PREDSTAVITEV INTERVJUVANCEV L2 (Ljubljana)
Intervjuvanka ima izkušnje z nudenjem dodatne strokovne pomoči učencem Romom na eni od dolenjskih šol, trenutno pa nudi dodatno strokovno pomoč tudi učencem Romom v Ljubljani. Prihaja iz okolja, kjer ni Romov, zato je bilo njeno prvo srečanje z Romi v šoli,
171 kjer je populacija Romov precejšnja. Svojo prvo izkušnjo opisuje kot zanimivo in nenavadno.
»Bla sta dva učenca, en je bil star 12 let in drug je imel 14 let, oba vključena v drugi razred osnovne šole. Brez enga zvezka, u bistvu sta mau na izlet pršla u šolo. Zanimivo.« Dela z romskimi učenci je ni bilo strah, sprejela ga je kot izziv, saj pravi, da je bila vedno na strani drugačnih in posebnih.
L1 (Ljubljana)
Intervjuvanka prihaja iz ene od ljubljanskih šol in se je z Romi prvič srečala ob zaposlitvi. »Z romskimi učenci tukaj na tej šoli, kaj pa vem, to je že nekaj let, sicer so imel takrat sam enga.
Niti nisem jaz zaznala kej, dokler niso rekli, da je Rom.« Za šolo, iz katere prihaja, pravi, da ima pisano nacionalno strukturo, učenci Romi zaradi razlik v nacionalni pripadnosti učencev ne izstopajo, tem razlikam pa niti ne posvečajo posebne pozornosti. »Ja vse sorte mamo, v bistvu je tle naselje, tako da so od vsepovsod, bom rekla, od cele bivše Jugoslavije, ker so tud s Kosova, Makedonije, Srbije, v resnici, ja. Nekaj je, da so zdej že potomci, nekaj pa priseljenci, pa so se čist vključl, ne, oziroma vsaj do neke mere. Drugače mamo tud enga Ukrajinca letos, tko zlo različno je in se mi zdi, da učenci ne delajo takih razlik med sabo, ker je po moje nemogoče tud, če bi po priimkih gledali, tako zelo različno je.«
G1 (Gorenjska)
Intervjuvanka iz Gorenjske je svetovalna delavka na šoli, vendar je učencem Romom do nedavnega nudila tudi učno pomoč, z njimi pa se je srečala tudi v podaljšanem bivanju pri svoji prvi zaposlitvi. Njen prvi stik z Romi je bil v šoli, romskih učencev se že od takrat spominja kot zelo urejenih. »Najbolj se pa spominjam tega, kako so prihajali romski otroci v šolo, da so prihajali urejeni, da so mal izstopal mogoče tud po svojih šolskih potrebščinah, ker so bile mogoče bolj količinsko velike al pa bolj pisane, kukr so bli pa zvezki drugih otrok.
Mislem, da so hotel s tem starši pokazat, da zmorejo, da zmorejo otroku zagotovit lepa in ustrezna oblačila in šolske potrebščine.« Tudi intervjuvanka iz Gorenjske je omenila, da ima šola pestro versko in nacionalno sestavo. »Mamo zlo sicer pestro nacionalno sestavo, versko sestavo, a ne, tko da mamo zlo velik učencev tujcev, ki pridejo sem ... Tko da znamo z učenci, ki majo drugačne oziroma rabijo drugačen pristop, a ne ... Tko da so Romi al pa Sinti še najmanjši problem, ja.«
G2 (Gorenjska)
172 Druga intervjuvanka iz Gorenjske je na šoli zaposlena kot druga učiteljica v prvem razredu, učencem Romom pa nudi tudi učno pomoč. Z Romi se je prvič srečala v šoli. »Ne vem, men se zdi, da smo vsi takoj opazil, da je otrok po zunanjosti tako pač mal drugačen, tko po obnašanju so se mi pa zdeli čist vsi isti, se mi zdi, da ni neč kaj izstopal, tud če je bil Rom. No, pa tko, da ta otrok je imel težave doma, ker mu je mamica pred kratkim umrla, tko da je po teh vedenjih izstopal, no, v tej smeri, ne pa zaradi tega pač, ker je bil Rom.« Poudarila je, da so Romi v njihovo okolje integrirani in da v okolju ne izstopajo. »Ti Romi, ki jih imamo, ne vsiljujejo tega, se zlo poskušajo vklopit v okolje, zato ker je tud vas majhen drgač, ker jih že okolica malo drugače gleda, pa hočejo bit čim bolj enaki pa enotni pol z njimi, tko da bi pa rekla, da bi pa kakšno svojo posebno kulturo hotel uveljavit pa ne.«
P (Prekmurje)
