Moralni razvoj po Kohlbergu

Otrokov moralni razvoj se začne že zgodaj, zunanje okolje ter ljudje, ki ga obdajajo, imajo zelo velik vpliv nanj. Vse skupaj se začne v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje preko srednjega. Nato otrok preide v obdobje mladostništva ter kasneje v obdobje odraslosti.

Ljudje imamo različne vrednote, norme, navade, mišljenje in na dogodke in dejanja, tudi moralna, lahko gledamo z različnih perspektiv. S temi se otroci seznanijo na začetku, v zgodnjem otroštvu, vendar sčasoma ugotovijo, da imamo ljudje različne intence za dejanja,

da so pri moralnem presojanju pomembna predvsem dejanja, kot posledice teh (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Kohlberg (1984) se je uprl na teorijo Piageta o intelektualnem razvoju, na teorijo moralnega razvoja, ki jo je razširil v šest stopenj. Opredelil jih je z “razvojem razumevanja družbenih norm, pravil in zakonov, vzajemnosti v medosebnih odnosih in temeljnih moralnih pojmov, kot sta npr. enakost in pravičnost, ki naj bi imeli pomembno vlogo v vseh družbah”

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009, str. 456). Oprl se je na Kantovo filozofijo o etiki in morali ter na Deweya in Jamesa – pragmatično ameriško filozofijo (Justin, 1997). Dokazal je, da razvoj moralnega presojanja poteka v določenih stopnjah, ki si sledijo v določenem zaporedju in jih ni mogoče preskočiti. Moralna perspektiva posameznika poteka v smeri večje diferenciacije, saj je vsaka stopnja, ki sledi predhodni, bolj logično dosledna. Torej je posameznik na višjih stopnjah soočen z vse kompleksnejšimi abstraktnimi situacijami, vzorci moralnega sklepanja, ki so bolj zapleteni, in s pojmom pravičnosti, ki ga mora v različnih situacijah zagovarjati. Vse to je dokazal z vzdolžno raziskavo in uporabil zgodbe z moralnimi dilemami. Raziskava je bila izvedena v raznolikih družbah in razlike med posamezniki niso vplivale na sosledje stopenj v razvoju posameznika, ampak so se pojavile

“v hitrosti stopenjskega razvoja in v stopnji, na kateri se razvoj moralnega presojanja sklene”

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2009, str. 456). Ne velja, da se moralni razvoj zaključi na zadnji stopnji, saj so od tega odvisni različni dejavniki, ki vplivajo na razvoj posameznika (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Stopnje moralnega presojanja zajemajo tri usmeritve, vsaka izmed njih se deli na dve stopnji, torej zajema šest razvojnih stopenj (Justin, 1997). Kohlberg je razdelil po dve skupaj, ki sta si različni po kakovosti, te je združil v tipe/usmeritve/ravni, to so predkonvencionalna, konvencionalna in postkonvencionalna. Preko svoje teorije razlaga zgradbo človekovega razvoja moralne sodbe, kako utemelji izbrane moralne sodbe in presodi moralnost dejanj.

Ne raziskuje vsebine in izbire moralne sodbe. Avtor je to raziskoval preko individualne tehnike intervjuja, pred tem jim je predstavil posamezno moralno dilemo, te pa vsebujejo moralne konflikte. V njih lahko hitro ugotovimo, katera je osrednja oseba in se spoprijema z moralno izbiro. Vedno ima na izbiro dve vrsti ravnanja ali več, nobeno ni nujno družbeno sprejemljivo, dobro, pravilno. Po Kohlbergu (1969) bom povzela primer njegove najbolj znane moralne dileme o Janezu in zdravilu. Janez je imel ženo, ki je zbolela za novo obliko raka. Farmacevt, ki je iznašel novo zdravilo, ki bi jo lahko rešilo, je živel v istem mestu.

Zdravnik je za zdravilo, ki je bilo že v osnovi drago, zahteval vrednost, ki je bila desetkrat večja. Janezu je uspelo zbrati polovico denarja. Farmacevtu je povedal za ženino bolezen in ga prosil za nižjo ceno ali da ostanek plača kasneje, vendar je ta povedal, da ker ga je iznašel sam, si želi z njim tudi zaslužiti. Janez je začel razmišljati o vlomu v lekarno in kraji zdravila.

Ali bi ga moral ukrasti in zakaj? (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

V otroštvu, ki zajema predšolsko obdobje, so otroci na predkonvencionalni ravni, zato se bom bolj osredotočila nanjo. Predkonvencionalna raven je prva stopnja Kohlbergovega moralnega presojanja in se deli na prvo stopnjo – stopnjo poslušnosti in strahu pred kaznijo ter drugo – instrumentalno relativistično stopnjo. Otroci so zunanje motivirani za moralna dejanja, odrasli posredujejo in ga usmerjajo ob napačnem vedenju, ker moralna pravila še niso ponotranjena. Večinoma se vedejo egocentrično, njihove potrebe so na prvem mestu, za določena dejanja pričakujejo nagrade, bojijo se materialne in telesne kazni. Posamezniku, starejšemu ali mlajšemu, ki je na tej stopnji, moralne dileme predstavljajo nekakšen spopad.

Za reševanje dilem posameznik na tej stopnji uporablja logiko, če nekdo trenutno pomaga njim, bodo naslednjič oni storili enako, pri tem zaradi bojazni pred kaznijo bolj upoštevajo osebe, ki imajo večjo družbeno, materialno ali telesno moč, saj imajo take osebe tudi več avtoritete (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Otrok je na prvi stopnji – stopnji poslušnosti in strahu pred kaznijo – precej egocentričen in lastne potrebe težko ločuje od tujih. Posameznikova moralna presoja sloni na upoštevanju družbenih norm, vrednot in pravil, saj se bojijo kazni in ugodijo avtoriteti, da bi se je izognili, ter ravnajo v skladu s pravili. Stališča avtoritete, ki je formalna, mnogokrat zamenja z lastnimi. Vse, kar zapovedujejo odrasli, ki otroku predstavljajo avtoriteto, je za otroka moralno dobro in pravilno, saj oni odločajo o kazni, ki se ji posameznik želi izogniti. Vse, kar zahtevajo odrasli, je za otroka smiselno, tako pravila, ki jim ob neupoštevanju sledijo prepovedi. Pri tem menijo, da so le takšna določila pravilna in jih ni mogoče spremeniti, ker da ljudje ne moremo imeti različnih perspektiv na pravilna ali napačna dejanja. Zanj po njegovem mnenju veljajo drugačna pravila, kot za drugo osebo, ne razume univerzalnosti morale. Ali je bilo dejanje pravilno ali napačno, otrok presoja glede na to, kolikšna je bila škoda in posledice materialne narave. Pri tem so potrebe ali motivi, ki jih ima kršitelj, zanemarljivi, saj se osredotočajo na izogibanje kazni. Torej je vedenje pravilno, če zanj dobi posameznik nagrado, in napačno, če dobi kazen. Povzemam odgovore oziroma primere po Kohlbergu (1969) in Zupančič (1990, 1997) v zvezi z zgodbo o Janezu in zdravilu. V prvih

dveh odgovorih je omenjeno kaznovanje (avtoritete) za “sporno” dejanje, druga dva se razlikujeta. Pravijo, da zdravila ne sme ukrasti, saj bi posredovala policija in bi končal v zaporu, drugi pravi, da bi s krajo naredil veliko škode. Tretji, da ga lahko ukrade, saj zdravilo ni vredno cene, četrti pa, če ga ne ukrade, bo za smrt žene kaznovan on sam (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009; Kroflič, 1997a).

Druga – instrumentalno relativistična stopnja sloni na recipročnosti, ta se ravno zaradi tega povezuje z avtonomno stopnjo po Piagetu. Na tej stopnji otrok še ne razume moralnih načel, kot univerzalnih in vzajemnih. Otrokovo razmišljanje o moralnih dilemah je individualistično in konkretno, s tem da razume razlikovanje lastnih interesov in potreb ter tujih. V moralni dilemi imamo posamezniki lahko drugačno stališče, otrok se tega na tej stopnji zaveda in drugemu to dopušča, vendar je njegovo razumevanje še vedno konkretno.

