Vpliv procesov posredovanja in virov informacij na zaznano samoučinkovitost

I. Procesi posredovanja

Na prepričanja o lastni učinkovitosti vplivajo kognitivni, motivacijski, čustveni in selektivni procesi (Bandura, 1997).

a. Kognitivni procesi

Prepričanja o učinkovitosti vplivajo na kognitivne procese, ki lahko povečajo ali zmanjšajo učinkovitost izvedbe neke naloge. Posameznikova prepričanja v lastno učinkovitost vplivajo na to, kakšne scenarije si v določenih situacijah ustvari. Bolj kot se ljudje zaznavajo kot učinkoviti, višji so njihovi cilji in bolj odločni so pri tem, da jih bodo dosegli (Bandura in Wood, 1989;

Locke in Latham, 1990, v Bandura, 1997).

Zmožnost za reševanje problemov zahteva učinkovito kognitivno procesiranje različnih informacij. Te so velikokrat negotove, kompleksne in dvomljive (Bandura, 1989a, v Čot, 2004).

Raziskave so pokazale, da način, kako posamezniki zaznavajo svoje sposobnosti, vpliva na

5

samoregulativni mehanizem, ki vodi kognitivne procese, in na uspehe pri izvajanju aktivnosti (Bandura, 1997).

Na oceno lastnih zmožnosti zelo vpliva socialna primerjava. Bandura in Jurden (1991, v Čot, 2004) sta v raziskavi pokazala, da socialno primerjanje vpliva na samoregulativne dejavnike.

Ti vplivajo na posameznikovo motivacijo in rezultate delovanja. V raziskavi, ki sta jo izvedla, so posamezniki dobili informacijo, da so pri odločanju manj uspešni od drugih. Ti so kasneje pokazali zmanjšano prepričanje v svojo učinkovitost odločanja. Njihovo razmišljanje je postalo brezciljno, postali so kritični do lastnih dosežkov. Zaznana neučinkovitost je imela za posledico tudi pripisovanje krivde drugim. Na drugi strani pa so nekaterim posameznikom dali informacijo, da so bolj uspešni kot drugi. Ti so nato okrepili prepričanje v učinkovitost odločanja. Uporabljali so učinkovite strategije, bili so bolj motivirani za reševanje problema.

b. Motivacijski procesi

Prepričanje v lastno učinkovitost vpliva na to, kakšna bo raven motivacije, ki jo bo posameznik vložil v neko aktivnost. Bolj kot je posameznik prepričan v svojo učinkovitost, večja je verjetnost, da bo v izvedbo naloge vložil veliko napora (Bandura, 1998a, v Čot, 2004).

Razlikujemo lahko med tremi vrstami kognitivnih motivatorjev (Bandura, 1997):

• Vzročna pripisovanja

Teorija pripisovanja se ukvarja s preučevanjem vzročnosti. Trdi, da bodo ljudje, ki svoj uspeh pripisujejo svojim sposobnostim in neuspeh okoliščinam, pri soočenju s težkimi nalogami vložili za reševanje naloge več napora in vztrajnosti, kot tisti, ki pripisujejo uspeh okolju in neuspeh sebi. Bandura (1997, v Čot, 2004) meni, da lahko vzročne atribucije povečajo motivacijo le za krajši čas. Povečanje motivacije ne bo dolgoročno, če ga ne bodo potrdili tudi dosežki.

• Pričakovani rezultati

Pričakovani rezultati lahko delujejo kot motivator. S tem se podrobneje ukvarja teorija pričakovane vrednosti. Ta predvideva, da višja kot so pričakovanja, večja je verjetnost za večjo motiviranost.

• Cilji

Teorija ciljev se ukvarja s cilji kot motivatorji. Ta pravi, da vedenje motivirajo in vodijo zadani cilji. Raziskave kažejo, da jasni cilji izboljšajo posameznikovo motivacijo. Natančno določeni in specifični cilji, bodo posameznikom jasno povedali, kaj morajo narediti, da jih dosežejo.

Stopnja težavnosti ciljev pa mora biti takšna, da jih lahko posameznik doseže. Bandura in Schunk (1981, v Čot, 2004) pravita, da so bližnji cilji veliko boljši motivatorji kot tisti daljni.

