Aaron Antonovsky (1923 - 1994), oče salutogenetske paradigme, je raziskoval dejavnike, ki ohranjajo zdravje. Antonovsky je začel s svojimi ugotovitvami, da nekateri ljudje ostanejo zdravi kljub vplivom velikega števila dejavnikov tveganja. Na zunaj se porušenje ravnotežja lahko izrazi na različne načine. Če se bo izrazilo kot bolezen, je odvisno od sposobnosti notranjega in zunanjega sistema, da se povrne v stanje ravnotežja. Bolezen nastane, kadar pri posamezniku dolgoročno ni možna kompenzacija ter kadar mu izkušnje iz preteklosti in sedanje življenjsko okolje ponujajo negativne občutke glede prihodnosti (Kociper, 2005).
Med mnogimi negativnimi dejavniki v sodobni družbi kot povzročitelji sodobnih nenalezljivih socialnih bolezni je najbolj uničujoče za zdravje neustrezno spopadanje z življenjskimi zahtevami.
V življenju na ljudi skozi daljše časovno obdobje delujejo številni posamezni in sestavljeni dejavniki (determinante), ki so lahko iz posameznikovega notranjega, družbenega ali naravnega okolja ter na zdravje delujejo zaščitno ali mu škodijo in povzročijo bolezen (Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2015).
Zdravje in bolezen določajo družbeni in znanstveni konsenzi ter specifični parametri vedenja, ki človeka v skupnem učinkovanju ogrožajočih in zaščitnih dejavnikov v kompleksnih razvojnih in socializacijskih procesih oblikujejo preko celotnega življenjskega poteka (Kociper, 2005).
Izhodišče za nastanek in razvoj prizadetosti zdravja je prezahtevnost socialnih, psihičnih in somatskih prilagoditvenih sposobnosti (Zorc-Maver, 2010). Iz tega je razvidno, kako bistveno je tako za bolnike kot terapevte iz enostranske orientacije na probleme in patologijo preiti v perspektivo resursov (Kociper, 2005).
V ospredju koncepta, ki generira zdravje ali bolezen, je sopomen konteksta problemskih situacij vsakega posameznika in njegovega okolja, kjer sobiva, ter odzivi na te situacije.
Dejavnike tveganja in patološke dejavnike vedno analiziramo hkrati s salutogenimi oziroma zaščitnimi dejavniki kot resursi in možne kompenzacije.
Meja med zdravjem in boleznijo je zelo tanka, med njima ni ostre časovne delitve in se dostikrat srečujemo z elementi zdravja in bolezni. Kontinuum med imaginarno bolezensko točko (totalno boleznijo) in imaginarno točko zdravja (totalno zdravje) obstaja kompleksno ravnovesje med:
salutogenetskimi procesi, ki vzpostavljajo in ščitijo telesne in regulacijske sposobnosti, in
patogenetskimi procesi, ki obremenjujejo telesne in duševne sposobnosti in prilagajanja (Zorc-Maver, 2010).
Edukacija bolnikov se ne usmerja samo v iskanje in odpravljanje škodljivih dejavnikov, ki porajajo bolezen (koncept patogeneza pathos=bolezen, genesis=izvor), ampak na pomenu pridobiva koncept porajanja zdravja ali salutogeneze (salus=celost, zdravje, vitalnost;
geneza=izvor, vir), ki dopolnjuje patogenezo (Kociper, 2005). Koncept salutogeneze poudarja interakcijo človeka z njegovim družbenim in naravnim okoljem (Antonovski in Sourani, 1988). Bolezen in vzpostavljanje, generiranje zdravja dobro opredeli sistemski model zdravja oziroma bolezni, po katerem bolezen ni okvara, ki je omejena na en organ ali tkivo, temveč porušenje ravnotežja na različnih ravneh sistema, npr. celični, organski, socialni.
Poleg primerne prehrane in zagotovitve osnovnih življenjskih okoliščin je ugotovil, da duševno, emocionalno in vedenjsko ravnotežje zahteva, da ljudje v življenju razvijemo občutek skladnosti s samim seboj – koherenco. Pri posameznikih, ki so odporni na vsakdanji stres, so v ospredju razumljivost, uporabnost in smiselnost - komponente, ki skupaj tvorijo občutek koherence (temeljno razpoloženje ali gotovost, da imamo občutek povezanosti z drugimi, da imamo nadzor nad življenjem, da smo vpleteni v odnose z drugimi, prispevamo in participiramo v krogu ljudi, s katerimi delimo svoje življenje, občutimo, da nas drugi razumejo in sprejemajo) (Antonovsky, 1996, v Kobolt, 2011):
razumljivost - prepričanje, da se stvari zgodijo na urejen in predvidljiv način, in občutek, da bo posameznik razumel dogodke v svojem življenju in razumno predvidel, kaj se bo zgodilo v prihodnosti,
uporabnost - prepričanje, da ima posameznik na voljo zadostno količino sredstev, virov moči, znanja, sposobnosti, podporo in pomoči, da so stvari obvladljive in znotraj lastnega nadzora. Predstavlja obseg osnovnega prepričanja in zaupanja vase, da bo prihajajoče izzive ali težave v življenju obvladoval z lastnimi sredstvi,
smiselnost - opisuje obseg posameznikovega prepričanja, da je življenje smiselno ter da imajo nekatere težave v življenju smisel. Prepričanje, da so stvari v življenju zanimive in predstavljajo vir zadovoljstva.
