V zadnjih desetletjih javne ustanove različnih evropskih držav namenjajo vedno več pozornosti raznolikim potrebam svojih uporabnikov, pri čemer opažajo številne ovire, s katerimi se soočajo vse bolj heterogene skupine priseljencev (Chiarenza in drugi 2014).
Zaposleni v mnogih javnih ustanovah, med njimi tudi zdravstveni delavci, ugotavljajo, da jezikov teh skupin pogosto ne razumejo, obenem pa se ne znajo približati njihovim predstavam in praksam, povezanih z zdravjem, boleznijo in zdravljenjem (Pulido-Fuentes in drugi 2017, 366). Posledica so mnogi jezikovni in kulturni nesporazumi ter slabši rezultati zdravljenja, ki jasno kažejo, da prevladujoč model, po katerem naj bi bilo zdravstvo ukro-jeno po isti meri za vse (»one-size-fits-all health care«) ne zmore zadovoljiti potreb vse bolj heterogenega prebivalstva (Carpenter-Song in drugi 2007; Barker in Beagan 2014).
Tako kot v drugih evropskih državah se tudi v Sloveniji zaposleni v številnih ustano-vah vse pogosteje srečujejo z osebami, s katerimi se, zaradi jezikovnih ovir, ne morejo sporazumeti. V raziskavi, ki je potekala v okviru projekta Skupaj za zdravje, še veliko bolj izrazito pa v raziskavi projekta MoST, sogovorniki iz vseh osmih analiziranih okolij mno-žično poročajo o stiskah, težavah in dilemah, ki jih povzroča nezmožnost vzpostavitve uspešne komunikacije. Zelo pogosto na jezikovne ovire opozarjajo zaposleni v vrtcih in šolah, centrih za socialno delo in zavodih za zaposlovanje pa tudi v številnih drugih organizacijah, vključno z zdravstvenimi.
Na velike jezikovne težave v zdravstvenih ustanovah jasno kažejo tudi rezultati vseslo-venske anketne raziskave med 564 zdravstvenimi delavci, v kateri jih je kar 94 % poro-čalo, da imajo stike z uporabniki zdravstvenih storitev, ki ne govorijo slovenskega jezika (Kocijančič Pokorn 2019). Ista anketna raziskava je pokazala, da so zdravstveni delavci na vprašanje, s katerimi jeziki so imeli težave pri komunikaciji z uporabniki zdravstve-nega sistema, najpogosteje omenili albanščino, nato pa še druge jezike (nemščino, makedonščino, italijanščino, hrvaščino/srbščino/bosanščino/črnogorščino, romšči-no, ruščiromšči-no, angleščiromšči-no, kitajščiromšči-no, arabščino in druge) (Kocijančič Pokorn 2019a, 100).
Podobno izrazito je bila izpostavljena albanščina v obeh kvalitativnih raziskavah NIJZ.
S sogovorniki v projektu Skupaj za zdravje so poleg albanščine omenjali še romščino,
ruščino, kitajščino, romunščino in bolgarščino, v osmih okoljih projekta MoST pa so ob množičnem poudarjanju albanščine, posamezni sogovorniki in sogovornice omenjali še italijanščino, bosanščino, makedonščino, arabščino in turščino. Če pogosta omemba albanščine ne preseneča, saj državljani Kosova po statističnih podatkih predstavljajo eno od najštevilčnejših skupin z dovoljenem za prebivanje v Sloveniji[51], obenem pa se zdravstveni delavci z albanščino niso srečali v času izobraževalnega procesa, pa med navedenimi jeziki preseneti navedba italijanščine in bosanščine. Italijanščina je bila na-mreč izpostavljena v zdravstvenih ustanovah na dvojezičnem, slovensko-italijanskem, območju, kjer sogovornice priznavajo, da imajo težave pri uresničevanju zahteve po dvojezičnosti zdravstvenega kadra:
»Je pa res, da smo tukaj vsi dolžni obvladati italijanski jezik, zaradi pač uradno dvojezičnega območja, pa ga ne, aktivno vsaj ne«
(zdravstvena delavka).
»V našem zdravstvenem domu marsikdo dobi dodatek za dvojezičnost, da bi pa suvereno govoril italijansko, pa ne vem, če jih lahko na eno roko preštejem«
(zdravstvena delavka).
Omembe težav z razumevanjem bosanščine, ki jih zaznava tudi vseslovenska anketna raziskava (Kocijančič Pokorn 2019a), kažejo na to, da tega jezika ne razumejo predvsem mlajše generacije zdravstvenih delavcev, kar opaža tudi sogovornik: »Problem je, da mlajši kolegi dobro obvladajo angleščino, ne obvladajo pa več jezikov nekdanje Jugoslavije«
(zdravstveni delavec).
