Ustvarjalnost v socialnem kontekstu

Dejstvo je, da kljub zgodovini preučevanja, še danes nimamo enotne opredelitve ustvarjalnosti, čeprav je spoznana pomembnost ustvarjalnega na različnih področjih človekovega udejstvovanja (Makel in Plucker, 2008, v Juriševič, 2009). Različne psihološke smeri skušajo pojasniti, kaj je ustvarjalnost, pri čemer vsaka izpostavlja določen vidik. Psihometrični koncept na primer poudarja različno strukturo ustvarjalnosti. Z vidika razvojne dinamike ustvarjalnost razlagajo razvojno orientirani avtorji. Sistemske teorije izpostavljajo dejavnike, ki vplivajo na razvoj ustvarjalnosti, v njih je poudarjen socialnokognitivni vidik (Juriševič, 2009).

Spoznanja vseh treh omenjenih pristopov so Plucker, Beghetto in Dow (2004, v Juriševič, 2009) smiselno združili v opredelitev, da je ustvarjalnost preplet sposobnosti, procesov in okolja, ki so med seboj v interakciji. Na osnovi tega prepleta posameznik ali skupina realizirata sprejemljiv produkt. Produkt je znotraj določenega socialnega konteksta hkrati izviren in koristen.

M. Juriševič (2009) navaja, da tudi drugi avtorji, ki so kontekstno usmerjeni, ustvarjalnost razumejo podobno in da med različnimi dejavniki poudarjajo še vlogo motivacije za ustvarjalno vedenje. T. M. Amabile (1996, v Juriševič, 2009) je na primer med štiri ključne dejavnike za razvoj ustvarjalnosti poleg (notranje) motivacije uvrstila tudi kognitivne, osebnostne in socialne dejavnike. Sternberg in Lubard (1996, v Juriševič, 2009) sta motivaciji dodala inteligentnost, znanje, stile razmišljanja, osebnost in okolje. Csikszentmihalyi (1999, v Juriševič, 2009) ustvarjalnost razume kot dinamični splet kulturno-socialnih dejavnikov, področja, na katerih se ustvarjalnost kaže, ter posameznikovih osebnostnih značilnosti, med katerimi poudarja zanos

15

kot osrednjo motivacijsko značilnost. Brez zanosa po avtorjevem mnenju do ustvarjalnega procesa sploh ne more priti. M. Juriševič (2009) navaja še, da so Gardner (1993), Torrance (2004), Urdan (2007) ter drugi avtorji izpostavili posameznikovo motiviranost kot osebnostno lastnost, ki ključno prispeva k ustvarjalnosti.

Ustvarjalnost je torej mogoče opredeliti, raziskati in razumeti z različnih vidikov. To lahko naredimo z vidika sposobnosti, mišljenja, osebnostnih značilnosti in procesa učenja ter ustvarjalnih dosežkov (Makel in Plucker, 2008, Runco, 2004, v Juriševič, 2009). Pri ustvarjalnosti, ki je kompleksen psihološki fenomen, ima pomembno vrednost spodbujanje razvoja in kultiviranje ustvarjalnosti v učnem kontekstu. Ustvarjalno mišljenje je namreč oblika kompleksnega mišljenja, ki ga je v šoli možno sistematično razvijati. Tesno povezano je s samo kakovostjo učenja, reševanjem problemov ter z inovacijami in celotnim družbenim razvojem (Davis, 2003; Makel in Plucker, 2008; Runco, 2004; Poon Teng Fatt, 2000; Tan, 2007, v Juriševič, 2009).

V množici multidisciplinarnih raziskav in člankov sta Plucker in Beghetto (2004, v Opaka, 2008) s pomočjo analiz opredelitev ustvarjalnosti ugotovila trajnost pristopa. To pomeni, da lahko pri raziskovanju ustvarjalnosti uporabimo tri vidike. To so vidik ustvarjalnosti kot procesa, vidik ustvarjalne osebe in vidik ustvarjalnega produkta.

I. Vidik procesa

a) Intrapersonalni ustvarjalni procesi

Ustvarjalni proces je do danes že dodobra raziskan. Raziskovalci so v ustvarjalnosti našli običajne kognitivne procese ter ji odvzeli videz mističnosti in nedosegljivosti (Opaka, 2008).

Kljub različnim potem, ki vodijo do idej, je mogoče proces ustvarjalnega mišljenja do neke mere opisati na enoten način (Jaušovec in Kompare, 2005). Danes vsesplošno sprejet kognitivni model ustvarjalnega procesa temelji na transformaciji, ki poteka v fazah (Opaka, 2008). Do neke mere se te faze med seboj prekrivajo (Jaušovec in Kompare, 2005).

Faze ustvarjalnega procesa

Preparacija je faza priprave, v kateri se posameznik seznani s problemom in zbira podatke o njem. Ni dovolj problem samo prepoznati, temveč je pomembno problem čim natančneje definirati. Če ga slabo definiramo, namreč otežimo njegovo reševanje. Druga faza je inkubacija,

