Poleg jezikovnih ovir so sogovorniki v raziskavi projekta MoST pogosto izpostavljali nači-ne, na katere poskušajo te ovire presegati. Preden se lotimo predstavitve teh načinov, pa velja opozoriti, da terenski material kaže na podobno situacijo, kot jo je pred leti poka-zala raziskava projekta Skupaj za zdravje, in sicer, da so zaradi odsotnosti institucionalnih odgovorov na jezikovne ovire zdravstveni delavci in pacienti prepuščeni samoinicia-tivnosti oziroma lastni iznajdljivosti, kar se kaže v mnoštvu različnih praks. Glede na to, da je večino teh praks zaznala tudi vseslovenska anketna raziskava med zdravstvenimi delavci (Kocijančič Pokorn 2019 30–48), bomo v nadaljevanju izsledke raziskave projekta MoST primerjali z rezultati anketne raziskave[52].
V vseslovenski anketni raziskavi so zdravstveni delavci izbrali med različnimi, vnaprej podanimi strategijami, ki jih uporabljajo, ko poskušajo reševati jezikovne težave s tu-jejezičnimi pacienti. Če so anketiranci najbolj pogosto izbrali splošnosporazumevalni jezik ali linguo franco (na primer angleščino), pa v kvalitativni raziskavi projekta MoST ta strategija ni bila omenjana. Le domnevamo lahko, zakaj je tako. Glede na to, da so se so-govorniki v svojih odgovorih osredotočali na skupine z največjimi ranljivostmi in v zvezi z njimi izpostavljali predvsem situacije, ki so se jim zdele težko premostljive, je mogoče, da so si v primerih, ko so lahko našli skupen splošnosporazumevalni jezik, predstavljali, da je bila jezikovna ovira presežena.
Nasprotno pa kaže strategija uporabe ad-hoc tolmačev oziroma oseb, ki nimajo tolma-ške izobrazbe in spremljajo tujejezičnega posameznika, pri čemer razumejo tako jezik zdravstvenega delavca kot jezik uporabnika zdravstvenih storitev (Kocijančič Pokorn 2019, 41). Tak način premoščanja jezikovnih ovir je bila med anketiranci druga najpogo-stejša strategija, obenem pa so jo označili kot najuspešnejšo. Podobno so v kvalitativni raziskavi projekta MoST sogovorniki najpogosteje omenjali, da jezikovne ovire rešujejo s prisotnostjo osebe, ki zna jezik tujejezičnega pacienta. Običajno so navajali, da so v tej vlo-gi znanci, prijatelji, delodajalci ali sodelavci, predvsem pa zakonci in druvlo-gi bližnji sorodniki:
»Jezik sploh ni največja ovira, ker oni imajo s sabo nekoga, ki govori jezik. V splošno ambulanto pride mogoče s hčerjo, ki se je naučila jezika, na urgenco prihajajo, ženske običajno ne znajo jezika, pa pridejo z moškimi, ki navadno tu že nekaj časa delajo in govorijo jezik«
(zaposlena v nevladni organizaciji).
Kot je razvidno iz zgornjega citata in številnih drugih intervjujev, so v vlogi ad-hoc tolmačev najbolj pogosto omenjeni moški (predvsem možje ali partnerji) in otroci, pri čemer so ženske tiste, ki največkrat rabijo tovrstno pomoč. Del sogovornikov v takih praksah ne vidi problema, še več, dojemajo jih kot dobrodošlo pomoč pri različnih zdravstvenih pregledih, vključno s psihiatričnimi in ginekološkimi. Vseeno pa nekateri zavračajo možnost, da bi bili otroci primerni za jezikovno posredovanje v zdravstvu,
52 Pri tem velja opozoriti, da sta raziskavi metodološko povsem različni (spletna anketa vs. terenska raziskava), obenem pa so v raziskavi projekta MoST poleg zdravstvenih delavcev sodelovale osebe, ki delujejo ali imajo izkušnje na številnih drugih področjih. Kljub temu pa se del obeh raziskav vsebinsko dotika istega področja, zato se zdi ohlapna primerjava upravičena.
