Kompetenca poznavanja različnih področij teorij in raziskav o otroštvu,

Vzgojiteljeva kompetenca poznavanja različnih področij, teorij in raziskav o otroštvu, razvoju in učenju zajema tudi splošno razgledanost vzgojitelja. Vzgojitelj se mora konstantno strokovno izobraževati in izpopolnjevati. Kompetenten mora biti za sporazumevanje s strokovnjaki z drugih področij, pri tem mora kritično vrednotiti in uporabljati različne kurikularne teorije (Predstavitveni zbornik, 2020/21).

Pomembna kompetenca je, da je vzgojitelj seznanjen z zgodovinskimi koncepti vzgoje in izobraževanja. S tem jih lahko kritično vrednoti in povezuje s sedanjimi. Rousseau je imel velik vpliv na progresivno pedagogiko, hkrati je podal veliko iztočnic za ravnanje v praksi, in sicer da je pomembno aktivno učenje, pri tem opazovanje in ročno delo, da je treba prilagoditi učenje zmožnostim otroka in vpliv pedagoških metod, ki pripomorejo k moralnemu oblikovanju otroka. Komensky je izpostavil pomen poučevanja za nazornost, poudaril je, da moramo upoštevati otrokove razvojne značilnosti. Poučevanje na nazornosti temelji na zametkih današnjih didaktičnih načel, le da so izpopolnjena, kot so načelo postopnosti, nazornosti, sistematičnosti, demonstracije. Med drugim je zagovarjal celostno učenje, ki zajema pet čutov, preko katerih ljudje zaznavamo in pojmujemo svet, poimenujemo ga reprezentacijski – zaznavni sistem ali VAKOG-učenje. Pri tem V pomeni vizualno, preko vida, A pomeni avditivno, preko sluha, K pomeni kinestetično, preko čuta in giba, O pomeni olfaktorično, preko voha in G pomeni gustatorično, preko okusa. Torej je želel, da otroci razumejo, kar se “učijo”. Poudaril je pomen vzgojiteljevega razumevanja

individualnosti in razvoja razuma ter da otroka ne smemo razlikovati glede na njegov spol ali socialni status. Tukaj so se začeli zametki institucionalne predšolske vzgoje in zaradi takšnih avtorjev, ki so si upali izraziti lastno mnenje in raziskovati kljub neusmiljenim razmeram, smo danes deležni različnih programov predšolske vzgoje, pedagoških disciplin in celostnega razvoja vzgojno-izobraževalnih institucij (Devjak in Berčnik, 2018;

Predstavitveni zbornik, 2020/21).

Piaget je v teoriji moralnega razvoja opisal, da otroci na prvi stopnji – heteronomni – pravila avtoritet jemljejo kot edina pravilna in o njih ne dvomijo. Vendar raziskave kažejo, da otroci o njih dvomijo in se sprašujejo, zakaj je odrasli ravnal tako. Otroci jasno izražajo nestrinjanje z avtoriteto in nasprotujejo njenemu ravnanju ali stališčem. Otroci, stari tri in štiri leta, znajo odgovoriti, zakaj je po njihovem mnenju dejanje napačno ter razložijo, da lahko s tem drugemu škodujemo ali ga poškodujemo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

Za moralni razvoj je pomembno, da je vzgojitelj kompetenten prepoznavanja otrokovih individualnih potreb, da ve, česa je otrok zmožen in kako spodbuditi njegov razvoj. Socialna pravila se delijo na različna področja, in sicer na osebnega, konvencionalnega in moralnega.

Otroci, stari štiri leta, znajo razločiti med prej naštetimi pravili. Vsak človek ima pravice, prav tako vsak otrok, kot pravi Turiel (1998), področje moralnega razvoja vsebuje ravno to in še blagostanje soljudi ter pravičnost. Torej, če smo pravični do sebe, moramo biti tudi do drugih in če pravice veljajo za nas, morajo ravno tako veljati za drugega, saj se naše pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Kantov Kategorični imperativ se zbližuje z zlatim pravilom etike in ga povežemo z moralnim področjem. Temu velita dve načeli: prvo, da drugemu ne smemo storiti nečesa, česar ne bi želeli, da ta drugi stori nam. Povezuje se z dostojanstvom človeka, ki je drugo načelo, saj zapiše, da moramo sočloveka vedno jemati kot cilj in ne kot sredstvo, drugega ne smemo izkoristiti zato, da bi dosegli lastni cilj. Ljudje nismo predmeti, temveč kompetentna bitja, ki se moramo zavedati, da je življenje vsakega drugega posameznika vredno ravno toliko kot naše (Kroflič, 1997b; Predstavitveni zbornik, 2020/21).

