Eden od največjih izzivov, s katerimi se srečujejo zdravstveni delavci - edukatorji na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju je, pomagati ljudem spremeniti dolgoletno neustrezno vedenje, ki predstavlja znatno tveganje za zdravje.
Ko bolniki prejemajo prepričljiv nasvet za sprejetje zdravega načina življenja z zmanjšanjem ali s prenehanjem škodljivih vedenj (npr. kajenje, prenajedanje, prekomerno pitje alkohola, telesna nedejavnost) je mnogokrat nasvet prezrt. Zdravstveni delavci morajo vedeti, da avtoritativni pristop v resnici odvrne bolnika od sprememb vedenja s povečanjem odpornosti.
Preden začnemo z edukacijo je potrebno vprašati bolnika za dovoljenje, da lahko spregovorimo o njegovih težavah. S tem spoštujemo bolnikovo avtonomijo (Hall, Gibbie in Lubman, 2012).
Motivacija posameznika je najpomembnejši vidik v procesu spreminjanja nezdravega življenjskega sloga. Motivacijska pripravljenost vključuje namen ali fazo osebne pripravljenosti in učinkovitosti, odločanje ter premagovanje ovir in skušnjav v procesu sprememb (Vance, Hanning, McCargar, 2007). Eden od načinov za ocenjevanje naštetih dejavnikov in osebnostnih lastnosti je določiti različne kategorije posameznikov v kontekstu in z namenom ugotoviti pripravljenost za spremembe življenjskega sloga v izbranem časovnem obdobju, takoj ali v šestih mesecih (Vance, Hanning, McCargar, 2007).
Transteoretični model Prochaske in DiClementeja (1986) prepoznava 5 stopenj spreminjanja vedenja, do katerih pride s psihoterapijo ali spontano, tj. brez nje. Z raziskovanjem sta dokazala, da skozi proces spreminjanja posamezniki prehajajo skozi stopnje od prekontemplacije do vzdrževanja spremembe. Prve tri faze so poimenovane kot preakcijske faze (Vance, Hanning, McCargar, 2007).
Na vsaki stopnji posameznik doživi različne občutke in misli ter ugotavlja, da mu različne aktivnosti pomagajo pri napredovanju. Ta model je grafično skoraj vedno predstavljen v obliki kroga ali spirale. Za lažje sledenje skozi faze sprememb bomo opisali primer za starejšo osebo, ki naj bi bila telesno dejavna.
1. Ni pripravljenosti za spremembo - prekontemplacija.
Na tej stopnji oseba sploh ne razmišlja o spremembi in ne namerava spremeniti predvidljivih pričakovanj v bližnji prihodnosti. Oseba na tej stopnji ima omejujoča prepričanja tako glede doživljanja sebe kot svojega življenjskega sloga. Ponavljajoči se vzorci mišljenja oseb, ki so telesno nedejavni in/ali živijo nezdrav življenjski slog je njihov občutek nizke lastne vrednosti in občutek neučinkovitosti. Opaziti je tudi, da njihova aktivnost temelji predvsem na zahtevah drugih, ne na njihovih lastnih željah. Počutijo se nepopolne v svojem občutku samostojnosti, njihovo osnovno nezaupanje pa vdira na vsa področja njihovega življenja. Osnovni cilj je pomagati bolnikom razumeti samega sebe in svoje potrebe. Tu je prvi cilj varstvo bolnika in doseženo ravnovesje potreb po stopnji zdravstvene in psihološke oskrbe. Terapevt se mora včasih znati zadržati in počakati na to, da je bolnik sposoben sodelovati (Branch in Wilson, 2011; Koenig, 2010).
2. Pripravljenost za spremembo - kontemplacija.
Oseba se zaveda obstoja problema in resno razmišlja o njegovem reševanju, a se za akcijo še ne odloča. Večina ljudi v tej fazi razmišlja o spremembi v naslednjih šestih mesecih.
