Psihične motnje pri bolnikih s sladkorno boleznijo

Zaradi bremena kronične bolezni z nepredvidljivim potekom in odgovornosti za njeno vodenje so bolniki s sladkorno boleznijo močno psihično obremenjeni. Pomembno je, da pogosteje zbolevajo za duševnimi motnjami kot osebe brez sladkorne bolezni. Duševne bolezni pri več kot dveh tretjinah bolnikov s sladkorno boleznijo niso prepoznane. Zdravniki pri običajni obravnavi bolnikov velikokrat nanje niso pozorni ali pa so simptomi tako slabo izraženi, da jih lahko spregledajo (Ravnik-Oblak, 2013).

Porast duševnih motenj v splošni populaciji predstavlja velik družbeni pomen in ima pomemben vpliv na kakovost življenja. Najpogostnejše duševne motnje pri bolnikih s sladkorno boleznijo so: anksioznost, motnje hranjenja in depresija (Ravnik-Oblak, 2013).

Depresija je najpogostnejša duševna bolezen, za katero zboli v življenju vsaka šesta oseba, v vsakem trenutku pa je depresivna vsaka dvajseta. Depresija se pogosto ponavlja (50 % oseb po prvi epizodi ponovno zboli, 70 % po drugi epizodi in 90 % po tretji), skoraj tretjina bolnikov pa trpi za kronično depresijo (Ravnik-Oblak, 2013).

Na vprašanje o vzrokih za nastanek depresije zaenkrat še ni jasnega odgovora. Na splošno velja prepričanje, da so vse duševne motnje s kompleksno interakcijo in kombinacije bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Ta teorija se imenuje bio-psiho-socialni model vzročnosti in je najbolj splošno sprejeta teorija vzroka motenj, kamor sodi tudi depresija.

Prav tako so izsledki številnih študij, vključno z meta analizami, pokazali povezavo med sladkorno boleznijo in depresijo. Ni še pojasnjeno, ali je depresija vzrok za nastanek sladkorne bolezni ali njena posledica. Rezultati zadnjih raziskav kažejo, da ima 10 do 30 % bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 klinično ali subklinično obliko depresije, kar je 2- do 3-krat pogosteje kot v populaciji na splošno (Ravnik-Oblak, 2013).

Zaznavanje življenjskih situacij kot nezaželenih, pogosto vodi v razvoj depresije.

Posamezniki se pri spopadanju vsakodnevnih obveznosti v zvezi z »vodenjem« sladkorne bolezni soočajo z dejavnostmi kot so:

 nikoli končane zahteve sladkorne bolezni, kot so zdravo prehranjevanje, izvajanje meritev glukoze v krvi, spremljanje in beleženje vrednosti meritev v dnevnik samokontrole, vbrizgavanje insulina ter načrtovanje in planiranje vseh življenjskih dejavnosti 365 dni v letu,

 znaki nizke ali zelo visoke vrednosti glukoze v krvi ter ustrezni ukrepi,

 strahovi glede resnih poznih zapletov sladkorne bolezni kot so slepota, amputacija, odpoved ledvic, srčno-žilne okvare.

Za mnoge so te aktivnosti nezaželene in predstavljajo veliko breme ker vanje morajo vlagati ogromne količine truda. Posameznik poskuša tem okoliščinam pobegniti, se izogniti neprijetnostim, razdajanju energije ter poskuša zmanjšati nelagodje kar lahko povzroči simptome depresije.

Akutni stres se pojavi ob odkritju kronične bolezni in ga pogosto spremlja žalovanje, ki vključuje zanikanje bolezni (posameznik se ne more sprijazniti z dejstvom, da je zbolel), jezo (zakaj se je to zgodilo ravno njemu) in žalost (da se je to sploh zgodilo). Žalovanje se ponavadi konča v nekaj tednih ali mesecih, ko bolnik sprejme svoje stanje. Nekateri bolniki pa se več let ali sploh nikoli ne sprijaznijo s kronično boleznijo (Ravnik-Oblak, 2013).

Kronični stres lahko pri bolnikih s KNB nastopi po končanem akutnem stresu. Bolniki s sladkorno boleznijo so zaradi narave bolezni in načina zdravljenja bolj psihično obremenjeni kot večina drugih bolnikov s KNB. Ob kroničnem stresu se občasno pojavi še akutni (na primer okužba, operacija, poškodba, psihična obremenitev), med katerim se urejenost sladkorne bolezni običajno poslabša. Povišanje koncentracije glukoze v krvi je lahko deloma posledica povečanja koncentracije insulina po delovanju nasprotnih hormonov, v večji meri pa se pojavi kot bolnikova reakcija na dogodek. Med stresom se bolnik vede drugače: manj pozornosti posveti prehrani, samokontroli in telesni dejavnosti, kar vse poslabša urejenost stanja (Ravnik-Oblak, 2013).