Vzgojitelj mora biti odprt in vsakega otroka prepoznati kot vrednega, upoštevati okoljske in socialne dejavnike otroka, vendar pri tem ne sme biti diskriminatoren. V sklopu teh tematik, ko splošna pravila uporabljamo, ta niso odvisna od točno določenega vidika. Pri konvencionalnih tematikah je nasprotno, saj morajo veljati splošno določena pravila

vedenja, ki pomagajo pri usmerjanju in delovanju družbe. Sem spadajo stil oblačenja in pričeske, obnašanje v socialnih situacijah, pri mizi, v gledališču, na pošti itd. Otroci prav tako konvencionalna kot moralna pravila razumejo kot tista, ki jih določi odrasla oseba in jih le ona lahko spreminja. Medtem jemljejo osebna pravila kot tista, za katere se lahko odločijo in ohranjajo sami. Otroci od starosti treh do petih let menijo, da izbira oziroma odločitev, s kom se bodo igrali, kdo bodo njihovi prijatelji, stil oblačenja, hrana, ki jo jedo, pripada njim in ne toliko vzgojiteljem ali staršem. To je del vzgoje, ki si želi samostojnega posameznika, s tem ga pripravlja za sodelovanje v družbenih skupinah in širši družbi ter svetu. Otroci se počutijo zmožne, pomembne, ko soodločajo v določenih naštetih tematikah, pri tem urijo zmožnosti komunikacije. Vendar otroci v konvencionalnih in moralnih konfliktnih okoliščinah želijo, da namesto njih posredujejo odrasli (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009; Predstavitveni zbornik, 2020/21).

Kompetenca vzgojitelja je načrtno spodbujanje razvoja v skladu z njegovimi razvojnimi značilnostmi in individualnimi sposobnostmi. Smetana in Braegs (1990) sta ugotovila, da kršenje konvencionalnih in moralnih pravil prepoznajo triletniki z opazovanjem slik. Pri konvencionalnih prepoznajo, ko otrok namesto z žlico je juho z vilico, ali sladoleda ne liže, temveč ga je s prsti. Primer moralnih je kraja plišaste igrače ali sadeža prijatelja – oškodovanje. Ob slikah so povedali, da je vsako nespoštovanje moralnih pravil neustrezno, za konvencionalna niso trdili tako. Čez pol leta so povedali, da je neupoštevanje moralnih pravil, konvencionalnih niso omenili, neustrezno, četudi otroci prehodno niso poznali pravil ali da odrasli ni vedel za to dejanje. Kršenja moralnih pravil otroci v zgodnjem otroštvu jemljejo resneje od kršenja konvencionalnih pravil. Kot sta raziskala Arsenio in Ford (1984), je to zaradi čustvenih informacij, ki jih otrok potrebuje za razločevanje teh pravil. Pri moralnih je čustvo drugega vidno takoj, na telesnem odzivu in obrazni mimiki, medtem ko pri konvencionalnih ne toliko. Kljub odsotnosti formalnih pravil je napačno, da udarimo drugega, s tem mu povzročimo bolečino, drugi občuti negativno čustvo. Otrok se pri presoji moralne situacije čustveno vzburi in je empatičen do osebe in dejanja. Čustva, povezana s konvencionalnimi pravili, se povezujejo, vendar manj in so povezana z modelnim učenjem, torej preko opazovanja modela in njegovega odziva. Killen in Smetana (1999) sta ugotovila, da otroci, stari pet in šest let, ki so vključeni v vrtec, bolje razločijo med moralnim, osebnim in konvencionalnim področjem kot otroci starosti treh in štirih let. Ardila-Rey in Killen (2001) sta v študiji ugotovili, da otroci, stari tri, pet in sedem let, razločijo med osebnimi ter konvencionalnimi in moralnimi konfliktnimi okoliščinami. Ugotovili sta, da je razločevanje

pogojeno s starostjo, saj starejši, kot je otrok, tem bolj razloči med temi tremi področji.

Otroci različnih starosti so spore z osebnega področja spoznali kot tiste, ki jih lahko rešijo in nadzorujejo sami, so kompetentni zanje. Razložijo, da so vzgojitelji tisti, ki imajo več znanja, vendar jim ne morejo določiti, s čim in s kom naj se igrajo. Otroci podprejo vzgojiteljevo avtoriteto v večini moralnih situacij, na primer ob čustvu žalosti mora vzgojitelj poskrbeti, da otroci dobijo neko razvedrilo, na primer plišasto žirafo. To, da sledijo konvencionalnim pravilom, so razložili s tem, da neupoštevanje pravil vodi v razdor in zmedo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009; Predstavitveni zbornik, 2020/21).

6.2.5 Kompetenca vzgojitelja pri spodbujanju samostojnosti, nudenju čustvene