2.3.1 Specialni in rehabilitacijski pedagog
Specialni in rehabilitacijski pedagog je strokovnjak, ki proučuje, razvija in izobražuje osebe s posebnimi potrebami. Hkrati razvija in izvaja še reedukacijsko, kompenzacijsko in rehabilitacijsko delo z otroki s posebnimi potrebami ter odraščajočimi in odraslimi s
25
primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami v vseh življenjskih obdobjih (Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, 2009). Je nepogrešljiv strokovnjak in član timov pri vzgoji in izobraževanju oseb s posebnimi potrebami.
Osnovni cilj dela specialnega in rehabilitacijskega pedagoga je pomagati posamezniku, da razvije svoje potenciale. Ob tem ga vodi, da se usposobi za čim kvalitetnejše in čim bolj neodvisno poklicno ter socialno življenje. Pomaga mu na poti do tega, da čim bolj obvlada in kompenzira primanjkljaje, ovire oziroma motnje (Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, 2009).
V Etičnem kodeksu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije (2009) je navedeno tudi, da delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga temelji na kvalitetnem odnosu, ki mora upoštevati enkratnost vsakega posameznika. Temeljno vodilo pri tem je varovanje dostojanstva, avtonomije in zasebnosti vseh, ki so vključeni v obravnavo. Osebe s posebnimi potrebami so v središču delovanja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Vse profesionalno delo in odnos specialnega in rehabilitacijskega pedagoga mora trajno slediti in težiti k uresničitvi tistega, kar koristi osebam s posebnimi potrebami in je v njihovo dobro.
2.3.2 Kompetence specialnega in rehabilitacijskega pedagoga
Ob prenovi študijskih programov so na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani izvedli raziskavo, v kateri so skušali oceniti pridobljene in zaželene kompetence študijskega programa specialne in rehabilitacijske pedagogike. V raziskavi so sodelovali sodelavci Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani ter člani Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, ki so zaposleni na različnih delovnih mestih in visokošolski učitelji (Tancig, 2006, v Dovečar, 2016). Med kompetence, ki so bile v raziskavi ocenjene kot visoko zaželene in visoko dosežene s študijskim programom, se jih je uvrstilo šest (Tancig, 2006):
- poznavanje vsebine in metodike področja,
- poznavanje teoretičnih osnov področja in njihova uporaba v praksi,
- razumevanje in uporaba kurikularnih teorij splošnega in didaktičnega znanja na predmetnem področju,
- uporaba specialno pedagoških znanj za delo z otroki s posebnimi potrebami, - interdisciplinarno povezovanje vsebin,
- pedagoško vodenje razreda ali skupine.
26
2.3.3 Delo specialnega in rehabilitacijskega pedagoga
Vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga je za osebe s posebnimi potrebami pomembna od zgodnjega otroštva dalje. Vzgoja in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami poteka po različnih izobraževalnih programih, kjer so zaposleni specialni in rehabilitacijski pedagogi. Ti programi so (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011):
- programi za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, - prilagojeni programi za predšolske otroke,
- vzgojno izobraževalni programi s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, - prilagojeni programi vzgoje in izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom, - prilagojeni programi vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom,
- posebni programi vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju,
- vzgojni programi.
2.3.4 Pomen samoučinkovitosti in ustvarjalnosti za specialne in rehabilitacijske pedagoge
Samoučinkovitost
Vloga učitelja v razredu je ključnega pomena pri spodbujanju učenja. Učitelj ima vpliv na uspešno ali neuspešno izvajanje izobraževalnega sistema. On je tako imenovana ˝točka za stike˝
med izobraževalnim sistemom in učenci. Vsaka sprememba v izobraževalnem sistemu se dotika tako učiteljev kot učencev. Glede na vse omenjeno je glavni cilj izobraževanja maksimiranje učiteljeve učinkovitosti. Nekateri imajo namreč večji in bolj pozitiven vpliv na učence kot drugi. Zdi se, da so pri svojem delu uspešnejši in da se dobro znajdejo pri delu z učenci (Khan, 2012). V raziskavi je Khan (2012) ugotavljal ali sta učiteljevo zaznavanje učinkovitosti in akademski dosežki učencev v korelaciji. Rezultati raziskave so pokazali, da je povezava med omenjenima komponentama statistično pomembna. Največja povezanost je med učiteljevo zaznano učinkovitostjo in dosežki učencev na področju akademskih veščin.
