Če pogledamo pravni vidik šolanja romskih otrok, lahko ugotovimo, da je njihova umestitev v zakonodajo precej skromna. Zakon o osnovni šoli predvideva, da se osnovnošolsko izobraževanje pripadnikov romske skupnosti v Republiki Sloveniji izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi (9. člen Zakona o osnovni šoli, Uradni list RS, št. 81/06).
Zakonodaja tudi predvideva zmanjšanje normativov, kadar so v razredu prisotni romski učenci. Normativ za oblikovanje oddelka, v katerem so najmanj trije romski učenci, je 21 učencev (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, Uradni list RS, št. 57/07, 65/08, 99/10 in 51/14), ter dodatni strokovni sodelavec za delo z Romi.
Element za sistemizacijo delovnega mesta učitelja za učence Rome so ure dodatne strokovne pomoči, namenjene učencem Romom (Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole v dvojezičnih osnovnih šolah in osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom, Uradni list RS, št. 75/05, 85/06, 68/07, 73/08, 18/11 in 51/14). Ministrstvo za učence Rome zagotavlja sredstva za brezplačne obroke, učbenike in prevoz. »Država posebej obravnava in šolam priznava ugodnosti za vzgojo in izobraževanje romskih učencev. Za individualno ali skupinsko delo z romskimi učenci ministrstvo za šolstvo in šport v šolskem procesu namenja dodatna finančna sredstva, ima ugodnejše normative za oddelke z Romi, posebej financira prehrano, učbenike, ekskurzije ipd. Ministrstvo je financiralo razvojno-raziskovalne naloge, povezane s problematiko uspešnejšega vključevanja učencev Romov, ter standardizacijo romskega jezika kot podlago za poučevanje romskega jezika. Ministrstvo za šolstvo in šport mesečno nakazuje šolam sredstva za učence Rome za nakup učnih pripomočkov in za nekatere stroške v zvezi z dnevi dejavnosti in ekskurzijami. Učbenike za romske učence zagotavljajo šole s pomočjo učbeniških skladov. Ministrstvo za šolstvo in šport zagotavlja dodatna sredstva za regresiranje šolskih malic za vse učence ter vsem šolam, ki vključujejo učence Rome, poviša regres za šolske malice za polovično število vpisanih romskih učencev. Ministrstvo osnovnim šolam z učenci Romi zagotavlja dodatne pedagoške ure za izvedbo pouka v majhnih skupinah« (Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010–2015, 2010, str. 12–13). Zakonodaja torej za romske učence predvideva predvsem nekatere ugodnosti, ki naj bi jim zaradi njihovega šibkega socialno-ekonomskega
41 položaja omogočale lažje šolanje, podrobneje pa šolanje romskih učencev zakonsko ni opredeljeno in jih (zakonsko) enači z ostalimi, neromskimi učenci.
Tancer (2003) v svojem prispevku šolanje romskih otrok razčlenjuje na tri specifična obdobja:
a) V prvem obdobju – do leta 1970 – ni bilo nikakršnega spremljanja oziroma evidence o tem, koliko romskih otrok je bilo vključenih v osnovno šolo in kako (ne)uspešni so bili. Tudi šolska zakonodaja jih ni zavezovala k šolski obveznosti. (Za to obdobje so bili podatki za Prekmurje zbrani in predstavljeni šele leta 1970, in sicer v knjigi Vaneka Šiftarja z naslovom Cigani, minulost v sedanjosti, medtem ko za avtohtone Rome na Dolenjskem, v Beli krajini, na Kočevskem in drugod takih podatkov za to obdobje ni.)
b) Za drugo obdobje (1970–1990) je značilno, da so takratne samoupravne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (republiška in temeljne izobraževalne skupnosti) sprotno spremljale vključevanje in napredovanje romskih otrok v osnovni šoli in tudi skrbele za finančno pokrivanje posebnih namenskih sredstev, ki so jih bile v desetih občinah z romsko populacijo deležne osnovne šole. Na Zavodu RS za šolstvo je bila imenovana posebna komisija, ki je spremljala in analizirala vključevanje romskih otrok v osnovno šolo. Leta 1987 je bila predstavljena študija Vzgojni in učni dosežki učencev Romov v slovenskih osnovnih šolah v šolskem letu 1986/87. Bila je prvi celostni analitično-sintetični prikaz osnovnošolskega izobraževanja otrok Romov v Sloveniji.
c) Za tretje obdobje od leta 1990 naprej je značilen bistveno drugačen in izpopolnjen pristop.
Zavod RS za šolstvo je leta 1991 predpisal Navodila za prilagajanje programa osnovne šole za romske učence in jih leta 2000 modificiral za devetletno osnovno šolo. Leta 1992 je Zavod RS za šolstvo sprejel razvojno-raziskovalni projekt Vzgoja in izobraževanje romskih učencev v osnovni šoli. Z njim so v časovnem intervalu 1992–1994 v neposredni šolski praksi preverjali ustreznost in učinkovitost nekaterih organizacijskih oblik združevanja in didaktičnih postopkov ter tako pridobili temeljne vsebinske, organizacijske, didaktične in metodične izkušnje za delo z romskimi učenci. Z novelirano šolsko zakonodajo in novimi izvršilnimi predpisi na področju osnovnega šolstva so bila leta 1993 sprejeta Navodila za prilagajanje programa osnovne šole za romske učence (prav tam, str. 66–67).
