Somatizacija je izraz, ki so ga uvedli v psihoanalizi "za opis procesa fizičnega izraza zastrtih čustev, ki jih povzroči intrapsihični konflikt in ki ne morejo drugače doseči zavesti, kakor z visceralnim izrazom" (Ryder et al. 2008, 302). Kot je bilo omenjeno zgoraj, je somatizacija tudi eden od načinov spopadanja s stigmo v družbi. Kirmayer in Young (1998, 423) ugotavljata, da somatizacijo simptomov v raziskavah obravnavajo na naslednje načine:
1. kot znak bolezni ali motnje;
2. kot simboličen izraz intrapsihičnega konflikta;
3. kot znak določene psihopatologije;
4. kot idiomatski izraz stiske;
5. kot metaforo za izkušnjo;
6. kot dejanje postavljanja v svet;
7. kot obliko družbenega komentarja oz. protesta.
34
Kirmayer in Young (ibid., 420), ki sta raziskovala somatizacijo skozi etnografsko perspektivo, sta poudarila, da je somatizacija prisotna v vseh kulturah, a da se posebno razširjenost in določene značilnosti lahko zelo razlikujejo. Kljub temu je somatsko fokusiranje ali somatska predstavitev simptomov stiske univerzalen in najbolj globalno razširjen način kliničnega izražanja čustvenih težav. Na Kitajskem je – delno zaradi tradicionalne medicinske teorije in delno zaradi preteklega političnega odnosa do duševnega trpljenja – somatizacija tudi v sodobni družbi zelo prisoten pojav. V tradicionalni kitajski medicini, ki je v svojem bistvu holistična in dojema telo kot skupino medsebojno povezanih procesov, niso nikoli strogo ločevali fizičnega in psihičnega (ibid., 427), kar je seveda vplivalo tudi na obravnavanje težav v duševnem zdravju. Zhang (2020, 27) poudarja, da so bile poleg tega duševne motnje pogosto asociirane z norostjo, ki je bila stigmatizirana, ker je pomenila le najhujše oblike duševnih bolezni kot na primer psihozo. Drugih kategorij duševnih bolezni ni bilo in do 20. stoletja je bilo normalno, da so "norce" družine zapirale ali pa so oboleli bili deležni neprimernega zdravljenja.
Da bi razumeli kakšne so razsežnosti somatizacije pri duševnih motnjah na Kitajskem, je najbolje da si za primer vzamemo povezavo med depresijo in nevrastenijo – duševno motnjo s podobnimi diagnostičnimi kriteriji. Izraz nevrastenija je leta 1969 uvedel nevrolog George Beard, da je opisal stanje izčrpanosti živčnega sistema z več kot 50 simptomi, med drugim:
šibkostjo, utrujenostjo, slabo koncentracijo in spominom, glavoboli, pomanjkanjem apetita itd.
(Lee 1999, 350). Izraz se je v začetku 20. stoletja prenesel na Kitajsko, domnevno z Japonske, kjer so ga prevedli kot shenjing shuairuo 神经衰弱 (Lee in Kleinman 2007, 847). Ta izraz je v skladu s koncepti tradicionalne kitajske medicine – s konceptom šibkosti ali praznine xu 虚 (pomanjkanje vitalne energije qi 气), kar dobesedno pomeni stanje slabih živcev (shenjing 神 经 – živci, shuairuo 衰弱 – fizično oslabiti) (ibid.). Lee (1999, 350) natančneje razlaga, da če shen razumemo kot vitalnost (natančneje zmožnost ustvarjanja idej in želje po življenju) in jing kot meridiane po katerih teče qi, potem iz tega sledi, da se, ko živci oslabijo zaradi pretirane razdraženosti, razumljivo pojavijo tudi psihični in somatski simptomi.