pri čemer poudarjajo odgovornosti in obremenitve, ki jih nosijo mladi ad-hoc tolmači:
»Imamo eno družino, kjer en starejši otrok prevaja že toliko let /…/
To se mi zdi resen problem, da tako obremenjujejo otroke z odraslimi zadevami. Pa ona mora iti k zdravniku z materjo, pa če so kakšni psihični problemi, ni samo, ti dam recept«
(zaposlena v osnovni šoli).
»Iste probleme imajo potem na upravni enoti, ko pride mama z otrokom in rešuje neko osebno upravno okoliščino in ker ne zna jezika, je otrok prevajalec oziroma tisti vmesni člen med staršem in uradnikom. Kar se po eni strani da premostit. Problem nastane, če je ta otrok mediator v zdravstvenem sistemu. Recimo kadar gre mama k zdravniku in se gre za neke delikatne zdravstvene informacije. To mora potem otrok posredovat in to potem ni v redu«
(zaposlena na občini).
Kljub pogosti vlogi otrok kot ad-hoc tolmačev v zdravstvenih ustanovah, pa se tudi ne-kateri zdravstveni delavci zavedajo pasti tovrstnega premoščanja jezikovnih ovir ter pre-velikih psihičnih obremenitev, ki jih prinaša ta vloga. Podobno strokovnjaki odsvetujejo tovrstne prakse in izpostavljajo, da so v nekaterih okoljih otroci v vlogi ad-hoc tolmačev nezaželeni ali celo prepovedani (Kocijančič Pokorn 2019, 41). Tudi pri uporabi odraslih ad-hoc tolmačev raziskovalci poudarjajo številna tveganja, saj te osebe običajno niso vešče tolmačenja in medkulturne mediacije ter ne poznajo medicinske terminologije, zato lahko netočno tolmačijo (Meyer 2009 po Kocijančič Pokorn 2019, 41), obenem pa niso zavezani k molčečnosti in lahko kršijo načelo zaupnosti in zasebnosti podatkov (Díaz-Duque 1982, 1380), kar ugotavljata tudi dve sogovornici:
»Prevajajo predvsem družinski člani, prijatelji. To pomeni, da drugi ljudje poznajo zdravstvena stanja pacientov, kar je problem«
(zdravstvena delavka).
»Zdravnik ne more biti prepričan, da je ta oseba [ad-hoc tolmač, op. a.]
pravilno prevedla, da je tako pacient dobil vse potrebne informacije«
(zdravstvena delavka).
Naslednja strategija, ki je bila v vseslovenski anketni raziskavi tretji najpogostejši način premoščanja jezikovnih ovir se nanaša na gestikuliranje, mimiko in risanje. Kot ugo-tavlja Nike Kocijančič Pokorn se zdi, da je »tako pogosta raba te strategije posledica zmotnega prepričanja, da se pomen v kliničnem pogovoru da prenesti z gestami, ker je ta objektivnejši in bolj znanstven od jezika v drugačnih komunikacijskih situa-cijah« (Kocijančič Pokorn 2019, 41). Vendar pa raziskovalci opozarjajo, da v klinični pra-ksi geste nikakor ne morejo nadomestiti jezika, ki je v zdravstveni obravnavi ključen element komunikacije (prav tam). Iz analize intervjujev kvalitativne raziskave projekta MoST izhaja, da je tudi ta strategija v zdravstvenih ustanovah pogosta, ko ni na voljo
drugega načina sporazumevanja, pri čemer se zdravstveni delavci le redko zavedajo problematičnosti takega pristopa:
»Pomagam si z neverbalno komunikacijo, vidim, če približno zadenejo bistvo, kar je bil moj cilj vprašanja /…/ Jaz sem imela ene Kitajce enkrat /…/, ampak smo si potem pomagali kar s predmeti.
