Viri ustvarjalnosti

Eno izmed najtežjih vprašanj psihologov, ki so usmerjeni k ustvarjalnosti je ta, kako lahko definiramo ustvarjalnost kot nek individualni konstrukt, če želimo združiti delo Leonarda da Vinchija, Isaaca Newtona, Alberta Einsteina in Wofganga Mozarta? Definicij o ustvarjalnosti je najbrž prav toliko kot je ljudi, ki se s tem ukvarjajo (Sternberg, 1996). Med proučevanjem ustvarjalnosti in med drugimi področji raziskovanja je velika razlika. Pri raziskovanju v splošnem velja, da novejše teorije nadomestijo starejše. Pri proučevanju ustvarjalnosti pa ne moremo reči, da teorije ˝zastarajo˝ ali da so novejše teorije pravilnejše kot starejše. Pri raziskovanju ustvarjalnosti lahko namreč ugotovimo, da obstaja množica teorij, ki so

"pravilne". Vsaka je usmerjena na določeno področje, na primer na ustvarjalnost med inženirji, ustvarjalnost med umetniki, ustvarjalnost med učitelji (Creativity today, b. d.).

Iskanje virov ustvarjalnosti je glavni cilj teoretikov in raziskovalcev. Vire delimo na dva dela, na alternativne koncepte in na koncepte sovplivanja. Med alternativne koncepte prištevamo (Lubart, 1994):

- Skrivnostni/mistični prostop

Prve pripovedi o ustvarjalnosti se upirajo na božansko posredovanje. Ustvarjalni človek je bil po teh prepričanjih prazna posoda, katerega naj bi božansko bitje napolnilo z navdihom.

- Psihodinamični pristop

Eden izmed prvih psiholoških pristopov k ustvarjalnosti je bil psihodinamični pristop. Ta razlaga, da napetost med zavednim in nezavednim delom človekove zavesti spodbudi ustvarjalnost. Freud (1908/1959, v Lubart, 1994) razlaga, da je ustvarjalno delo pisateljev in umetnikov način izražanja svojih nezavednih želja. Študije primerov pomembnih ustvarjalcev podpirajo te ideje, na primer študija primera Leonarda da Vincija (Freud, 1910/1964, v Lubart,

12

1994). Kubie (1958, v Lubart, 1994) pa v nasprotju s Freudom meni, da podzavestni konflikti vodijo k fiksiranim, ponavljajočim se mislim in zato ustvarjalnost prej ovirajo kot spodbujajo.

- Kognitivni pristop

Kot osnova za ustvarjalno delo sta v tem primeru sposobnost mišljenja in znanje. Kognitivni pristop sega v leto 1900, ko so Binet in drugi pričeli raziskovati domišljijske spretnosti kot del inteligentnosti. Guilfordove (1950, v Lubart, 1994) ugotovitve so te, da ustvarjalnost vključuje tudi divergentno mišljenje. Takšno mišljenje se nanaša na zmožnosti ustvarjanja različnih zamisli za razrešitev problema. Guliford je s sodelavci razvil številne teste za merjenje divergentnega mišljenja. Njihovo delo so nadaljevali Torrance in drugi.

Kognitivno usmerjeni psihologi obravnavajo ustvarjalnost kot kognitivni proces, torej se ukvarjajo z raziskovanjem miselnih predstav in procesov, ki vplivajo na ustvarjalno misel.

Weisberg (1988, 1995, v Lubart, 1994) je prepričan, da se visoko ustvarjalni ljudje razlikujejo od tistih z nizko stopnjo ustvarjalnosti po njihovem strokovnem znanju in predanosti k ustvarjalnemu prizadevanju. Weisberg meni, da ustvarjalnost sama po sebi ni nič posebnega in da naj bi se proces, ki je potreben za ustvarjalno mišljenje, vršil pri vsakem posamezniku ob tem, ko rešuje vsakodnevne probleme. Vsi kognitivni psihologi se z njegovim mnenjem ne strinjajo. Finke (1995, v Lubart, 1994) je opisal dva tipa ustvarjalnega mišljenja, mišljenje s konvergentnim vpogledom in divergentnim vpogledom.

- Socialno-psihološki pristop

Paralelno s kognitivnim pristopom se je razvijal socialno-psihološki pristop, ki je usmerjen na osebnostne in motivacijske značilnosti ter na sociokulturno okolje kot vir ustvarjalnosti.