Lee in Kleinman (2007, 847–848) sta kitajski razvoj in odnos do nevrastenije razčlenila v tri obdobja: obdobje pred 1980, obdobje med 1980 in 1995 in obdobje po 1995. V prvem obdobju je bila diagnoza nevrastenije prevladujoča in je pokrila širok spekter motenj, saj se zdravniki niso trudili ločevati med specifičnimi motnjami, zato so se pod to diagnozo skrile tudi motnje, kot so depresija ali anksioznost (ibid., 848). Obdobje po letu 1980 je najbolj zaznamovala izključitev nevrastenije iz nove verzije ameriškega diagnostičnega priročnika DSM-3 ter
35 izsledki Arthurja Kleinmana, ki so pokazali da so pacienti z depresijo pogosto napačno diagnosticirani z nevrastenijo (po ibid.).
Obdobje pred letom 1980 je bilo najbolj zaznamovano z nevrastenijo, ki je bila po poročanjih najpogostejša med študenti in uradniki, kar je smiselno, saj so ti najbolj trpeli zaradi preobremenjenosti z delom pa tudi zaradi psiholoških travm ali osebnih konfliktov (Wang 2019, 444). V času maoizma je bil odnos do duševnega zdravja zelo zapleten. Študij psihologije je bil med leti 1949 in do 1980 prepovedan, saj so menili, da so duševne motnje posledica napačne politične usmeritve (Parker in Gladstone 2001, 859). Hkrati je med letoma 1950 in 1970 kar okoli 90 % pacientov, obravnavanih v sklopu psihiatrije, dobilo diagnozo nevrastenije (Lee 1999, 351). Ta dvojnost je bila posledica nasprotujoče si realnosti in ideologije, saj je v tistem obdobju veliko ljudi trpelo bodisi zaradi težkih življenjskih razmer med gospodarskimi reformami in kampanjo velikega skoka naprej, bodisi zaradi strahu pred političnim preganjanjem v času kulturne revolucije. V takratnem stresnem času je bilo duševno zdravje še posebej na udaru. Tedanje politično stališče o duševnem zdravju je bilo, da duševnih motenj v socialistični državi ne more biti, zato so lahko le posledica starega sistema in odraz napak kapitalizma, zato je zdravljenje vključevalo idejno reformo in prisilno delo (ibid., 357). Najbolj očitni znaki depresije so bili vir kritik, saj so bili izraz individualizma v nasprotju s kolektivnimi ideali (Kleinman et al. 2011, 182), a ker je bila produktivnost v petdesetih letih najpomembnejša in so se želeli izogniti posledicam psihološke krize (kot so izguba fizične in intelektualne moči), so stanje reševali s kampanjo proti nevrasteniji (Wang 2019, 445). Ta je bila v nasprotju s depresijo razumljena kot fizična motnja v možganskem delovanju in veliko bolj ideološko sprejemljiva, zato je postala kategorija za vse vrste psihosocialne stiske, ko so se ljudje želeli izogniti stigmi in političnemu obsojanju (Lee 1999, 358).
Kleinman (1982) je na Hunanskem medicinskem kolidžu na Kitajskem naredil antropološko terensko raziskavo na 100 pacientih z nevrastenijo, da bi ugotovil epidemiologijo in fenomenologijo somatizacije depresije. Njegovi izsledki so sprožili velik odziv, saj je hkrati dokazal, kako pogosta je somatizacija depresivnih simptomov pri kitajskih pacientih, ki trpijo za duševnimi motnjami, in tudi kako pogosta je napačna diagnoza. Ljudje, ki so bili v preteklosti žrtve političnega sistema, se namreč hitro lahko spremenijo v paciente, ko njihove pretekle travme privrejo na površje v obliki bolečin, nespečnosti, omotice in izčrpanosti, ki so označene za nevrastenijo (Kleinman et al. 2011, 185). Med 100 pacienti jih je namreč 87 dosegalo kriterije za hudo depresivno motnjo po priročniku DSM-3, kar ga je pripeljalo do sklepa, "da je klinično najbolj koristno, če jo (nevrastenijo) razumemo kot biokulturno vzorčeno izkušnjo
36
bolezni (posebna oblika somatizacije), ki je povezana bodisi z depresijo in drugimi boleznimi bodisi s kulturno priznanimi idiomi stiske in psihosocialnim spoprijemanjem" (Kleinman 1982, 117).