Človek brez doživljanja smiselnosti bo življenje na vseh področjih občutil samo kot breme, vsako dodatno nalogo pa bo doživljal kot dodatno motnjo (Kociper, 2005).
Močan subjektivni občutek zdravja, zdrav življenjski slog, višja stopnja izobrazbe, nizka stopnja stresa in občutka izčrpanosti ter dobri dohodki pripomorejo k močnemu občutku koherentnosti, medtem ko so nezaposlenost, bolezen, občutek izgorelosti in nesposobnost povezani s šibkim občutkom koherentnosti. Koherentnost se razvija od rojstva do 30. leta starosti in temelji na konceptu temeljnih virov odpornosti, ki pomagajo posamezniku, da se spoprijema s stresnimi situacijami in shaja v težkem položaju brez škode (Poljšak-Škraban in Žorga, 2007).
Ne gre za odgovore posameznika na specifične situacije, temveč za njegovo držo, naravnanost ob teh situacijah. Tisti z močnejšim občutkom koherentnosti so se bolj sposobni izogniti nevarnostim in grožnjam – z večjo verjetnostjo se udejstvujejo v dejavnostih, ki promovirajo zdravje, in se izognejo tistim, ki ga ogrožajo (Antonovski in Sourani, 1988).
Posamezniki morajo tekom življena aktivno delovati in se odzivati na bolj ali manj trajne, vrste stresorjev in tako aktivno voditi notranje ravnovesje. Antonovsky jih vidi kot entropične, povečane stopnje motnje sistema.
Soočanje s stresorji ter uspešno spopadanje z njimi predstavlja močan dejavnik tako v preprečevanju bolezni kot v hitrejšem okrevanju po bolezni.
Glavni elementi vsake spoprijemalne strategije, ki prispevajo k močnejši odpornosti posameznika pri soočanju s stresorji so naslednji:
Racionalnost: natančno in objektivno vrednotenje stresorja (ali predstavlja grožnjo ali ne). Velika vrednost tega elementa je v pomenu racionalne opredelitve situacije, kar je odločilno pri ugotavljanju izida. Druga skrajnost je neracionalno opredeljen stresor ter neustrezna spoprijemalna strategija.
Prilagodljivost: preučitev ter načrt ukrepov, ki so na voljo, kot tudi pripravljenost ukrepe izvesti. Soočanje s stresorji predstavlja dinamičen proces, zato morajo biti tudi spoprijemalne strategije dinamične (odprte za nove tehnike).
Daljnovidnosti: posameznik poskuša predvideti odziv notranjega in zunanjega okolja glede na izpeljane predvidene ukrepe (Antonovsky, 1987).
Svetovna zdravstvena organizacija podpira koncept, da sprememba življenjskega sloga, predvsem povečana telesna dejavnost pri bolniku s sladkorno boleznijo tipa 2 in čezmerno telesno težo, preprečuje nastanek velikega socialnega bremena – depresije. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 s čezmerno telesno težo poročajo o izboljšanju odnosa do samega sebe in z drugimi ter imajo po intervenciji multidisciplinarnega tima, v katerem je bila telesna
dejavnost temeljna sestavina, občutek kakovostnejšega življenja (American Diabetes Association, 2015b; Vance, Hanning in McCargar, 2007). Starejši se uvrščajo v ranljivo skupino prebivalstva, saj je po podatkih IVZ (2009) v Sloveniji depresivnih kar 15 % starostnikov s kroničnimi obolenji (Jeriček-Klanšček, Zorko, Bajt, Roškar, 2009).
V primeru soočenja s kronično boleznijo – sladkorno boleznijo lahko izpeljemo misel, da je bolnik s sladkorno boleznijo postavljen pred nalogo, da svoje življenje osmišlja kljub bolezni in prav zaradi nje (Kobolt in Frlec, 2006). Starejšim bolnikom s sladkorno boleznijo pogosto zmanjka moči pri soočanju z vsakodnevnimi izivi kot so zdravo prehranjevanje, nakup živil, izvajanje osebne higiene, telesne dejavnosti, idr., tako, da težko osmislijo bolezen.
Ključni elementi v razvoju salutogeneze so usmerjeni v reševanje problemov in sposobnosti uporabe razpoložljivih virov moči. Zato je smiselno v proces edukacije vključiti tudi svojce, ki so pripravljeni pomagati in predstavljajo enega od dodatnih virov moči posameznega bolnika.