Postopki kognitivno-vedenjske terapije in petstopenjski vprašalnik v

Postopek I. Oblikovanje in opredelitev problema

V problem usmerjena intervencija (začneti z bolnikovo težavo in določiti problem)

Sprememba vedenja se pogosto obravnava kot samoumeven ukrep in se ji ne posveča dovolj pozornosti. Če se želi čim bolj usmeriti v spremembo bolnikovega vedenja, je potrebno skupaj z bolnikom opredeliti problem-težavo. Tak način delovanja povečuje bolnikovo zaupanje v lastne sposobnosti za izvedbo sprememb ter povečuje edukatorjevo verodostojnost.

Na primer: trditev „preveč je” ali „vedno je še po večerji” je boljša kot „ne upošteva mojih nasvetov o zdravi prehrani”. Pomagamo si z vprašanji:

 Kaj je najtežja stvar glede skrbi za zdravljenje vaše sladkorne bolezni?

 Prosim, povejte kaj več o tem?

 Sta kakšna posebna primera, ki mi jih lahko navedete?

Postopek II. Pojasnjevanje občutkov in kaj bolniku pomenijo

V čustva usmerjena poseganja (poskusiti ugotoviti bolnikove stiske, preobremenjenost, morebitno depresijo)

Bolnikova stiska predstavlja problem, ki omeji njegovo aktivno sposobnost za samovodenje sladkorne bolezni. Občasno stisko nekateri navedejo, večina pa ne. Zato je smiselno, da bolnika povprašamo o njegovem stanju. Stisko je mogoče odkriti z nekaterimi vprašanji:

 Ali imate težave s sprejemanjem sladkorne bolezni?

 Ali se počutite preobremenjeni zaradi zahtev za vodenje svoje sladkorne bolezni?

 Ali boste pridobili podporo družine pri vodenju sladkorne bolezni ali pa jo že imate?

 A vas skrbijo zapleti sladkorne bolezni?

 Kakšne so vaše misli o tem?

 Se počutite (vstaviti občutek) ker (vstaviti pomen)?

Postopek III. Priprava načrta

V cilj usmerjena poseganja (začeti s pogajanji, postaviti cilje in preveriti, ali so realni)

Edukatorjeva naloga je, da bolnikom pomaga pri oblikovanju lastnih ciljev, njihovem uvajanju in izvajanju. Cilj mora biti jasno določen in za posameznika izzivalen. Ves čas med spreminjanjem življenjskega sloga spremlja doseganje zastavljenih ciljev in tako usmerja, podpira in spodbuja bolnika v poteku njegove preobrazbe in obvladovanja bolezni. Na ravni menedžmenta velja pravilo, naj bodo cilji specifični, merljivi, dogovorljivi, relevantni in sledljivi.

 Kaj si želite?

 Kako bi takšno stanje morali spremeniti, da se počutite bolje glede tega?

 Kdaj želite, da se takega stanja znebite (vstavite npr. mesec, dva, leto itn…)?

 Kakšne so vaše možnosti?

 Kakšne so vaše ovire?

 Kdo bi lahko pomagal/a?

 Kakšni so stroški in koristi za vašo izbiro?

 Kaj bi se zgodilo, če ne storite ničesar od tega?

 Kako pomembno je za vas na lestvici od 1 do 10, da nekaj storite glede tega?

 Omogočiti pripraviti načrt?

Postopek IV. Zaveza za ukrepanje

Oblikovanje strategije za doseg cilja ali kako premagati ovire

Reševanje problemov je tesno povezano z doseganjem boljših kazalnikov zdravja.

Najpogostnejše ovire za doseganje ciljev so: trdovratno prepričanje, da je zdravljenje neučinkovito; negativna čustva, na primer o pomanjkanju lastne učinkovitosti, socialnega omrežja (premajhni podpori svojcev, partnerja, bližnjih) in različnih virov (časa, denarja), ter fizično okolje (zaradi nezadostne zmogljivosti). Pomembno je opredeliti ovire ter ugotoviti, kako in zakaj zavirajo uspeh. Prepoznava teh ovir lahko izboljša možnosti razvoja strategij za njihovo reševanje. V tej fazi se mora bolnik odločiti, kako bo dosegel spremembo svojega vedenja. Če je v preteklosti že bil uspešen, na primer pri odpravi problematičnega vedenja, je mogoče graditi na tem uspehu. Metoda spreminjanja ne poteka v smislu iskanja tistega, česar posameznik nima, ampak v smeri odkrivanja, kaj si želi, katere cilje želi doseči. Torej je treba iskati pozitivne vire posameznikove moči.

Potreben je shematičen način za razumevanje posameznikovega življenjskega položaja (odpreti je treba ustrezen prostor za pogovor). Treba se je zavedati, da ne obstaja absolutna (objektivna) resnica. Resničnost in resnica je vedno v funkciji dogovora vsaj dveh opazovalcev v določenem sistemu kot odraz njunega strinjanja, soglasja o nečem kot resničnem (dogovor med bolnikom in edukatorjem). Koristno je, če v tej fazi naredimo pisno soglasje, tako imenovano 'vedenjsko pogodbo'. Njeno bistvo ni v tem, da mora biti za vsako ceno uresničljiva, ampak mora pomeniti jasno odgovornost in zavezanost nečemu. Bolnik mora prejeti izvod pogodbe, da mu bo služila kot opomnik in dana zaveza, obljuba.

 Ste pripravljeni storiti vse, kar morate storiti, da rešite ta problem?

 Naštejte nekaj korakov, ki vam bodo omogočali, da bo rešitev uspešna in trajna.

 Kaj boste naredili?

 Kdaj boste to naredili?

 Kako ste prepričani, da lahko dosežete ta plan na lestvici od 1 do 10?

 Kako boste vedeli, da ste uspeli?

 Kaj je prva stvar, ki jo boste naredili danes?

Postopek V. Izkušnje in vrednotenje dnevnika o svojem vedenju

Intervencija usmerjena v nudenje opore (kaj lahko storim, da vam pomagam?)

Bolnike je treba spodbujati, naj vodijo dnevnik o svojem vedenju, uspehih in neuspehih. Prav tako naj napišejo razloge, zakaj se je kaj zgodilo (bodisi uspeh ali ovira). Včasih bolnika nepričakovan uspeh motivira za nadaljnje ukrepanje in sledenje ciljem, ki omogočajo spremembo vedenja. Treba jih je tudi motivirati, da bodo redno pregledovali svoje dnevnike in potem morebitne težave na kontrolnih pregledih pretresali z edukatorjem. Kadar bolnikovo vedenje ne izpolnjuje pričakovanj, je potrebna temeljita razprava v skupini. Preveriti je treba, zakaj izbrana strategija ni pomagala uresničiti zastavljenih ciljev. Mogoče jih je treba upoštevati dosledneje, temeljiteje ali pa spremeniti izvedbeno strategijo. Nagrada za doseganje različne stopnje uspeha je lahko dobra spodbuda.

 Kako je šlo?

 Kaj ste se naučili?

 Na kakšne težave ste naleteli?

 Kaj je tisto, kar bi storili drugače naslednjič?

 Kaj boste storili, ko danes odidete? (Snoek, C.W. van der Ven in Lubach, 1999; Beck, 1976; Weinger idr., 2011).

2.6 Motivacija in kako jo uresničiti v procesu edukacije bolnikov s