Sladkorna bolezen tipa 2 (diabetes mellitus) je skupina različnih bolezni, ki jim je skupna kronično zvišana koncentracija glukoze v krvi. Značilno zanjo je napredujoče propadanje celic beta v trebušni slinavki, ki proizvajajo insulin. Zdravljenje moramo ves čas prilagajati temu propadanju. Sprva je glikemijo (koncentracijo glukoze v krvi) mogoče uravnavati z uveljavljanjem zdravega načina življenja, pozneje, ob napredovanju propadanja beta celic, pa je potrebno dodatno zdravljenje z zdravili.
Poleg sladkorne bolezni tipa 2 sta pri istem bolniku pogosti tudi arterijska hipertenzija in motena presnova maščob (dislipidemija), ki ju je treba enako kot hiperglikemijo učinkovito zdraviti.
Sladkorna bolezen je kronična, napredujoča, doživljenjska bolezen in kot taka poteka po drugačnih zakonitostih kot akutna, ima svojo zgodovino, saj se je začela razvijati že pred leti.
Pri spopadanju s kronično boleznijo se bolnik ne spopada samo z bolečino in oslabljenim telesom, ampak s psihičnimi in socialnimi posledicami bolezni; z mnogimi negotovostimi in strahovi, ki so povezane z boleznijo, sedanjostjo, prihodnostjo, s spremenjeno samopodobo oziroma odnosom do sebe, s spremenjenimi odnosi do sveta, do bližnjih, do dela. Te posledice so včasih bolj obremenjujoče kot sama hiperglikemija.
V času postmoderne posameznika zaznamuje razpad tradicionalnih skupnosti, naraščajoča stresnost, negotovost in ranljivost tako na poklicnem kot na družbenem področju, v osebnem življenju, na področju življenjskih potekov in vrednostnih sistemov.
Zaradi stresnega načina življenja ter obilice nezdrave ponudbe živil, ki vodi v vedno večjo telesno nedejavnost oziroma sedeč življenjski slog, v Sloveniji in drugih evropskih državah kljub dosedanjim prizadevanjem, narašča debelost med otroki, mladostniki in odraslimi, zmanjšuje pa se tudi gibalna zmogljivost.
Ključni element zdravljenja bolnikov s sladkorno boleznijo je strukturirana edukacija.
Pri zdravljenju bolnikov s sladkorno boleznijo sodeluje multidisciplinarni tim, katerega aktivnosti so usmerjene v izboljšanje oziroma preprečevanje poslabšanja zdravja ter doseganju višje kakovosti življenja. Zdravstveni tim sledi strategiji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), Zdravje 2020:
izboljševanje zdravja za vse in zmanjševanje neenakosti v zdravju ter
izboljševanje vodenja in participatornega upravljanja za zdravje.
Angleški nacionalni inštitut za zdravje in klinično odličnost (NICE) priporoča, da so dobro zasnovani in dobro izvedeni strukturirani edukacijski programi, ki zajemajo vse glavne vidike sladkorne bolezni in celovite samooskrbe, stroškovno učinkoviti za ljudi s sladkorno boleznijo.
Obravnava bolnikov v procesu edukacije poleg modela patogeneze vključuje model salutogeneze, ki poudarja, da dejavnike tveganja in patološke dejavnike, ki bolezen lahko slabšajo, vedno analiziramo hkrati s salutogenimi, zaščitnimi dejavniki kot resurse in možne kompenzacije – občutek skladnosti s samim seboj (koherenco) ter čustveno in vedenjsko ravnotežje.
Življenjsko usmerjena socialna pedagogika skozi proces edukacije skuša pomagati posamezniku pri obvladovanju življenjskih razmerij v danih življenjskih okoliščinah pri samoprizadevanju in prevzemanju odgovornosti pri usklajevanju svojih ciljev s cilji zdravljenja. Razumeti je treba življenjsko umeščenost posameznika ter poiskati vire moči in potenciale v posamezniku, socialnem okolju in skupnosti. Številne raziskave poudarjajo varovalni pomen močne socialne mreže oziroma vključenosti posameznika v različne socialne sisteme, saj ima dokazane učinke na samozdravilno sposobnost posameznika. Zato je med drugimi pomembna naloga socialnega pedagoga, da skozi proces edukacije usmerja posameznika v vključevanje v različne skupnosti - društva sladkornih bolnikov, prijatelji, družina, idr. Sprememba vedenja je bistvenega pomena za spremembo oziroma izboljšanje neoptimalnega samospoštovanja.