Po letu 1995 se je kitajska psihiatrija močno spremenila in se približala ameriškemu sistemu, kar je bilo vidno tudi pri spremembah v kitajskem diagnostičnem priročniku CCMD, v katerega so vključili kategorijo somatoformnih motenj in spremenili kriterije, da je lahko nevrastenija diagnosticirana le, če sta bili depresija in anksioznost že izključeni. To je pripomoglo, da je nevrastenija od takrat bolj redka diagnoza (Lee in Kleinman 2007, 848).
Ne glede na to, kakšna je končna diagnoza, ali je to nevrastenija ali depresija, je način, na katerega oboleli opisujejo svoje doživljanje, lahko zelo zgovoren. Zhao et al. (2018, 33) opažajo, da je v različnih študijah kitajskih pacientov z resno depresivno motnjo pogosto skupno to, da so pacienti pomoč poiskali zaradi somatičnih simptomov in ne nujno psihičnih težav. Zaradi kompleksnosti osebnega doživljanja, ki je ponavadi kombinacija somatičnih, čustvenih in družbenih pomenov, se je treba zavedati, da je v pacientovem pripovedovanju o bolezni prav tako pomemben podpomen, ki povezuje njegovo stanje s socialnimi problemi, moralnimi občutenji in drugimi neizraženimi čustvi (Kirmayer in Young 1998, 424). Somatski simptomi odsevajo kulturno pogojen način komunikacije in zato se moramo v zdravstvenem okolju zavedati sociokulturne perspektive, da bi lahko našli dolgoročno učinkovito terapijo (Kirmayer in Young 1998, 428). Somatizacija ostaja velik izziv zdravljenja depresivne motnje na Kitajskem, saj pacienti pogosto poudarjajo fizične tegobe v nasprotju s psihičnimi. Več kot polovica jih verjame, da namesto za depresijo trpijo za fizično boleznijo (Zhao et al. 2018, 33).
Zhao in drugi (ibid.) zato predlagajo, da bi lahko somatizacijo razumeli tudi kot indikator depresivne motnje ali njen zgodnji simptom.
Zhao et al. (ibid., 35), ki so natančneje raziskovali somatizacijo depresije, so ugotovili, da pacienti z resno depresivno motnjo najpogosteje omenjajo naslednje somatske simptome:
nespečnost (64,4 %), fizične težave (46,9 %) in izguba teže (38,5 %). Opazno je tudi, da kitajski pacienti bolj kot nespečnost z depresijo povezujejo večje psihološke probleme, na primer izgubo volje po življenju (ibid., 33). To bi lahko tudi pomenilo, da večkrat oklevajo pri iskanju pomoči, dokler se stanje ne poslabša do te mere, da izrazito vpliva na kakovost njihovega življenja ali v najhujšem primeru, celo postanejo samomorilni. O somatizaciji pri depresiji najpogosteje poročajo iz splošnih bolnišnic, kjer pacienti poročajo o trebušnih bolečinah, vrtoglavici, glavobolih, zmanjšanju apetita, tiščanju v prsih in podobno (ibid., 35). Raziskava
37 je tudi pokazala, da somatski simptomi prevladujejo pri mlajših odraslih, posebno v populaciji med 35. in 44. letom starosti naj bi bili simptomi te vrste med najbolj resnimi (ibid., 36).
Lee in Kleinman (2007, 847) zaključujeta, da je nevrastenija postala preprost olepševalen izraz za pretiran stres ali nagnjenje k nervozi, ki ne nosi stigme in dopušča obravnavanje osebnih stisk v javni sferi. Prav tako je ravno dovolj oddaljena od dejanskih psihiatričnih oznak, ki so takoj asociirane z norostjo in jih pacienti lahko doživljajo kot ponižujoče (Parker in Gladstone 2001, 859). V primeru kitajskega okolja ne moremo trditi, da je somatizacija dejansko zanikanje čustvenih težav, temveč je po poročanju Parkerja in Gladstone (ibid., 862) "kulturno določen idiomatski kognitivni slog", ki se ga pacienti poslužujejo kot pogajalske taktike ob prvi omembi težav.