Cilj raziskave je bil ugotavljati ranljivosti in neenakosti v zdravju v lokalnih okoljih, iden-tificirati skupine z ranljivostmi, njihove ovire in potrebe ter prakse premoščanja ovir, kar smo poskušali doseči z metodo polstrukturiranega individualnega ali skupinskega intervjuja ter opazovanja z udeležbo. Ob tem velja izpostaviti, da v raziskavi skupin z ran-ljivostmi, njihovih ovir in praks premoščanja nismo vnaprej določili, temveč smo želeli, da vsak sogovornik in sogovornica na lasten način ubesedi svoje dojemanje in izkušnje.
Zato smo namesto strukturiranega vprašalnika oblikovali raziskovalne teme z odprtimi vprašanji, s katerimi smo sogovornike usmerjali k določenim področjem raziskave ter jih tako spodbudili, da so o ranljivosti in neenakosti spregovorili čim širše in iskreno.
S tem, ko smo sogovornikom pustili popolnoma proste roke pri opredeljevanju skupin z ranljivostmi, smo se izognili pasti identificiranja teh skupin kot statičnih in hermetič-no zaprtih kategorij, ki bi obstajale neodvishermetič-no od konteksta, v katerem se vzpostavijo.
Glede na to, da se je izraz »ranljive skupine« vseeno pogosto pojavljal v odgovorih na-ših sogovornikov in je splošno sprejet v javnem diskurzu, ga – kljub zadržkom do tega termina (glej poglavje Neenakosti in ranljivosti v zdravju: izhodišča za raziskavo) - mestoma ohranjamo tudi v pričujoči monografiji.
Nadalje so bile raziskovalne teme in vprašanja oblikovana tako, da smo lahko ugotavljali različne individualne in strukturne ovire[7] ter okoliščine, s katerimi se srečujejo skupine oziroma osebe, ki z njimi prihajajo v stik v okviru svojega dela. Pri tem smo sogovorni-kom postavili ločeni vprašanji o ovirah, ki zadevajo dostop do sistema zdravstvenega varstva ter ovirah znotraj njega. Posebna podvprašanja so bila vezana na zdravstveno zavarovanje ter ovire, s katerimi se srečujejo osebe, ki nimajo slovenskega državljanstva in tujejezični prebivalci. Zadnji sklop vprašanj je bil namenjen ugotavljanju struktur, procesov in lokalnih praks, ki so namenjene premoščanju zaznanih ovir. Lokalna okolja namreč ne prepoznavajo zgolj ovir, ampak istočasno tudi že razvijajo rešitve. Te so lahko prisotne na ravni posameznih lokalnih že preizkušenih oziroma »pilotiranih« rešitev, na podlagi katerih je mogoče razviti sistemske rešitve ali pa so sistemske rešitve že uveljav-ljene/vpeljane.
Raziskava je na terenu potekala v več fazah (Slika 4), po pristopu, ki smo ga v interdi-sciplinarni delovni skupini poimenovali »metoda lijaka«[8]. Ta predvideva raziskovanje proučevanega pojava od splošnega k posamičnemu in je primerna za kvalitativno raziskovanje družbenih pojavov večjega obsega in v različnih kontekstih. Metoda lijaka je v našem primeru slonela na implementaciji treh ključnih raziskovalnih faz, pri čemer so bili v prvi fazi vnaprej določeni tisti akterji (največkrat javne institucije), ki zaradi svoje strukturne pozicije in delovanja v lokalnem okolju temeljno zaznamujejo proučevani družbeni pojav, hkrati pa se pojavljajo v praktično vseh okoljih. S pomočjo prve faze, v kateri so bili praviloma opravljeni intervjuji s predstavniki javnih insititucij, smo identifi-cirali razsežnost in nianse proučevanega pojava na lokalni ravni, kakor so jih zaznavali predstavniki javnih institucij. Raziskavo smo nadaljevali z drugo fazo, ki je vključevala analizo posameznih pojavnih oblik proučevanega pojava. Ta faza je predvidela iden-tifikacijo akterjev (nevladne organizacije, civilna združenja, društva) na lokalni ravni, ki delujejo na specifičnih področjih ter izvedbo intervjujev z njihovimi predstavniki. Tretja faza je identificirala osebe z ranljivostmi, ki so najbolj neposreden del proučevanega pojava. Z vidika ranljivosti in neenakosti v zdravju se je ta faza nanašala na neposredna izkustva oseb, ki se nahajajo v ranljivem položaju in se soočajo z ovirami pri dostopu do zdravstva. To nam je poleg osebne izkušnje omogočilo tudi preverjanje, ali sistemske definicije in rešitve dejansko ustrezajo dogajanju na terenu. Ker so ranljivosti in neena-kosti v zdravju kompleksno in široko področje, ki se izraža v številnih pojavnih oblikah, nam je metoda lijaka omogočila, da na sistematičen način poenotimo raziskovalni po-stopek, kar je še posebej pomembno v kontekstu sodelovanja velikega števila razisko-valcev, ki izvajajo raziskavo v več okoljih.
