“Vsak državljan ima na neki podlagi možnost, da pridobi obvezno zdravstveno zavarovanje, ki ga plačuje občina”
(zaposlena na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
Zgornji citat kaže, da še vedno prihaja do precej poenostavljenega razumevanja dosto-pa do zdravstvenega zavarovanja. Med analizo izsledkov raziskav projektov Skudosto-paj za zdravje in MoST je večkrat prišel do izraza en vidik, in sicer razhajanje pri razumevanju situacije (ne)zavarovanosti med osebami, ki delajo z ljudmi celostno, na terenu ali celo v njihovem življenjskem okolju in med osebami, ki delajo zgolj na urejanju posameznega področja človekovega življenja, denimo le na urejanju OZZ. Prvi namreč na področju
zdravstvenega zavarovanja prepoznavajo mnogo več ovir in s tem mnogo več neza-varovanih oseb. Razlog za to je bržkone v tem, da umanjkanje obveznega in/ali do-polnilnega zdravstvenega zavarovanja po navadi povzroči preplet različnih okoliščin v človekovem življenju in to pogosto tudi takrat, kadar imajo te osebe »pravico do OZZ«.
Ena izmed okoliščin, ki se v obravnavanih raziskavah kaže kot izjemno pomembna, je vprašanje ekonomskih zmožnosti, ki imajo – kljub vgrajenim varovalkam sistema OZZ - bistven vpliv na (ne)zavarovanost.
Če pa celostno povzamemo v tem poglavju predstavljene rezultate obeh raziskav, lah-ko sklenemo, da se ti v večji meri prekrivajo, saj nam kažejo iste ali vsaj podobne ovire pri dostopu do OZZ in DZZ. Tako smo pri obeh raziskavah zaznali:
• težave pri določenih pravnih statusih nedržavljanov, ki nimajo pravice do OZZ;
• ovire, s katerimi se soočajo prekarne osebe, kot so nezadostna sredstva za vplačevanje prispevkov in plačevanje bolniškega staleža, pri čemer smo na novo ugotavljali ruralne oblike prekarnosti;
• problem nakopičenih dolgov in zadržanih pravic do zdravstvenih storitev;
• ovire, ki izhajajo iz prepletenosti izpolnjevanja pogojev za upravičenost do DSP z dostopom do OZZ in težave oseb, ki nimajo pravice do pomoči iz javnih sredstev, ker ravno za malo presegajo cenzus za DSP;
• pojav nezavarovanih otrok in
• probleme povezane z DZZ, ki so bili v tokratni raziskavi veliko bolj izraženi, sogovorniki pa so v povezavi s tem našteli tudi več skupin z ranljivostmi.
Primerljivi rezultati obeh raziskav niso presenetljivi, saj gre v veliki meri za ovire pri do-stopu do zdravstvenega zavarovanja, ki so sistemsko pogojene, sistem OZZ in DZZ pa v vmesnem obdobju ni bil deležen večjih sprememb. Tako lahko sklepamo, da bodo, dokler zaznane ovire ne bodo sistemsko naslovljene, povzročale ranljivost na področju (ne)zavarovanosti. Spremembe pa bi se lahko kazale v njihovi razširjenosti, torej v kakšni meri se kažejo v celotni populaciji glede na širše družbene procese, ki zaradi specifične organiziranosti sistema zdravstvenega zavarovanja vplivajo na dostop posameznic in posameznikov do zdravstvenega zavarovanja.
