne klasične učinke, ki so rezultat distance do drugih pri vsakdanjem delu strokovnjakov:

- težava identificiranja. Če imamo občutek, da so ostali drugačni, imamo več težav, da se z njimi identificiramo, da se postavimo na njihovo mesto ter da ustvarimo priložnosti za komunikacijo. Skupni vidiki izginejo in osredotočimo se na razlike.

Naša pričakovanja se znižajo in postavimo se v obrambni položaj do Romov;

- trmasta obramba lastne kulture. To pomanjkanje identificiranja razdre potreben pakt s pacientom in onemogoča kritičen pogled na lastne vrednote. Videti je, kot da imajo samo drugi kulturo. Toda zdravstveni sistem kot močan predstavnik javnosti, ki ji pripadamo, ima vrednote, kulturo, diskurz in moč, da jih uveljavlja;

- frustracije. Ko definiramo kulturo ali skupino kot nerazvito ali kot skupino z velikimi težavami, onemogočimo postopne spremembe in izboljšave. Postavimo jih v situacijo

»vse ali nič«. Pri mnogih strokovnjakih, ki niso Romi, toda z njimi delajo, obstajata naslednja dva različna pogleda: radikalne spremembe romske kulture in življenja (nekatere razprave pravijo, da je edini način za rešitev težav znatna sprememba življenjskih pogojev Romov in sprememba kulturnih vzorcev, ki onemogočajo

27 popolno integracijo) in branjenje njihove identitete (drug vidik razprav je pretirano zagovarjanje potrebe po močni romski identiteti – politični ali družbeni in segregaciji;

sami bi morali upravljati s svojimi življenji, imeti svoje pisarne, živeti v svojih soseskah, ohranjati svoj jezik, vrednote itn.). Obe stališči sta ustrezni. V preteklosti sta spreminjali odnose in določali državne ukrepe in vladne odločitve, ki so imele velik vpliv na Rome. Njihov problem je poenostavljanje in nespoštovanje možnosti sprememb.

Videmšek (2012) navaja, da so Romi tudi ena od bolj ranljivih etničnih skupin v Sloveniji na področju duševnega zdravja. Pogostejše uporabe zdravil tako ne moremo pripisati zgodovinskim navedbam, da ljudje drugih etničnih skupin čutijo manj, da imajo manj skrbi in da potrebujejo manj podpore, temveč predvsem temu, da se službe neustrezno odzivajo na njihove potrebe. Prav zato, ker so tako izolirani, ker imajo tako šibko socialno mrežo in ker imajo nizek ekonomski status, so njihove težave še večje in so v brezizhodnem položaju (prav tam, str. 134).

Plafker (2002) vidi razloge za razlike med zdravstvenim statusom Romov in večinsko populacijo, ki so odraz uradne diskriminacije in marginalizacije Romov, predvsem v:

- poljudnih zmotnih predstavah o dejavnikih, ki vplivajo na zdravje (zdravstvenega stanja Romov ni moč razlagati le z neprimernim življenjskim slogom Romov, pač pa je nujno treba priznati tudi neločljivo povezanost političnih in ekonomskih struktur, ki z nepravično razdelitvijo dobrin ta slog ustvarjajo);

- nezadostnih zagovorniških spretnostih civilne družbe (zdravstvene pravice in pojmovni okvir, ki razume zdravje kot socialni proizvod in ne samo kot bolezen in zdravila, še zdaleč nista dovolj razširjena);

- težavah z državljanstvom in s strahom pred zatiranjem (zaradi težav z državljanstvom mnogim Romom še vedno umanjka ključen element politične participacije in možnost dostopa do zdravstvenih storitev ter zdravstvenega zavarovanja);

- nezadostnem odzivu javnosti na manjšinska zdravstvena vprašanja (pomanjkanju politične volje in javne podpore za spremembo zakonodaje, infrastrukture in konkretnih sprememb v praksi).

Zdravje Romov je zaradi specifičnosti romske populacije manj kot pri ostalih skupinah prebivalstva, odvisno le od javnega zdravstvenega varstva. Ob posebnostih romske kulture in

28 tradicicje, ki je ponekod zavezana starodavnim običajem naravnega in magičnega zdravljenja, je njihovo zdravje odvisno tudi od izboljšanja stanovanjskih in bivalnih razmer, higienskih razmer, zaposlovanja in večje socialne varnosti pa tudi od vzgoje in izobraževanja (http://zik.tpsola.com/gradivo-szr/ivljenje_romov_danes.html). Elementi romske kulture in tradicije tako lahko tudi nasprotujejo normativnemu konstruktu zdravja, ki ga vsiljujejo medicinske vede s svojo čezmerno, že kar svečeniško/karizmatično avtoriteto (Kecmanović jo je poimenoval po grškem bogu zdravilstva Eskulapova avtoriteta). Zdravje namreč ni objektivno stanje človeškega organizma v biološkem, psihičnem in socialnem ravnovesju, ampak ga opredeljujejo zahteva po specifičnem slogu življenja, slogu prehranjevanja, fizični aktivnosti in psihosocialnem ravnosvesju, kar lahko dosežemo, če sledimo natančnim navodilom medicinskih strok o pravilni prehrani, aerobnih vajah, izogibanjem stresnim medosebnim odnosom in dejavnostim. Tem navodilom pa sta pridružena še strah pred

»civilizacijskimi boleznimi« in ekscesna potrošnja farmacevtskih izdelkov (glej Kroflič, 2012).