Opredelitev vzgoje

Vzgoja je zelo širok pojem, ki zajema mišljenje, ravnanje, metode in oblike dela, povezuje se z različnimi področji človekovega razvoja, načinom vzgoje posameznika, vplivu pomembnih prvih in drugih, moči avtoritete in tako dalje. Proces posameznikovega oblikovanja osebnosti se začne z otrokovim rojstvom (Devjak in Berčnik, 2018).

Definicija vzgoje je skozi zgodovino drugače opredeljena glede na posamezne avtorje. Kant je zapisal, da je edino bitje, ki ga je nujno treba vzgajati, človek. Vzgoja zajema nego, to je skrb staršev, ki se začne ob rojstvu otroka. Otrok se rodi neizdelan, z vzgojo–strogostjo in disciplino – najprej njegovo živalskost spremenimo v človeškost. Disciplina, s katero moramo začeti čim prej, zajema preprečitev in omejitev človekovih nagonov ter nepremišljenih dejanj, da ohrani svojo podobo. S strogostjo mu odvzamemo divjost. Pri tem potrebuje svoj um, ki ga otrok še nima, oblikovati mora obnašanje, vse to doseže počasi z lastnim trudom in s prenosom vzgoje (izkušenj) iz ene generacije v drugo. “Človek lahko postane človek” samo z vzgojo in izobraževanje, zato je pomembno, da smo tudi mi sami, ki predajamo vzgojo in izobraževanje, vzgojeni, saj se zamujenega ne da popraviti enako, kot bi lahko v zgodnjih letih (Kant in Košar, 1997).

Vzgoja se dogaja venomer in zajema oblikovanje ter samooblikovanje posameznikove osebnosti. Proces vzgoje je nameren/intencionalen, funkcionalen, organiziran in sistematičen, odrasli vpliva na posameznika/vzgajanca z vzgojnimi metodami, sredstvi in postopki, ki vodijo do natančno določenega cilja, kot pravi Medveš (Devjak in Berčnik, 2018). Vzgoja, kot jo definira Kroflič (1997a), je pojav in poseben način medčloveške komunikacije, pri kateri so poleg zavednega in racionalnega ravnanja, pomembna prav tako tudi nezavedna in iracionalna ravnanja. Nekatera od teh lahko sčasoma spremenimo in se jih začnemo zavedati, v večini, kot pravi tudi psihoanaliza, jih težko nadzorujemo zaradi različnih vzrokov, kot so vzorci, želje, motivi, napetosti. Vzajemno nezavedno je trčenje dveh ali več nezavednih, ti odločajo o empatiji, stopnji strinjanja in navezanosti v dialogu ter zaupanju. Psihoanalitiki poimenujejo ta proces transfer, ki vpliva na vzgojiteljevo

avtoriteto in vzgojno vplivanje.

Vzgoja je enoten in celovit proces, znotraj tega se odvijata izobraževanje in vzgajanje, po Autorju (1988). Izobraževanje vpliva na miselno – znanje in psihomotorično – spretnosti, področje človekove osebnosti, ki ga odrasli posreduje preko učnih metod. Vzgajanje vpliva na konativno, aksiološko in efektivno področje človeka, ta zajemajo želje, motivacijo, čustva, vrednote in tako dalje. Pojem vzgoje danes pomeni dolgotrajen proces skozi celotno življenje človeka, zajema zavestno in celostno oblikovanje ter dejavnost človeka.

Individuum je družbeni subjekt, ki ustvarja medosebne odnose. Vzgajamo in izobražujemo znotraj družine in izven nje, v institucijah. Vzgoje ni brez izobraževanja in prav tako izobraževanja ni brez vzgoje, saj ko vzgajamo, tudi izobražujemo in obratno (Devjak in Berčnik, 2018).

