Vzgojni pristopi, ki vplivajo na moralni razvoj

Glede na to, da je vloga vzgojitelja pri vzgoji otrok tudi usmerjanje, vodenje in discipliniranje, je pomembno, da se zaveda otrokove vloge kot kompetentnega bitja. Preko

različnih vzgojnih metod in strategij ga postopoma spodbuja k rabi njegovega uma, reflektirane moralnosti in ustvarjalnosti, pri tem se poskuša izogniti fenomenu manipulacije.

Vzgojitelju so v pomoč didaktični pristopi in načela, ki jih nudi sodobna vzgojna teorija.

Vzgojitelj mora starše in otroke seznaniti z vzgojnimi in izobraževalnimi cilji, vidiki kreiranja življenja v vzgojno-izobraževalni instituciji, s hišnim redom itn. Preko tega se uveljavlja demokratičnost šolskega sistema. Starši imajo pravico in omogočeno izbiro, v katero vzgojno-izobraževalno institucijo, javno ali zasebno, bodo vpisali svojega otroka.

Nedirektivni stili poučevanja se v didaktični praksi uporabljajo vedno pogosteje. Otroci imajo možnost v procesu vzgoje in izobraževanja aktivno sodelovati pri kreiranju okolja, dejavnosti in podajati lastne zamisli. Vzgojitelj mora za učenje zagotoviti spodbudno učno okolje, otroke mora spodbujati k izražanju lastnih občutkov in čustev, da krepi lastno domišljijo in predstave, išče in odkriva resnice o svetu in moralnih načelih. Vzgojno-izobraževalni proces ne sloni na posrednem prenosu vrednot, resnic o svetu, temveč jih otrok v tem procesu aktivno soustvarja. Glede na otrokovo starost in kognitivno zmožnost mora imeti možnost neposredno vplivati na vsebino in metode, ki so vključene v procesu vzgoje in izobraževanja ter izražati lastne interese. Otroke moramo seznaniti z metodami manipulacije, ki so v določeni družbi uveljavljene, saj jih bodo na ta način spoznali, jih v resničnem svetu prepoznali ter se jim uprli. Pri tem je pomembno, da vzgojiteljica otroka spodbuja k razvoju kritičnega mišljenja, ki ga razvija preko spretnosti, ki krepijo kognitivno mišljenje, lastno izvirnost in krepitev celostnega duha človeka (Kroflič, 1997a).

Justin (1997) piše, da je pomembno uporabiti prave pedagoške strategije za razvoj moralnosti. V predšolskem obdobju je najbolj primerna strategija ta, ki vsebino posreduje otrokom s pomočjo pripovedi. Mednarodna raziskava je pokazala, da učitelji največkrat uporabljajo strategijo aktivnega učenja, ta je osredotočena na učenca. Druge metode vključujejo igro vlog in simulacijo, praktične družbene dejavnosti, kooperativno učenje, vzgojne igre, skupinsko, projektno in raziskovalno delo, tematske dneve in delo z besedilom.

Teme, ki jih lahko uporabijo, se nanašajo na medkulturno vzgojo, državljanstvo, demokracijo, mir, okoljsko vzgojo, človekove pravice, enakost, spolov itd. Tematike in strategije se ujemajo z naštetimi načeli iz kurikula za vrtce, torej je naš dokument naravnan oziroma ima osnove za razvoj moralnosti pri otrocih.

6.3.1.1 Avtoritarni vzgojni slog in kulturno-transmisijski model moralne vzgoje

Omenila sem pomen vzgojnih pristopov pri vzgojitelju in starših. Baumrind (1991) zapiše, da je avtoritarni vzgojni slog temelji bolj na enosmerni komunikaciji z otrokom, kar je v nasprotju z moralno in prosocialno vzgojo. Sami postavljajo pravila in imajo edino oni moč vzgojnega vplivanja, otrok pri tem ne participira in ne soustvarja pri lastni vzgoji. Odrasli otroku postavlja pričakovanja ne glede na to, ali jih otrok razvojno in individualno lahko doseže, se ne prilagaja otroku. Ob kršitvi vnaprej postavljenih pravil, ki se jim mora otrok podrediti, sledi kaznovanje, tudi fizično. Odrasli meni, da mora otrok njemu ugajati v vsakem trenutku in nima možnosti izražanja lastnih mnenj, želja, občutkov, torej tak odnos zavira socialno in čustveno inteligentnost ter razvoj prosocialnih in moralnih spretnosti, saj je otrok zatiran in s tem ne bo zmožen samostojnega reflektivnega moralnega mišljenja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Kulturno-transmisijski model, ki ga opiše Kroflič (1997a), temelji na prenosu moralnih pravil, ki veljajo v trenutnem družbenokulturnem okolju in ne predpostavlja otrokovega oblikovanja kritičnega mišljenja. Otrok bo postal ustrezen državljan, ko bo pričakovanje, norme in vrednote družbe ponotranjil. Tukaj ni prostora za diskutiranje, izražanje mnenj, stališč in poslušanje drugega, saj je cilj brezpogojno sprejetje pravil. Model temelji tudi na manipulaciji, ki je za razvoj moralnosti problematična, saj je vse določeno že vnaprej brez vednosti otroka. Torej tudi ta ne ustreza razvoju moralnega in prosocialnega vedenja.

