Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da naj bi po svetu z depresijo živelo več kot 264 milijonov ljudi in opozarja, da to niso le spremembe v razpoloženju ali čustvovanju, temveč je resno zdravstveno stanje, ki lahko dolgoročno vpliva na posameznikovo vsakodnevno življenje in funkcioniranje v delovnem okolju, lahko pa celo vodi do samomora (WHO 2020).1
Depresija oz. depresivna epizoda je v ICD-10 definirana s tremi stopnjami; blaga, zmerna ali resna, simptomi pa se delijo na dva dela (Harrison et al. 2018, 194):
● skupina A: depresivno razpoloženje, anhedonija ali izguba zanimanja in uživanja ter zmanjšana energija in aktivnost;
● skupina B: zmanjšana koncentracija, nizka samopodoba, motnje spanja, zmanjšan apetit, občutek ničvrednosti ali občutek krivde, pesimistično razpoloženje in ponavljajoče samomorilne misli.
Stopnja resnosti se diagnosticira glede na prisotne simptome. Za diagnosticiranje blažje depresivne epizode naj bi bila prisotna vsaj po dva simptoma iz skupine A in B, hkrati pa morajo spremembe trajati dlje kot dva tedna. Za zmerno stopnjo morata biti prisotna vsaj dva simptoma iz skupine A in vsaj trije iz skupine B, za resno pa vsaj trije iz skupine A in štirje iz skupine B (ibid.). Ti načini diagnostike se rahlo razlikujejo med primerjanimi priročniki, a simptomi so enaki. Torej depresija ni le žalost ali potrtost, kot bi lahko razmišljali v laičnem smislu besede, temveč beseda na kratko opisuje simptomatiko, ki ima negativen vpliv na vsakodnevno življenje, najsi bo v blažji ali hujši obliki. ICD-11 simptome deli na afektivne, kognitivne in nevrovegetativne, pod kar spada na primer utrujenost, ki traja vsaj dva tedna, dodali pa so tudi občutek brezupa (Reed 2019, 11). V stanju hujše epizode se zaradi slabega razpoloženja, anhedonije, negativnih misli in upada energije poslabša delovanje v družabnih situacijah, pojavijo se tudi vidni znaki notranjega razpoloženja kot na primer neurejen videz ali počasne reakcije, negativno razmišljanje pa načne samopodobo in se lahko stopnjuje do samopoškodovalnega vedenja ali samomorilnosti (Harrison et al. 2018, 194–195).
1 Po istem viru je depresija trenutno drugi najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini 12–29 let (WHO 2020).
8
Vzroki za pojav depresije so večplastni, najverjetneje gre za splet genetike, izkušenj iz otroštva in osebnostnih lastnosti ter trenutne življenjske situacije in pojava stresnih dogodkov.
Raziskave so pokazale, da je depresija lahko genetsko pogojena, saj se možnost zanjo trikratno poveča, če jo ima eden od staršev, bolj pogosta naj bi bila pri ženskah, prav tako pa so odkrili tudi genetske markerje zanjo (ibid., 205). Osebnost je delno povezana z genetiko, saj določene osebnostne lastnosti podedujemo in so lahko predispozicija, da v stresnih razmerah razvijemo tovrstno duševno motnjo (ibid., 206). Okolje je izredno pomemben dejavnik v zgodnjem obdobju razvoja in okoliščin, kot so ločitev, izguba staršev, ki vodijo v razdor družine, ali celo zloraba lahko negativno vplivajo na pojav depresije pozneje v življenju. Prav tako lahko negativno vplivajo nekateri slogi starševstva, kot so prezaščitniški ali nasprotno premalo ljubeči starši (ibid., 207). Pomemben dejavnik pri nastanku depresije je tudi splet okoliščin, saj lahko stresni življenjski dogodki sprožijo duševno motnjo pri posameznikih, ki imajo že prej omenjene predispozicije. Ključno pri tem je, kakšna je socialna podpora (na primer ali se lahko ljudje komu zaupajo), saj imajo lahko posamezniki težave z iskanjem pomoči, kar jih naredi bolj ranljive v takšnih izredno stresnih dogodkih (ibid.).
Poleg tega je opaziti dva patofiziološka mehanizma, ki vodita v težave, povezane z depresijo – psihološki in nevrobiološki (ibid., 216). Pri psihološkem gre za to, da imajo posamezniki z depresijo vsiljive negativne misli o svetu in sebi, ki jih podpira skupina miselnih izkrivljanj ter disfunkcionalnih prepričanj (ibid., 209), pri drugi vrsti pa gre za delno spremenjeno delovanje možganov, ki določenih čustev ne procesirajo enako, kar je opazno prek sprememb v delovanju monoaminskih nevroprenašalcev, kot sta dopamin in noradrenalin (ibid., 216).