Intervjuvanka, ki prihaja iz Prekmurja, svojo prvo izkušnjo z Romi oziroma romskimi učenci opisuje kot kaotično, ker je imela premalo izkušenj z obvladovanjem razreda. »Ja, ko sem začela v oddelku podaljšanega bivanja in so bili recimo samo romski učenci. Ja, blo je takrat katastrofalno. Naslednje leto je blo pa že veliko bolje, no, takrat sem že jaz vedla, kako vse skup poteka.« Na šoli imajo trenutno težave z nasiljem, ki po njenih besedah narašča prav pri romskih učencih. »Letos so tisti trije fantje neobvladljivi, v nižjih razredih pa trenutno ne, ampak se bojimo, da nasilje tudi narašča, takrat ko ne uspejo na ustnem področju.« Nasilje romskih učencev se ji zdi obrambna reakcija. Vzgojne težave rešujejo sproti z vzgojnimi ukrepi in starši, kadar jih uspejo pridobiti na svojo stran. Izpostavila je, da se ji vzgojni ukrepi zdijo neučinkovit način reševanja vzgojnih težav, saj trajajo predolgo, učenca pa tudi zelo težko prešolajo. »Niti se ne ustavijo oni, ampak sej mislim, da so vsi postopki tako dolgi, da spet pridejo komaj do konca šolskega leta, potem pa postopek speljemo od začetka, to je problem. Če bi se postopek tam nadaljeval, bi jih lahko spakirali, drugače pa ne moreš.«
V (Vzgojni zavod X)
Intervjuvanka je zaposlena v vzgojnem zavodu in se pri svojem delu srečuje tudi z Romi, ki v vzgojni zavod prihajajo iz različnih regij. Njen prvi spomin na Rome je iz otroštva. »Ja, te ko so s kombijem pobiral železo, po moje so bili taprvi.« O njih si je ustvarila predstavo, »da so zlo temni, nizke postave, da majo težave z govorom, slovenskim jezikom, da majo naglas tujca, da so biznismeni, taki poslovneži, da se znajdejo v preživetju.« Vedno, pravi, je bil ob srečanju z njimi prisoten tudi predsodek, da so prišli s slabimi nameni »/.../ tudi doma v gostilni ne, ko so pršli Romi ali kaj iskat, recimo, kakšno železo al karkoli, tko na pijačo, pa
173 so mal ogledoval, vedno je bil v bistvu ta predsodek v ozadju, da hočjo kaj vzet«. Z njimi se je srečevala tudi kasneje pri svojem delu v mladinskem centru in sedaj v vzgojnem zavodu.
Njena predstava se je kasneje spremenila: »Te s XXX, ko sem tko bolj dolgo časa z njimi delala, taki topli, taki inovativni, posebni, drugačni, igrivi.«
D1 (Dolenjska)
V intervjuju sta sodelovala dva intervjuvanca. Prvega sem na intervju povabila sama, kolegico na šoli pa je k intervjuju povabil intervjuvanec zato, da bi mi na vprašanja oba skupaj laže in bolj izčrpno odgovarjala. Oba sta se z Romi prvič srečala na šoli in svoj prvi stik opisujeta kot pozitiven. »Na sploh sem prišel v stik z njimi šele, ko sem se zaposlil v osnovni šoli XXX. Prvi vtis je bil izredno pozitiven, prvi vtis zarad tega, ker na začetku se spoznavamo in oni ocenjujejo tebe, hkrati pa ti skušaš ugotovit najboljšo pot do njih. In v enem trenutku, ko se ugotovite, je nekaj časa preizkušanje meja, potem se pa spet stvari umirijo. Prvi vtis je bil zelo dober. /…/ Tud jest moram rečt, da je blo vse skupaj zlo spontano. Tud učenci, saj sploh nisem tako razmišljala, to so pa Romi, začutiš jih kot nekak del tega gibanja v šoli, ne posvečaš neke take hude drugačne pozornosti do njih. So kot del učnega procesa. Tud pozitivno, v bistvu opaziš čist spontan odziv nazaj, če maš neke dobre namene do njih.«
Menita, da je klima na šoli v splošnem pozitivna, opažata pa, da se romski učenci držijo skupaj. »Ponavad sedijo skupaj. Romski sedijo skupaj, ni pa nekega, da bi blo kakšnega nasilja.«
D2 (Dolenjska)
Sogovornica, ki prav tako prihaja iz Dolenjske, se je z Romi srečevala že v otroštvu in do njih ni imela posebnega odnosa. »... in takrat je blo še ful velik teh potujočih na konjih pa z vozovi, ki so se pač ustavljal po hišah in so pač fehtal stvari pa tko in tega je blo kar precej, mislim, in takrat so nam s tem grozil, če ne bomo pridni, nas bodo pa cigani vzel, ne? Nisem nikol niti resno jemala, pač lej, niti nikol se nisem sprašvala, al so ti ljudje dobri al so slabi.« Položaj šole, iz katere prihaja in na kateri nudi dodatno strokovno pomoč učencem Romom, opisuje kot specifičen. Meni, da je na šoli preveč romskih učencev, zaradi česar nimajo več niti potrebe po vključevanju in se iz šole ustvarja geto. »Seveda, saj zakaj bi, če imajo ob sebi bližnjega, ki ga poznajo, zraven, ne ..., sej na nek način tud na podoben način funkcioniraš dalje, oni bojo pa dejansko zaostajal, ne bojo tolk napredval, seveda bodo ful ogrožen, ker se dejansko geto ustvarja zdej.«
