Večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo s staranjem, se strinja, da je staranje skupna posledica različnih vplivov na organizem v njegovem življenju (ti vključujejo dejavnike okolja,
dednosti, kulture, prehrane, telesne dejavnosti, itd.). Pri človeku je staranje proces bioloških, psiholoških in socialnih sprememb posameznika in vpliva tudi na posameznikovo osebnost in na njegov položaj v družbi (Statistični urad Republike Slovenije, 2014).
Staranje je proces, ki se začne že ob rojstvu in se kaže kot postopno propadanje njegove zgradbe in posledično pešanje funkcij. Čeprav se v mlajših starostnih obdobjih ne zavedamo sprememb, ki prihajajo z leti, se vsi staramo že od trenutka ko smo se rodili. Do tridesetega leta se te spremembe označujejo kot razvoj, zorenje, po tej starosti pa prihaja do dodatnih sprememb, ki pomenijo počasno in normalno pešanje vseh organskih sistemov. Upad mišične mase, ki je povezan s starostjo, vse bolj naraščajoča težava, ki prizadene na milijone starejših oseb in ne oropa starejših ljudi le samostojnega izvajanja vsakodnevnih opravil, ampak močno povečuje tveganje za poškodbe in celo smrt zaradi nenadnih padcev in drugih poškodb (Jurdana, 2011b).
Človek je edino živo bitje, ki poskuša zavestno upočasniti svoje staranje. Milavec-Kapun 2011, glede definicije staranja navaja: »Nikakor še ni napisana popolna definicija staranja, spreminja se, kakor se spreminja družbeno dojemanje.«
Življenje delimo na tretjine. Zadnja tretjina predstavlja tretje obdobje življenja od 65. leta naprej. Tudi tretje življenjsko obdobje delimo na tri obdobja (Milavec-Kapun, 2011):
Mladi starejši oz. zgodnje starostno obdobje (65–74 let): človek se prilagaja na svobodo po upokojitvi. Zdravstveno stanje je relativno stabilno, ni večjih težav, kronične bolezni so prisotne v manjši meri in dobro obvladljive. Upokojenec živi dejavno in ima veliko socialnih stikov s svojo generacijo, sodelavci in navezuje stike z osebami iz novega socialnega okolja, soudeleženci hobijev in širšega družbenega življenja. Intenzivneje se povezuje s sorodniki, potomci, vnuki.
Srednji starejši oz. srednje starostno obdobje (75–84 let): oseba zazna upad življenjskih moči in energije, intenzivneje se pojavljajo kronične bolezni, doživlja vedno več izgub.
Stari starejši oz. pozno starostno obdobje (od 85 let naprej): običajno potrebujejo več formalne in neformalne pomoči zaradi različnih zdravstvenih težav. V tem obdobju se odraža njegovo preteklo življenje: »Kakršno življenje takšna starost (slovenski pregovor)« (Pečjak, 2007).
Staranje lahko opredelimo in preučujemo iz petih različnih vidikov: biološkega, socialnega, vedenjskega, subjektivnega in koledarskega. Zato, ko govorimo o starosti, mislimo na (Milavec-Kapun, 2011; Pečjak, 2007):
Kronološko starost, ki pove, koliko smo dejansko stari po koledarju. Določena je z rojstvom, nanjo ne moremo vplivati, niti je spremeniti. Ljudje pogosto izgledajo drugače, kot so njihova dejanska leta.
Funkcijsko starost, ki pove, v kolikšni meri je posameznik sposoben samostojno opravljati temeljna življenjska opravila (stari smo toliko, kolikor se počutimo). Le-to lahko delimo naprej na:
Biološko starost: pove starost organov in organskih sistemov. Nekateri organi se hitreje starajo, zato je bolj realen kazalnik zdravstvenega stanja posameznika.
Psihološko starost: pove počutje posameznika in odnos do starosti.
Doživljajska starost: na to starost lahko intenzivno vpliva posameznik s svojim mišljenjem, oblikovanjem stališč. Lahko intenzivno pozitivno vpliva na boljše funkcioniranje človeka in omili tegobe staranja. Starejšim se ponavadi znižuje samopodoba zlasti fizična (sivi lasje, slabši sluh-uporaba slušnega aparata, izpadli zobje-uporaba zobne proteze, itn.) in socialna (zmanjšani socialni stiki.
Socialno starost: pove, kako so ohranjeni socialni stiki, sposobnost ohranjanja in širitve socialne mreže, kaže vrednost posameznika in njegove vloge v ožjem in širšem socialnem okolju (Pečjak, 2007).
Posledice fiziološkega staranja
Zmanjšanje mišične moči: mišična masa naj bi se po petindvajsetem letu starosti zmanjševala za štiri odstotke na leto. Upadanje mišične mase, mišične moči in kakovosti mišičnih vlaken strokovno imenujemo sarkopenija.
Manjša vzdržljivost je posledica sedečega življenjskega sloga, torej pomanjkanja gibanja v vsakodnevnem življenju.
Manjša prožnost sklepov je značilna posledica staranja, ki jo tudi pospešujeta nedejavnost in povečana telesna teža. Posledice so okorelost sklepov, slabša gibljivost in nagnjenost k poškodbam.
Motnje v ravnotežju so posledica sprememb na ožilju, osrednjem živčevju ali lokomotornem aparatu (sklepi, hrbtenica, mišice) in so tudi vzrok za večjo nagnjenost starejših k poškodbam. Zlom kolka, eden najpogostejših razlogov, da starejše osebe ne morejo več skrbeti zase, je v večini primerov posledica padca.
Pomembno je vedeti, da se na proces staranja ne more vplivati, ker je normalno fiziološko dogajanje, lahko pa se vpliva, da poteka normalno in ni združeno z boleznijo in invalidnostjo.
Nekateri imajo srečo in lahko živijo polno in ustvarjalno pri devetdesetih, drugi so že pred 65.
letom popolnoma telesno in psihično izčrpani in stari. S preučevanjem življenja ljudi so ugotovili, da je za doseganje uspešne starosti pomembno uravnoteženo stanje telesnega in duševnega zdravja, socialno okolje, ugodno ekonomsko stanje, ugodne družbene razmere in zdravo okolje (Jurdana, 2011a).
Aktivno staranje je izraz, s katerim se želi poudariti, da starost še daleč ni le odvisno, nedejavno (pasivno) obdobje življenja, saj naj bi po upokojitvi ljudje zaživeli v novih oblikah dejavnosti, koristnih za družbo. Tako lahko aktivno staranje vse bolj razumemo kot neprekinjeno udejstvovanje na ekonomskem, socialnem, kulturnem in civilnem področju, in sicer kot nadgradnjo (izkušnje) že doseženega, in ne le kot podaljšane fizične aktivnosti ostarelih oziroma podaljševanje zaposlenosti (Vertot, 2010).