Interese soljudi posameznik upošteva samo takrat, kadar koristijo tudi njemu (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009; Kroflič, 1997a). Torej zanj velja načelo, kar daš ti meni, dam jaz tebi oziroma mora menjava ustreči interesom obeh sodelujočih, da menjavo označi za pravično in pravilno, saj mu to predstavlja pravično ravnanje vpletenih posameznikov (Justin, 1997). Pri presoji moralnih dejanj gleda z zornega kota koristnosti osebe, otrok motive, kot so namere, želje, pomembnost potreb posameznika, v večini upošteva. Odnosi s soljudmi zanj temeljijo na izmenjavi privilegijev in moči, ki jo ima posameznik. Otrok mora imeti sam korist, mora dejanje zadovoljiti njegovo individualno potrebo, da šteje dejanje kot moralno. Korist drugih posameznikov je zanj temelj za spoštovanje pravic in potreb drugega individuuma. Med drugim naj bi do individualnih ciljev prišli, če bomo ravnali v skaldu s pravili, ki so določena v naši družbi. Primere, ki veljajo na tej stopnji, povzemam po Kohlbergu (1969) in Rest (1979), na zgornjo zgodbo o Janezu in zdravilu. Prvi odgovor je, da zdravilo mora ukrasti, saj je to način, da bo žena preživela. Drugi pravi, da s tem tvega lastno življenje in lahko počne, kar želi, saj je njegovo ter če se odloči za krajo tvega zaporno kazen, vendar s tem reši ženino življenje. Tretji pove, da je farmacevtova last in ga ne sme ukrasti, saj mora zaslužiti in zato vsi delamo. Četrti pove, da bo Janez tvegal več, kot je vredno, in bosta oba nesrečna (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Za otrokovo napredovanje na naslednje ravni je pomembna socializacija oziroma vključevanje otroka v vrstniške skupine, da je med njimi razmerje enakosti. Vsaka skupina ima pravila, nekatera lahko odrasli postavijo skupaj z otroki, pri tem posameznik opazi, da lahko pride do nesoglasij med posamezniki v skupini. Otrok se uči prilagajanja, postopoma

začne sprejemati, da niso vedno njegovo potrebe ali ideje na prvem mestu. Preko socialnega okolja pridobiva določene izkušnje, če bo te asimiliral, iskal način, da informacije oziroma izkušnje umesti v predznanje, jih poenostavi, bo ostal na prekonvencionalni ravni. Napreduje lahko s prilagoditvijo, spremembo predznanja, ki zahteva večji miselni napor in ustvari nove miselne mape ter tja uvrsti nove informacije. Tako poteka proces akomodacije, ki je bistven za napredek na višje stopnje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Naslednja raven se imenuje konvencionalna in zajema tretjo – stopnjo medsebojnega ujemanja ter četrto stopnjo – stopnjo zakona in reda, te še ne zasledimo v poznem otroštvu, obdobju šolanja in adolescence. Posameznik, ki je na konvencionalni ravni, moralnih sodb v večini ne določa na podlagi individualnih potreb, saj so zdaj zanj potrebe, stališča, norme itd. drugih oseb bolj v ospredju. Predvsem se zavzema za pričakovanja, ki jih imajo ljudje v njegovem socialnem okolju, do njegovih dejanj. Želi jim ugajati s tem, da bi bila njegova dejanja v skladu s pravili, normami, stališči njegovega socialnega okolja in družbe. Želi, da bi njegova (moralna) dejanja sprejemala širša družba in to postane cilj, za katerega je notranje motiviran. Nadzor, torej odziv okolice in njihovo mišljenje, je zunanji zaradi posameznikovega nerazumevanja demokratičnega delovanja in postavljanja pravil, vrednot, norm, ki veljajo v družbi (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Na tretji stopnji ali stopnji moralnega ujemanja je posamezniku pomembno, da njega in njegova dejanja skupina sprejema. Tudi pravilnost in nepravilnost lastnih dejanj presoja na podlagi odobravanja ali neodobravanje skupine, ki ji pripada. Želi ugajati standardom, ki jih imajo v družini, uresničiti, kar pričakujejo od njegove vloge hči/sin, brat/sestra, vnuk/vnukinja, prijatelj-/ica itd. (Kroflič, 1997a). Kljub temu mu je pomembna dobronamernost dejanj, zato jih upošteva. To se kaže v tem, da ko je bilo neko negativno dejanje altruistično, bo zanj zaradi družbeno dobrega pravilno. Stremi k dobrim odnosom v skupini, to je lahko skupina vrstnikov, družina ali razredna skupnost, zato mu je pomembno mnenje, interes, stališče in pričakovanje drugih v skupini (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Sposoben je primerjati lastno in tujo glediščno točko. Individuum pove, da v medosebnih odnosih prihaja do nesoglasij, ker s skupino želi doseči soglasje, tudi na tej stopnji želi ugajati posameznikom v skupini, se vede sociocentrično. S tem namenom upošteva njihova mnenja, interese in poglede v posameznih situacijah. Pri razrešitvi nesoglasij bi se morali vsi udeleženi ravnati po vnaprej postavljenih – “zlatih moralnih” – pravilih (Justin, 1997, str. 101). Posameznik na tej stopnji želi, da bi ga drugi ljudje videli