Na vzgojo vpliva tako dednost kot tudi okolje z vzgojo. Strauss pravi, da se ta dva dejavnika med seboj prepletata in sta tesno povezana. Z raziskavami o človekovi moralnosti in njegovi osebnosti je psihoanaliza ugotovila, da se otrok rodi z biološkim primanjkljajem oziroma fiziološko nedonošenostjo, ki ju zapolnijo vzgoja, kultura in izobraževanje. Otrok je na začetku odvisen od svojih staršev – odrasle osebe, ki zanj skrbi, ne glede na to, ali je v krvnem sorodstvu ali ne. Otrok je odraščajoči objekt v pozitivnem smislu, ki bo s pravimi spodbudami, mejami, pozitivnem in spodbudnem okolju prerastel v subjekt, ki aktivno participira pri lastni vzgoji in se postopoma osamosvaja. Otrok potrebuje varnost, ki jo dobi preko ljubečih odnosov, skrbi, nege, dotika – fizične bližine, besedne in nebesedne komunikacije. Starši so vzor otroku in so prvi, s katerim se identificira (Kroflič, 1997a). Pri procesu identifikacije je pomemben stalni odnos do vzora, da otrok živi z njim, saj si preko njega oblikuje navade, se nauči čustvovanja in čustev, si pridobi znanje in moralne vrednote.

Nanj mora biti tudi čustveno navezan. Otrok si pri tem razvija tudi zmožnost vživljanja v drugega – empatijo in posnema, vedenje druge osebe – imitacija. Vse to bo otrok, ne glede na to, ali je vzor pozitiven ali negativen, sčasoma ponotranjil, predvsem svojo naslednjo vlogo in vrednote ter ne celostne osebnosti, če je bila identifikacija ustrezna (Devjak in Berčnik, 2018). V obdobju trme, od drugega do četrtega leta starosti, se pojavi potreba po raziskovanju in neodvisnosti od staršev oziroma prvega objekta identifikacije. Otroku moramo pustiti, da se izrazi in premaga razvojno krizo, razumeti ga moramo, saj s tem pride tudi sprejemanje, hkrati mu moramo postaviti jasne meje. Pri vzgoji moramo upoštevati razvojne vidike vsakega otroka zase, saj je vsak edinstven individuum s svojimi posebnostmi

in potrebami (Kroflič, 1997a).

Postavi se nam vprašanje nezavednega vpliva na vzgojo in hkrati tudi na izobraževanje ter procese, ki potekajo pri teh dveh dejavnostih. Nekateri avtorji utemeljujejo naslednjo definicijo oziroma teorijo. Vzgoja, kot pravi Salecl (1988), ni cilj izobraževanja, saj so vzgoja in njeni smotri stranski produkt izobraževanja. Izbira učne vsebine, učnih metod in oblik so smotri izobraževanja, udejanjijo se skozi pouk in le pri njih posledično nastane vzgojni učinek. Zato cilj ni vzgoja sama, ampak samo izobraževanje. Vzgoja, kot pravi avtorica, je “bistveno drugotno stanje”. Utemeljitev Elsterja te besedne zveze je, da teh stanj, če si jih zastavimo za cilj, ne uresničimo. Možno jih je doseči kot stranski, spontani učinek drugih ciljev, ki smo si jih zastavili. Vzgoja kot znanost torej ni mogoča, saj imamo problem popolne kavzalne zveze, in ni mogoče v isti situaciji ter z istim vzgojnim delovanjem doseči popolnoma istih učinkov. Zato pravi, da pedagog uspe vzgojno učinkovati na otroka zaradi svoje osebnosti in posledično transferja ter ne zaradi teorij in dobro zastavljenih ciljev. Torej, kot bi rekel Freud, je vzgoja nemogoč poklic, pri katerem je ogromno nezavednih dejavnikov, ki vplivajo na vzgojno delovanje. Odrasli najprej deluje kot transfer, pogoj je, da drugi verjame v to znanje, besede, ki mu jih podaja, in če verjame, se začne vzpostavljati avtoriteta (Devjak in Berčnik, 2018).