Po drugi strani pa prisotnost depresije pri bolnikih s sladkorno boleznijo zmanjša njihovo sposobnost za ohranjanje reda pri jemanju zdravil, uživanju rednih in zdravih obrokov ter ohranjanju drugih dejavnikov zdravega življenjskega sloga (nekajenje, neuživanje alkohola, kakovostno spanje, upravljanje s stresnimi dogodki, izvajanje redne telesne dejavnosti). Tako se vrtijo v začaranem krogu iz katerega mnogi ne vidijo izhoda. Ne glede na mehanizem delovanja ima prisotnost depresije pri bolnikih s sladkorno boleznijo resen vpliv na kakovost življenja, in to je treba upoštevati v klinični praksi (Huang, Brown, Ewigman, Foley, Meltzer, 2007).

Depresivne motnje so povezane z slabšimi izzidi zdravljenja kroničnih bolezni, tudi sladkorne, slabšajo kakovost življenja in predstavljajo veliko breme zdravstvenega sistema.

Prepoznavanje simptomov depresije je pri bolnikih s sladkorno boleznijo zelo težavno, saj se pogosto prekrivajo s simptomi in znaki sladkorne bolezni (preglednica 2). Najpogostnejši so:

izguba telesne teže, utrujenost, motnje spanja, upočasnjenost in izguba interesa za spolnost.

Pri prepoznavanju depresije in bolnikovega psihosocialnega stanja si lahko pomagamo tudi z vprašalniki (Ravnik-Oblak, 2013).

Preglednica 2. Občutki in vedenja ob depresiji Oseba je depresivna, če je več kot dva tedna:

 žalostna ali nesrečna večino časa,

 izguba interesa ali zadovoljstva v večini svojih običajnih dejavnosti in

 prisotni vsaj trije znaki v naslednjih štirih kategorijah.

Obnašanje – vedenje Misli Občutki Telesni znaki

Izogibanje izhodom Sem neuspešen/a Preobremenjen/a Ves čas utrujen/a Nezmožnost opravljanja

Vir: Huang, Brown, Ewigman, Foley, Meltzer, 2007.

Depresija je ozdravljiva duševna motnja, vendar je pomembno, da jo čim prej prepoznamo in začnemo zdraviti. Le tako bo posameznik občutil kar najmanj posledic, zdravljenje pa bo hitrejše in uspešnejše. Kolikor dlje traja depresija in čim globlja je, toliko dlje bo treba čakati na učinek zdravljenja in dlje jo bo treba zdraviti.

Bolnik s sladkorno boleznijo lahko sam pomaga zmanjšati/ublažiti simptome depresije s povečanim izvajanjem telesne dejavnosti. Vsaka oblika vadbe bo vplivala na boljše počutje, vsaj kratkoročno, zaradi sproščanja endorfinov v možganih. Dokazano je, da "dober občutek"

v možganih pomaga ublažiti simptome depresije. Povečanje telesne dejavnosti ima tudi veliko drugih koristi za bolnike s sladkorno boleznijo kar bo obširneje opisano v nadaljevanju.

Potrebno je poiskati dodatno podporo družine in prijateljev. Izogibati se je treba kofeinu, alkoholu, vzdrževati urejen urnik spanja in skrbeti za izvajanje ostalih sestavin zdravega življenjskega sloga.

Za uspešno zdravljenje sočasne depresije in sladkorne bolezni je potrebno tudi sočasno zdravljenje obeh. Zaradi depresije se namreč poslabša urejenost sladkorne bolezni, slabo urejena sladkorna bolezen pa poglobi depresijo. Raziskave so pokazale,viri da obravnava bolnikov, ki trpijo za depresijo, okrepi nadzor glikemije, bistveno izboljša razpoloženja in kakovost življenja.

Ker ostane depresija pri bolnikih s sladkorno boleznijo pogosto neodkrita ali do njenega odkritja lahko mine tudi več let, jih spremlja zaradi slabše urejenosti sladkorne bolezni tudi večja prevalenca njenih poznih zapletov (Ravnik-Oblak, 2013).

Socialni pedagog je v procesu edukacije bolnikov s sladkorno boleznijo pozoren na znake depresivnih motenj. Skupaj z ostalimi člani zdravstvenega tima se bolnikom nudi celostna obravnava, ki obsega morebiten pregled pri psihoterapevtu, postavitev diagnoze ter pomoč v procesu edukacije pri iskanju virov moči posameznika za obvladovanje vseh vidikov življenja.