7 Strukturne ovire se navezujejo na sistemsko in/ali institucionalno raven (zakoni, institucionalna pravila in drugo), s katerimi se sooča posameznik ob stiku z javnimi ustanovami in tudi v vsakdanjem življenju v skupnosti.
8 To metodo smo izbrali predvsem zaradi količine okolij, v kateri smo opravljali raziskavo. Izbiri metode lijaka je botrovala predvsem potreba po medsebojni primerjavi okolij. Nadalje je bilo za izbiro te metode pomembno dejstvo, da smo v vsa raziskovana okolja vstopali s primarnim namenom identifikacije skupin in pojavov, ki jih lokalna okolja razumejo kot pomembna v povezavi z neenakostmi in ranljivostmi v zdravju. Bržkone bi uporabili drugačen pristop k raziskovanju, če bi bila raziskovalna vprašanja že pred raziskovanjem zožena na posamezne, »ožje« teme (na primer migracije ali dostopnost do zdravstva in podobno).
Slika 4. Proces dela od načrtovanja raziskave do evalvacije in analize materiala.
Raziskava je v praksi potekala tako, da so raziskovalci v prvi fazi ob podpori interdiscipli-narne delovne skupine vzpostavili stik s predstavniki posameznih OE NIJZ, ob pomoči katerih so identificirali predstavnike javnih institucij v proučevanem lokalnem okolju in preliminarno ocenili, katere so skupine, ki jih v skupnosti prepoznavajo kot ranljive.
V nadaljevanju prve faze so se raziskovalci dogovorili za izvedbo intervjujev, pravilo-ma s predstavniki zdravstvenih domov, centrov za socialno delo, izpostav Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, uradov za delo Zavoda Republike Slovenije za zapo-slovanje, osnovnih šol, srednjih šol, vrtcev, ljudskih univerz, Projektnega učenja mladih odraslih - PUMO, mladinskih centrov, Rdečega križa in Karitasa. Ta faza je torej predvi-dela izvedbo intervjujev s predstavniki javnih institucij in večjih nevladnih organizacij (Rdeči Križ, Karitas), ki se v okviru svojega dela srečujejo z različnimi kategorijami ran-ljivosti. Hkrati so to tudi ustanove, kjer lahko nastajajo oziroma se udejanjajo sistemske neenakosti, zato smo sogovornike z raziskavo želeli spodbuditi k razmisleku o okolišči-nah v njihovih lastnih ustanovah, ki prispevajo k ranljivostim in neenakostim v zdravju.
V prvi fazi raziskave je bilo izvedenih 275 intervjujev s 402 sogovorniki. Na Sliki 5, ki prikazuje sodelujoče institucije in število intervjujev ter sogovornikov, lahko vidimo po-membno zastopanost ključnih javnih institucij, ki se pri svojem delovanju srečujejo z osebami z ranljivostmi.