Kantovski filozof Herbart, ki velja za očeta pedagogike, je že v poznem 18. stoletju razvijal tezo o vzgojnih učinkih pri pouku in trdil, da jih je mogoče doseči skozi poučevanje. S tem je radikalno zavrnil teze o ločevanju vzgoje in izobraževanja. Marentič Požarnik (2000) pravi, da se cilji vzgoje v javnem šolskem izobraževalnem sistemu velikokrat uresničujejo preko pouka, vendar ta ni vedno vrednostno nevtralen. Kurikul in tudi uresničevanje tega se preko neprikritega in prikritega kurikula izražata z vrednotami. V šolskem izobraževalnem sistemu bi bilo treba, po mnenju avtorice, poudariti tudi druge vrednote, npr. da s svobodo pride odgovornost do drugih, razvijanje kritičnega mišljenja, prizadevanje za čustveno-razumsko komponento, vse to so dolgo trajajoči procesi. Tudi Hribar (2000) se je trudil za uveljavitev vzgoje, ki je načrtovana, saj se je skliceval na Kantovo trditev o tem, da človek sam po sebi ni dober, vendar ima znotraj sebe dobroto. To je treba preko vzgoje vzbuditi in razviti, in hkrati tudi sposobnost za avtonomno odločajo, zavestno samopodrejanje moralnim zakonom in vrednotam, ki jih zajema svetovni etos. Te so dostojanstvo človeka, iz katerega izhajajo človekove pravice, zlato pravilo, iz katerega izhajajo dolžnosti človeka vseh svetovnih kultur, svetost življenja in posvečenost mrtvih. Avtor pravi, da izobraževanje, kot

“vzgoja za resnico”, kaže novo pot iz nevednosti in neznanja, zato vzgoje brez izobraževanja ne bo (Devjak in Berčnik, 2018).

Vzgoja in izobraževanje temeljita na določenih ciljih, sprašujemo se o primernosti vzgoje in ustreznosti ciljev. Do današnje postmoderne družbe se je pedagogika z vzgojo in izobraževanjem razvijala kot samostojna znanstvena disciplina. V današnji mešanici soobstoječih kultur, ver, religij, življenjskih stilov, vrednostnih opredelitev, znanstvenih resnic, ki slonijo na etičnem načelu strpnosti do drugačnega, pa ne zadostuje več v celoti.

Podlaga za oblikovanje vzgojnih ciljev in smotrov je določena vrednota oziroma sistem vrednot. Izbiro ustreznih vzgojnih in izobraževalnih vsebin, oblik in metod posredno določa predhodni cilj. Pri tem moramo biti pozorni na ločevanje vzgoje in moralne vzgoje od manipulacije oziroma sleparjenja. Manipulator zastavi določen cilj, s katerim posameznik ni seznanjen, in ga vodi do njega. Pri tem ima manipulator neki skrit namen in korist oziroma svoje misli in znanje podaja kot edino pravilne. To se lahko zgodi pri vzgoji, ko otrokom poskušamo podati zahteve, moralna pravila in norme kot edine pravilne v družbi. Vzgojitelj vodi vzgojno komunikacijo, določi cilje vsebino, oblike in metode, pri tem bi se moral vprašati, kaj počne otrok, kaj zahtevamo od njega in kaj si želi sam, kakšne so njegove potrebe itd. K odpravi manipulacije oziroma počasnemu ukinjanju posameznika, ki je voden, težijo sodobni vzgojni koncepti. Ta posameznik, si kasneje lahko zastavi cilje sam in pri tem razvija svojo osebnost. Oviro pri uresničevanju sodobnih ciljev vzgoje, ki zajemajo odgovorno in avtonomno moralo, kritično mišljenje ter ustvarjalnost, nam predstavlja ravno povezanost vzgoje in manipulacije (Kroflič, 1997a).