6.3.1.2 Permisivni vzgojni slog ali model prijazne vzgoje in nevpleteni vzgojni slog

Permisivni vzgojni slog ali model prijazne vzgoje temelji na izjemni toleranci in popustljivosti do otrokovih dejanj in vedenja. Odrasli se odziva na otrokova dejanja, vendar so nezahtevni, imajo nizka pričakovanja, postavljajo zelo malo omejitev in pri teh niso striktni. Osnova permisije se pojavlja v nekaterih alternativnih pedagoških konceptih, kot so Montessori in waldorfska pedagogika ter koncept Neilla Summerhilla. Dobra lastnost tega je, da so osredotočeni na otroka in njegove razvojne potrebe. Permisija posameznika ne vodi k svobodni avtonomni osebnosti, ampak k možnemu narcisizmu, egoizmu, odvisnosti od zunanje potrditve, moralna pravila sprejemajo z namenom, da bodo sprejeti v okolju. Torej taki posamezniki niso sposobni prosocialnega in moralnega delovanja. Freud je zapisal, da otroci potrebujejo izzive, frustracije, ki jih morajo premagati v odnosu z odraslo osebo, saj te pripomorejo k razvoju osebnosti. Vzgojni slog, ki vključuje odsotnost komunikacije in

odzivanja, se imenuje nevpleteni vzgojni slog. Starši otroka zavračajo, se ne odzivajo na njegove potrebe, otrokov razvoj v takem okolju ne napreduje pozitivno. Razvoj prosocialnega in moralnega razvoja pa v takem okolju ni mogoč, saj otrok nima zgleda, možnosti komuniciranja, poslušanja ali participiranja ter ni strpen (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009; Kroflič, 1997a).

6.3.1.3 Demokratični ali avtoritativni vzgojni slog

Demokratični ali avtoritativni vzgojni slog temelji na dvosmerni komunikaciji, striktnosti, postavljanju meja v skladu z razvojem otroka, poslušanju, naklonjenosti, spodbujanju. Starši spoštujejo lastne pravice in otroka ter njegove pravice. Otroci imajo dobro izhodišče za socialno in čustveno kompetentnost, saj v okolju lahko izražajo lastne želje in sodelujejo aktivno pri vzgoji. Otroci glede na svojo starost v povprečju z drugimi sovrstniki, ki so vzgajani drugače, dosegajo visoko stopnjo moralnosti. Otroci so sočutni, prilagodljivi in niso antisocialni, torej imajo dobre pogoje za razvoj moralnih in prosocialnih spretnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009).

6.3.1.4 Procesno-razvojni model moralne vzgoje

Kroflič (1997a) opredeli procesno-razvojni model moralne vzgoje, ki temelji na filozofiji postmoderne, humanističnem pogledu na otroka in je skladen z etičnimi in moralnimi načeli ter vrednotami, ki so svetovnonazorsko nevtralne. Vzgojno okolje predstavlja celotno vzgojno-izobraževalno institucijo, mora biti stimulativno, odrasli se mora zavedati človekovih in otrokovih pravic. Predpogoj koncepta je bil razvoj stroke in znanosti, saj otroka jemljemo kot aktivnega in kompetentnega sogovornika in ustvarjalca lastne vzgoje.

Otroku pustimo svobodno izražanje in razsojanje, izražanje čustev, potreb, želja in domišljije. Hkrati mu zagotavljamo okolje za optimalen razvoj otroka, kot moralnega bitja.

Avtoriteta je v vzgoji nujno potrebna in je tudi vedno prisotna, tudi pri permisiji, s tem da je tam prikrita in varljiva. Princip temelji na nezavednih in zavednih elementih vzgojen komunikacije. S tem omogoča fleksibilno načrtovanje, ki vključuje starše otroke in strokovne delavce. Avtoriteta deluje samoomejitveno, kar pomeni, da se otrok najprej počuti varnega in sprejetega, sčasoma otrokova zunanja spodbuda in motivacija ponikne v njegovo notranjost, jo ponotranji sam, avtoriteta odraslega se s tem rahlja. Cilj take vzgoje je otrokov razvoj, spodbujanje potencialov, ki pripomorejo k sprejemanju soljudi, načel, ki ne temeljijo

na njegovi egocentričnosti. S tem se oblikuje njegova avtonomna moralnost.