Dejavnosti, ki vplivajo na moralni razvoj

Vzgojitelj mora načrtovati dejavnosti, ki temeljijo na različnih učnih oblikah, kot so dvojice, skupinsko, projektno delo itd. in okolje strukturirati s sodelovanjem otrok tako, da bo čim bolj stimulativno. Pomembna je raznolikost različnih materialov, ki so lahko naravni ali nenaravni, izdelani ali neizdelani. Dejavnosti morajo temeljiti na izkustvenem učenju otroka in ga aktivno spodbujati k sodelovanju, ustvarjanju, krepitvi in občutenju lastnih dejanj, čustev, pri tem krepiti empatijo, spretnost poslušanja, komuniciranja in izražanja mnenja.

Vzgojiteljeva fleksibilnost omogoča, da vsako situacijo izkoristi v korist otroka, v konfliktnih situacijah otroke spodbudimo k poslušanju, izražanju lastnih mnenj in stališč, ima vlogo mediatorja, reševanje prilagodimo starosti, tako da pridemo do skupne rešitve. To so pogoji, ki zagotavljajo razvoj moralnih, prosocialnih, čustvenih in socialnih kompetenc (Schilling, 2000; Kašnik-Janet idr., 2011).

Vzgojiteljevo zavedanje pomena komunikacije v vsakdanjem življenju krepi prosocialne spretnosti. Pri komunikaciji se otrok uči vloge poslušalca in govorca. Spodbujanje čustvene in socialne inteligentnosti in zavedanje sebe lahko poteka preko jutranjega kroga, pri čemer razvijamo komunikacijo. Lahko se učimo preko igre vlog v družini ali preko poklicev, na primer prodajalca, frizerja, zdravnika itd. Otrok se s tem uči prilagajanja, sprejemanja drugačnega, se znebi strahu pred neznanim, izmenjuje in sprejema stališča, vrednote, mišljenje drugih udeleženih. Otrok se bo preko tega razvijal na kognitivnem, pro-/socialnem, moralnem in čustvenem področju (Kroflič, 2008a; Schilling, 2000). Malaguzzi je predpostavil, da se mora otrok izražati v sto jezikih, ki jih ne smemo zatreti, saj jih je vsak sposoben izražati že ob rojstvu, zato potrebuje priložnost s spodbudami iz okolja. Otrok uporablja vsa svoja čutila in jih razvija, se uči veččutno/multisenzorno. Otroci včasih, bodisi ob stiski ali drugih dogodkih, svoje občutke teže izrazijo z besedami ali jih še ne znajo, se izrazijo preko umetniških dejavnosti/ekspresije. Zato moramo biti vzgojitelji dobri opazovalci, saj lahko preko otrokove nebesedne komunikacije, izražanja preko giba, risanja, uporabe barv razberemo otrokova občutja in se kasneje o njih pogovorimo in vemo, kako pristopiti do njega. Pri tem lahko otroka spodbudimo k refleksiji lastnih občutkov in ga spodbudimo k spoznavanju sebe (Štirn Janota in Jug, 2010b; Kroflič, 2008a).