Temeljni dokument, v katerem so danes opredeljeni načela, izhodišča, cilji ter predlogi izvedbene ravni izobraževanja Romov je Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji, ki je bila sprejeta leta 2004. Njena dopolnjena verzija pa je bila sprejeta leta 2011. V Strategiji vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji (2004) so
42 navedeni ključni problemi in vprašanja, ki so ostali nerešeni v dotedanjih konceptih za izboljšanje izobraževanja Romov (integracija/segregacija; vprašanje jezika, kulture in identitete, organizacije vzgojno-izobraževalnega dela, kurikuluma, ustreznost uporabljenih pristopov, neupoštevanje socialnih in drugih okoliščin, razvrščanje otrok s posebnimi potrebami, odnos Romov do izobraževanja). »Strategija 2011 posebno pozornost posveča področjem, ki jih Strategija 2004 ni podrobneje obravnavala, tj. predšolska vzgoja in srednješolsko izobraževanje, dotakne pa se tudi univerzitetne ravni, podiplomskega študija in izobraževanja odraslih« (prav tam, str. 5).
Temeljne rešitve, ki jih ponudi dokument za uspešno vključevanje Romov v sistem osnovnošolskega izobraževanja in njegova dopolnitev (Strategija..., 2004 in 2011), so naslednje:
- zgodnje vključevanje v vzgojno-izobraževalni sistem. Vključevanje romskih otrok v predšolsko vzgojo v vrtcih vsaj dve leti pred pričetkom osnovne šole, tj. najpozneje s štirimi leti. Namen vključevanja v vrtce je predvsem učenje jezika (tako slovenskega kot romskega) ter socializacija v vzgojno-izobraževalni instituciji, ki posreduje izkušnje in vzorce, ki otroku omogočajo lažji vstop in vključevanje v osnovno šolo;
- romski pomočnik. Neznanje slovenskega jezika ter neuspešno vključevanje otrok lahko odpravljamo oziroma ublažimo tudi z uvedbo romskega pomočnika, ki bo otrokom pomagal prebroditi čustveno in jezikovno bariero in bo predstavljal neke vrste most med vrtcem oziroma šolo ter romsko skupnostjo;
- vsebinsko prilagajanje programov: v osnovni šoli uvedba pouka romskega jezika na fakultativni ravni, učenje slovenskega jezika, identifikacija ciljev (npr.
multikulturalnosti) oziroma standardov znanja v učnih načrtih, ki se dosežejo z vsebinami romske kulture, zgodovine in identitete;
- stalno strokovno spopolnjevanje in doizobraževalni programi za strokovne delavce;
- posebne oblike organizacije in materialni pogoji: vsaj ohranitev zdaj veljavnih normativov, še naprej finančna podpora oziroma pomoč Ministrstva RS za šolstvo, znanost in šport;
- ne segregacija, praviloma nehomogeni oddelki: uporabiti zakonsko že predpisane oblike individualizacije, notranje in fleksibilne diferenciacije, nivojskega pouka;
- različne oblike učne pomoči;
- vzpostavljanje zaupanja v šolo in odpravljanje predsodkov (poseben načrt šole, s katerim določijo aktivnosti komuniciranja in sodelovanja s starši otrok Romov, in
43 načrt zaznavanja in kontinuiranega odpravljanja stereotipov in predsodkov, ki se pri večinski populaciji pojavljajo v razmerju do učencev Romov);
- romski učenci kot etnična skupina niso učenci s posebnimi potrebami (učenčeva šolska neuspešnost, ki izvira iz neznanja jezika ali specifičnosti romske kulture, ne more biti osnova za usmerjanje otrok v programe z nižjim izobrazbenim standardom) - pomen izobraževanja (izobrazbe) v luči dviga socialnega, človeškega in kulturnega
kapitala;
- pomen romskega naselja in izgradnje večnamenskih prostorov v romskih naseljih, v katerih bi se lahko izvajali celoletni in krajši izobraževalni programi.
Strategija prinaša precej rešitev, ki poskušajo olajšati vstop in šolanje romskih otok. Očitamo ji lahko le, da prinaša tudi precej rešitev, ki še niso uvedene v šolsko prakso ali pa je njihovo izvajanje prepuščeno posamezni šoli. Tako je na primer pomoč romskega pomočnika odvisna od tega, ali ima šola na razpolago sredstva za romskega pomočnika ali ne ter ali ga vidi kot institut, ki bo v pomoč romskim učencem. Podobno je vključevanje romskih otrok v predšolsko vzgojo neobvezno in odvisno od iniciativnosti posameznega lokalnega okolja.
Romski jezik v šole (še) ni bil uveden, saj standardizacija romskega jezika še poteka. Do sedaj še neizvedene ukrepe države na področju šolanja romskih učencev pa na nek način izravnavajo precej številčni projekti, namenjeni romskim učencem ali strokovnim delavcem, ki poučujejo te učence, npr. Uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje ali Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti.