5 PROSOCIALNI RAZVOJ
5.1 RAZUMEVANJE DRUGAČNOSTI
5.1.1 Pripoznanje drugega kot drugačnega
Že Komenski se je zavzemal za drugačnost in trdil, naj posamezniki ne bodo diferencirani glede na spol, raso, vero, mentalne sposobnosti itd., da telesno in duševno šibkejši ne smejo biti izključeni. Menil je, da si vsak človek zasluži izobrazbo in vzgojo, četudi prilagojeno, vendar moramo pri tem uporabiti drugačne metode (Vidmar, 1995). Ljudje potrebujemo sočloveka, saj smo socialna bitja. Predvsem na začetku potrebujemo in iščemo v kakršnem koli odnosu potrditev, želimo si biti slišani, videni, da bi bila naša dejanja argumentirana.
Vsakdo si želi spoznati sebe kot sebstvo, velikokrat razmišljamo o obstoju nas samih in kje je naše mesto v družbi in svetu. Tudi s tem namenom se vključimo v družbo oziroma skupnosti, saj s tem krepimo identiteto, kot jo drugi sprejemajo. Za potrditev lastne identitete potrebujemo odnos, torej »Drugega«. V odnosih moramo biti odprti za mnogo možnosti, saj ne vemo, kaj vse lahko s pripoznanjem drugega in sebe še postanemo. Pogoj je, da drugemu damo možnost, ga spoznamo, prepoznamo, sprejmemo kot vrednega sočloveka in drugačnega, torej pripoznanje pomeni mnogo več od naštetega. S tega vidika ne zadostuje toleriranje fizične, osebnostne podobe, drugačnega razmišljanja, lastne pasivne empatije.
Predvsem je nasprotno od pripoznanja, stereotipno, na podlagi predsodkov ali nezadostnih izkušenj izoblikovano mnenje o posamezniku. Zavedati se moramo tedanjih politično-družbenih vplivov, ki stremijo k določenim idealom in so nasprotni pripoznanju druge osebe, saj ne gre za eno univerzalno osebnost, vsak individuum je sebi lasten. Torej smo kot odraščajoči subjekt izpostavljeni okoljskim vplivom tako družine kot širšega okolja.
Raznolika izoblikovana mnenja večinske populacije lahko pripeljejo do negativne subjektifikacije, pridobimo zmotno prepričanje o identiteti sebe ali drugega, dvomimo in smo nezadovoljni. Zato je pomembna vzgoja posameznika, da postane avtonomni subjekt, zmožen lastnega kritičnega mišljenja, da se slepo ne podreja. Vsakdo si zasluži, da drugi njegov identitetni položaj pripozna, da je enakovreden v odnosu, ga drugi spoštuje, ohranja svojo edinstvenost, ima možnost biti sprejet ne glede na ekonomski, socialni, kulturni status, spolno, rasno in versko raznolikost itd. Pripoznanje torej pomeni, da človeka sprejemamo na vseh ravneh identitete, s tem prosimo za pripoznanje sebe in se začnemo spreminjati.
Spreminjanje ne pomeni nujne spremenitve ali vsiljenja načel, interesov, vrednot itn., ampak da ne/zavedno spremenimo poglede nase, na druge ali življenje, z novimi izkušnjami rastemo in se učimo. Torej ljudje, ki niso sposobni pripoznanja, so podrejeni zmotnim splošnim nevrednostnim prepričanjem, ki zavirajo njihovo svobodno odprtost, zato bi morali pripoznanje spodbujati že v zgodnjem otroštvu (Kroflič, 2010a).
5.1.2 Vpliv alternativnih vzgojnih konceptov na moralni in prosocialni razvoj
5.1.2.1 Induktivni vzgojni pristop
Hoffman je v svoji raziskavi vzgojno-disciplinskih pristopov opisal, preko opazovanja odzivanja odrasle osebe na otrokovo pozitivno ali negativno vedenje, mednje je uvrstil induktivni, avtoritativno-asertivni pristop in čustveno pogojevanje, pri nas je indukcijo razvijal Kroflič. Induktivni pristop se povezuje z moralnim in s prosocialnim vedenjem, spodbuja zmožnost empatije, sočutja, empatične krivde, skrbi in prosocialnega ravnanja.
Celoten vzgojni proces je naravnan dialoško, torej individuum s pomočjo odziva odrasle osebe oceni vedenje kot ustrezno ali neustrezno in možnost posledic, vendar brez moraliziranja. Preko načina disciplinske prakse ob spornem dejanju odrasla oseba izrazi nestrinjanje z nemoralnim dejanjem otroka, ga zaustavi, pri tem mora biti odločen, da bo otrok sčasoma razumel nebesedno komunikacijo drugega, občutenje, čustva itn. Za lažje razumevanje mu odrasli obrazloži, kako se drugi počuti oziroma usmeri pozornost na njegovo dejanje, torej ali objekt ali subjekt. Otrok ob vidni škodi sčasoma začuti stisko ali emocionalni distres. Ko prepozna lastno zagrešeno dejanje, se želi rešiti empatične krivde, želi povrniti škodo. Sčasoma se začne zavedati svojih dejanj in posledic zanje, pri tem mu pomaga zmožnost empatije. Odkrili so, da se prosocialne spretnosti pojavijo pred razvojem kompleksnih moralno-kognitivnih. Celostni vzgojni proces je način, pri katerem otroka
razumemo kot kompetentnega individuuma, zmožnega soodločanja pri vzgoji, sposobnega pripoznanja. Do tega pridemo z induktivno argumentacijo in empatičnim poslušanjem, ki pripomoreta k občutljivosti otroka do soljudi, razumevanja lastnih dejanj in odgovornosti.
Vloga odraslega je ključna, saj mora dati otroku možnost sodelovanja pri vzgojnem procesu, z vztrajanjem bo na koncu odnos prerasel v enakovrednega in spoštljivega (Štirn Janota in Jug, 2010b). Etika skrbi se povezuje s prosocialnimi emocijami, moralno presojanje posameznika je odvisno od načina prepoznavanja situacije, ki sloni na pripoznanju drugega, skrbi do sočloveka in empatiji. Etika obličja, kot jo opiše Levinas, spodbuja pripoznanje drugačnega na podlagi zavedanja te drugačnosti. Zajema odgovornost, spoštovanje okolja in soljudi, to so pogoji, ki niso rezultati sprejetih načel etike. Vse to poleg spoznanja sebe uresničuje induktivni pristop (Štirn Janota, 2015). Induktivna vzgoja bo uspešna, če z njo začnemo v zgodnjem otroštvu, saj preko nje razvijamo prosocialne veščine, moralno odgovornost in presojanje. Pomembna je vloga odraslih, okolje, v katerem posameznik biva, in empatija, da bo prosocialni razvoj uspešen (Kroflič, 2010b).
5.1.2.2 Pedagoški koncept Reggio Emilia
Postmoderni koncept predšolske vzgoje Reggio Emilia je zasnoval Malaguzzi. Svoj koncept je postavil na podlagi izkušenj – eksperimentov progresivne pedagogike, črpal je ideje iz lastnega kulturnozgodovinskega okolja, uprl se je na druge teorije, znanstvene vede in modele, ki so jih zasnovali teoretiki, psihologi, filozofi itd., kot so Gardner, Dewey, Piaget, Erikson itn. Cilj koncepta, kot zapiše Malaguzzi (1998), je, da so posamezniki vzgojeni “v kritične mislece in varuhe demokracije” (Devjak, 2009, str. 8). Želi, da otroci soustvarjajo svoj svet, so aktivni pri njegovem kreiranju, imajo možnost soodločanja pri vsakdanjem poteku življenja, kreiranju pravil, ustvarjanju rešitev, torej so kompetentni individuumi, ki so sposobni sodelovati. Reggio koncept temelji na vpetosti vrtca v kulturo okolja, otroci preko igre vlog, spontane igre, projektov in umetniških dejavnosti pridobijo občutek za kulturo okolja, zgodovino in dediščino. Temelji na grajenju identitete, različnosti otrok in njihovih pravicah ter na razvoju in uporabi vseh čutov v spoznavnem procesu, torej razvoju vseh čutil in opazovanju. Spodbujajo in omogočajo tudi različne oblike izražanja, otrok ima možnost in se izraža s sto jeziki, kot so govor, risba, mimika, lutka, gib, glasba, risba itd.
Otroka ne smemo učiti nečesa, česar se ne bi bil zmožen naučiti sam, gre za prednost učenja pred poučevanjem. Kakovostna komunikacija in interakcija temeljita na sodelovanju vseh udeleženih v procesu vzgoje. Timsko delo vzgojiteljev in drugih delavcev v vrtcu ter
projektno delo pomagata razvoju skupine z opazovanjem in načrtovanjem ter skupnim delom dveh vzgojiteljev, v projektno delo vključujejo otroke. Dokumentacija in arhiviranje izdelkov ter življenja in dela v vrtcu ter otrokov izdelek se hranijo in imajo tako starši kot vzgojitelji možnost diskontiranja in opazovanja napredka. Prostori v vrtcu so zelo odprti in omogočajo stike vsem vpletenim v vzgojni proces. Torej se povezuje s prosocialnim in z moralnim razvojem otroka v vseh naštetih vidikih, saj dajejo pomen vsem vrednim komponentam uspešnega spodbujanja moralnega in prosocialnega razvoja otroka (Devjak, 2009).
Inkluzivna vzgoja je v slovenskem prostoru znana. V vrtcih in šolah se pri nas še ni uveljavila popolnoma, vendar jo počasi vključujemo v naš vzgojno-izobraževalni proces. V vrtcih Reggio Emilia so inkluzivno naravnani in jo uporabljajo, saj so temelji njihovega koncepta kot vsevključujoče skupnosti bolj podobni njej. Pomembno je, da je inkluzivni vzgojitelj sposoben sprejemati vse otroke in jim dati priložnost, da se po svojih zmožnostih izkažejo.
Vsakega otroka gleda kot individualni subjekt in mu mora ponuditi možnost za učenje, tako da mu zagotovi optimalne pogoje za doseganje tistega, kar zmore. Med seboj si nismo vsi enaki, zato z vsakim posameznikom ravnamo različno, da ne večamo razlik. Otrok s primanjkljajem ali marginaliziranih otrok ne smemo gledati skozi njihov primanjkljaj, ampak mora v vsakem otroku najti nekaj pozitivnega, tiste sposobnosti, ki jih že ima in lahko gradi na njih. Tudi šibka področja ali njegove hibe moramo vzeti kot novo pozitivno izkušnjo, s katero bomo mi pridobili novo znanje in veščine. Preko inkluzije se lahko znebimo stereotipov, pridobimo zmožnost pomoči s soljudmi, si pustimo biti drugačni in to omogočiti drugim ter se učiti drug z drugim. Pripravljeni moramo biti na spremembe in odprti za priložnosti (Chakir in Peček, 2014).