Stili učenja in model ustvarjalnega reševanja problemov

Več kot šestdeset let proučevanj ustvarjalnosti je pripeljalo do tega, da je opredelitev ustvarjalnosti postala bolj jasna. Večina raziskovalcev in teoretikov se sedaj strinja o tem, da ustvarjalnost vključuje razvoj novih idej, novih izdelkov, novih rešitev za probleme, ki imajo hkrati večjo vrednost za posameznika ali skupine ljudi (Isaksen, Dorval in Treffinger, 2011, v Wellman, 2014). J. Wellman (2014) navaja ugotovitve Isaksna iz leta 2004, ki pravi, da so se v preteklosti raziskave o ustvarjalnosti navezovale predvsem na to, koliko je posameznik ustvarjalen in ugotovitve Iskasna, Dorvala in Treffingerja iz leta 2011, ki pravijo, da se je sedaj zanimanje premaknilo predvsem na to, kako je posameznik ustvarjalen.

V nadaljevanju sta opisana Kolbov model učnih stilov in Basadurjev model ustvarjalnega reševanja problemov, saj sem omenjena modela uporabila v empiričnem delu magistrskega dela.

I. Stili učenja po Kolbu

Po Davidu Kolbu proces, v katerem se ustvarja znanje s pretvorbo posameznikove izkušnje, ob vzajemnem vplivanju osebnega in družbenega znanja, imenujemo izkustveno učenje. Z izrazom družbeno znanje poimenujemo objektivna spoznanja preteklih izkušenj človeka. Osebno znanje pa imenujemo subjektivne življenjske izkušnje posameznika. Aktivna vpletenost posameznika v izkušnjo in hkrati razmišljanje o izkušnji sta pomembni za izkustveno učenje (Marentič-Požarnik, Magajna in Peklaj, 1995).

Izkustveno učenje je nastalo kot izraz želje, da se tesneje povežeta teorija in praksa, saj je učenje v zadnjem času zasnovano zgolj na knjigah in učiteljevi besedi. Izkustveno učenje ima dolgo zgodovino. John Dewey, Jean Piaget in Kurt Lewin so poleg Davida Kolba tako imenovani idejni očetje. Vsak na svoj način so se namreč ukvarjali z vprašanjem, kako neposredno izkušnjo povezati z razmišljanjem. Iz izkušnje se moramo znati učiti in jo ob tem povezovati z že obstoječim znanjem. Izkustveno učenje je oblika učenja, ki skuša povezati neposredno izkušnjo, opazovanje, spoznavanje in ravnanje v neločljivo celoto. Gre za cikličen proces, ki poteka celostno (Maretnič-Požarnik, 2000).

Kolb svoj model učnih stilov logično gradi na pojmovanju izkustvenega učenja. Kakovostno učenje naj bi povezovalo štiri pole. Ti poli nastanejo s kombinacijo štirih dimenzij učenja, to so dimenzija konkretne izkušnje na eni strani in dimenzija abstraktne konceptualizacije na drugi

19

ter dimenzija razmišljajočega opazovanja in dimenzija aktivnega eksperimentiranja (Maretnič-Požarnik, 2000).

Ljudje smo si med seboj različni. Nekaterim bolj ustreza učenje preko konkretnih izkušenj, drugim pa je lažje učenje preko abstraktnih spoznanj. Sčasoma razvijejo značilne poudarke na enem od navedenih polov ter navado, da se pri spoznavanju opirajo predvsem na enega izmed obeh. Na ta način se oblikujejo modalitete učenja. Kombinacija dveh močnih modalitet opredeli značilen stil učenja. Ta je lahko akomodativen, asimilativen, divergenten ali konvergenten (Maretnič-Požarnik, 2000).