Omenjena raziskava nam pomaga razumeti pomen visoke učinkovitosti učiteljev. Delo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov je vezano na učence, ki v vzgojno izobraževalni instituciji pridobivajo nova znanja. Tako kot učitelji v rednih šolah, imajo namreč tudi specialni in rehabilitacijski pedagogi pomembno vlogo pri spodbujanju učencev za usvajanje novih spoznanj, naj gre za učenje akademskih veščin ali za učenje razvijanja samostojnosti.
27
Samoučinkovitost učiteljev ni pomembna le zaradi kakovostnejšega dela z učenci, temveč je pomemba tudi zaradi vključenosti posameznikov na delovno mesto. Srivastava in Tiwari (2016) sta raziskovala odnos prav med samoučinkovitostjo in vključenostjo učiteljev na delovno mesto v srednjih šolah v indijski regiji Uttarakhand. Na podlagi pridobljenih rezultatov (pozitivna korelacija med samoučinkovitostjo in vključenostjo na delovno mesto) sta ugotovitve posplošila na celotno populacijo učiteljev srednjih šol.
Ustvarjalnost
V današnjem času, ki temelji na znanju, je krepitev ustvarjalnosti v izobraževanju postala zelo pomembna (Craft, 2007, v Hun Ping Cheung in Hung Leung, 2014). Študija ustvarjalnosti je pritegnila pozornost strokovnjakov in raziskovalcev iz zahodnih in vzhodnih držav, na primer iz Združenih državah Amerike (Fiske, 2002), Združenega kraljestva (Kvalifikacijski in kurikularni organ, 2004), Singapurja (Ministrstvo za šolstvo, 1997 ) in Hong Konga (Svet za razvoj kurikuluma, 2001). Zaradi tega, sedaj obstajajo empirični dokazi, da učiteljeva osebnost vpliva na ustvarjalnost učencev v razredu. Učitelji so namreč ustvarjalni vzorniki, učenci pa se učijo od ustvarjalnega učitelja oziroma njegovega vedenja (Cropley, 1994, v Hun Ping Cheung in Hung Leung, 2014). Trendi v oblikovanju strokovne in pedagoške kulture učitelja, vključno z ustvarjanjem, so sredstva za posodabljanje izobraževalnega sistema. Razvoj pedagoške ustvarjalnosti je zato pomemben pogoj za uspešno izobraževanje. Pedagoška ustvarjalnost neposredno vpliva na razvoj učencev. Proces razvijanja poklicne motivacije v sodobnih razmerah ni mogoč brez uporabe pedagoške ustvarjalnosti (Zivitere, Riashchenko in Markina, 2015). Potreba po ustvarjalnosti se izraža v številnih in raznolikih kontekstih. Nekaj povsem običajnega je, da je šola tista, ki razvija in krepi posameznikovo ustvarjalnost. Glavni cilj šole kot vzgojno izobraževalne institucije je, da učenci v njej usvojijo znanje. Ker pa znanje, zaradi novih spoznanj in odkritij, hitro ˝zastara˝, je pomembno, da se je posameznik zmožen prilagoditi spremembam (Soh, 2017). Einstein (b. d., v Soh, 2017) pravi, da pravi znak inteligentnosti ni znanje, temveč domišljija.
V resničnosti je ustvarjalnost prevladujoči ˝predmet˝, ki ga je treba vključiti v šolski kurikulum skozi vse šolske predmete. Tako morajo učitelji poučevati ne le jezik, temveč tudi ustvarjalni jezik, ne samo matematiko, temveč tudi ustvarjalno matematiko, ne samo znanost, ampak tudi znanstveno ustvarjalnost in tako dalje. Tradicionalno namreč ustvarjalnost povezujemo le z glasbo, umetnostjo, literaturo in plesom. Ker je ustvarjalnost učencev postala pomemben izobraževalni cilj, je učiteljska dodatna odgovornost postalo ustvarjalno poučevanje (Soh, 2017).
28