114
ŠTEVILO INTERVUJEV IN SOGOVORNIKOV V PRVI FAZI RAZISKAVE
ZDRAVSTVENI DOM
Slika 5. Število intervjujev in sogovornikov v prvi fazi raziskave.
Ker je bila ena od raziskovalnih tem »ovire v dostopu do zdravstva«, je bila vključitev zdravstvenih ustanov v raziskavo neizbežna in nujna. Zanimalo nas je videnje in doje-manje ranljivosti s strani zdravstvenih delavcev, koga vidijo kot skupine z ranljivostmi in katere ovire v dostopu do zdravstva zaznavajo. V raziskavo smo vključili 114 zdravstvenih delavcev z različnih področij dela (Slika 6).
Slika 6. Sogovorniki iz zdravstvenih domov.
SKUPAJ 114
PATRONAŽNO VARSTVO CENTER ZA KREPITEV ZDRAVJA AMBULANTA DRUŽINSKE MEDICINE NUJNA MEDICINSKA POMOČ ŠOLSKI IN OTROŠKI DISPANZER CENTER ZA PREPREČEVANJE IN ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI OD PREPOVEDANIH DROG
57 30
19 4 2 2
SOGOVORNIKI IZ ZDRAVSTVENIH DOMOV
Druga faza raziskave je bila namenjena poglobitvi razumevanja posameznih prouče-vanih pojavov, in sicer s pomočjo izvedbe intervjujev v nevladnih organizacijah, civilnih združenjih in društvih. Te organizacije in združenja, ki so namenjena socialnemu vklju-čevanju, humanitarnosti ali nudijo različne oblike podpore skupinam in posameznikom, so prikazana na Sliki 7. Pomembno je izpostaviti, da smo pri izbiri sogovornikov dajali prednost osebam, ki se vsakodnevno srečujejo s skupinami in posamezniki z različnimi ranljivostmi v okviru svojih delovnih aktivnosti. V drugi fazi raziskave je bilo skupno izve-denih 106 intervjujev s 151 sogovorniki. Ob tem dodajamo, da se nevladne organizacije, civilna združenja in društva v lokalnem okolju razvijajo glede na zavzetost in potrebe lokalnega okolja, zato posplošitve, ki bi veljale za nacionalno raven tu niso mogoče.
Hkrati pa opozarjamo, da raziskava ni imela namena zajeti vseh organizacij in društev v posameznem okolju, temveč zgolj tiste, ki so – zaradi različnih razlogov – imele največ znanja in izkušenj s področjem neenakosti v zdravju.
19
ŠTEVILO INTERVUJEV IN SOGOVORNIKOV V DRUGI FAZI RAZISKAVE
DRUŠTVO UPOKOJENCEV NVO NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA NVO NA PODROČJU MLADINSKEGA DELA NVO NA PODROČJU OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI DRUŠTVO INVALIDOV CENTER/ZAVETIŠČE ZA BREZDOMNE NVO/ZAVOD ZA POMOČ IN NEGO NA DOMU ZVEZA/DRUŠTVO PRIJATELJEV MLADINE VARNA HIŠA/MATERINSKI DOM NVO NA PODROČJU SOCIALNE AKTIVACIJE DRUŠTVO GLUHIH IN NAGLUŠNIH NVO NA PODROČJU PROSTOVOLJSTVA IN MEDGENE-RACIJSKEGA SODELOVANJA NVO NA PODROČJU DELA Z ROMI NVO NA PODROČJU DIABETESA DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH NVO NA PODROČJU BREZPLAČNIH PREVOZOV ZA
STAREJŠE
Slika 7. Število intervjujev in sogovornikov v drugi fazi raziskave.