Glavne značilnosti posameznih stilov so predstavljene na Sliki 1. Zraven so izpostavljene tudi negativne plati, če je stil pretirano izražen. Krepke plati stila je dobro razvijati, slabosti pa odpravljati. Kolb pravi, da naj bi človek razvil tudi svoja pomanjkljiva področja. Kakovostno učenje je namreč tisto, v katerem povežemo vse pole oziroma modalitete. Učni stili se razvijajo na osnovi človekovih zgodnjih izkušenj, osebnostnih lastnosti, izkušenj v času šolanja in oblikovanja poklicne kariere (Maretnič-Požarnik, 2000).

20

Slika 1. Značilnosti pripadnikov različnih učnih modalitet in stilov (povzeto po Kolbu, 1984, v Marentič-Požarnik, 1995) KONKRETNA IZKUŠNJA

• izkustven pristop k učenju

• uči se na konkretnih primerih pravočasno ˝tu in sedaj˝,

• analitičen pristop k učenju

• logičen, razumski

• raje opazuje kot sodeluje

• introvertiranost

• zaprt v ˝slonokoščeni stolp˝

• brez interesa za ljudi, za

• presoja z različnih vidikov

• upošteva čustva, fantazije, vrednote

• interes za ljudi

˝SANJAČ˝

• preveč ˝v oblakih˝

• neuspešen v konkretni situaciji

21

II. Basadurjev model ustvarjalnega reševanja problemov

V zadnjem času je cilj izboljševanja učinkovitosti organizacij postal vse bolj kompleksen in zahteven. V svetu, v katerem živimo so vse pogostejše velike prekinitve in motnje, pojavljajo se tudi hitre in pogoste spremembe. Številne organizacije, ki so navajene na rutino, se v teh časih težko znajdejo (npr. Amagoh, 2008, v Basadur, Gelade in Basadur, 2014).

Mott (1972, v Basadur, Gelade in Basadur, 2014) je predstavil dokaze o tem, da učinkovite organizacije potrebujejo dve lastnosti hkrati, to sta učinkovitost in prilagodljivost. V ne spreminjajočem svetu so lahko učinkovite organizacije uspešne. Če želijo biti uspešne tudi v spreminjajočem svetu pa morajo biti poleg učinkovitosti še prilagodljive. Učinkovitost pomeni obvladovanje rutine, prilagodljivost pa pomeni obvladovanje procesa, s katerim spreminjamo rutino. Prilagodljivost je proaktiven proces, ki organizaciji omogoča nenehno in namerno spreminjanje ter ustvarjanje. Basadur in sodelavci (npr. Basadur in Gelade, 2006, v Basadur, Gelade in Basadur, 2014) so predlagali, da je lahko prilagodljivost razumljena kot proces v štirih fazah ustvarjalnega reševanja problemov.

Za lažje razumevanje modela ustvarjalnega reševanja problemov, moramo najprej definirati reševanje problemov in povezavo med reševanjem problemov ter ustvarjalnostjo. Problem predstavlja vrzel med tem, kje smo oziroma kaj imamo in želeno lokacijo oziroma rezultatom (Treffinger, Selby in Isaksen, 2008). Johnson (1972, v Treffinger, Selby in Isaksen, 2008) pravi, da se problem pojavi, kadar je oseba motivirana za dosego cilja, vendar njegov prvi poskus za dosego cilja ni bil uspešen. Reševanje problemov vključuje razmišljanje in vedenje, s katerim težimo k dosegi cilja.

Isaksen (1995, v Treffinger, Selby in Isaksen, 2008) predlaga tri kontinuume, s katerimi povzame razlike in odnose med ustvarjalnostjo in reševanjem problemov. Področje problema je lahko zelo jasno definirano in strukturirano, lahko pa je nejasno in dvoumno. Prvi omenjeni problem (jasen in strukturiran) lahko rešimo s pomočjo procesa reševanja problemov. Drugi omenjeni problem (nejasen in dvoumen) pa lahko rešimo na način ustvarjalnega reševanja problemov (Carson in Runco, 1999; Getzels in Csikszentmihalyi, 1976, v Treffinger, Selby in Isaksen, 2008). Pot do rešitve je lahko vnaprej poznana in razmeroma enostavna, lahko pa je nepoznana, kompleksna in nedoločena. (Geary, 2005; Kirton, 2003, v Treffinger, Selby in Isaksen, 2008). Želeni razplet (rezultat) nam je že poznan ali nam je dosegljiv, lahko pa še ne obstaja in je trenutno nedosegljiv. Prvi primer zahteva usmerjeno raziskavo. Drugi primer pa zahteva ustvarjalnost in iznajdljivost (Beer in Nohria, 2000; Bossidy in Charan, 2002, v Treffinger, Selby in Isaksen, 2008).