174 D3 (Dolenjska)
Intervjuvanka je na eni od dolenjskih šol zaposlena kot učiteljica dodatne strokovne pomoči.
Prvič se je z Romi srečala kot študentka. »Ja kot študentka prostovoljka centra za socialno delo, učno pomoč, tabori in pol nadalje delo z njimi.« Delo z njimi se ji je zdelo zanimivo, drugačno. V spominu ji je ostalo vraževerje staršev. »A drugače, veš kaj mi je ostalo v spominu, vraževerje na primer staršev, na primer babica je sanjala, da je padu po stopnicah, pol pa na center smo jih vozil, veš dogovorjeni smo bli ob eni uri, in že takrat mi je bilo zabičano, da ga ne spustim kam, ker je ona sanjala, da se mu ne bi kaj zgodilo, ga je prišla iskat, rajtam, ne vem kolk prej.« Izrazila je dvom, da bi si danes še upala z njimi na tabor, na svojo izkušnjo takrat gleda kot na neke vrste avanturizem. »Veš, mi smo bile, kolk smo bile stare, 18, 19. Pa smo jih za tri dni peljale same na tabor, kjer smo bili, veš, pa smo jih obvladal. Če pomislim, da bi blo to zdele. Mlajša in starejša nisem imela več izkušenj takrat, a veš, najbrž čist druge cilje sem imela, z drugimi stvarmi sem se ubadala, pač kolk je treba skuhat večerje, da jih bomo nahranle.«
ZNAČILNOSTI ROMSKE KULTURE
Ob vprašanju, ali učenci Romi vstopajo v šolo z drugačnimi kulturnimi vzorci in navadami, so intervjuvanci navajali različne vzorce, ki jih zaznavajo kot značilne za romsko kulturo. Kot najbolj pogosto izpostavljeno značilnost romske kulture, z izjemo intervjuvank iz Gorenjske, intervjuvanci omenjajo drugačne vrednote, povezane z izobraževanjem in delom.
Intervjuvanki iz Gorenjske navajata, da romski učenci in njihovi starši zaradi svoje kulture v njihovem okolju ne izstopajo. Prva intervjuvanka pravi, da Romi ne izstopajo, ker so v okolje vključeni, svoje kulture pa v okolju šole niti ne poudarjajo. G1: »Lahko tam, kjer so odrinjeni od ostalega okolja, za naše XXX Rome al pa Sinte ne bi mogla rečt, da vstopajo z drugačnimi kulturnimi vzorci. Jest vem, da gojijo svojo kulturo in da so pripadni svoji kulturi in je to čist OK, ampak tukaj v šoli se to ne opazi ... Zdej tukaj v šoli ne izražajo, da bi imel kakšno drugačno kulturo niti glede jezika niti glede oblačenja al pa prehranskih navad al pa obnašanja, higiene, sploh ne.« Druga intervjuvanka iz Gorenjske je Rome primerjala s pripadniki muslimanske narodnosti, ki prav tako obiskujejo njihovo šolo, in poudarila, da Romi v primerjavi z njimi svoje kulture v šoli ne uveljavljajo niti ne opisujejo praznovanj ali ritualov, za katere ve, da jih imajo. Romi v njihovem okolju za razliko od muslimanov poskušajo biti čim bolj podobni pripadnikom večinske kulture. G2: »Oni, recimo, muslimani, pa dostkrat povejo, da so šli dol pa da imajo druge tle, sploh ob praznikih, božiču, novem
175 letu, Romi nikol. Sicer oni imajo dost podobno, ampak nikol ne bojo rekl, da imajo še druge običaje. Medtem ko muslimani pa povejo, da pač ne jejo, recimo, da oni tega ne bodo praznovali, ne bodo tega imeli, oni večkrat to povejo.«
Kot največkrat izpostavljeno značilnost romske kulture intervjuvanci razen intervjuvank iz gorenjske regije omenjajo drugačne vrednote oziroma prioritete, kot so značilne za večinsko kulturo, med katerimi prednjačita, da Romi izobraževanja ne cenijo oziroma v njem ne vidijo nobenega smisla, ter delo, ki naj za Rome prav tako ne bi bilo vrednota. Skozi nekatere odgovore je zaznati poudarjeno nasprotje med večinsko in romsko kulturo, npr. Slovenci so pridni in delajo, Romi ne delajo in uživajo.