6 c. Čustveni procesi

Posameznikovo prepričanje v lastne sposobnosti vpliva tudi na to, kako stresno delujejo nanj različne neprijetne situacije (Bandura, 1989b, v Čot, 2004). Bandura (1997) meni, da lahko prepričanja v lastno učinkovitost vplivajo na naravo in moč čustvenih izkušenj. Nevarnost ni nekaj fiksnega. Ocena, da se bo zgodilo kaj neprijetnega, le redko temelji samo na zunanjih pokazateljih nevarnosti. Občutek nevarnosti je rezultat ocene potencialno nevarne situacije in posameznikove sposobnosti, da se uspešno sooči s to situacijo. Iz tega lahko zaključimo, da se ljudje, ki so prepričani v svoje sposobnosti, ne bodo prestrašili. Tisti, ki pa v svoje sposobnosti niso prepričani, bodo situacijo zaznavali kot nevarno.

Posamezniki, ki imajo visoko stopnjo samozaupanja, uporabljajo strategije, ki prispevajo k temu, da se potencialno nevarne situacije nevtralizirajo. Z nadzorom vedenja se občutek strahu zmanjša ali izgine. Čustvena stanja lahko nadzorujejo z različnimi tehnikami. Na primer z relaksacijo, pomirjajočim prigovarjanjem, vključevanjem v rekreacijske aktivnosti in iskanje opore v socialnem okolju (Bandura, 1997).

d. Selektivni procesi

Posamezniki lahko vplivajo na izbiro svojega okolja ali pa ga pomagajo oblikovati. Mnenje o lastni učinkovitosti vpliva na to, kakšno okolje si posamezniki izberejo. Običajno si okolje izberejo tako, da se izognejo morebitnim situacijam, za katere menijo, da jim niso kos. Po drugi strani pa se vključujejo v situacije, za katere menijo, da so jih sposobni obvladati (Bandura, 1989a, v Čot, 2004).

Posamezniki se morajo skozi vse življenje neprestano odločati med različnimi aktivnostmi.

Nekatere odločitve niso tako zelo pomembne. Druge, kot je na primer izbira poklica, pa so za življenje posameznika še kako pomembne. Močnejše kot je posameznikovo prepričanje v lastno učinkovitost, o več možnostih bo razmišljal, boljše bo njegovo izobrazbeno ozadje in bolj bo vztrajen pri doseganju svojih ciljev (Bandura, 1997, v Čot, 2004).

II. Viri informacij

Prepričanja ljudi v lastno učinkovitost so odvisna od štirih virov informacij. Te informacije so lastne izkušnje obvladovanja, nadomestne izkušnje, besedno prepričevanje ter zaznava fiziološkega in čustvenega stanja (Bandura, 1997, v Fesel Martinčevič, 2004):

• Lastne izkušnje obvladovanja so eden najpomembnejših virov informacij o lastni učinkovitosti. Gre za predhodno uspešno spoprijemaje z nalogo. Temelji na lastnih

7

izkušnjah, ki jih posameznik pridobiva, med tem ko obvladuje neke situacije. Uspeh dviguje oceno samoučinkovitosti, neuspeh jo niža. Za oblikovanje samoučinkovitosti je tako skoraj nujno potrebna lastna izkušnja uspešnega spoprijemanja z nalogo.

• Nadomestne izkušnje pridobimo z opazovanjem drugih. Ta vir je šibkejši kot prejšnji, vendar postane pomemben, kadar ljudje v svoje sposobnosti niso prepričani, kljub predhodnim pozitivnim izkušnjam. Posameznik se uči preko opazovanja pri drugih ljudeh in preko lastnega uvida, da je nalogo moč rešiti. Vpliv modelnega učenja je večji, če opazovalci ocenijo, da imajo z modelom primerljive lastnosti.

• Besedno prepričevanje se uporabi, kadar namerava kdo vplivati na posameznikovo vedenje.

Ta vir uporabljamo zelo pogosto, saj je zmeraj na voljo. Gre za besedne spodbude, ki so zares učinkovite šele takrat, ko posamezniku jasno nakažejo, da je uspeh možno doseči.

• Fiziološko in čustveno stanje je zadnji vir informacij. Sem prištevamo veselje, anksioznost, vznemirjenost in podobno. Močna čustva vplivajo na samoučinkovitost. Posledično vplivajo tudi na dejansko učinkovitost izvajanja naloge. Strah posameznika pred nalogo povzroči negativno reakcijo, ki zmanjša njegovo samoučinkovitost. To hkrati sproži dodaten stres, kar dodatno pripomore k neprimerni izvršitvi naloge. To pomeni, da samoučinkovitost lahko izboljšamo z upadom negativnih čustvenih stanj in z izboljšanjem fizičnega in psihičnega ugodja pred izvajanjem naloge.