Še nedavno je bil čas med upokojitvijo in smrtjo razmeroma kratek in zato spregledan.
Pogosto je veljalo, da je življenje po upokojitvi pač predsmrtno obdobje, ne pa obdobje življenja. Družba se ni ukvarjala s tem, kako so pri starejših zadovoljene njihove temeljne psiho-socialne potrebe po varnosti, socialni pripadnosti, po čustvih in vrednotah, potreba po odkrivanju in spoznavanju novega, potreba po lepem in po samopotrjevanju osebnosti (Findeisen, 2005).
To je pripeljalo do tega, da se doživlja starost kot nekaj slabega, nekaj, česar se človek boji, starostnike pa kot družbeno breme. Starost je velikokrat povezana z izgubo različnih dobrin, ugleda in moči. Zaradi številnih predsodkov in stereotipov, ki obstajajo v družbi o starih ljudeh, ki so podvrženi osamljenosti ali je omejena njihova mobilnost (zaradi bolezni, oslabelosti, finančne stiske ali preprosto strahu pred zunanjim svetom), starostniki hitro postanejo izolirani od preostale družbe. Kadar imajo ljudje slabši družbeni položaj zaradi svoje starosti, govorimo o starostni diskriminaciji.
Med ključnimi izzivi starajoče se družbe je rastoče število ljudi, ki bodo potrebovali zdravstveno oskrbo oz. bodo pomoč in podporo potrebovali na svojem domu, kar bo imelo visok pritisk na finance (Žunko idr., 2013).
Obdobje starosti-tretje življenjsko obdobje opisuje tudi razvojna psihologija. Tretje življenjsko obdobje je polno hudih stresov, najhujših v življenju, ki jih prinašajo odhod zadnjega otroka iz hiše, upokojitev, smrt prijatelja ali zakonca, spremenjen videz telesa, upad telesnih in razumskih funkcij, socialna izolacija in stigmatizacija, pogosto se pridružujejo zmanjšani dohodki in razne degenerativne bolezni (Pečjak, 2007). Najbolj starejše zaznamuje izguba prejšnjega družbenega položaja, ki se zgodi po upokojitvi, pretrganje nekaterih, zlasti delovnih medsebojnih odnosov, praznjenje družinskega gnezda in zmanjšane možnosti za zadovoljevanje čustvenih potreb ter to, da na spremembe in dolgotrajno obdobje pokoja niso bili pripravljeni (Kranjc, 2013).
Odobje starosti je kot bilanca – posameznik pregleduje, ali je njegovo življenje sploh imelo smisel in vrednost. Tudi ta faza je odvisna od uspešno rešenih prejšnjih obdobij, saj predstavlja sintezo življenskih izkušenj. V tem obdobju se oblikuje zadnja psihosocialna kriza - integracija ega nasproti življenjskemu obupu. Posamezniki, ki krizo rešujejo v smeri integracije, se zavedajo svojega preživetega življenja, zavedajo se napak, vendar jih uspešno umestijo v rast svojega ega. Razvijejo novo moč ega – modrost, ki se izrazi tako, da ljudje najdejo vrednost in smisel življenja kljub njegovi končnosti na individualni ravni. Starejši posameznik, ki je zadovoljen s sabo in s staranjem ter v pomoč drugim, je opremljen z močno strukturo osebnosti, ki je potrebna, da bi se soočil z zadnjo življensko krizo, prav tako pa s svojo smrtjo (Erikson, 1963; Batistič-Zorec, 2006). Posameznik se mora tudi soočiti z osamljenostjo, ki je posledica smrti bližnjih. Modrost se kaže v sposobnosti posameznika, da ohrani zreli duh, zrelo presojanje in vseobče razumevanje (Poljšak-Škraban, 2004; Pečjak, 2007). Posameznik brani dostojanstvo svojega načina življenja. V tem obdobju se pojavi tudi odvisnost od svojih otrok, ki jim nudijo finančno ter telesno pomoč. Starejši ljudje se teh odvisnosti bojijo in se borijo proti njim. Pri tistih, kjer se razreševanje krize konča v negativnem smislu, postanejo negativni, zamerljivi, sovražni, nezadovoljni in nazadujejo na stopnjo otroške odvisnosti – njihova osebnost je dezintegrirana.
Starost je lahko obdobje velikega osebnega zadovoljstva in ponuja možnost za različna raziskovanja, kar prej ni bilo mogoče zaradi dela in družine. Uspešna starost se sestoji od procesa izbire vlaganja naporov in povračila nazaj. Večina uspešnih starejših ljudi deluje bližje mejam svojih rezervnih sposobnosti, kot mlade osebe. Če si starejši ne ustvarijo svojih novih medsebojnih odnosov in ne živijo v ravnotežju s svojimi psiho-socialnimi prirojenimi potrebami, so v veliko breme svojim otrokom, vnukom in celotnemu družbenemu okolju. Kot
socialne in ekonomske patologije. Dejavni starejši niso breme svojcem in okolju. Dokazano je, da manj obolevajo, delujejo konstruktivno in niso destruktivni do svojega telesa, do svoje psihe ali do drugih ljudi (Kranjc, 2013).
Veliko uspešnih celovitih knjig je nastalo v pozni starosti. Naj omenimo samo Elementi botanike avtorja Asae Graya, ki je knjigo napisal pri 77 letih. Prav tako celovit priročnik Uvod v znanost o žuželkah avtorja Johna Henryja Comstocka, ki je delo napisal pri 71 letih.
Taka celovita dela zahtevajo modrost in zrelost in težko je zamisliti da bi jih lahko ustvarili mlajši ljudje (Warner-Schaie in Willis, 2001).
Kadar se mora človek v obdobju starosti soočiti s pojavom kronične bolezni (npr. sladkorna bolezen, invalidnost) gre za obvladovanje obremenilnih dogodkov in sicer je odgovor – sprejemanje situacije. Sprejemanje težav ne pomeni nujno pasivne vdanosti. Lahko je celo zelo aktivno dejanje, s katerim si posameznik olajša pritisk težavnih okoliščin. Raziskave kažejo, da predvsem starejše generacije kažejo večjo pripravljenost na sprejemanje neugodnosti kot mlajše generacije, ki kažejo več nagnjenja k poudarjanju pozitivnih vidikov situacije oziroma k izogibanju neugodnim situacijam.
Starejše osebe s kronično boleznijo prikazujejo pripravljenost, torej sprejemanje situacije in informacij ob različnih boleznih. Največjo pripravljenost za učenje – sprejemanje informacij kažejo bolniki z rakom in ponesrečenci (npr. nezgoda pri delu, prometna nesreča). Srednjo mejo pripravljenosti kažejo bolniki, ki so preživeli srčni infarkt. Najmanj pripravljenosti kažejo bolniki z luskavico in shizofreniki (tudi bolniki s sladkorno boleznijo). Pri slednjih gre za navidezno lažje obolenje, ki pa zelo otežuje dobro počutje in kakovost življenja bolnika.
Da bi človek nadaljeval s svojim življenjem in da bi še nadalje sodeloval v družbenem in ekonomskem razvoju, potrebuje vse več znanja (Findeisen, 1999). Znanje, ki ga starejši potrebuje za kvalitetno življenje v tretji tretjini življenja se nikakor ne nanaša le na ekonomski in družbeni razvoj, ampak tudi na izboljšanje kvalitete življenja in za to nujno potrebnega zdravja.