Že v času moderne smo napredek v emancipaciji plačali s tem, da se čutimo oropane in zapuščene v svetu, kjer manjka občutek psihološke podpore in varnosti, ki so jih ponujale bolj tradicionalne ureditve. Vse večje zanimanje za različne oblike terapij in skrbi za telesno in duševno počutje ni le rezultat izgub in porasta tesnobe, temveč je izraz potrebe po refleksiji lastnega življenja in lastne identitete. Negotovost sledi izgubi zaupanja v to, da lahko vodilne institucije industrijskega sveta, gospodarstvo, pravo in politika ukrotijo in nadzirajo ogrožujoče posledice, ki so jih izzvale v svetu. Modernizacija sledi kapitalistični težnji, proizvesti čim več v čim krajšem času na vseh področjih življenja. Lahko pogledamo prehrambno industrijo kjer pogosto prevladuje nezdrava prehrana - gensko spremenjena, uporaba hormonov in antibiotikov pri vzreji živali za zakol, dodajanje ojačevalcev okusov in drugih aditivov škodljivih zdravju, itn.
Negotovost je posledica družbe tveganja. Od tod tudi preobrat v vrednotnih orientacijah ljudi v sodobnih družbah. Ikone sodobnega človeka so nenadoma postale varnost, telo in predvsem zdravje. V postmoderni, kjer ima posameznik vedno nove možnosti in nova tveganja, postaja zdravje pomembna norma, ki jo mora izpolniti, če naj bo odgovoren in srečen. Zdi se, da ima več izbire, vse je odprto, po drugi strani pa posameznika prevzemajo občutki nemoči in nezmožnosti vplivanja na širše življenjske okoliščine, osamljenost in večja je njegova odgovornost. To vpliva na razumevanje zdravja in bolezni (Brezenšek in Barle, 2007). Na individualni ravni je osvobojen prisil in lahko sam kreira svoje življenje, hkrati pa je izpostavljen novim tveganjem (tveganje napačnega življenjskega načrtovanja, posledice odločitve ali neodločitve (Zorc-Maver, 2007). Negotovost se je ponotranjila in prenesla na vsa področja življenja, kar pri ljudeh povzroča nezaupanje in strah (Beck, 2001).
V sodobni družbi ima posameznik več možnosti za izbiro lastne biografije, svoje življenjske poti, vendar pa je zanjo sam tudi bolj odgovoren kot včasih. Fleksibilnost, ki postaja moto sodobnega zaposlovanja in delovanja na sploh, posameznika umešča na trg, na katerem se
mora znova in znova dokazovati in druge prepričevati, da je boljši od ostalih in pripravnejši na soočanje z novimi izzivi (Kamin, 2004).
Človek je vse bolj odvisen od trga dela in s tem od izobraževanja, potrošništva (potrošniki zdravja), možnosti in mode v medicinskem, psihološkem in pedagoškem svetovanju (Beck, 1986, v Zorc-Maver, 2006). Sodobna medicina je usmerjena v preventivo. Načelo preventivne medicine temelji na preprečevanju in na principu osveščanja o zdravem načinu življenja.
Odgovornost za lastno zdravje prenaša na posameznika, ki postaja potrošnik zdravja – prezaposlen z zdravjem (rekreacija, diete, tablete za hujšanje, vitaminski dodatki, itn.).
Tematika zdravja se v množičnih medijih pojavlja v čedalje večjem obsegu, saj se napaja ravno z industrijo. Ker je sodoben človek negotov zaradi različnih tveganj, hkrati pa je moralno obvezan da skrbi za svoje zdravje, so to neke vrste vzvodi za razvoj industrije zdravja (Kamin, 2004).
Na drugi strani so posebej dovzetne za nastanek bolezni ranljive skupine, ki težje dosegajo postavljene storilnostne in sociale zahteve, ne izpolnjujejo normativnih družbenih pričakovanj, brez individualno primernih podpornih mehanizmov pa se njihova ranljivost kaže v odrinjenju, neuspešnosti, obrobnosti in odklonskosti. Odklonsko vedenje je posebej izrazito na področju nezdravega življenjskega sloga, ki ga živijo, ter v njihovi deprivilegiranosti v sferi potrošnje (Kamin, 2004). Vzroki so pogosto nasledek neugodnega sovplivanja družbenih, socialnih in individualnih dejavnikov: nižja izobrazbena raven, nižji socialni status z ogroženo materialno eksistenco, pomanjkanje socialno odnosnih mrež (Kobolt in Rapuš-Pavel, 2004).