22

Te razlike in odnosi med različnimi načini spoprijemanja s problemi so privedli do razvoja ustvarjalnega reševanja problemov. Basadurjev model ustvarjalnega reševanja problemov temelji na več kot 50 letih raziskav. Skozi to obdobje je veliko raziskovalcev predstavilo vrsto različnih modelov in pristopov k ustvarjalnemu načinu reševanja problemov. Številni avtorji in raziskovalci modelov se med seboj poznajo in med seboj sodelujejo. Drugi raziskujejo in ustvarjajo sami. Kljub temu je vsem avtorjem in njihovim delom na tem področju raziskovanja skupen izraz - ustvarjalno reševanje problemov. Različni modeli imajo številne skupne pa tudi različne značilnosti (Treffinger, Selby in Isaksen, 2008).

Ustvarjalno reševanje problemov kot proces

Prvi korak omenjenega procesa je ustvarjanje idej (˝Narediti, da se stvari začnejo˝). Gre za proaktivno pridobivanje in ustvarjanje novih idej, zaznavanje novih priložnosti in težav. Stik z realnostjo posameznika opozarja na pojav neskladnosti in težav. Neskladnosti se nato uporabljajo za predlaganje novih problemskih področij ter za prepoznavanje priložnosti za izboljšave in novosti. Pri tem koraku so težave in priložnosti prepoznane, vendar še niso jasno izražene in razumljene. Drugi korak je opredeljevanje idej (˝Dajati ideje skupaj˝). Težava, ki je bila predhodno opredeljena, se tukaj analizira tako, da lahko ustvarimo celovito konceptualizacijo. Razumevanje problemskega področja je tukaj pridobljeno z abstraktno analizo in ne preko izkušenj. Konceptualno znanje se uporabi kot osnova za idejo, pri čemer se razvije ena ali več idej za rešitev problema. Sledi tretji korak, kjer gre za izboljševanje idej do skrajne mere (˝Abstraktne ideje spreminjati v praktične rešitve in načrte˝). Koncepte iz druge faze se tukaj kritizira na podlagi težav v realnem svetu. Alternative sistematično pregledamo, da lahko pripravimo načrt za izvajanje optimalne rešitve. Zadnji, četrti korak je namenjen praktičnemu preizkušanju idej (˝Dokončati stvari˝). Kognitivna aktivnost je sestavljena iz eksperimentiranja z novo rešitvijo, vrednotenja rezultatov in prilagajanja, če je potrebno (Basadur, Gelade in Basadur, 2014).

Stili ustvarjalnega reševanja problemov in organizacijske vloge

Ta pristop sega preko mej modela ustvarjalnosti kot kognitivnega večstopenjskega procesa reševanja problemov. Predlaga, da posameznik na podlagi svojih močnih področij na različne načine prispeva k vsakemu izmed štirih stopenj procesa ustvarjalnega reševanja problemov.

Posameznik daje običajno eni stopnji prednost pred drugo. Glede na to, kateri stopnji daje posameznik prednost, se uvrsti v eno izmed štirih, tako imenovanih, stilov ustvarjalnega reševanja problemov. Le-ti so tesno povezani s štirimi stopnjami prej omenjenega procesa. Stili

23

ustvarjalnega reševanja problemov so ustvarjalec idej, opredeljevalec idej, izboljševalec idej (do skrajne mere) in praktični preizkuševalec idej. Vsak stil vključuje različne kognitivne dejavnosti (Basadur, Gelade in Basadur, 2014).