16

kjer gre za obdobje navideznega počitka. Ne glede na to, kako definiramo problem in koliko se o problematičnem položaju naučimo v prvi fazi, velikokrat ne zmoremo takoj najti dobre rešitve ali pa je sploh ne najdemo. Kadar se dlje časa ukvarjamo z reševanjem problema in nikakor ne pridemo do rešitve, psihologi priporočajo naj se začasno nehamo ukvarjati s primerom. Lotimo se drugih stvari in s tem ˝nezavednemu˝ prepustimo, da se ukvarja s problemom. Takšen pristop je dober tudi v primerih, ko smo rešitev že našli. Naše navdušenje nad najdeno rešitvijo se lahko ohladi in na ta način lahko najdemo drugo, boljšo rešitev. Inkubacija je najpogosteje najpomembnejša faza. Traja lahko od sekunde ali minute ali celo do več dni. Teorija govori, da podzavest deluje na drugačen način kot zavest. V nasprotju z racionalnim, logičnim in kritičnim razmišljanjem v zavednem delu naših možganov, podzavest deluje veliko bolj svobodno, nenavadno in nepričakovano. Dokler problem ne dozori v nezavednem, naš zavedni um ne mora priti do rešitve. Sledi faza iluminacije, kjer se pojavi rešitev. Do rešitve običajno pride v okoliščinah, ki so za reševanje problema nenavadne. Sledi še faza verifikacije. V tej fazi gre za preverjanje rešitev oziroma za kritično vrednotenje dobljenih rezultatov. Dobra zamisel se namreč potrjuje z uporabo (Srića, 1999).

b) Interpersonalni ustvarjalni procesi

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so na ustvarjalnost, namesto iz individualistične perspektive, pričeli gledali iz socialnega konteksta. V osemdesetih letih pa že lahko govorimo o socialni psihologiji ustvarjalnosti (Simonton, 2000, v Opaka, 2008). Ustvarjalni proces ne poteka v izoliranosti, ampak vedno v nekem socialnem kontekstu. Ta kontekst ustvarjalnost šele definira s svojimi kriteriji in na ustvarjalni proces odločilno vpliva (po več avtorjih, v Opaka, 2008).

II. Vidik osebe

S sodobnimi metodami in usmeritvami psihologije so se odprle možnosti raziskovanja biološke osnove ustvarjalnosti. Z merjenjem možganskih valov med izvajanjem ustvarjalne naloge so že leta 1984 Martindale, Hines, Mitchell in Covello ugotovili višjo aktivnost desne hemisfere pri visoko ustvarjalnih osebah (Runco, 2004, v Opaka, 2008).

Že dolgo je znano, da je osnovni pogoj za visoko ustvarjalnost dovolj visoka inteligentnost (Sternberg, 2001, v Opaka, 2008). Odprtost za izkušnje je ena izmed značilnosti visoko ustvarjalnih ljudi (Carson in Peterson, 2003; Pečjak, 1987; Simonton, 2000, 2003, v Opaka,

17

2008). M. Opaka (2008) navaja, da s tem avtorji povezujejo še perceptivnost, tolerantnost do dvosmiselnega, boljši smisel za humor, neodvisnost (Jurčová, 2005), manj togo, bolj fluentno in izvirno mišljenje, nekonvencionalnost ter nagnjenje k boemstvu, izstopajočemu vedenju in tveganju (Simonton, 2000), naklonjenost spremembam, široki interesi (Pečjak, 1987) in nekonformizem (Pečjak, 1987; Simonton, 2000).

Jurčová (2005, v Opaka, 2008) pravi, da so visoko ustvarjalni ljudje socialno bolj kompetentni, pogumnejši v izražanju. Imajo visoke neverbalne socialne sposobnosti in zato bolj raznolike socialne interakcije. Ključna lastnost za razvoj visoke ustvarjalnosti je radovednost.

Radovednost je samoregulativni mehanizem, ki ustrezno usmeri psihološke vire prosti cilju (Kashdan in Fincham, 2002, v Opaka, 2008).

Grawitc idr. (2003, v Opaka, 2008) so ugotovili, da pozitivno razpoloženje poveča izvirnost idej, ne pa tudi njene fluentnosti. Negativno in nevtralno razpoloženje pa povzročata upad izvirnosti. Vse raziskave niso pokazale pozitivnih povezav med dobrim razpoloženjem in ustvarjalnostjo. Martin in Stoner (1996, v Opaka, 2008) sta namreč ugotovila, da so negativno razpoložene osebe bolj kritične do svojih dosežkov in zato bolj motivirane, da se izboljšajo.

Ustvarjalni posamezniki so zelo heterogena skupina. Zelo malo je takšnih lastnosti, ki jih lahko posplošimo na vse. Ključna lastnost, ki je skupna vsem, je zavesta odločitev biti ustvarjalen (Sternberg, 2001, 2002, v Opaka, 2008).

III. Vidik produkta

Ustvarjalni proces se konča z rezultatom (produktom), ki je bistvo vse ustvarjalnosti (Opaka, 2008). Preučevanje z vidika produkta je starejše kot preučevanje z vidika procesa in osebe (Jurman, 2004, v Opaka, 2008). Simonton (2003, v Opaka, 2008) pravi, da je vidik produkta bolj celosten, kot ostala dva vidika. Simontov predlog je opazovati ustvarjalno vedenje v stvarnosti. S pomočjo introspektivnih poročil o ustvarjalnem procesu pomembnih ustvarjalcev je prišel do ugotovitve, da je ustvarjalnost naključni kombinatorni postopek. Simonton (2003, v Opaka, 2008) omenja introspektivno poročilo matematika in fizika Henrija Poincaréja (1921), ki opisuje ideje kot kaotične elemente, ki se nato naključno združujejo. Le nekatere kombinacije so dejansko uporabne. Verjetnost dobre kombinacije je majhna. S tem, ko je Simonton (2003) postavil zakone kombinatorike in verjetnosti kot osnovno gonilo ustvarjalnosti, je na videz izničil tradiciji raziskovanja ustvarjalne osebe in ustvarjalnega procesa. Ustvarjalnosti po njegovem botruje le sreča (Opaka, 2008).

18