Nadalje je iz intervjujev, ki so potekali v raziskavi projekta MoST, razvidno, kako negativne posledice imajo jezikovne ovire na kakovost zdravstvene obravnave. Številni zdravstveni de-lavci tako izpostavljajo nezmožnost ustrezne komunikacije s pacienti, saj jih ti ne razumejo:
»/…/mnogokrat se zgodi, da pacienti sploh ne razumejo, kaj jim govori zdravnik« (zdravstve-na delavka). Ob tem pogosto poudarjajo neuspešno komunikacijo s tujejezičnimi starši, s ka-terimi se ne morejo sporazumeti o zdravstvenem stanju njihovih otrok, pri čemer velikokrat omenjajo jezikovne ovire albansko govorečih mater: »/…/ in pridejo večkrat mamice Alban-ke, ki ne znajo sploh govorit slovensko, sploh, nekaj jim poveš, vprašaš in gleda« (zdravstvena delavka). Identične jezikovne ovire, ki povsem onemogočijo sporazumevanje med matera-mi bolnih otrok in zdravstvenimatera-mi delavci, zaznavajo tudi pripadniki albanske skupnosti: »Pro-blem je, ko otrok zboli in mora iti v bolnico, mama pa ne razume, kaj se z njenim otrokom dogaja in ne razume, da je hudo bolan« (oseba iz albanske skupnosti).
Nekateri zdravstveni delavci odkrito priznajo, da jim tako neobvladljive jezikovne ovire povzročajo stiske: »Ma meni to predstavlja stres. Kaj bom jaz?« (zdravstvena delavka), pri če-mer ista sogovornica tudi poudari, podobno kot nekateri drugi sogovorniki, da ji tovrstne zdravstvene obravnave vzamejo veliko več časa:
51 Tako so bili leta 2017 po številu izdanih dovoljenj za prebivanje v Sloveniji državljani Kosova na drugem mestu na seznamu držav, ki so izven območja EGP (Direktorat za upravne notranje zadeve, migracijo in naturalizacijo 2018, 31), leta 2018 pa na tretjem mestu (Direktorat za upravne in notranje zadeve, migracijo in naturalizacijo. 2019, 35).
»Vdaš se v usodo, delaš ta obisk dolgo časa, ko pa greš ven in začneš študirat, koliko obiskov imaš, in da jih ne boš zmogel narediti v določenem času, avtomatsko nam grejo ure izven delovnega časa, ko jih nimaš nikomur za dati, da plača, ker ti za zavarovalnico toliko na dan jih moraš narediti. In če imaš dva Kitajca in enega Japonca, si gotov«
(zdravstvena delavka).
Posledice takih komunikacijskih ovir so, kot so opozarjali že mnogi tuji raziskovalci (Ver-rept in Louckx 1997; Szczepura 2005; Ver(Ver-rept 2008; Farini 2013, 2015; Ver(Ver-rept in Coune 2016), številni nesporazumi. Nesporazumi, ki jih navajajo sogovorniki, imajo lahko iz-redno negativne posledice za posameznika, saj se pojavljajo tako pri postavljanju in sporočanju diagnoze, navodilih med pregledom ali pri predpisovanju ustrezne terapije in nadaljnjem zdravljenju. Obenem pa lahko predstavljajo tveganje za širšo skupnost, kot kaže primer tujejezičnih pacientov z ošpicami, ki niso razumeli navodila, da ne smejo prihajati v zdravstveni dom:
»Neke ošpice so bile recimo pri nas. Ko niso govorili slovensko in so jim iz ambulante večkrat povedali, da ne smejo priti toliko dni, pa na koncu so vseeno prišli v zdravstveni dom«
(zdravstveni delavec).
Ob zavedanju, da jezikovne ovire sprožajo številne nesporazume, so se določeni zdra-vstveni delavci odločili zdravstveno obravnavo prekiniti. Drugi pa se za tak korak ne odločijo, saj ugotavljajo, da so za pripadnike etničnih manjšin, ki ne govorijo slovensko, določeni zdravstveni programi zaradi jezikovnih ovir že v osnovi težje dostopni ali ne-dostopni, pri čemer posebej izpostavljajo preventivne programe:
»S tem problemom se verjetno srečuje bolj patronažna služba – ko mamice rodijo, ne pridejo v materinsko šolo, težko se kaj sporazumevajo tam /…/ Trenutno vse poteka v slovenskem jeziku. Veliko ljudi je izključenih iz preventivnih programov. Tudi, ko predavam za mladostnike in otroke, so tam otroci, ki ne razumejo in nimajo od predavanj nobene koristi«
(zdravstvena delavka).
Čeprav predstavljene jezikovne ovire zelo otežujejo delo zdravstvenih delavcev, pa najtežje posledice teh ovir nosijo tujejezični pacienti, ki so deležni manj kakovostne zdravstvene oskrbe in so soočeni s slabo dostopnimi ali nedostopnimi zdravstvenimi programi. Kot kaže terenski material, to vpliva na večjo neodzivnost priseljencev, ki se redkeje odločijo za zdravstvene preglede oziroma z njimi zavlačujejo. O podobnih praksah pišejo tudi raziskovalci v tujini (Becker 2004; Goldade 2009), ki dokazujejo, da priseljenci zaradi strahu pred zavrnitvijo ali diskriminatorno obravnavo zdravstvenih de-lavcev z zdravstvenimi pregledi odlašajo toliko časa, dokler ni (pre)pozno.