Instrument za merjenje ustvarjalnega reševanja problemov po Basadurju

Stil ustvarjalnega reševanja problemov po Basadurju se meri s profilom ustvarjalnega reševanja problemov (CPSP – Creative problem solving profile). Tega so prvi objavili Basadur, Graen in Wakabayashi leta 1990 in ga kasneje še dalje razvijali skozi raziskave in konkretne izkušnje (Basadur, Gelade in Basadur, 2014). Štiri korake reševanja problemov lahko pojasnimo tudi znotraj kognitivnih procesov.

Za lažjo predstavo uporabimo pravokotni koordinatni sistem (Slika 2). Prva navpična os predstavlja pridobivanje znanja in meri dve nasprotni komponenti – izkušnje in mišljenje.

Izkušnje predstavljajo bolj odprto, divergentno in izkustveno obliko pridobivanja znanja. Gre torej za učenje iz izkušenj. V nasprotju z izkušnjami je mišljenje bolj zaprto, racionalno, teoretično in konvergentno. Gre za obliko pridobivanja znanja preko mišljenja. Vsi posamezniki pridobivajo znanje na podlagi izkušenj in mišljenja, vendar se nekateri bolj nagibajo k eni, drugi pa k drugi obliki (Basadur, Gelade in Basadur, 2014). Zgodovina raziskovanja različnih oblik pridobivanja znanja sega daleč v preteklost. Basadur, Gelade in Basadur (2014) navajajo, da sega vsaj v obdobje Kanta (1798/1978), ki je razlikoval med senzorno in intelektualno kognicijo. To razlikovanje je prepoznal tudi Thorndike (1931) in kasneje še drugi avtorji (npr. Mintzberg, 1989; Wonder in Blake, 1992).

Druga vodoravna os predstavlja uporabo znanja in prav tako meri dve komponenti – ideje in vrednotenje. S pomočjo idej ustvarjamo nove informacije, da s tem povečamo raznolike možnosti za rešitve. Drugi način je ta, da znanje vrednotimo in s tem zmanjšamo možnosti raznolikih rešitev. Podobno kot že prej omenjeno vsi posamezniki uporabljajo znanje na en in na drug način (s pomočjo idej in vrednotenja). Nekateri se bolj nagibajo k eni, drugi pa k drugi obliki uporabe znanja (Basadur, Gelade in Basadur, 2014).

24

Pridobivanje znanja s pomočjo izkušenj

Pridobivanje znanja s pomočjo mišljenja

Slika 2. Kognitivne aktivnosti v štirih fazah ustvarjalnega procesa reševanja problemov (Basadur, Gelade in Basadur, 2014)

Basadur, Gelade in Basadur (2014) pravijo, da je Basadurjev instrument pomagal številnim organizacijam izboljšati svoje delo. Eden izmed številnih resničnih primerov je ta, da je podjetje, srednje velike evropske proizvodnje, posebej za razvoj prodornega izdelka, ki so ga želeli prinesti na trg, zaposlilo novega direktorja. Ta je povsem intuitivno sestavil ekipo, ki je v zelo kratkem času resnično razvila nov in razburljiv izdelek. Ekipa je nato dosegla tako imenovano ˝mrtvo točko˝. Člani ekipe se več niso želeli udeleževati sestankov, bili so mnenja, da so naredili vse kar so lahko. Članom ekipe so nato razdelili Basadurjev instrument, analiza rezultatov je pokazala, da so člani bodisi ustvarjalci idej bodisi opredeljevalci idej. To je pomenilo, da je ekipa močno pristranska, saj je usmerjena k uporabi znanja za ideje. Direktor je spoznal, da mora, če želi izdelek prinesti na trg, v ekipo vključiti še izboljševalce idej in praktične preizkuševalce idej, da okrepi uporabo znanja za vrednotenje.