L2: »Ne, jest mislem, da pač tolk truda vložjo, kolkr mislejo, da je res nujno. Ne de ne vidjo, u bistvu jim izobraževanje prav nič ne pomeni, šola je zarad obveznosti, k jih majo do države, če ne bi blo mus, jih pa tud ne bi pripejlal.« »Pač v njihovi kulturi znanje ni vrednota«. »Tud če bi živeli u bloku, ne vem, če bi pač blo znanje kar vrednota. Po moje ne.«
V: »Delat pa delat pa jamrat pa pogledat, če ti je kaj sosed čez mejo stopil al ti ni in potem se nekdo nekaj v tvoje vtakne. Pa te nedelje, ti obiski družinski, itak, da v nedeljo mormo pa nekam it na družinski obisk, da takrat se pa lahko počiva, ostale dni moraš pa delat, pa tud če nimaš kaj delat, se moraš delat, da delaš.« »Ta, ki se mi zdi integriran Rom v romsko družbo, ma te lastnosti, ki sem jih omenila – igrivost, spontanost, ustvarjalnost, to primarno preživetje, važno, da preživi, ni važno, na kakšen način, katero sredstvo izbere za preživetje.
Potem te obredi, rituali, kofetkanje, ples, nasmeh, glasba, instrumenti, temperament, impulzivnost, ta čustva močna, ki jih izkazujejo.«
P: »Ja, saj prihajajo z drugačnega kulturnega okolja, OK. Njim so res na prvem mestu plesi in uživanje, pri nas pa delamo.«
D2: »/.../, ker jim sistem omogoča to, da lahko preživijo, in pač nimajo ambicije za kaj več, skoraj cilja ne.« »Ampak kdo pa prav, da je naš način življenja zdrav pa tisti, ki naj bi bil. Če mene vprašaš, romski otroci so vsi veseli, to laufajo, to se nasmejejo, mislim, velik bolj ko naši.«
176 D1: »Naše vrednote so, recimo, to, da se izobrazimo, dobiš neko službo in delaš normalno.
Njihove niso tolk vrednote, da bi se izobrazili. /.../ Jest vem, da če ne bi imela, bi se potrudla in prišla do neke izobrazbe, da ne vem, kaj bi počela, po moje. Tukaj se strinjam s tem, da je izobrazba vrednota. Pa vsak bi se moral potrudit, ne mormo rečt, oni majo pa slabše pogoje, ne, iste pogoje imajo. Ja, ampak če je nekaj narobe, gre za diskriminacijo.« »/.../ in pa tud ni tako podpore od doma, recimo, v njihovih družinah ni vrednota šola, po mojih izkušnjah do sedej. Ja, ker obstajajo neki vzorci, recimo temu kulturni vzorci, nimajo podpore od doma, tud spodbujal so jih, tud če je otrok, učenec dober, dosega neke rezultate, jim to ne pomen tok doma. Mislim, da je problem v tem, da vse, kar delamo na tej šoli, se potem ne naredi doma.«
L1: »Jaz sem mogoče, če rečem, na začetku, če čist konkretno pomislem, se pozna pr tem, da ni pomembno v šolo pridet, se mi zdi to ena taka, k mi najprej pride na misel.« »Jest ponavad rečem, da je to čist drug svet njihov, mogoče v tem primeru, jest ne vem, če mamo mi sploh kakšno moč pa kaj lahk nardimo, a ne? Jaz mislim, da ne, da tukaj pa njihova kultura pretehta, in ne vem niti, ali se mamo pravico vtikat, če to pomislem, pa slišiš koga, ko reče, saj vse dobi od države, da bi moral tud spoštovat tisto, kar jim nudmo pa hodit v šolo. Sam jest si mislim, da je dosežek, če tak otrok osnovno šolo naredi, /.../«
Kot značilnosti romske kulture so nekateri intervjuvanci iz Prekmurja in Dolenjske omenjali praznovanje obredov, povezanih z »življenjskimi prelomnicami«, kot so rojstvo, smrt ali krst.