kot dobrega in sprejemali njegova dejanja, ravna se po moralno-etičnem pravilu, da drugemu ne storimo nečesa, kar ne bi želeli, da drugi stori njemu. Posameznik želi ohraniti pravilno stereotipno vedenje, ki ga podpirajo avtoritete, potrditve dobi iz zunanjega okolja (Kroflič, 1997a). Otrok razlikuje med moralnimi normami in individualnimi potrebami osebe, ne razlikuje med moralno vrednostjo določenega dejanja in skupinskim mnenjem tega. Zanj so moralne vrline bistvene za ocenjevanje moralnosti osebe. Če jih ima, je moralen, v nasprotnem primeru ni. Na zgornjo zgodbo o Janezu in zdravilu povzemam odgovore oziroma primere po Kohlbergu (1969) in Zupančič (1990, 1997). Prvi pravi, da je od dobrega moža pričakovati krajo zdravila, saj bi ga sicer obsojali in bi mislili, da žene nima rad. Drugi pravi, da kraja ne naredi človeka slabega, saj gre za reševanje življenja in v nasprotnem primeru nikogar ne bi mogel več pogledati. Tretji pove, da ne sme krasti in je s tem, da se je potrudil, pokazal ljubezen do žene. Lekarnarja zaradi tega ljudje ne bodo marali. Četrti pove, da ne sme krasti, saj bodo drugi mislili, da je kriminalec, osramotil bi sebe in družino ter imel slabo vest (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Posameznik na četrti stopnji – stopnji zakona in reda – napreduje v kognitivnih spretnostih, abstraktnem mišljenju in lahko loči, kar je družbeno, in tisto, kar je medosebno, torej stremi k širšim interesom, kot so interesi socialnega sistema. Pri tem začne prepoznavati vloge in pravila sistema, ponotranja in utrjuje konvencionalno moralo. Želi si prispevati za ohranitev sedanjega reda v družbenem sistemu, za dobro skupnosti, zaradi česar bi se moral tudi posameznik prilagajati temu sistemu (Justin, 1997; Kroflič, 1997a).

Zadnja raven, ki jo je utemeljil Kohlberg, postkonvencionalna, in jo doseže le majhen odstotek odraslih, zajema peto stopnjo, ki temelji na socialnem dogovoru, torej upošteva človekove pravice, dogovore, kot so enakost, obveznosti med posamezniki, pravila in zakoni itd. Šesta stopnja temelji na univerzalnih etičnih načelih, po katerih posameznik lastno vedenje stabilizira, popolnoma ponotranji etično načelo in ga zna uravnavati sam.

Posameznik postaja vedno bolj racionalen in spoštuje drugega (Justin, 1997, Kroflič, 1997a).

Pri moralni vzgoji je bistveno to, da otroku omogočimo in priskrbimo spodbude, da lahko razvije svoje potenciale v največji meri. S tem bo gradil lastno osebnost, pridobival izkušnje in kompetence, ki mu bodo omogočile razsodno moralno delovanje. Posameznik je na prvih stopnjah individualističen, vendar lahko njegova dejanja, odnos do okolja in drugih ljudi, vseeno označimo kot moralen. Vse to je povezano z avtoriteto otroka in njegovim razvojem

nasploh ter mentalnimi sposobnostmi. Otrok najprej deluje po principu zadovoljitve lastnih potreb, torej po avtoriteti ugodja. Na začetku je njegovo zadovoljevanje potreb in dobro počutje odvisno od avtoritete, staršev in drugih, zato se podredi ravno njim, saj so vir ugodja.

Njihove zahteve ponotranji in se podredi zahtevam avtoritete, tj. družbena dolžnost, moralna za/vest. Torej z vzgojo lahko utrdimo in spodbujamo otrokov moralni razvoj, pomembna je tudi socializacija, vključitev otrok v vzgojno-izobraževalne ustanove (Kroflič, 1997a).