Jaz sem nekaj potrebovala in so mi rekli, naj grem po hiši, je šel partner z menoj, in naj si vzamem tisto, kar rabim. Čeprav se nismo mogli sporazumet. In recimo najbolj je bilo zanimivo, ko smo se pogovarjali o prehrani doječe mame, so mi odprli hladilnik, tam so imele neke stvari, špajzo, in smo se tako, kar je bilo ja, smo dali na eno stran, prav zabavno je bilo pravzaprav, smo se vse zmenili«
(zdravstvena delavka).
Redkeje pa so sogovorniki in sogovornice omenjali druge načine premoščanja jezi-kovnih ovir. Med njimi so omenjali uporabo »googla« in drugih spletnih prevajalnikov, ki je bil manj zastopana strategija tudi v vseslovenski anketni raziskavi. Raziskovalci pri tem opozarjajo, da spletni prevajalniki informacij ne zagotavljajo varstva osebnih podatkov ter niso dovolj zanesljivi (Kocijančič Pokorn 2019, 42), kar še posebej velja za dvojice jezikov, iz katerih uporabniki redkeje prevajajo (na primer, slovenščina in arabščina). Nadalje so sogovorniki opisali posamezne primere, ko za pomoč prosijo zaposlene v zdravstvenih ustanovah, ki znajo jezik tujejezičnih pacientov. Ta strategija je bila manj opazna tudi v vseslovenski anketni raziskavi, pri čemer raziskovalci tudi pri tej strategiji opozarjajo na vprašljivo kakovost prenosa informacij, če zaposleni ni-majo medicinske izobrazbe in niso vešči tolmačenja (prav tam, 43). Povedno pa je, da v intervjujih nekatere druge strategije, ki jih je pokazala anketna raziskava, niso bile omenjene. Tako sogovorniki v osmih raziskovanih okoljih niso opazili, da bi tolmačili zdravstveni delavci ali bi po telefonu poklicali osebo, ki bi tolmačila, oziroma upo-rabljali medjezikovno sporazumevanje, pri katerem se zdravstveni delavci in pacienti poskušajo razumeti tako, da vsak govori v svojem jeziku. Omeniti pa velja, da so v nekaterih primerih na pomoč poklicali tolmača ali medkulturnega mediatorja, kar je bila strategija, ki jo omenja tudi vseslovenska anketna raziskava:
Bil je primer osebe, ki jo je sogovornica peljala k dežurnem zdravniku /…/ gospa je govorila arabsko. Malo polomljene angleščine, pa je šlo, kar ni šlo, je sogovornica pomagala. V osnovi je bil to bolj znakovni jezik. Nekaj časa pred tem so imeli razgovor, ko je bil zraven prevajalec, da so potem razumeli, kaj je bilo z gospo, njeno zgodbo.
(zapis pogovora z zaposleno v nevladni organizaciji).
Kot je razvidno iz citata, so šele ob prisotnosti »prevajalca« uspeli razumeti situacijo tujejezične osebe, po njegovem odhodu pa so se ponovno vrnili na raven gestikulacije.
Podoben preskok v kakovosti komunikacije so sogovorniki opazili v dveh zdravstvenih ustanovah, kjer se je nedavno zaposlila medkulturna mediatorka. Tako kot druge razi-skave s področja vpeljevanja medkulturnih mediatorjev v zdravstvo (Verrept in Louckx
1997; Verrept in Coune 2016; Lipovec Čebron in drugi 2017; Škraban in drugi 2020) tudi sogovorniki izpostavljajo, da je ob prisotnosti medkulturnih mediatorjev komunikacija lažja in bolj kakovostna, obenem pa vpliva na večjo odzivnost tujejezičnih pacientov:
»Z mediatorko se je vidno povečal obisk albanskih žensk na preventivne programe, na primer Šola za starše, katere se pred tem niso udeleževale.«
(zdravstvena delavka)