Spodbujanje odnosa in identifikacije z odraslim se začne ob rojstvu, medtem ko novorojenčka previjamo, se z njim pogovarjamo, mu opisujemo, kaj počnemo in kaj se dogaja okoli njega. To pozitivno spodbuja otrokov razvoj govora, ki je pomemben za vse moralne in prosocialne spretnosti, spodbujamo tudi razvoj kognitivnega aparata. V zgodnjem otroštvu uporabimo zelo preproste prstne igre, bibarije, pesmi in peko njih vzpostavimo odnos z nami, kasneje lahko tudi med otroci. Z bibarijami krepimo medčloveški stik in krepimo občutek za drugega, nežnost, empatijo itn. Razvijati moramo tudi odnos do okolja, v naravi je ogromno priložnosti za otrokovo spontano igro z nestrukturiranim materialom, ki otrokom omogoča razvoj imaginacije ter medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja, pomoči drugega, empatije in spoštovanja. V naravi se otroci izkustveno učijo in uporabljajo VAKOG-čutila, pridobivajo občutek za ohranjanje in spoštovanje okolja ter odnos do živega in neživega (Štirn Janota in Jug, 2010b). Književna dela so pomemben vir, preko katerega se lahko otrok identificira, pridobi občutek empatije, sočutja, spoštovanja drugačnosti in sprejemanj tega. Proces identifikacija lahko poteka s pomočjo lutkovnih iger in predstav, odrskega gledališča, filmov, risank in knjig, pri katerih moramo paziti na verodostojnost in pomen vsebine, saj vsako delo ni dobro in vsebuje mnogo skritih pomenov. S tem namenom moramo pred izbiro naštetih sredstev vedno ta pregledati ali prebrati in jih kritično ovrednotiti. Preko teh sredstev posameznik projicira sebe v eno izmed glavnih ali stranskih oseb, ki mu predstavlja junaka, ga privlači iz različnih vzrokov. Tak način identifikacije poimenujemo projektivna identifikacija (Devjak in Berčnik, 2018). Nekatera književna dela, ki spodbujajo prosocilano in moralno vedenje ter pripoznanje drugega kot drugačnega, so: delo Kathryn Cave z naslovom Drugačen; delo Veveriček posebne sorte, avtorice Svetlane Makarovič; delo Mojiceje Podgoršek, Goska Noska dobi očala; knjiga Mavrična maškarada Alenke Spacal; delo Maxa Velthuijsa z naslovom Žabec in tujec, Muca Rozalinda, katere avtor je Piotr Wilkon in mnoge druge (Štirn Janota in Jug, 2010b).

Naslednje dejavnosti sem povzela in jih priredila za predšolske otroke po Schilling (2000).

Razumevanje in sprejemanje drugačnosti lahko krepimo preko dejavnosti, otroci lahko na list papirja narišejo najljubšo igračo, žival, barvo, svojo družino, bivalni prostor itd. in predstavijo svojo risbo sovrstnikom. Iz tega lahko naredimo sestavljanko. Otroci svojo risbo s škarjami izrežejo na primer na tri dele, to oceni vzgojitelj individualno, koliko je vsak posameznik zmožen in glede na starost. Pri tem krepijo še fino motoriko. Vzgojitelj lahko sestavi razpored, ki ga naredi s pomočjo žreba simbolov otrok, in sicer imajo vsak teden

možnost trije otroci povedati in izvesti najljubšo dejavnost, igro itd. S tem otroci krepijo zavedanje pripadnosti skupini in imajo možnost soodločanja. Z otroki lahko izdelamo slikanico čustev. Otroke razdelimo v skupine in vsaka skupina mora na list papirja naslikati dogodek, ki povzroči določeno čustvo. Čustvo posamezna skupina izžreba. Posamezne slike spnemo skupaj, otroci pa opišejo, katero čustvo oziroma dogodek so naslikali in ali so ga tudi sami doživeli. Otroci preko dela v skupini krepijo sporazumevalne zmožnosti, socialne spretnosti, potrpežljivost, sprejemanje drugega, upoštevanje prijatelja itd. Štirn Janota in Jug (2010b) navajata, da sprejemanje drugačnih dejanj, mišljenje drugega, medsebojno potrpežljivost spodbujamo preko gibalnih iger. Zrcaljenje je igra, pri kateri otrok stoji nasproti drugemu, najprej je eden v vlogi tistega, ki gibe prikazuje, drugi pa jih za njim ponavlja, sčasoma vlogi zamenjata. V šoli lahko otroci svoje dojemanje sveta, občutke, stiske itn. izražajo preko pisanja zgodb in poezije, likovne in plesne umetnostim s petjem, s fotografijo itn. Vloga strokovno-pedagoških delavcev je, da otrokom damo možnost izražanja skozi mnoge jezike, jih spodbujamo in kritično vrednotimo ter opazujemo možne stiske, ki so jih izrazili ter jim pristopimo na pomoč.