Vloga telesne dejavnosti pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in kakovosti življenja je podprta z izsledki študij, ki dokazujejo ugodne vplive, primerljive s farmakološkimi ukrepi ali celo učinkovitejše. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 s čezmerno telesno težo ali debelostjo poročajo o izboljšanju odnosa do samega sebe in z drugimi ter imajo po intervenciji multidisciplinarnega tima, v katerem je bila telesna dejavnost temeljna sestavina, občutek kakovostnejšega življenja. Socialni pedagog je postavljen pred izziv, kako v procesu edukacije motivirati posameznike, da telesno dejavnost vključijo v svoj vsakdan. Telesna dejavnost pomaga posamezniku, da se lažje spoprime z dnevnimi stresnimi dogodki. Prav tako izvajanje redne telesne dejavnosti povečuje osebno odpornost in zmožnost bolnikov za dobro počutje in odnos do vprašanj, povezanih s stresom ter za veščine, ki jim pomagajo pri
spopadanju s stresom in ravnanju v stresnih situacijah. To zagotovo pripomore k učinkovitejšemu spoprijemanju s sladkorno boleznijo vse dni v letu, dan za dnem.
V ranljivo skupino prebivalstva in hkrati bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, se posebej uvrščajo starejši. Po podatkih inštituta za varovanje zdravja (IVZ) (2009) je v Sloveniji depresivnih kar 15 % starostnikov s kroničnimi obolenji. Preprečevanje depresije je prav tako poglavitni cilj redne telesne dejavnosti, ki vpliva na izboljšanje kakovosti življenja in počutja pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Socialni pedagogi in drugi izvajalci zdravstvenega varstva si moramo prizadevati, da razumemo vpletenost telesnih, čustvenih in socialnih vplivov kronične bolezni na posameznika. Domnevamo namreč, da lahko edukacija starejših ljudi prispeva k obvladovanju tveganj, ki jih prinaša življenje v sodobni družbi, pogosto opredeljeni kot družba tveganja. Starejši ljudje so ena od najbolj ranljivih kategorij, saj je ta populacija še posebej izpostavljena različnim tveganjem, kot so poslabšanje gmotnega položaja, krčenje socialnih omrežij, zmanjšanje avtonomije in kakovosti življenja.
V Sloveniji še ni bilo izvedene raziskave o vplivu telesne dejavnosti starejših bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, na metabolične izide zdravljenja, kakovost življenja in tveganje za razvoj depresije. Zato je cilj magistrskega dela z naslovom Edukacija o telesni dejavnosti in kakovosti življenja starejših bolnikov s sladkorno boleznijo raziskati in odgovoriti na vprašanja ali telesna dejavnost starejših ugodno vpliva na omenjene parametre.
V pričujočem magistrskem delu v drugem poglavju predstavimo zdravje kot vrednoto, koncept zdravja v postmoderni ter generiranje zdravja-salutogenezo. Nadaljujemo z motivacijo in motivacijskimi teorijami. Sledi opis koncepta kakovosti življenja ter psihičnih motenj pri bolniku s sladkorno boleznijo tipa 2.
Tretje poglavje namenjamo opisu obdobja starosti. Predstavimo procese staranja, umske sposobnosti, sposobnosti učenja, motivacije in pomen socialnih mrež starostnika.
Četrto poglavje je namenjeno opisu glavnih značilnosti zdravega življenjskega sloga in telesne dejavnosti ter spoznanjih o preventivnih učinkih redne telesne dejavnosti na imunski sistem. Predstavimo pomen aerobne in anaerobne telesne dejavnosti, kako začeti in kakšna so priporočila.
V petem poglavju je opisan empirični del, kjer predstavimo problem, raziskovalne hipoteze, metode dela, merski instrumentarij in statistične obdelave. Dobljene rezultate raziskave