Zaradi negativnih učinkov postmoderne družbe se razširjajo sodobne socialne bolezni, tudi sladkorna bolezen tipa 2 dobiva epidemične razsežnosti (Diabetološko združenje Slovenije, 2011).
Spremembe socialno-ekonomskih pogojev so vplivale na poslabšanje gmotnega stanja prebivalcev zaradi izgube zaposlitve, trajajoče brezposelnosti, s težavami pri plačevanju rednih mesečnih obveznosti, med ljudi so se razširili strah pred izgubo zaposlitve in negotova pričakovanja za prihodnost, pri najmanj premožnih pa tudi strah za vsakodnevno preživetje družine, s težavami pri zagotavljanju najnujnejših vsakodnevnih dobrin, kar vse posredno ali neposredno vpliva na zdravje in vedenjski slog posameznikov, družin in družbe. Pod pragom tveganja revščine je v Sloveniji v letu 2011 živelo okoli 273.000 ljudi (13,6 %). Od leta 2009
do leta 2011 se je tveganje v Sloveniji zvišalo za 2,3 odstotne točke (v povprečju EU 0,6 odstotne točke).
Tako kot v večini držav v Evropi smo tudi v Sloveniji vpeljali določene varčevalne ukrepe, ki neposredno ali posredno vplivajo na zdravje ter zmanjšujejo možnosti za zdravje in zdrave izbire prebivalcev. Znano je, da slabe socialno-ekonomske okoliščine negativno vplivajo na zdravje ljudi. V osnovi naj bi se slabši socialni in ekonomski položaj odražal v slabšem zdravju. Tako na primer ljudje s slabšimi socialno-ekonomskimi pogoji umirajo prej, živijo dlje časa z oviranostjo, med njimi so bolj razširjeni dejavniki tveganja, kot so: kajenje, alkohol, nezdrave prehranjevalne in gibalne navade in drugi. Poleg poslabšanja splošnih socialno-ekonomskih pogojev za večino prebivalstva naj bi se med ekonomsko krizo še poglobile razlike med posameznimi socialno-ekonomskimi sloji, kar vodi v povečevanje preprečljivih in nepravičnih neenakosti, ki se odražajo v zdravju in so posledica posameznikovega socialno-ekonomskega položaja. Kot kažejo dozdajšnje raziskave trenutne krize, je pričakovati največji negativni vpliv na duševno zdravje. Podatki kažejo, da je depresija najpogostejša duševna motnja, četrta najpogostejša bolezen v svetu. Do leta 2020 naj bi bila že druga najpogostejša bolezen v svetu, ki vsaj enkrat v življenju prizadene približno vsako šesto osebo, ženske dvakrat pogostje kot moške (Jeriček-Klanšček 2009).
Dosedanji padajoči trend v številu samomorov se je ustavil ali celo obrnil, povečala pa se je stopnja depresije, anksioznosti, ugotavljajo tudi ponovne pojave določenih nalezljivih bolezni (malarija, vročica denga) ali razširitev okužb v določenih skupinah ljudi (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014; Jeriček-Klanšček, 2009).
Pričakovati je, da se bodo določeni vplivi krize na zdravju odrazili šele čez čas, saj se večina sprememb v vedenjskem slogu odrazi v merljivih posledicah šele po dolgotrajnejši izpostavljenosti ali spremembi. Kot verjetnejše posledice s krizo povezujejo stanja, na katera vpliva zmanjšana dostopnost do zdravstvenih storitev. V ta sklop sodijo: slabša obravnava kroničnih bolezni, slabše bolnikovo upoštevanje zdravstvenih nasvetov zaradi manjšega zagotavljanja zdravstvenih storitev z javnimi sredstvi, večjih doplačil, zmanjševanja osebja, zapiranja določenih zdravstvenih ustanov, omejitve ordinacijskih časov in zaradi spremenjenih vedenjskih vzorcev (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014).