Pri pisanju diplomskega dela sem izpolnila zadane cilje in raziskovalna vprašanja. V zadnjem poglavju diplomskega dela sem opisala vzgojne pristope, ki spodbujajo razvoj moralnosti in prosocialnosti. Pristopa, ki najbolj pozitivno vplivata na razvoj teh spretnosti, sposobnosti in kompetenc, sta demokratični ali avtoritativni vzgojni pristop in razvojno-procesni model moralne vzgoje, ki ga je opisal Kroflič (1997a). V istem poglavju sem naštela kompetence, ki jih otrok pridobiva s posameznimi dejavnostmi in te tudi opisala. Sem spadajo skupinske, projektne dejavnosti, dejavnosti v dvojicah, gibalne, plesne, likovne, mimične, lutkovne in druge. Menim, da dejavnosti povzemajo pomen moralnosti, prosocialnega vedenja, razvoja empatije in socialne ter čustvene inteligentnosti. Pri vsem tem je pomembno delo odraslega, njegov vzor in njegove sposobnosti. Odrasli vpliva na otroka preko vzora, vzgojnih postopanj, odziva na njegovo ravnanje, vpliva z lastnim vedenjem in ravnanjem do drugih ljudi, z zavedanjem sebe in samoregulacijo lastnih čustev itn. Moralni in prosocialni razvoj se, kot sem predvidevala, povezujeta, saj oba zajemata sposobnost kritičnega vrednotenja lastnega in tujega vedenja. Predvsem je prepozno, da bi z njima, kot pravi Rousseau, začeli po petnajstem letu, saj tudi z vzgojo začnemo že takoj, ta pa vključuje moralne in prosocialne veščine. Oba zajemata komunikacijske, jezikovne, socialne in čustvene spretnosti in se povezujeta z alternativnimi vzgojnimi koncepti, kot so Reggio Emilia, inkluzivna vzgoja, ki se povezuje tudi z Reggio konceptom zaradi vključevanja vseh otrok brez diskriminacije. Povezuje se z induktivno vzgojo, ki pozitivno vpliva na sprejemanje drugačnosti, razvoj prosocialnih in moralnih spretnosti pri otroku.
Oba medsebojno vplivata in se povezujeta, saj zajemata naštete spretnosti, ki jih potrebujemo pri obeh. Torej prosocialni razvoj pozitivno spodbuja razvoj moralnosti in je del nje. Moralni razvoj lahko v povezavi s prosocialnim vpliva na sprejemanje drugačnosti, saj je potrebna empatija, čustvena in socialna inteligentnost in mnogo več, pomembno je predvsem pripoznanje, da smo pripravljeni na vsa presenečenja, ki nas čakajo v odnosu do drugega.
Opredelitev moralne vzgoje je odvisna od področja, s katerim se ukvarjamo in v katerem delujemo, ter od kulturno-družbenega in vzgojno-izobraževalnega sistema, ki nam omogoča dostop do znanosti. Moralne vzgoje v evropskem prostoru so bile zasnovane na znanstvenem
področju, teorijah filozofije, sociologije in psihologije. Piaget in Kohlberg sta predstavnika, ki sta najbolj vplivala na vzgojne in moralne strategije, kot je zapisal Justin (1997).
Opredelitev moralne vzgoje največkrat zajema otrokovo aktivno učenje pravilnega in nepravilnega ravnanja, na podlagi družbenih norm, vrednot, prepričanj itn., vendar mora te kot aktivni avtonomni subjekt kritično reflektirati. Vloga otroka zadeva njegovo aktivno participacijo, odrekanje trenutnemu ugodju v zamenjavo za moralno pripoznanje. Nekaj avtorjev, ki so opredelili moralno vzgojo: Hume na osnovi Francisa Hutchesona in njegove moralne teorije, pravi, da je za ovrednotenje značajske lastnosti kot moralno dobre ovrednotenje kot krepostne; kot moralne slabe pa ovrednotenje kot zlobne. Kvintiljan je trdil, da starši in pedagogi v predšolskem obdobju omogočijo in spodbujajo razvoj moralnih vrednot, govora, telesa. Kohlberg, ki sem mu dala največji poudarek, je moralni razvoj razdelil na tri usmeritve, in sicer predkonvencionalno, konvencionalno in postkonvencionalno. Vsako od teh je razdelil na dve stopnji, skupaj šest. Piaget je moralni razvoj razdelil na prvo heteronomno stopnjo ali obdobje moralnega realizma in drugo stopnjo avtonomne moralnosti (Kroflič, 1997a; Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2019;
Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).
Poudarek izbire avtorjev je v osnovi s pedagoškega vidika, s povezavo socioloških in filozofskih nazorov, saj so avtorji in stroke medsebojno vplivali. To zajema sposobnost oziroma kompetenco vzgojitelja, da je splošno razgledan, sposoben sporazumevanja s strokovnjaki drugih strok in področij znanosti. V diplomski nalogi sem skušala zajeti pomembne povezave z moralno vzgojo in razvojem, vendar se še zdaleč ne da zajeti vsega.
Med drugim je bil moj namen, da bi v celotnem zadnjem poglavju vzgojitelji morda dobili ideje in jih sami kreativno razširili, saj menim, da je moralna vzgoja že v zgodnjem otroštvu, kot dokazujejo avtorji in raziskave, izredno pomembna. Večkrat bi jo morali bolj načrtno vključevati v vrtec in delati na tem področju ter povezati z drugimi področji, kot so prosocialno ravnanje, državljanska vzgoja, okoljsko ozaveščanje idr., torej uporabljati interdisciplinarno povezovanje, ki zajema eno od kompetenc vzgojitelja. Poleg staršev smo za srčnost, pripoznanje, sprejemanje drugačnosti, spretnosti komunikacije, socialne in čustvene inteligentnosti odgovorni vzgojitelji, učitelji in profesorji, ki smo zmožni tega, vendar ne sloni vse na nas. Luther se je že v šestnajstem stoletju zavzemal za cenjenost celotnega pedagoškega poklica, vendar nam v našem kulturnem okolju to ni popolnoma uspelo. Menim, da bi bilo dobro in potrebno, da otroke poučujejo tisti, ki imajo občutek za sočloveka, prosocilane veščine, čustveno in socialno inteligentnost, voljo po izobraževanju,
pozitiven in kritičen pogled na svet, znajo in želijo predajati znanje in ga ustvarjati itn.
Pedagog mora biti človek, ki bo imel svoje strategije jasne, zato potrebuje veliko prakse, da teorijo poveže z njo in terja čas. Predvsem vključuje tudi kompetence, kot so ambicioznost, iniciativnost, vrednota strokovnega in osebnega napredovanja ter usposabljanja. S prakso širi kreativno osebnost, kakšen želi postati sam in kakšno vzgojno postopanje in odnos mu kot strokovnjaku ni ustrezen. Vsak dela napake, vendar je razlika, ali jih prizna in se jih zaveda, se zna opravičiti, ali jih preprosto spregleda, da bi obveljal kot dober človek, vendar je več človeškosti v tem, da priznaš zmoto, kot v tem, da jo skriješ.