Kot smo že omenili, je namreč med obema raziskavama pomembna razlika. Prva razi-skava je bila izvedena v letu 2014, ko so bili učinki ekonomske krize veliko bolj izraženi, zato je bila nanje tudi posebej pozorna. Druga raziskava pa je bila izvedena v letih 2018 in 2019, ko je bilo slovensko gospodarstvo v konjukturi, zato bi morali biti negativni učinki krize na zdravstveno zavarovanje bolj ali manj odpravljeni. V zvezi s tem je nekaj sogovornikov poročalo, da je bila pred leti situacija bolj zaostrena, saj so se soočali z več nezavarovanimi osebami. A ta podatek ni dovolj, da bi potrdili ali ovrgli trditev o izboljšanju situacije. Če bi želeli izvesti natančnejšo analizo dinamike (ne)zavarovanosti na področju prekarnosti, bi morali primerjati statistike o številu nezavarovanih oseb,
oseb, ki si same plačujejo OZZ (na podlagi 20. točke 15. člena ZZVZZ) ali oseb z zadrža-nimi pravicami do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev v obdobju od leta 2008 do 2020. Vendar teh podatkov v raziskavi projekta MoST nismo sistematično zbirali. Glede na pomanjkanje statistične potrditve izboljšanja v obdobju po krizi lahko na tem mes-tu trdimo le, da je ekonomska kriza povečala nedostopnost sistema OZZ in/ali DZZ za različne skupine prebivalcev v Sloveniji, saj smo to ugotovili v raziskavi Skupaj za zdravje.
Obenem pa velja tudi, da so sistemske ovire, ki vplivajo na dostop do zdravstvenega zavarovanja, v celotnem obdobju raziskovanja ostale iste.
To dejstvo je v času pandemije Covid-19 izjemno pomembno. Poleg številnih družbe-nih procesov, ki jih je ta že sprožila, bodo ukrepi, ki so jih in jih bodo ob tem sprejele oblasti, prinesli veliko novih izzivov. Eden izmed njih je zagotovo nova gospodarska kriza, saj je večina držav v prvi polovici leta 2020 padla v globoko recesijo. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj je v aprilu 2020 podal oceno, »... da je svetovno gospodarstvo že vstopilo v recesijo, ki bo najmanj tako resna kot leta 2009, okrevanje pa bo ključno odvisno od nadaljnjega širjenja in trajanja pandemije ter od intervencij ekonomskih politik« (Kosi Antolič in Todorović Jemec 2020, 4). V prihodnjih letih bo tako tudi na področju dostopa do zdravstvenega zavarovanja ključno, na kakšen na-čin bodo slovenske oblasti novo ekonomsko krizo naslovile, saj je dostop do OZZ in/
ali DZZ prepleten z zaposlitvenim oziroma ekonomskim položajem posameznikov in posameznic. Naše raziskave, pa tudi ocena, podana v Resoluciji »Skupaj za družbo zdravja«, kažejo, da se v zadnji ekonomski krizi Slovenija ni najboljše odrezala: »Čeprav je Slovenija še vedno med evropskimi državami, v katerih je stopnja tveganja revščine nizka, se je število prebivalcev v tej skupini od začetka krize povečalo za 22 %, kar je več kot povprečje EU. Dostopnost javnih storitev /.../ se je po začetku krize še izboljše-vala /.../. Od leta 2012 pa pri večini javnih storitev ni bilo nadaljnjega izboljšanja. Zastoj je posledica ukrepov za konsolidacijo javnih financ in hkrati poslabšanega socialnega položaja prebivalstva, saj je nekatere javne storitve treba plačati ali doplačati iz zaseb-nih virov. /.../ Zaradi znižanja plač, brezposelnosti in manj razpoložljivega dohodka gospodinjstev, mnogi zavarovanci komaj še zmorejo plačevati premijo prostovolj-nega zdravstveprostovolj-nega zavarovanja ali pa tudi ne« (Resolucija 2016–2025). In ti družbe-ni procesi družbe-niso abstraktdružbe-ni, ampak se neposredno prenesejo na zdravje prebivalcev, od odziva oblasti pa je odvisno, koliko in na kakšen način se bo splošna situacija na področju javnega zdravja spremenila. Med državami, ki so v pretekli ekonomski krizi izbrale reševanje bank in varčevalne ukrepe, je bila tudi Slovenija in določene teža-ve, s katerimi se danes soočamo v zdravstvu, lahko z njimi neposredno povežemo.
Novi varčevalni ukrepi bi tako lahko za mnoge posameznice in posameznike dodatno omejili dostop do zdravstva in s tem poslabšali njihovo zdravje.