Standardni potek zdravljenja v psihiatriji je kombinacija zdravil in psihoterapije, a dostopnost obojega je odvisna od zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenega sistema. Antidepresivi, ki se svetujejo pri resnejših oblikah depresije, so v glavnem iz treh kategorij: triciklični antidepresivi, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (ter tudi selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina) in zaviralci monoamin-oksidaze (pri bipolarni motnji pa se uporablja tudi litij) (ibid, 218–219). Pri nekaterih primerih je lahko uporabljena tudi elektro-konvulzivna terapija, ki naj bi bila v primerjavi z antidepresivi pri resnih primerih bolj učinkovita na kratki rok (ibid., 220). Ti načini zdravljenja temeljijo na targetiranju nevrobioloških procesov v možganih, tako na primer antidepresivi z zaviranjem privzema določene snovi vzpostavijo hormonsko ravnotežje in olajšajo depresivne simptome.
9 Poleg tega se uporablja šest vrst psihoterapije (podporna, kognitivno-vedenjska, interpersonalna, vedenjska aktivacijska, zakonska ter dinamična terapija), ki se predpisujejo glede na pacientove potrebe, včasih skupaj z antidepresivi ali v zameno zanje, raziskave pa so pokazale da je psihoterapija pri zmerno depresivnih osebah lahko enakovredna antidepresivom (ibid., 221). Podporna terapija se osredotoča na identifikacijo pacientovih problemov s podporo terapevta in načrtovanju soočanja z njim; kognitivno-vedenjska terapija poskuša voditi pacienta, da spremeni način razmišljanja in vedenja v določenih situacijah; pri interpersonalni terapiji se terapevt osredotoči na pacientova razmerja in življenjsko situacijo; vedenjska aktivacijska je podobno kot kognitivno-vedenjska osredotočena na povezavo med dejanji in čustvi, vendar se bolj poglablja na spodbujanje pacienta k pozitivnim pomenljivim aktivnostim;
namen zakonske terapije je vzpostaviti razmerje, ki nudi boljšo vzajemno podporo in razumevanje; pri dinamični terapiji (tudi psihoanalitična psihoterapija) pa gre za ugotavljanje, kako pretekli konflikti nezavedno vplivajo na pacientovo sedanjo situacijo (ibid.).
Več o zdravljenju s terapijo bom pisala še v petem poglavju, ko se bom dotaknila tudi alternativnih pristopov k zdravljenju motnje.
10
3 Zgodovina in razvoj psihiatrije na Kitajskem
V tem poglavju začnem z zgodovinskim uvodom in pregledom razvoja psihiatrije na kitajskem ozemlju skozi zgodovino, ki sem jo smiselno razdelila na obdobje pred in po modernizaciji, ko je pritoku idej z Zahoda sledila izrazita reformacija družbe, ki je pripeljala do političnega in zdravstvenega sistema, kakršnega poznamo danes.
Kot sem nakazala v uvodu, je bila skozi stoletja cesarske Kitajske edina medicina, ki so jo prakticirali, tradicionalna kitajska medicina, z zahodno medicino pa so intenzivneje prišli v stik v zadnjih desetletjih 19. stoletja prek misijonarskih društev iz Evrope in Severne Amerike, ki so ustanavljala šole in širila svoje medicinsko znanje (Bullock in Andrews 2014, 174). Xi Gao (po ibid., 175) meni, da so bili za ta prehod najpomembnejši kitajski zdravniki in študentje, ki so začeli sami prakticirati zahodno medicino, vlada dinastije Qing 清 (1644–1911), pa je nato za vzor vzela Japonsko in po njenem modelu začela uvajati spremembe tudi v medicinskem izobraževanju.
Ker do tedaj na Kitajskem ni bilo zdravnikov, ki bi se specializirali za duševne motnje, in ljudje niso imeli drugih možnosti, so se za zdravljenje vseh oblik "norosti" zatekali ali k praktikantom tradicionalne medicine (če so bili premožnejši) ali pa so pomoč poiskali v templjih (Baum 2018, 88). Prve omembe duševnih motenj se začnejo v obdobjih dinastije Ming 明 (1368–1644), čeprav so se z njimi gotovo srečevali že prej, celovite obravnave in zdravljenja pa niso poznali vse do republikanskega obdobja (1911–1949), ko se je Kitajska spet odprla zunanjim vplivom in začela modernizirati. Takrat so prišli v stik z idejami evropske psihologije in medicine, kar je začelo razvoj psihiatričnega zdravljenja in novih načinov obravnave duševnih motenj.
Na splošno bi lahko rekli, da je kitajski pogled na duševne motnje zelo večplasten, saj etiologija le teh vključuje več dejavnikov – od moralnih, kozmoloških ali verskih, fizioloških in psiholoških do socialnih in genetskih (Kleinman in Lin 1981, 388). Takšen pogled se odseva tudi v zgodovinskem pregledu zdravilskih praks in postopkov, kar je predstavljeno v tem poglavju.