Tretja faza raziskave pa je vključevala intervjuje oziroma pogovore neposredno z oseba-mi z ranljivostoseba-mi. Kot kaže Slika 8, je bilo v tej fazi opravljenih 36 intervjujev s 76 sogovor-niki (pri razdelkih »svojci osebe z motnjami v razvoju« in »zaporsogovor-nikih« je šlo za skupinski intervju, zato smo število intervjujev v seštevku upoštevali v prvi fazi raziskave). V to fazo je bilo, v primerjavi z drugima dvema, vključenih najmanj oseb, saj je ravno ta faza predstavljala raziskovalcem največji izziv. V prvi vrsti zaradi tega, ker so te osebe pravi-loma tako družbeno izolirane in marginalizirane, da je dostop do njih otežen, hkrati pa tudi etično vprašljiv. Teme ranljivosti in neenakosti v zdravju so pri sogovornikih namreč pogosto sprožale občutek sramu, nelagodja in krivde, zaradi česar so bili redko priprav-ljeni odkrito spregovoriti o svojih izkušnjah. Navsezadnje pa je ranljivost »atribut«, ki ga posameznikom in skupinam pripisujemo od zunaj in se z izrazom le redko kdorkoli po-istoveti. Zaradi teh okoliščin so raziskovalci v tej fazi iskali mehkejše oziroma ustreznejše metodološke pristope, v obliki neformalnih pogovorov in nestrukturiranih intervjujev, s čimer so poglobili razumevanje posameznih pojavov in ovir preko poslušanja osebnih zgodb, izkušenj in stisk. Pogosto so tovrstne zgodbe le implicitno prisotne v raziskavi, saj jih zaradi etičnih načel raziskovanja večinoma ni bilo mogoče vključiti v analize raziskave, vključno s pričujočo monografijo. Hkrati pa izkušnje s to fazo raziskave pričajo o tem, da je potrebno biti izredno pazljiv pri uporabi pojma, kakršen je ranljivost, saj je ta lahko popolnoma odtujen od neposrednega izkustva ljudi, na katere se sicer nanaša.
15
ŠTEVILO INTERVJUJEV IN SOGOVORNIKOV V TRETJI FAZI RAZISKAVE
ALBANSKO GOVOREČI PRISELJENCI REVNI/SOC.-EKONOMSKO OGROŽENI SVOJCI ODVISNIKOV OD PREPOVEDANIH DROG OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ZAPORNIKI SVOJCI OSEB Z MOTNJAMI V RAZVOJU PREKARNI DELAVCI OSEBE Z DOLGOLETNO KRONIČNO BOLEZNIJO
Slika 8. Število intervjujev in sogovornikov v tretji fazi raziskave.
Postopek izvedbe in analize intervjuja je bil standardiziran in je potekal po naslednjih korakih (Slika 9): 1.) Po vzpostavitvi kontakta je raziskovalec sogovorniku predstavil na-men raziskave in 2.) opravil intervju s pomočjo vprašanj o ranljivosti in neenakosti v zdravju v lokalnih skupnostih. 3.) Nato je sogovorniku predložil soglasje o sodelova-nju v raziskavi, ki jo je le-ta podpisal, s čimer se mu je zagotovila anonimnost oseb-nih podatkov[9]. 4.) Ob zaključku intervjuja je raziskovalec sogovorniku izročil zah-valo za sodelovanje v raziskavi, ki je med drugim vključevala kontaktne podatke izvajalcev raziskave ter namen in kontekst raziskave. 5.) Raziskovalec je nadalje ustre-zno šifriral intervju (zvočni zapis in povzetek intervjuja sta bila shranjena pod isto šifro, soglasje o sodelovanju pa ločeno in brez šifre, tako ni možno identificirati sogo-vornika). 6.) Za vsak intervju je raziskovalec pripravil poseben dokument s povzetekom intervjuja. 7.) Raziskovalec je za posamezen intervju oddal ustrezno šifrirane dokumen-te, in sicer podpisano soglasje o sodelovanju v raziskavi, zvočni posnetek intervjuja ter povzetek intervjuja.
Slika 9. Postopek izvedbe intervjuja.
9 Ker smo predvideli občutljivost podatkov, ki bi lahko posredno škodovali našim sogovornikom, so bili vsi pridobljeni podatki anonimizirani in ustrezno šifrirani.