Ena od intervjuvank je med obredi omenila posebna poimenovanja romskih otrok ter vraževerje. D2: »To vem, da dajo še romska imena zraven, naj bi bilo eno ime mama pa oče, to je uradno ime, ta drugo ime ti dajo pa stari starši, tisto je pa neuradno, tak da oni svojih uradnih imen ne uporabljajo, ampak uporabljajo svoja neuradna imena, tko da pač imajo dvojna imena, čeprav neuradno«. »/…/ pa te zabavne stvar, pa vraževerje, tisto pa kar, pri nas je petek 13.« Vraževerje kot del romske kulture pa je omenila tudi druga intervjuvanka iz Dolenjske. D3: »Zlo jih je strah pred smrtjo, zdej je pač ena punčka umrla. Bla je v bolnici.
To je težko, le na distanci so pripovedovali, sam veš, to je kultura.«
P: »O ja, ja, pa krst pa tudi, ja, smrt, ja, takrat manjkajo, ja, oni manjkajo, čeprav ne vsi, ne vsi.«
177 D2: »/.../ potem majo te zlo velke zabave ob krstih, obhajilih, teh cerkvenih praznikih, nasploh kar dobro obeležujejo, no, to so še zmeraj te zabave pa te zabavne stvari pa vraževerje, tisto pa kar, pri nas je petek 13.«
D3: »V šoli nič ne zvemo, ja, majo, ja, je nek obred, to je neko praznovanje, povabijo že, ampak tistega, ki je povezan s to družino in je luštn in se na to pripravljajo.«
Naslednja večkrat izpostavljena kulturna značilnost, razen pri intervjuvankah iz Gorenjske, so zgodnje poroke oziroma prezgodnja nosečnost.
P: »/.../ hitra nosečnost, materinstvo, zelo hitro.«
L1: »Zdej, če pomislem, ne na ta dva, k sem ju jest mela, ampak na to deklco, k so se prselil, ona je bla dost starejša in je recimo že v šestem razredu tko med sošolkami in pa tud učiteljici je povedala, da ona se bo kmalu poročila. Take so bolj neverjetne v šestem razredu, pri njih pa nekaj normalnega.«
D2: »Zgodnje poroke so del njihove tradicije pač, ja.«
D1: »Na primer, če mi imamo neko vrednoto, ki je uresničljiva, kaj pa vem, če se premikam navzdol od 25. do 30. leta, recimo, poroka je ta njihova vrednota pomaknjena bolj v mladost pri večini.«
Dve intervjuvanki sta kot specifiko romske kulture izpostavili tudi buren način reagiranja romskih staršev. Intervjuvanka iz Ljubljane meni, da je ta odziv posledica naučenosti, da je treba pred večinsko kulturo nastopati napadalno. L2: »Ja, nimajo nobene distance, mislijo čist, da ji je pa vse dovoljeno, vstopajo v razred po želji in kadarkoli, dogovorov se po navadi ne držijo in pa pridejo nenajavljeni, prčakujejo da maš tisti trenutek čas zanj.« Druga intervjuvanka pa meni, da je buren način reagiranja posledica »romskega« temperamenta. V:
»/.../ prava razlika s Slovenci je v značaju pač in spontanem drugem temperamentu, direktnem, zelo taki impulzivni, taki topli.«
Značilnost romske kulture, ki je nismo predvideli in so jo izpostavili nekateri intervjuvanci, je povezava s kriminalnimi dejavnostmi. Intervjuvanka iz Ljubljane je razmere romske deklice, ki jo poučuje, opisala takole. L2: »Ta romska deklica v Ljubljani, ne, oni so dobili
178 neprofitno stanovanje od mestne občine Ljubljana, mama je Romkinja, oče je v zaporu,
178 neprofitno stanovanje od mestne občine Ljubljana, mama je Romkinja, oče je v zaporu,