Intervencija mora biti namenjena osebi v smislu oblikovanja zaveze za ukrepanje ter pomoči v smislu oblikovanja stvarnih načrtov in ciljev za spremembo.
Cilj določa prihodnje stanje in je nekakšna slika prihodnosti, ki jo izrazimo v besedah in skupnem dogovoru (konsenzu). Če bi v svoj položaj prevedli metodo postavljanja ciljev, bi to pomenilo, da skupaj z bolnikom naredimo načrt njegovih ciljev, pri čemer mora biti cilj, ki ga bolnik zasleduje, jasno določen, za posameznika izzivalen, vseskozi pa dajemo povratno informacijo. Na področju menedžmenta so cilji opredeljeni kot specifični, merljivi, dogovorljivi, relevantni in sledljivi.
3. Pripravavljenost za spremembo.
Na tej stopnji oseba namerava spremeniti vedenje v naslednjih mesecih. Čeprav še ni spremenila vedenja, je na poti sprememb. Posegi in akcije bi morali biti usmerjeni v zagotavljanje podpore in spodbude. Aktivnosti gradimo na opredeljenih ciljih iz druge faze.
Če oseba želi biti telesno dejavna, skupaj z njo sestavimo plan telesne dejavnosti, pokažemo vaje primerne zanjo ter izvedbo le-teh. Izročimo pisna navodila ter dnevnik telesne dejavnosti,
ki osebi služi in pomaga spremljati zastavljene cilje. Delujemo tako, da oseba postane čim bolj samostojna in neodvisna glede telesne dejavnosti v domačem okolju.
4. Akcija.
Na tej stopnji je oseba začela spreminjati svoje vedenje, vendar spremembe še niso utrjene.
Intervencije se morajo osredotočiti na krepitev spremenjenih vedenjskih vzorcev in pomoč ob zastojih. Oseba prihaja na kontrolne preglede ali kratke posvete, na katerih se spodbujajo novi vzorci vedenja, v našem primeru telesna dejavnost. Na kontrolnih pregledih se spremlja počutje, pregleduje se dnevnik telesne dejavnosti, predvsem se ne skopari s pohvalami in spodbudnimi besedami.
5. Vzdrževanje.
Na tej stopnji je oseba spremila svoje vedenje in ga vzdržuje šest mesecev ali dlje.
Intervencije se morajo osredotočiti na podporo lastne učinkovitosti posameznika in preprečevanju zdrsov v prejšnje stanje neustreznega vedenja oziroma nezdravega življenjskega sloga. Oseba na tej stopnji še vedno potrebuje dosledno spremljanje.
Lastno učinkovitost je mogoče oceniti s pridobitvijo subjektivne ocene na vizualni analogni lestvici (slika 2). Bolnikom se zastavi vprašanje: Kako učinkoviti ste pri izvajanju telesne dejavnosti?
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
Slika 2. Ocenjevalna lestvica – primer vizualne analogne lestvice za oceno
posameznikove namere oziroma pripravljenosti za spremembo vedenja na katerem koli področju posameznikovega življenja (Vance, Hanning, McCargar, 2007: Hall, Gibbie in
Lubman, 2012)
Posameznik označi od 0 do 10, kjer je 0 najmanj in 10 največ (pomembno, želeno itn.) (Vance, Hanning, McCargar, 2007).
Primer: "Če si lahko zamislite lestvico od 0 do 10, kako pomembno je za vas, da ste telesno dejavni? Na tej lestvici, 0 pomeni »ni pomembno«, 10 pa »izredno pomembno«. Kje bi morali biti na tej lestvici? Zakaj ste na ____ in ne nič? Kaj bi bilo potrebno, da greste od ___ do (večje število)? "
Ta tehnika določa posameznikovo odstopanje med sedanjim stanjem in ciljem, kjer bi želel biti (Hall, Gibbie in Lubman, 2012).