Raziskovalci kot so T. M. Amabile (1983), Barron (1968, 1969) in drugi so ugotovili, da nekatere osebnostne lastnosti pogosto označujejo ustvarjalne ljudi. Na podlagi korelacijskih študij in raziskovanja nasprotij med visoko in nizko ustvarjalnimi primeri, je bil ugotovljen širok nabor potencialno pomembnih lastnosti. Te lastnosti so neodvisnost sodbe, samozavest, privlačnost kompleksnosti, estetska usmerjenost in tveganje.

Nekateri psihologi so svojo pozornost obrnili stran od kognicije in so se usmerili na proučevanje ustvarjalnosti z osebnostnega vidika in iz vidika motivacije (koncepti sovplivanja). Barron (1988, v Sternberg, 1996) je svojo pozornost namenil pomembnosti osebnostnega stila pri ustvarjalnosti. Zanimale so ga odprtost posameznika za nove poglede na stvari, neodvisnost pri odločanju, pripravljenost za tveganje in podobno. T. M. Amabile in drugi (1988, v Sternberg, 1996) so se usmerili na pomembnost motivacije pri ustvarjalnem procesu. Ločili so med zunanjo in notranjo motivacijo.

13

Zadnji izmed konceptov sovplivanja je nastal s sodelovanjem Todda Lubarta in Roberta J.

Sternberga. Prišla sta do spoznanja o tem, da je ustvarjalnost v veliki meri odločitev posameznika. Za ustvarjalne ljudi naj bi bilo značilno, da ideje ˝poceni kupujejo in jih drago prodajajo˝. To pomeni, da sprva nepriljubljeno idejo preoblikujejo oziroma prilagodijo in jo tako približajo ostalim. Ustvarjalni posamezniki se upirajo temu, da bi razmišljali ali delali tako, kot to počnejo drugi. Raje izbirajo drugačne načine razmišljanja in dela ter si prizadevajo predlagati ideje, ki so na nek način nove in koristne. Na podlagi torije ustvarjalnosti, le-ta zajema šest ločenih virov, ki se med seboj prepletajo (Sternberg, 2006):

- Intelektualne sposobnosti

Ločimo med tremi intelektualnimi sposobnostmi: a) sposobnost gledanja na problem z nove perspektive in premagovanje omejitev konvencionalnega mišljenja, b) analitična sposobnost prepoznavanja, katere ideje je vredno izvesti in katerih ne, c) praktično-kontekstualna sposobnost prepričanja drugih v vrednost lastnih idej. Pri tem je pomembno, da so hkrati prisotne vse tri.

- Znanje

Znanje lahko na eni strani spodbuja, na drugi strani pa zavira ustvarjalnost posameznika.

Posameznik mora imeti dovolj znanja o področju, na katerem deluje. Kajti, šele ko spozna meje svojega ustvarjalnega področja, jih lahko tudi prestopi. V nasprotnem primeru pa lahko znanje posameznika napeljuje k ustaljenim prepričanjem o določenem področju. To privede do zaviranja ustvarjalnosti.

- Stili mišljenja

Stili mišljenja določajo, na kakšen način posamezniki najpogosteje razmišljajo. Dominantni stil mišljenja je še posebej pomemben za ustvarjalnost.

- Osebnostne lastnosti

Med osebnostne lastnosti, ki pogojujejo ustvarjalnost, se prištevajo volja do premagovanja ovir, volja do smiselnega tveganja, volja do toleriranja nejasnosti, samozavest in upiranje konvenciji.

- Motivacija

Močna notranja motivacija je izjemno pomembna za ustvarjalnost. Ustvarjalec naj bi se osredotočal na svoje delo in ne na to, kakšne bodo zanj posledice. Raziskave T. M. Amabile (1983, v Sternberg, 2006) in drugih so pokazale pomen motivacije za ustvarjalno delo.

Ugotovili so, da je prava ustvarjalnost redka, kadar oseba ne mara svojega dela.

14 - Okolje

Podpora okolja je za ustvarjalnost in nagrajevanje ustvarjalnih idej zelo pomembna. Okolje, ki zavira ustvarjalne ideje, povzroči, da posamezniki prenehajo ustvarjati. Obstajajo pa taki, ki se zunanjim pritiskom zmorejo upreti in razmeroma nemoteno delajo naprej.

Sternberg (2006) pravi, da je bolj, kot vsaka posamezna komponenta, pomembno njihovo medsebojno vplivanje. Če je ustvarjalec, na kateri izmed komponent prešibak, ustvarjalnost ni mogoča. Pomanjkljivosti pri posameznih komponentah je sicer možno kompenzirati z drugimi močnimi področji. Dve močni področji, ki delujeta skupaj, lahko ojačata ustvarjalnost pri posamezniku. Glede na investicijsko teorijo ustvarjalnosti je ustvarjalnost odločitev in odnos do življenja, kot tudi stvar sposobnosti.