Na spletni strani Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je podana naslednja definicija:
"Duševne motnje vključujejo širok spekter težav z različnimi simptomi, na splošno jih zaznamuje neka kombinacija motenih misli, čustev, vedenja in odnosov z drugimi" (WHO 2019). V 10. izdaji mednarodne klasifikacije ICD iz leta 1999 se duševne motnje deli na 9 kategorij:
1. organske motnje;
2. duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi;
3. shizofrenija in shizotipske ter blodnjave motnje;
4. razpoloženjske motnje; nevrotske in stresne ter somatoformne motnje,
5. vedenjski simptomi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki;
6. motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi;
5 7. duševna manjrazvitost;
8. motnje duševnega razvoja;
9. vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu ali adolescenci.
Poleg tega priročnik vsebuje še eno kategorijo za neopredeljive duševne motnje. Vsaka kategorija vsebuje diagnoze, ki imajo podkategorije, na primer: F30 do F39 Razpoloženjske motnje, vsebujejo kategorije F30 Manična epizoda, F31 Bipolarna afektivna motnja, F32 Depresivna epizoda in tako naprej, nato pa se ta kategorija deli še na F32.00 Lažja brez somatskih simptomov, F32.01 Blažja s somatskimi simptomi, F32.10 Zmerna brez somatskih simptomov, F32.11 Zmerna s somatskimi simptomi itd. (Erić in Baćić 2012, 363). Za natančnejše in lažje diagnosticiranje je Oddelek za duševno zdravje in zlorabo substanc pri SZO razvil tudi dodatek k ICD-10, ki so ga zdravniki uporabljali tako pri postavitvi diagnoze kot za iskanje diagnostičnih kod pri administraciji (Reed et al. 2019, 4).
Z novo izdajo leta 2018 so uvedli nekaj pomembnih sprememb. Začeli so s številčno kategorizacijo, saj je bil desetiški sistem nepraktičen in je oviral bolj logično klasifikacijo, zato so ga nadomestili z alfanumerično strukturo (ibid., 6). Primeri drugih razlik v 11. izdaji ICD:
namesto kategorije depresivne epizode se pojavi kategorija depresivnih motenj, ki prav tako spadajo med razpoloženjske motnje, a se nadalje delijo na depresivno motnjo z eno epizodo, ponavljajoča depresivno motnjo, distimijo oz. kronična motnjo, mešano depresivno in anksiozno motnjo, predmenstrualno disforično motnjo ter druge opredeljene in neopredeljene depresivne motnje. Prvi dve kategoriji se potem delita po resnosti simptomov; blaga, zmerna in hujša (s ali brez psihotičnih simptomov) ter v polni ali delni remisiji. Druge inovacije so tudi seznam značilnosti za vsako motnjo, odstranitev delitve na motnje z začetkom v otroštvu ali adolescenci, vključitev kulturno specifičnih informacij povezanih z motnjami ter ocenjevanje resnosti motenj osebnosti z novim dimenzionalnim sistemom (ibid., 5).
Drugi priročniki sledijo modelu ICD-10 z manjšimi spremembami, ki se vpeljejo glede na statistično relevantne potrebe. Eden od primerov takšnega odstopanja je tudi tretja izdaja kitajske klasifikacije duševnih motenj, ko so na podlagi terenskih raziskav (s 1538 odraslimi in 773 mladoletnimi) sestavili etiološko in simptomološko kategorizacijo, ki vsebuje nekatere kulturno specifične kategorije, medtem ko so nekatere zahodne zavržene, hkrati pa na 234 straneh vsebuje še angleški prevod (Lee 2001, 1). Tak pristop se je izkazal že v prejšnji verziji CCMD-2-R, ker je, kot poroča Lee (1996, 423), zgolj uporaba direktnega kitajska prevoda ICD-10 nepraktična, saj vsebuje predolge povedi, neprimerne termine in sintakso, zato je uporaba izvirnega kitajskega teksta bolj primerna. Priročnik se posodablja po principu "majhna revizija
6
vsakih pet let in velike spremembe na vsakih deset" (ibid., 424), kar zagotavlja da priročnik ostaja ažuriran in prilagojen glede na spremembe. Tako so leta 2001 s CCMD-2-R (prenovljena verzija CCMD-2) prešli na novi priročnik CCMD-3 z večjimi spremembami v klasifikaciji, leta 2018 pa je Državna zdravstvena komisija (Guojia weisheng jiankang weiyuanhui 国家卫生健康
委 员 会) sprejela odločitev, da naj od 1. marca 2019 naprej vse zdravstvene institucije uporabljajo kitajsko verzijo ICD-11 in tako nova izdaja CCMD najbrž ne bo več potrebna (Sohu 2021).
Yan Fang Chen (2002) v članku "Kitajska klasifikacija duševnih motenj (CCMD-3): Proti integraciji v mednarodno klasifikacijo" opisuje, kakšne spremembe so sprejeli pri prehodu na tretjo izdajo priročnika: med organske motnje je bila dodana kategorija motenj zaradi demielinativne ecefalopatije in podobnih bolezni, dodane so bile motnje, povzročene s prakticiranjem qigonga 气功 in potovalna psihoza, ohranjene so bile ponavljajoča manija, disociativna psihoza, nevroza in homoseksualnost, zavrgli pa so diagnoze prekomernega libida in motnjo tesnobe z depresijo. Nekaterim odločitvam v zvezi s tem kaj vključiti ali izpustiti je bila namenjena velika pozornost, tako je bilo na primer pri kategoriji nevroze, diagnozi nevrastenije ter ohranitvi homoseksualnosti kot duševne motnje. V primerjavi z drugima dvema mednarodnima priročnikoma, ki se zaradi prevelike posplošenosti izogibata terminu nevroza (shenjingzheng 神经症), se ta za kitajsko klasifikacijo smatra kot pomemben dodatek, ki opisuje kronična stanja, kot so fobija, tesnoba, obsesivno-kompulzivna motnja in nevrastenija (Lee 2001, 424). Istospolna usmerjenost ostaja vključena navkljub zavedanju problematičnosti, vendar naj bi bila uporabljena le v primerih istospolno usmerjenih posameznikov v čustveni stiski, čeprav je tudi to vprašljiva razlaga (ibid., 428). Nevrastenija, ki so jo v ameriškem DSM opustili, pa v obeh drugih priročnikih ostaja pod kategorijo somatoformnih motenj, čeprav z razliko; ICD zahteva prisotnost glavnega simptoma utrujenosti ali šibkosti, medtem ko je v kitajskem CCMD klasificiran kot podkategorija nevroze s šibkostjo, čustvenostjo, nervoznostjo, bolečinami in nespečnostjo (ibid., 425).
To je le nekaj glavnih razlik za ponazoritev, kakšna odstopanja se pojavljajo med različnimi klasifikacijami, in da so takšne variacije plod raziskav in debat v stroki, sploh pri psihiatriji, v kateri je postavljanje diagnoze še večji izziv. Pri diagnosticiranju se moramo zavedati kulturnih kontekstov in kategorij, saj, kot opozori Alex Cohen (po Ember in Ember 2004, 486), psihiatrične kategorije iz enega kulturnega konteksta niso vedno prenosljive v drug družbeni kontekst, po drugi strani pa je lahko določena kulturno specifična diagnoza pravzaprav varianta
7 neke splošno prepoznavne motnje. Vsi ti priročniki so torej poskus organizacije in kategorizacije duševnih stisk ter so v oporo pri diagnostičnem procesu in prepoznavanju določenih težav posameznika.